Promet v smeri proti morju ni bil tako gost, kot sem mislila da bo, zato sem uživala v vožnji, kot že dolgo ne. V večjem mestu se pač človek privadi na vsakodnevne prometne zamaške in pravi užitek je, ko lahko prestaviš v peto in uživaš v mirni vožnji brez stalnega zaviranja. Pot me je vodila do Portoroža, kjer mi je moj najdražji bratec prepustil apartma za kakšen teden, da si naberem nekaj novih moči. Ja, res imam najbolj skrbnega brata na svetu in čisto zares sem potrebovala ta oddih. Za mano je bila petletna veza s človekom, ki je mislil, da je center sveta. Predvsem mojega. Priznam, da je to nekaj časa tudi bil, potem pa je šlo samo še za čisto navado in kar nekaj težav sem imela, da sem to vezo končala. Misli so mi še vedno tavale po preteklosti, ko sem se ustavila pred apartmajem. Stopila sem iz avta in vdihnila tako zaželeni morski zrak, ki me je vedno spravljal v boljšo voljo. Tudi tokrat mu je to uspelo. Ura je bila šele sedem in mir, ki je bil tej uri primeren je bil naravnost čudovit. Kar predstavljala sem si ta teden, ki bo prava milina v primerjavi z minulimi meseci.
Čez približno dve uri sem preselila že vso kramo iz avto v apartma in jo tudi nekako razporedila. Skuhala sem si kavo in se ulegla na ležalnik, ki je bil na balkonu. Pogled je bil čudovit. Sonce je počasi že pripekalo in tudi plaža je že oživela. V roke sem vzela knjigo, ki sem jo za sprostitev vzela s seboj. Če povem po pravici sem s seboj prinesla polovico knjižnice, ker si izredno rada popestrim proste trenutke z dobrim kriminalnim ali pa detektivskim romanom.
"Dobro jutro soseda!"
Pa sem mislila, da bom imela vsaj en teden miru. Jezno sem dvignila pogled v smeri vsiljivega glasu. S sosednjega balkona me je opazovala črna kuštrava glava mulca. Na obrazu mu je imel enega od nasmeškov velikega osvajalca in na misel mi je padlo, da bi tako tudi izgledal, če ne bi bil tako nespodobno oblečen. Oči so se mi ustavile na njegovem spodnjem perilu, na katerem je imel nekaj podobnega srčkom. V drugačnih okoliščinah bi se temu začela na ves glas smejati, tokrat pa sem se odločila, da ga ignoriram in mu tako pokažem, da me njegova prisotnost moti. Nisem pa vedela, da nekateri smatrajo ignoriranje za začetek prijetnega pogovora. "Danes bo pa lep dan. Kaže, da si s seboj prinesla sonce, tako sem kar v dveh primerih pridobil. Najprej lepo jutro, potem pa še lepa soseda. "
Naslednji trenutek se je moj novi sosed umaknil v varno zavetje njegovega apartmaja. Nisem bila čisto prepričana, ali ga je v to pripravilo dejstvo, da mu je zmanjkalo zanimivih tem ali pa moj besen pogled. Kakorkoli že, odšel je in spet sem se lahko posvetila moji knjigi. A moje upanje na mirno dopoldne ob knjigi se je že čez dobrih petnajst minut razblinilo v nič. Na sosednji balkon je spet pokukala črna, tokrat že počesana glava mojega novega soseda. Tokrat je imel na sebi kratke hlače, ki so izgledale malo bolj spodobno. Pravzaprav sem si morala priznati, da je videti izredno dobro, tako dobro, da me je to, iz meni neznanega vzroka, spravilo še v slabšo voljo. Poskusila sem prebrati naslednji stavek v knjigi, pa se nisem in nisem mogla osredotočiti na vsebino. Na sebi sem čutila par žgočih oči in to mi je vzelo še tisto malo koncentracije, kar sem jo premogla. Besno sem se ozrla na sosednji balkon, pripravljena, da mojemu "sosedu" povem nekaj krepkih na račun lepega obnašanja, kar se tiče strmenja v druge ljudi. Moj pogled pa je, na moje veliko začudenje, trčil v najbolj lepe temne oči na tem svetu. V njih še zdaleč ni bilo nič nesramnega, pač pa je bil pogled prijazen in topel. Ostre besede so zastale nekje na pol poti. Nekaj časa sem tako strmela v njegove oči z napol odprtimi usti in šele njegov nagajiv nasmeh me je priklical spet na trdna tla. Jeza v meni je spet iz meni neznanega vzroka bliskovito narasla. Zaprla sem knjigo in se brez besed odpravila med štiri zidove mojega začasnega doma.
Še vedno jezna sama nase, sem si oblekla kopalke, pograbila brisačo in se odpravila k vodi v upanju, da bi vsaj ta malo pohladila mojo nerazložljivo jezo. Voda mi je res pomagala. Preplavala sem nekaj kilometrov, ker je pač plavanje moj najljubši šport, če sem čisto iskrena tudi moj edini šport. Moja kondicija je bila še manjša od pričakovanega tako, da sem se precej utrujena sesedla na svojo brisačo. Leže sem se prepuščala toplim sončnim žarkom in nekoliko pomirjena prišla do zaključka, da bo dopust vseeno potekal v miru, ne glede na to, kako se je začel. Ob prijetnem občutku toplote bi skoraj zaspala, ko me je nekaj mokrega začelo ovohavati. Začudeno sem se zazrla v oči nekega premočenega mešančka, ki me je prav zvedavo gledal. Bil je tako prisrčen, da sem ga pobožala po glavi. Ta gesta mu je bila očitno tako strašansko všeč, da se je odločil malo spočiti na moji brisači. Verjemite mi, da imam strašno rada živali, ampak ta pes je na mojo brisačo prinesel več blata in peska, kot ga je po mojem mnenju bilo na celi plaži. Ravno sem ga hotela premakniti s svoje brisače zopet na pesek, ko sem zaslišala že znani glas.
"Zverina, pridi sem in ne vznemirjaj gospodične!"
Moj pogled je zopet trčil v tiste temne oči, ki so se tokrat iskrile od silnega smeha, ki je popadel njihovega lastnika.
"Pa to ni res!"
Moja besna reakcija je nekoliko zmedla mojega "soseda", ki se je za trenutek celo zresnil. Pograbila sem brisačo in jezno odkorakala nazaj domov, zraven pa polglasno mrmrala različne nespodobne besede, ki so mi padle tisti trenutek na misel. Moj sosed pa se ni dal kar tako. Kmalu me je dohitel in med napadi smeha opravičeval sebe in svojo "Zverino".
"Veš, saj Zverina ni mislil nič slabega. Je pač tak kot lastnik. Zelo hitro najde gospodično, ki mu je všeč."
Že sem mu poskusila zabrusiti nekaj neprijetnega, ko me je navsezadnje premagala radovednost.
"Pa mu je res ime Zverina?"
Nikakor mi ni šlo v glavo, da lahko nekdo pri zdravi pameti da takemu prisrčnemu mešančku ime Zverina.
"Ja. Ko je bil manjši nam je velikokrat razmetal stanovanje. Poleg tega pa je grizel vsakogar, ki je prestopil prag . Še zadaj kakšno ušpiči."
Nejeverno sem pogledala malega kužka, ki je ubogljivo sledil svojemu gospodarju.
"Vem, da izgleda pravi angelček, samo počakaj, da se te navadi."
Morala sem se zasmejati. Marsikaj bi verjela, ampak da tale kuža povzroča toliko nereda...
Kot bi Zverina bral moje misli se je zapodil v mojo brisačo in jo s svetlobno hitrostjo odvlekel v nasprotno smer. Preden sem dojela, je moj sosed že prinesel mojo brisačo nazaj in spet se je name vsula ploha opravičil. Celotna situacija je bila tako komična, da sem se začela na glas smejati. Nekaj časa me je moj spremljevalec začudeno gledal, potem pa se je začel smejati tudi on.Čez nekaj časa, ko sva bila še vedno solzna od smeha mi je ponudil roko.
"Jaz sem Mitja."
"Rebeka. Me veseli."
Pogovor je potem stekel kar sam od sebe in do večera sva bila že kot stara prijatelja. V njegovi družbi sem se počutila izredno prijetno, tako, da niti za hip nisem oklevala, ko me je povabil zvečer ven. Teden, ki je sledil bi težko opisala z mirom, ki sem ga iskala, a se nisem prav nič jezila. Mitja je bil izreden sogovornik, s katerim sem imela veliko skupnega tako, da mi nikoli ni bilo dolgčas. Teden je kar prehitro minil in vrniti sem se morala domov. Ob slovesu mi je obljubil, da me pokliče. Nisem mu verjela, pa me je, kot že tolikokrat dotlej, presenetil. Že naslednji dan. Pa še naslednji in naslednji... In jutri ga bom zopet videla.