Vse skupaj se je začelo že prvega dne, ko me je Dominik predstavil svojima staršema. Oče je bil visokorasel, sivolas možakar, bolj zajetne postave in rahlo neurejenega videza. Na obrazu se mu je zrcalila nekakšna resnobnost, ki si je prvih nekaj minut nisem znala razložiti. Vse dokler nisem spoznala njegove žene, Dominikove mame. To je bila, za moje pojme, pretirano urejena gospa petdesetih let. V tistem trenutku, ko sem se zazrla v jekleno sivino njenih oči, sem vedela, da pred mano stojijo težave. Daljše rdečkaste lase je imela spete v nekakšno figo na vrhu glave, kar je še poostrilo njen izgled. Obraz je imela brezhibno naličen, prav takšna pa je bila tudi njena siva obleka. Če sem iskrena, je bila videti zelo čedna, ne pa tudi prijazna. Podala mi je svojo koščeno roko, ki je obvisela v moji, kot kak kos zmrznjenega mesa. Pri tem so njene oči nemirno preiskovale moj obraz. Občutek je bil strašansko nelagoden in kljub temu, da sem za pripravo na ta obisk porabila dobre dve uri, me je zaskrbelo, če mogoče nimam za zobmi kakega ostanka zajtrka. Z glasom, ki se mi je v tistem trenutku zazdel ravno pravšen za bujenje mrtvih, je spregovorila.

"Bojana, me veseli, da sva se končno spoznali!"

In verjemite mi, da tega njen obraz ni niti slučajno izražal.

"Jaz sem Polona, Marjana pa že poznaš."

Pri tem je pomignila proti svojemu možu, ki je samo ob omembi njegovega imena, dobil še bolj zamorjen obraz. Kljub temu pa je spravil skupaj nekaj podobnega nasmehu , ki je zamrl takoj, ko je ujel pogled svoje žene. Pokimala sem in spravila skupaj nekaj kot "me veseli" in sledila gospe Poloni v kuhinjo. In to kakšno kuhinjo. Za trenutek sem mi je zazdelo, da jo bom umazala že s svojo prisotnostjo. Ne razumite me narobe. Doma se vedno trudim, da je stanovanje čisto, kar mi nekako tudi uspeva, tukaj pa… Najboljša beseda za opis te kuhinje bi bila - sterilna. Pazljivo sem se usedla na ponujeni stol in pri tem pazila, da ne bi naredila kaj takega, kar bi porušilo red. In to mi je nekako tudi uspevala, vse do tistega trenutka ko sem v skodelico za kavo poskušala uliti malo mleka. Tista nesrečna rjava tekočina je pljusknila čez rob skodelice in na mojo srečo končala v krožničku, kar pa ni omililo grajajočega pogleda gospe Polone. Rdečica mi je zalila obraz in ravno, ko so se stvari malo umirile, sem poskusila kavo, ki je bila tako zanič, da je malo manjkalo, da je nisem izpljunila. Bila je grenka, kar je po mojem mnenju smrtni greh in tako "švoh", da sem kljub dodanemu mleku skoraj lahko videla dno skodelice. Ne vem, kaj se je v tistem trenutku dogajalo z mojim obrazom, a bilo je tako očitno, da me je Dominik pod mizo rahlo brcnil v nogo. Pogovor je v večini vodila mama in skoraj na vsa vprašanja sem lahko odgovarjala le v enozložnicah, za kaj drugega mi ni pustila časa.

"Sem slišala, da delaš kot medicinska sestra."

"Ja,…"

"Lep poklic, čeprav premalo cenjen in plačan."

"Ja,…"

"Pa še nočne, pa nadure…"

Tukaj nekje sem se predala in sem samo še kimala.

"Škoda, ker nisi nadaljevala študija. Z višjo izobrazbo bi imela veliko več možnosti za dobro službo."

"Meni je všeč…"

"Ja , nekaj let že še gre, potem pa…"

Toliko o oliki. Kritizirala je moje delo, ki je meni čisto po volji, saj delam z bolnimi otroci, poleg tega pa mi je še ves čas upadala v besedo. V tistem trenutku sem bila pa že prav zares jezna. Pa ne samo nanjo, pač pa tudi na Dominika, ki je vse to spremljal brez pripomb. Človek bi pomislil,da se bo postavil zame, pa je le sedel tam in se bedasto smehljal ter pri tem pogledoval proti mami. Mene si sploh ni drznil pogledati. Tako je njegova mamica, zraven mojega poklica in službe, do potankosti obdelala še mojo obleko in frizuro ter dejstvo, da sedim premalo vzravnano in da bi morala vedeti, da to ni dobro za mojo hrbtenico.

Kakorkoli že, nekako sem prebrodila tisto urico brez da bi popolnoma ponorela, ko pa sva stopila skozi vrata, sem kot besni doberman popadla Dominika.

"Ljubica, saj mami ne misli tako. Je pač zelo odprta ženska in vedno pove kaj misli…"

"Eno je povedati svoje mnenje, drugo pa je, če ves čas žali in zaničuje mene in moj poklic. In ti si bil kar tiho!"

Na vse to se je Dominik prav neumno smehljal in skomignil z rameni.

"Veš moja mami je pač taka. Saj ne misli nič slabega!"

Svojih besed ne znam več ponoviti, ker sem bila v stanju zmanjšane prištevnosti. Z Dominikom sva bila par že dobrega pol leta in prav zares sem mislila, da ga že dobro poznam. To obnašanje pa je bilo nekaj čisto novega. Njega sem si predstavljala bolj kot nekakšnega zaščitnika, ki nikoli ne bi dopustil, da kdo čezme reče žal besedo. Tokrat pa je le stal in gledal, kako njegova mama udriha čez vse, kar je bilo v zvezi z mano. V takem razpoloženju sem mojemu najdražjemu tudi zaloputnila vrata pred nosom in se oblečena vrgla na svojo posteljo, kjer sem dobre dve ure premišljevala, kaj mi je storiti. Vse skupaj ni imelo prav nobenega učinka, saj so se pred mojimi očmi vrstile naravnost krvave slike, v katerih smo bili akterji predvsem jaz, gospa Polonca in nekaj različnih kosov orožja, od noža pa tja do tanka. Konec je bil vedno isti in kljub temu, da sem se zavedala, da je taka rešitev rahlo nesprejemljiva in navsezadnje tudi nelegalna, sem se kmalu počutila malo bolje.

Naslednji dan me je Dominik ves skesan poklical in se mi opravičil za svoje vedenje. Zraven seveda ni pozabil primakniti, da je njegova mamica taka kot pač je in da moram priznati, da sem tudi sama rahlo preobčutljiva. Edina stvar, ki me je zadržala pri tem, da nisem treščila slušalke na vilice je to, da sem si prejšnji večer obljubila, da bom reagirala kot odrasla oseba, ki ji ni mar za mnenje drugih. Pomagalo je tudi to, da sem imela Dominika res rada in da navsezadnje ne bom živela z njegovo mamo pač pa z njim, ki razen tega zadnjega dogodka ni imel pri meni niti najmanjše črne pikice.

Življenje je teklo po ustaljenih tirih. Z Dominikom sva bila še vedno srečen par, le k sebi domov me ni več spravil. Minilo je nekaj mesecev, v katerih sem se uspešno izogibala njegove mame. Tako je odgovarjalo meni in po vsem skupaj sodeč tudi on ni imel večjih pripomb. Potem pa je prišel njegov rojstni dan, za katerega je gospa Polona pripravila večerjo, ki se je ni bilo moč izogniti. Že teden pred določenim datumom sem postala slabe volje in prav take sem bila tudi, ko sem ji zopet zrla v oči.

"Bojana! Dolgo se nisva videli. Kako?"

Za trenutek je nastala tišina, ker nisem vedela ali sploh pričakuje odgovor.

"Dobro."

Na njenem obrazu se je narisalo nekaj podobnega nasmehu. Povabila me je v sterilno kuhinjo in za hip je moje srce napolnilo upanje, da je zadnjič imela le slab dan. Za hip…

"Kako kaj v službi? Še vedno delaš kot medicinska sestra?"

"Ja."

"Škoda. Mogoče bi lahko naredila visoko šolo. Saj ni tako težko. Recimo za fizioterapijo. Tu je veliko denarja."

"Meni je moja služba čisto všeč!"

"Poznam lastnika fantastičnega masažnega salona. Morala bi seveda narediti šolo. Pa diploma! Najbrž bi zmogla…"

Pri tem so se njene oči sprehodile po meni, medtem ko je njen obraz izražal nekakšno mešanico dvomov in zaskrbljenosti.

"Bomo videli kaj se bo dalo narediti."

Tako se je nadaljevalo vse dokler se nam niso pridružili gostje. Do takrat mi je povzdignila lase in tlak v neslutene višave. Samo ljubezen do Dominika, ki je ves ta čas preživel z očetom na vrtu, mi je obrzdala jezik. Tudi med večerjo sem sem ter tja prestregla kakšen grajajoč pogled, ki se je bržkone nanašal na moje obnašanje, čeprav po mojem mnenju z njim ni bilo prav nič narobe. Prav zabavala sem se z Dominikovim stricem. Človek ne more verjeti, kako sta si brat in sestra lahko tako različna. Za razliko od zmaja na čelu mize, je bil njen brat pravi angelček. Hkrati pa je bil še tako zabaven, da sem se mu od srca nasmejala. Tudi Dominik je bil videti vesel, da se ujemam vsaj z enim članom njegove družine. Nekaj časa sem tako prav uživala, potem pa smo se preselili na vrt, da bi še malce poklepetali, kakor je temu rekla gospa Polona. Stala sem nedaleč od nje, ko sem ujela pogovor med njo in neko še bolj naličeno in naduto gospo (če je to sploh mogoče).

"…in prav nobenega dostojanstva ni v njej. Kot kakšna kmetica. Tudi obnaša se tako."

Druga gospa je rahlo povzdignila nos in prikimala.

"Moj sin pa je tako lepo vzgojen in izobražen. Ona pa je samo medicinska sestra brez vseh ambicij. Uničuje mu življenje…"

Več nisem slišala. V joku sem zapustila zabavo.

Dominik je porabil veliko časa, da me je prepričal, da me ljubi in da mu mnenje mame ne pomeni prav nič in da mu niti slučajno ne uničujem življenja pač pa samo polepšujem. Verjela sem mu, čeprav mi je to ves čas grenilo življenje.

Spet je minilo nekaj mesecev. Dominik mi ni nikoli rekel naj obiščeva njegove starše in za to sem mu bila zelo hvaležna.

Potem pa je prišel tisti petek. S prijateljico sva se zmenili, da se zapodiva v trgovine in preživiva pravo žensko popoldne. Stala sem pred Namo in čakala Marjeto, katere moto je bil ˝živi in zamujaj˝. Živčno sem pogledovala na uro in v mislih že premlevala govor, ki ji ga bom namenila, ko je moje oko uzrlo vzvišeno postavo, ki je s hitrimi koraki odmaširala mimo mene. Gospa popolna - Polona. Izgledalo je, kot da se ji nekam zelo mudi. Moja prirojena radovednost mi je narekovala, naj ji sledim. Vstopila je v manjšo kavarnico nedaleč stran. Jaz pa pazljivo za njo. Počutila sem se kot privatni detektiv v tistih tretje razrednih filmih, ki jih tako rada gledam. Takoj, ko sem vstopila, sem sedla za prvo prosto mizo in s pogledom poiskala mojo tarčo. Skoraj me je kap. Ženska je namreč odkorakala naravnost v objem nekega starejšega in šarmantnega možakarja, ki ji je kar sredi kavarne na usta pritisnil vroč poljub. In to ni bil njen mož. Nekaj časa sem v šoku obsedela na mestu in nepremično zrla v očitno zaljubljen par. Polona mi je kazala hrbet, zato nisem videla njenega obraza. Njegov je izražal zaljubljenost. Držala sta se za roke, se gledala globoko v oči in izgledalo je kot da se smeji vsaki njegovi pripombi. Pa sem mislila, da se čudeži več ne dogajajo. Neopazno sem zapustila kavarno in se pridružila moji prijateljici pred Namo. Preden me je napadla zaradi zamude, sem ji razložila kaj se mi je zgodilo. In skovali sva načrt.

Že zvečer sem osuplemu Dominiku izrazila željo, da obiščeva njegove starše. Najprej je mislil, da se šalim. Ko sem mu zatrdila, da mislim popolnoma resno, se je na njegovem obrazu zarisala skrb za moje duševno zdravje. Navsezadnje pa je le skomignil z rameni in privolil. Naslednji dan sem z visoko dvignjeno glavo vstopila v popolno kraljestvo gospe Polone.

"O, Bojana!" me je sprejel visoki glas v kuhinji.

Oče, ki je sedel za mizo je dvignil pogled in mi pokimal, nato pa se zatopil nazaj v časopis. Njen visoki grajajoči glas pa je nadaljeval.

"Zadnjič si tako nenadoma zapustila zabavo. Tudi poslovila se nisi od ostalih."

"Zelo mi je žal. Malce slabo sem se počutila."

Dobila sem še enega izmed tistih pogledov, ki sem ga bila že vajena.

"Včeraj se mi je zdelo, da sem vas videla v mestu!"

Za trenutek se je zdrznila.

"Nemogoče. Včeraj sem bila celo popoldne pri prijateljici, ki stanuje na koncu ulice."

"Skoraj prepričana sem, da sem vas videla v kavarni poleg Name. "

Moj glas ni izražal prav nobenega dvoma in ves čas sem gledala naravnost vanjo. Pogledala me je in za trenutek so se najine oči srečale. Tokrat v njih ni bilo nobenega zaničevanja. Na obrazu se ji je zrcalil strah.

"Mogoče se tudi motim."

"Ja,…"

Oče je odložil časopis in začudeno pogledal najprej mene potem pa svojo ženo, pa spet mene. Najin dialog je bil najbrž res slišati čudno. Kljub njegovemu vprašujočemu pogledu mu ne jaz in ne Polona nisva razložili zakaj gre, zato je kmalu skomignil z rameni in se zatopil nazaj v časopis.

Tisti dan je bila zmaga moja. In vojna tudi. Od takrat nimam nobenih težav z njo. Res, da še vedno ni ravno prijazna, je pa dovolj prestrašena, da me pusti pri miru.