Pogledala sem ga naravnost v oči in si za trenutek zaželela da mu tega ne bi bilo treba povedati »Gregor, nekaj ti morem povedati« sem rekla in globoko zavzdihnila. Vedela sem da ga bo moja novica pretresla, zato sem ves teden čakala na primeren trenutek, da mu povem. Danes je že minil ves teden in sedaj ni bilo več izgovorov, moram s besedami na dan »saj veš da sta se starša ločila« sem rekla in se začela igrati z njegovimi lasmi, ki so mu lezli na obraz »vem« je prikimal in me močno stisnil k sebi, vedel je da me je to močno prizadelo in pred bolečino me je hotel zaščititi. »Veš mami se bo odselila« sem rekla in pogledala v tla »in ti boš ostala tukaj« je vprašal z tistim kančkom upanja, ki je še ostal. »Ne« odkimam »drugi teden se selim« sem dodala in si živčno začela gristi ustnico, vedela sem da ga bom prizadela toda drugega mi ni preostalo, niti v sanjah ne bi morala živeti z očetom in njegovo novo ljubico. »Razumem« je prikimal »toda kaj bo med nama« je rekel in me poljubil na ustnice »ne vem« sem odkimala »želim si da nama bi uspelo« sem odvrnila »uspelo kaj? Prenesti da sva ločena drug od drugega« je odvrnil in solza mu je spolzela po licu. Vedela sem da bo oba prizadelo »tri leta sva bila skupaj« je nadaljeval »vem« sem prikimala »vem, da naju bo prizadelo, toda jaz ne morem ostati tukaj« sem zašepetala in solze so mi spolzele po licu. »Bolje da je konec sedaj kot pa da si dajava lažno upanje« je odvrnil in odšel. Gledala sem kako je odhajal iz naše hiše in se odpeljal z avtom, solze so mi močno polzele po licu. Zavedala sem se da je najine triletne zveze konec, za vedno... v sobo je stopila mama »Mija je vse v redu« je vprašala in se usedla na postelj »mami povedala sem mu da odhajam« sem rekla in se stisnila k njej v objem »mislim, da ni najbolje odreagiral« je mama globoko zavzdihnila »ni« odkimam »konec je mami« sem rekla žalostno in v srcu me je dušilo, na to sem bila pripravljena toda sedaj ko je res konec sem vedela da tega ne zmorem, Gregorja sem preveč ljubila. »Žal mi je da je najina ločitev z očetom ločila tudi tebe od tvoje ljubezni« je rekla mama in me pobožala po obrazu »ne mami« sem odkimala in jo komaj pogledala v oči, če bi Gregor hotel bi ostal z mano, to je bila njegova odločitev sem zavzdihnila in se ji nežno nasmehnila. Nisem hotela da se mama počuti kriva za najino razhod. »Najbolje, da odpotujeva kar jutri« sem dodala in jo resno pogledala »misliš resno« me je pogledala »seveda, stanovanje imava in tukaj ne morem več gledati določenih ljudi« sem dodala in se ji nasmehnila. Bila sem odločena da že jutri ubežim staremu življenju in začnem popolnoma novega... Zjutraj sem vstala zelo zgodaj, celo noč nisem morala spati saj sem v sebi čutila bolečino, toda vedela sem da se moram pobrati in iti dalje. Vstala sem se iz postelje in se pogledala v ogledalo. Oči sem imela rdeče od joka in moj obraz je bil bled. Zaprla sem oči in odšla v kopalnico. Hitro sem se oblekla in se umila. »Dobro jutro ljubica« me je pozdravila mami in se mi nežno nasmehnila. »Dobro jutro« sem odvrnila in zaspano zazehala »kako si spala« je vprašala in mi nalila kavo v skodelico. »Slabo« sem odvrnila in naredila požirek kave, pred mamo mi nikoli ni bilo treba lagati saj sva se zelo dobro razumeli »tudi jaz nisem dobro spala« je odkimala »ves čas sem razmišljala o tebi« je zavzdihnila »mama, komaj čakam da se odseliva« sem rekla in jo prijela za roko »dobro veš, da bo obema koristilo« sem dodala še preden je kaj rekla. »Torej greva danes« je vprašal. »Greva« sem prikimala in brez besed stekla v sobo. Pograbila sem kovček in v njega zmetala vse stvari, sesedla sem se na posteljo in brez moči zajokala. Vedela sem da ga nikoli več ne bom videla zato sem vse njegove slike na katerih sva bila skupaj raztrgala na drobne koščke in jih vrgla v koš. »Tako Gregor pripravljena sem na novo življenje« sem skomignila z rameni in vzela kovček. Ugasnila sem luč in za sabo pustila prazno sobo, kjer so v košu samevale najine stare slike, ki jih več ni. »Mami a greva« sem rekla malo boljše volje in stopila v kuhinjo »okej ljubica« je odvrnila in tudi sama odšla po svoje stvari. Kovčke torbe in škatle sva dali v avto in čez deset minut sva že odpeljali »zbogom« sem rekla in še se zadnjič ozrla proti hiši v kateri sem prebivala 19 let. Počasi sva se peljali proti mestu in poslušali glasbo, ki je odmevala iz radia. Čez deset minut sva se peljali mimo Gregorjeve hiše, ozrla sem se proti njegovi sobi v kateri sem preživela z njim toliko lepih trenutkov, žaluzije so bile še dol in iz sobe se je svetla luč »se ne bi šla posloviti« je vprašala mama, ko je dobro vedela kam gledam. »Ne« sem odkimala »poslovila sva se včeraj in za naju ni več priložnosti« sem dodala in obrnila pogled proti cesti. Čez pol ure sva že drveli po avtocesti »Mija vpisala sem te že na faks« je rekla mama in si poleg mrmrala pesem iz radia. Presenečeno sem jo pogledala »kam pa« »medicina« je odvrnila »to so bile tvoje sanje« je dodala »in čas je da jih uresničiš« je rekla in me resno pogledala »mislim da res« sem ji odvrnila. Bil je čas za moje sanje, ne več najine z Gregorjem. Skupaj sva sanjarila da bova imela dobre službe in družino. Skupaj sva se vpisala na isti faks ekonomije. Toda večkrat sem sanjarila da bom medicinska sestra in bom pomagala ljudem, ki imajo težave in jih bom lahko razveselila z nasmehom in prijazno besedo. »Žal mi je da sem eno leto zapravila na ekonomiji« sem odvrnila in naredila požirek vode. »Torej v ponedeljek začneš« je zadovoljno prikimala mama in se mi nasmehnila, glede na to da je očeta pred mesec odkrila med ljubimkanjem z njegovo tajnico, je še vedno razmišljala trezno in bila je odločena da življenje spremeni sebi v prid. Čez dve uri sva prispeli na drugi konec Slovenije, pograbila sem svoj kovček in ga vzela iz avte. »Vav pa ta hiša je super« sem rekla popolnoma navdušeno. Bila je lepa majhna hiška, ki so jo krasile rože in je ponujala zavetje. Mama jo je odklenila in stopili sva na velik hodnik »pozdraviva novo stanovanje« je rekla zadovoljno in stvari odnesla v sobo, ki jo je že poznala iz ogleda hiše. Odšla sem za njo in navdušeno sem si ogledala stanovanje, bila sem zadovoljna in vesela da je mami nama izbrala takšno hiško katera je zgledala polno ljubezni. »Mija tole je tvoja soba« je rekla mami in stopila sem v veliko sobo, navdušeno sem opazovala novo sobo. Stene so bile svežo modro pobarvane in velika v postelja sredi sobe me je vabila v svoj topel objem. »A ti je všeč« me je vprašala in stopila vanjo »zelo mami« sem prikimala in jo veselo objela »super si izbrala« sem rekla ponosno in jo poljubila na lice. Z mamo sva pospravili vse stvari, ki sva jih prinesli na svojo mesto in skuhali si okusno kosilo. Tri uri sta minili kot bi mignil in z mamo sva imeli pospravljeno hiško in v predalih zložene vse stvari, ki sva jih prinesli z sabo. Ulegla sem se na posteljo in zaprla oči, zopet se mi je v misli prikradel Gregor »le kaj počne, sploh pomisli name« sem si rekla na glas in prižgala televizijo, ki je stala v kotu moje sobe. Zagledala sem se v film nato je sledilo mnogo ljubezenske glasbe, ki so me spominjale na njega, hotela sem ga pregnati iz misli toda mi ni uspelo. Zagledala sem se skozi okno in se odločila, da grem na sprehod. Sprehodila sem se do bližnjega parka in se usedla na klopco, ne vem koliko časa je minilo, ko se je poleg mene usedel mlad fant »zdravo« je pozdravil in se nežno nasmehnil, imela sem občutek kot da me že pozna saj se je z mano pogovarjal kot da sva stara znanca. »Zdravo« sem odvrnila prijazno »a veš kje sediš« je vprašal in me z zanimanjem pogledal »ja na klopci« sem prikimala in ga čudno pogledala »a si nova v tej vasi« »ja, kako veš« sem vprašala in si popravila lase, ki mi jih je veter odnesel naprej »jaz sem tukaj živel pred leti« je rekel. Presenečeno sem ga pogledala »in si prišel obiskati kraj« ga vprašam, kar je najbolj možna razlaga »ne vsaki dan sem tukaj« odkima in me pogleda s svojimi rjavimi očmi. Zdrznem se in odmaknem pogled stran »kako to misliš« »Pozdravljena Mija, sem Rok« je rekel in mi podal roko. Presenečeno sem ga gledala, niti sanjalo se mi ni od kod me pozna toda sem še bolj odmaknila stran od njega. »Oprosti Rok iti moram« sem rekla in z zadnjimi močmi stekla proti hiši. Odprla sem vrata hiše in brez besed stekla v sobo, slišala sem da je mama za mano vpila mojo ime toda sploh nisem morala reagirati. Naslonila sem se na vrata in se zagledala skozi okno, bila sem presenečena niti sanjalo se mi ni od kod fant, ki je sedel poleg mene na klopci pozna moje ime saj ga še nikoli nisem videla. »Mija je vse v redu« je rekla mama in potrkala na vrata »ja seveda mami« sem se zbrala in se hitro odmaknila od vrat »zdiš se mi vznemirjena« je rekla in se nasmehnila »ah nič ni narobe« sem odvrnila in ji vrnila nasmeh, vedela sem da več ne bo spraševala zato se nisem ubadala s tem kako ji naj pojasnim kaj se je zgodilo. Zaprla je vrata in odšla iz sobe sama pa sem se ulegla na posteljo. Po glavi se mi je podilo tisoč in eno vprašanje, najhuje pa je bilo da je bilo vsako vprašanje brez odgovora. Naslednjo uro sem porabila da sem prebrala novice, ki so se dogajala po svetu in nekaj časa za klepet s prijatelji na facebook-u. Naenkrat sem zaslišala kako je v okno priletel kamenček. Zdrznila sem se toda nisem reagirala, čez sekundo je malo bolj močno počilo in ustrašila sem se. Odšla sem do okna in pogledala ven, bila je že tema zato sem opazila da je oseba pod oknom imela v rokah svetilko. Odprla sem okno, še preden sem kaj rekla, sem slišala »Mija jaz sem ne boj se« »Rok, kaj bi spet rad« sem rekla. »Pridi dol« je pomignil »ni šans« sem odkimala »daj no, mislim da te veliko stvari zanima o meni« je rekel in ugasnil svetilko. »Nič me ne zanima o tebi« sem odkimala in hotela zapreti okno »niti to ne kako vem tvoje ime« je rekel. Hotela sem odkimati toda nisem, vedela sem da je to edina šansa da izvem od kod me pozna. »A prideš dol« je še enkrat ponovil vprašanje »ja« sem samo odvrnila in zaprla okno. Po tihem sem splazila skozi hodnik do vrata in jih po tihem zaprla, mami nisem hotela delati skrbi. »Mija tu sem« mi je pomahal Rok iz bližnjega drevesa »ah seveda« sem prikimala in stekla do njega. »A se ti je popolnoma utrgalo« sem rekla zasopihano »oprosti, nisem te hotel prestrašiti« je rekel in se sladko nasmehnil. Opazila sem da so njegove oči se v temi lesketale, na sebi je imel modro majico in kavbojke »a te nič ne zebe« sem ga presenečeno vprašala in vztrepetala po vsem telesu, čeprav sem na sebi imela bundo me je še vedno zeblo. Bližala se je že zima in že je dišalo po prvem snegu. »Pššš govori bolj tiho« je odkimal in mi svoj prst položil na ustnice. Odmaknila sem se »no in kako veš moje ime« sem ga vprašala nestrpno, dovolj sem imela teh igračkanj »veliko stvari vem o tebi« je rekel in me pogledal naravnost v oči »ne morem ti povedati kako, toda verjemi da bi ti rad pomagal« je rekel. »Torej kaj veš o meni« sem ga izzivala »vem da si imela dolgo fanta kateri te je prizadel« je rekel »kako veš« sem ga vprašala presenečeno »vem, da si študirala ekonomijo« je nadaljeval brez odgovora na moje vprašanje »vem, da obožuješ plavanje, kolesarjenje in obožuješ jagodno čokolado« je rekel in se nežno nasmehnil. »Kako veš« sem skoraj zavpila toda me je utišal s ostrim pogledom »bi rada da mama misli, da si nora« je rekel, ko je ugotovil da nimam nič več namena pripomniti »kako nora« sem ga presenečeno pogledala. »Tvoja mama me ne vidi« odkima »samo ti me vidiš, Mija« je rekel in me pogledal v oči »kako samo jaz« sem ga presenečeno pogledala »Mija mrtev sem« razloži »kako mrtev, in zakaj jaz« »naključno si izbrana« je odvrnil »kako naključno« vprašam presenečeno, niti sanjalo se mi ni o čem govori. »Na tisto klop že leta in leta ni sedla nobena oseba, ti si bila prva po petih letih« »torej...« sem zašepetala in še ga vedno presenečeno gledala, mislila sem da sanjam in zato sem se prijela močno za zapestje »ko si sedla na tisto klop, sem znova postal živ in izvedel o tebi vse kar sem vedel ti povedati« je rekel »toda ti si...« »tvoj angel sem« je me prekinil in me zgrabil za roko. »Angel, ne verjamem v Angele« sem odkimala posmehljivo »ne razumeš Mija« je rekel in se odmaknil stran od mene »res ne« sem odkimala. »Samo en korak je potreben« je dodal »in to je« sem odvrnila in se mu nasmehnila »da te naučim ljubezni« je rekel »od tebe se pač ne bom nič naučila« sem odkimala in se na hitro obrnila. Bila sem pripravljena da odidem nazaj proti hiši toda me je močno zgrabil za roko »samo ena stvar še« je dodal in me potegnil k sebi. Začutila sem kako me je nežno poljubil na lice in nato nadaljeval pri ustnicah. Začel je nežno in še preden sem se zavedla sem mu poljub vrnila. Hotela sem se upreti, toda nisem morala bil je preveč nežen in sladek, to ni zgledal kot poljub angele ampak normalne osebe. »Lahko noč Mija« je rekel čez dve minuti in me spustil iz objema. Omotično sem ga gledala »lahko noč« sem zamrmrala in stekla v hišo. Gledal je za njo »Sedaj je pripravljena na ljubezen« je rekel na glas in pogledal v nebo. Bilo je čas da se vrne nazaj v nebesa... Stopila sem v sobo in zaprla vrata, znova me je spravil v šok, kot da zna le to on. Pobožala sem se po ustnicah in se spomnila kako jo je poljubil. Sedla sem za računalnik in se zopet vpisala na facebook. Odprla sem Gregorjev profil, znova je imel stan samski in pogledala sem njegovo sliko, ni bilo več najinih slik, ki so prevladale med najino zvezo... ko sem ga gledala me to ni prizadelo, samo nasmehnila sem se in se zatopila v druge prijatelje. Imela sem občutek, kot da Gregor je izbrisan iz mojih misli in v njem živi nekaj drugega, praznina. Dnevi so počasi minevali in vse bolj hitro se je bližal ponedeljek, dan ko bom morala na faks. Bila je nedelja popoldan in z mamo sva sedeli za mizo in pili vsaka svojo kavo »mislim, da je čas da greva na tržnico« je rekla mama in pogledala na uro. »Ah seveda« sem odvrnila nevoljno, minil je že skoraj cel vikend in z mamo se dlej kot do bližnje trgovine nisva oddaljili. »torej greva« je rekla malo bolj navdušeno »ah seveda« sem prikimala in pospravila skodelico kjer je bila posoda za pomivanje. Vzeli sva košaro, kot v staromodnih časih in se napotili proti mestu. Ni bilo daleč in kjer sva jo obrali kar po bližnjici, ni bilo potrebno iti z avtom. Ni minilo deset minut, ko sva prispeli. Presenečeno sem obstala in se zagledala v ljudi na tržnici. Bila je polna različnih ljudi, prvič v življenju sem videla na običajni tržnici takšno gnečo. »Najbolje bo da vzameva nekaj sadja« je rekla mama in se zadovoljno zapodila k stojnicami z sadjem. Ubogljivo sem šla poleg njej in ji pomagala izbrati najino najljubše sadje. Dala sem ga v košaro in počasi sva se sprehodili do naslednje stojnice kjer so prodajali zelenjavo. Vzeli sva še nekaj zelenjave »mislim, da je tukaj preveč gneče, najbolje je da greva nazaj« sem ji rekla čez pol ure, ko sem se naveličala prerivanja med ljudmi in gledanja različnih stvari, ki so zanimale mamo ne mene. »Greva še pogledat tisti nakit« je rekla mama in me potegnila za roko. Odšla sem za njo in pristali sva ob stojnici polno lepega nakita. »Vav kako lep nakit« je rekla popolnoma navdušeno. »Ah, seveda« sem prikimala. »Dober dan gospa vam lahko pomagam« sva za sabo slišali glas. »Dober dan« je rekla mama in pogledala fanta, ki je že stal poleg njej. Pogledala sem ga in vztrepetala, že dolgo nisem videla tako simpatičnega fanta. Malo daljši blond lasje je imel počesane naprej in njegove zeleno modre oči so me oplazile z pogledom, zgledal je saj dve leti starejši od mene. Nasmehnil se je in mami začel razlagati nekaj glede nakita, sama pa nisem morala odvrniti pogleda od njega. Ni bilo pet minut, ko je mama že v roki držala zapestnico in mu jo plačala. Zopet me je oplazil s pogledom »še lahko ponudim kaj tebi« je vprašal. »Ne hvala« sem odkimala in odvrnila pogled stran od njega. »Lepo bodi« je še dodal in stopil stran od stojnic, opazovala sem ga kako se je pogovarjal z nekim fantom in se smejal. »Mija a greva« me je vprašala mama »ja seveda« sem prikimala in odšla, še enkrat sem ga pogledala in najina pogleda sta se srečala. Hitro sem se obrnila stran saj nisem hotela, da misli da strmim vanj, čeprav sem nato pa sem odšla za mamo. Ustavili sva se še na drugi strani tržnice kjer je punca prodajala različne torbe »mislim da rabiš novo, v ponedeljek začneš faks« je rekla in me je potegnila k stojnici »mami, saj jo imam še od lani« sem odvrnila in zavila oči »izberi si eno« je rekla ukazujoče in punce se je samo nasmehnila, sigurno je zadovoljno da bo nekaj prodala me je prešinilo... »Vama lahko pomagam« »seveda, hčerka bi rada novo torbo« je rekla in si jih veselo ogledovala. Zavrtela sem z očmi »ne skrbi tudi moja mama je enaka, vedno kupi kar misli da je najboljše zame« je rekla in se mi nasmehnila. »Tudi moja je enaka« sem prikimala in pogledala proti mami, ki je še vedno gledala torbo ki je bila za moje pojme staromodna. »Mija bi imela takšno« je vprašala »ne mami« sem odkimala »ne skrbi Mija« je rekla dekle »saj me ne« sem odkimala »samo na živce mi gre, da nimava z mamo iste mode« sem odvrnila. »Mislim, da ti bo tale všeč« je rekla in mi nakazala na lepo moderno modro torbo »tale pa je lepa« sem prikimala veselo »mami tale mi je všeč« sem ji nakazala »no dobro samo da je tebi všeč« je prikimala žalostno in se nasmehnila. Vedela je da sem odrasla da ne more biti vse po njenem toda še vedno je mislila da mi lahko izbere vse stvari. »Tina že imaš malico« je prišel do stojnice fant, ki sem ga prej srečala pri stojnici nakitov. »Ja samo tole stranko še postrežem, potem pa greva« je rekla in se nasmehnila. Pogledala sem ga naravnost v oči in znova me je opazoval. Njegove oči so potovale po meni, zdrznila sem se »ja tole torbico bi« sem rekla in poiskala denarnico. »Okej« je prikimalo dekle in se mi nasmehnila. Dala sem ji denar in vzela torbico. »Hvala« sem rekla »upam da se še kaj vidiva« mi je rekla in se nasmehnila. »Adijo« sem dodala in z hitrimi koraki zapustila stojnico.... »Kam pa se ti je tako mudilo« me je ujela mama ko sem že odhajala proti izhodu. »Ah saj veš« sem odkimala »v tej gneči se počutim čudno« sem dodala. »No ja« je prikimala in se nasmehnila »mogli bi iti proti večeru« je dodala in počasi sva se vrnili proti domu. Naredili sva si dobro večerjo iz zelenjave, ki sva jo kupili na tržnici, nato se je mama poglobila v branje neke knjige, sama pa sem odšla v svojo sobo. Usedla sem se za pisalno mizo in zaprla oči, v sanjarjenju sem videla Roka. Spomnila sem se njegovega dotika in nežnega poljuba. Ne vem zakaj toda v tem času, ko ga ni bilo sem veliko sanjarila o njem in videla sem ga v sanjah. Naenkrat me je zmotilo trkanje na okno, presenečeno sem se obrnila in odprla sem okno. Rok je stopil v sobo. »Zdravo« sem ga pozdravila navdušeno in se mu nasmehnila, vedela sem da sem ga teh nekaj dni, ko ga ni bilo tukaj zelo pogrešala. »Zdravo« je pozdravil in mi vrnil nasmeh. Takrat me je prijelo, da bi mu stekla v objem in bi ga poljubila. »Govori po tihem« me je spomnil na dejstvo, da ga vidim le jaz in nihče drug. »Ja okej« sem prišepnila in pokimala. »Kaj je novega« me je vprašal. »Nič« sem odkimala »kako ne« me je zbegano pogledal »pač bolj kot ne dolgčas« sem odvrnila. »Mhm zanimivo« je prikimal, kot da bi pričakoval drugačen odgovor »te lahko nekaj vprašam« sem ga pogledala. »Seveda« je prikimal »kako si prišel sem« sem ga vprašala »pač saj veš iz nebes« je odvrnil »kako si lahko angel« sem nadaljevala s vprašanji »takoj ko sem stopil v nebesa sem bil dodeljen za angela« »angela česa« vprašam »ljubezni« odvrne in me pogleda naravnost v oči. »Torej ne bom imela nobenega resničnega fanta ampak bom hodila z angelom ljubezni« »narobe misliš, Mija« odkima »jaz sem mrtev« »vem« prikimam »torej kaj ti ni jasno« je odvrnil »zakaj si me zadnjič poljubil« vprašam. »Pač....« začne in utihne »no povej mi« skoraj zavpijem nanj »Mija bi že lahko prosim bolj po tihem« je rekel in me znova pogledal naravnost v oči »tvoja bližina me vznemirja« mu priznam »to ni dobro« odkima »mi že prosim poveš, zakaj« zašepetam »ker si tako dolgo trpela« odvrne »imela si fanta, ki ti je na pol uničil življenje, namesto da bi izbrala svojo izobrazbo si se prilagajala k njemu, namesto da bi se kdaj postavila zase si raje poslušala njega« je rekel »prosim ne omenjaj mi Gregorja« odvrnem »kako ga boš prebolela, da ga nikoli več ne boš omenjala« je odvrnil. Dobila sem solzne oči in šlo mi je na jok, ne vem zakaj toda pred Rokom nisem hotela jokati, toda solze so se mi vsule po licu »poglej kaj si naredil« sem rekla in se ulegla na posteljo. »Mija poglej me« je rekel, se usedel na posteljo in me gledal naravnost v oči »pusti me« sem zašepetala »ne bom te prizadel« je rekel popolnoma nežno, »še prehitro se boš na novo zaljubila in spoznala kaj je prava ljubezen«. »Ja seveda, verjamem ti« sem prikimala in zavila z očmi, nisem več ločila med resnico in lažjo. Še preden sem se zavedla sem ga nežno objela in poljubila na lice. Hotel jo je odriniti toda ni mogel, mogoče je bila napaka toda ni si moral pomagati njena bližina je bila bolj privlačna kot si je mislil da bo. Poljubil me je na lice in nadaljeval pri ustnicah, nežno a strastno. Objela ga je okoli vratu in se popolnoma privila k njemu, nisem vedela kaj se je dogajalo z njo toda ob njem se je počutila ljubljeno in ob njem je pozabila na vse težave. »Videl sem kako si ga opazovala« je rekel, ko sem ga izpustila iz objema. Pogledala sem ga »o čem govoriš« sem ga vprašala. »Vem da ti je bil všeč« je rekel in me prijel za roko »ni mi bil všeč« sem odkimala »poglej me Mija« je rekel in me pogledal v oči »sedaj lahko izbereš med njim in mano ko nisem resničen« je rekel in pogledal skozi okno. Hotela sem še mu nekaj reči, toda ga že ni bilo več. Ura je bila natančno deset zjutraj, ko sem pogledala na uro. »Uf super« sem zazehala, danes se je bil prvi dan faksa komaj ob enajstih in skoraj sem si zaspala. Hitro sem iz omare potegnila majico in hlače, se oblekla našminkala počesala in čez deset minut sem že z mamo v kuhinji pila kavo. »Super mami« sem odvrnila in se ji nasmehnila, bila je dobre volje »nekaj ti moram povedati« je rekla in se sladko nasmehnila »reči« sem prikimala in jo z zanimanjem pogledala »dobila sem službo« je rekla zadovoljno »super« sem rekla navdušeno, bila sem vesela da se bo končno z nečem zamotila, saj ko je izvedela za očetovo ljubico je popolnoma popustila na vseh njenih najljubših področjih, bil je čas za nov začetek. »Nič moram iti v šolo« sem ji rekla čez pol ure in ji nakazala na uro »okej« je prikimala. Pomahala sem ji in počasi sem odšla proti mestu, počasi sem se sprehodila do šole ki je bila oddaljena le petnajst minut od hiše. Vstopila sem v veliko stavbo in presenečeno obstala, šola je bila velika in na hodnikih se je kar trlo ljdui. Stopila sem do ženske, ki je bila varnostnica in jo vprašala kje je predavalnica 3. Razložila mi je in počasi sem odšla proti njej. Naslonila sem se na steno in pogledala na uro, bilo je še deset minut časa. Pred predavalnico se je vsipalo različnih ljudi in sem si jih ogledovala. »Zdravo a čakaš za številko 3« me je plašno vprašalo dekle in se mi nasmehnila. »Zdravo, ja za predavalnico 3« sem odvrnila. »Tukaj sem sama in se ne spoznam najbolje« mi je pojasnila in si popravila dolge lase, ki si ji padala na čelo. »Sem Mija« sem rekla in se ji nasmehnila »Nika« je odvrnila in mi podala roko »tudi jaz sem tukaj sama« sem dodala »v bistvu smo se pred nekaj časa preselili v mesto« je rekla in si popravila torbo »aha super« sem prikimala in sva se zatopili v prijetni pogovor. Ura je bila natančno enajst, ko so nam odprli učilnico in v predavalnico je stopil starejši moški, nasmehnil se nam je in na mizo položil knjige. Predstavil se nam je in začel razlagati snov, ki je bila na čase zanimiva in seveda tudi nezanimiva. Toda tri ure sta minili hitro, ko nas je spustil domov in se od nas poslovil na prijazen način. Poslovila sem se od Nike in odšla proti domu. Bila sem že skoraj pred hišo, ko sem na rami začutila roko. Streslo me je in v trenutku sem se obrnila. »Rok a si popolnoma nor« sem zavpila »Mija tišje« je rekel in se mi nasmehnil. Iz pogleda sem razbrala, da me je vesel. »Kaj se dogaja novega« je vprašal, kot da ne zna ničesar drugega vprašati, ko me zagleda. »Nič« odkimam, čeprav sem dobro vedela da ne bo zadovoljen s odgovorom. »Torej boš danes šla na tržnico« me je vprašal. Presenečeno sem ga pogledala »danes je ponedeljek , sigurno danes ne dela« sem odkimala »ves teden je tam da si zasluži denar« je rekel in me pogledal v oči. »Rok prosim nehaj« sem odkimala in odšla dalje. Bilo mi je dovolj imela sem občutek da se je vselil v moje življenje in me spremlja vsak trenutek, sovražila sem da sem ga videla in da pred njim nisem imela mira. »Dobro se vidiva« je odvrnil in izginil. Pogledala sem na mesto kjer je stal pred sekundo toda ga več ni bilo. »Zgubi se iz mojega življenja« sem zašepetala po tihem in odšla dalje. Pospešila sem hojo in čez pet minut sem bila že doma. Odprla sem vrata, pozdravila mamo se nekaj izgovorila in stekla v sobo. Usedla sem se na posteljo in globoko zadihala, imela sem dovolj in bila sem pripravljena na to da se bo znova pojavil tukaj, bila sem pripravljena da ga vedno spodim iz mojega življenja. Stopila sem k računalniku in se vpisala na facebook. Imela sem polno sporočil in čakala me je prošnja za novo prijateljstvo. »Klemen« sem prebrala na glas in skomignila z rameni, nisem ga poznala toda sem z zanimanjem odprla njegovo stran. Zagledala sem ga, njegove oči in vztrepetala sem »kako si me našel« sem si rekla na glas in še pogledala druge slike, bil je fant iz tržnice. Sprejela sem ga in še vedno zmedeno strmela v računalnik. Niti ni vedel mojega imena niti ničesar ni vedel o meni in me je našel. Bila sem jezna in hotela sem odgovore. V trenutku sem se oblekla. Ugasnila sem računalnik in stekla na tržnico. Zagledala sem ga kako stojita s Tino ob stojnici in se pogovarjata, hotela sem še malo počakati toda bila sem že prepozna, opazil me je. »Iščeš nakit« me je vprašal in me oplazil s pogledom. »Niti ne« sem odkimala in pogledala Tino, ki se mi je nasmehnila. »Nekaj sem te prišla vprašati, toda tako je vseeno« sem zamahnila z roko »povej« me je ustavil še preden odšla naprej »kako si me našel na facebooku« sem vprašala in ga pogledala naravnost v oči. »Čisto enostavno« je odvrnil in se nasmehnil. Opazovala sem ga kako je iz žepa potegnil denarnico »ko si plačevala Tini torbico si izgubila osebno izkaznico« je dodal in mi jo podal. »Kako sploh je nisem pogrešala« sem rekla presenečeno »premalo gledaš v denarnico« je rekel in se nasmehnil. »Dodal sem te ker sem ti hotel to povedati, nisem pa si mislil da se boš danes znašla tukaj« je pojasnil in pogledal Tino, ki je samo pokimala in se mi znova nasmehnila. Globoko sem zavzdihnila, bila sem vesela to ni imelo nobene zveze z Rokovimi čarovnijami. »Hvala kako se ti naj zahvalim« sem rekla hvalaženo »ni panike« je odkimal »rad pomagam« je dodal »grem jaz, čas za najino malico je potekel« je rekla Tina in se z hitrimi koraki napotila proti svoji stojnici. »Hvala ti Klemen« sem rekla še enkrat »je že okej« je prikimal »lepo se mej« sem rekla in se obrnila »Mija počakaj« je rekel in stopil k meni »greva kdaj na pijačo« ni okleval, da bi vprašal. »Am ne vem« sem skomignila z rameni »če hočeš lahko jutri v parku, toda ti tako in tako delaš« sem se spomnila na park v bližini hiše »okej, pridem. Samo vsaki drugi dan delam« je prikimal, čudno sem ga pogledala »a veš kje mislim« sem vprašala »seveda, tukaj v bližini je samo en park« je prikimal. »Okej dober se vidiva jutri ob šestih« sem rekla in odšla iz tržnice. Pogledala sem osebno in se nasmehnila, tole me je pripeljalo do njega in ne Rokovo čaranje. Čez pol ure sem bila doma saj sem se po poti še ustavila v parku in posedela na klopci. Po eni strani sem imela občutek da sedim tu samo za to ker čakam Roka, toda ga ni bilo. Stopila sem v hišo in si skuhala kavo. »A boš kavo mama« sem jo vprašala, ko je stopila v kuhinjo. »Ja seveda« je prikimala veselo »in kdaj začneš delati« sem se spomnila, da mi je zjutraj razlagala da je dobila novo službo. »Že v nedeljo« je odvrnila veselo »v nedeljo« sem jo presenečeno pogledala »niti nedelj ne boš imela prosti« sem jo previdno vprašala »ne Mija« je odkimala »kej pa boš delala« sem jo vprašala in jo z zanimanjem pogledala »na tržnici« je odvrnila in naredila požirek kave. Presenečeno sem jo pogledala, toda druga nisem morala pričakovati »torej boš delala na tržnici« sem začela in tudi sama naredila požirek kave »seveda« je prikimala in si popravila lase »mislim, da bo zame to zelo velik izziv, ker je tudi meni večkrat šlo posedanje v pisarni zelo na živce« je prikimala »ja mislim da res« sem zavzdihnila in se ji nasmehnila. Z mamo sva se spustili še v dolg pogovor glede šole nato pa je bila ura že deset in mama je odšla spati. Sama sem šla pod tuš in vpisala sem se na facebook. Pogledala sem prisotne in se nasmehnila, ko sem opazila da je tudi Klemen tukaj. Brez razmišljanja sem ga kliknila »zdravo« »o hej neznanka« je odpisala »neznanka??« sem presenečeno odpisala »no skoraj si postala izgubljena, če ne bi našel tvoje osebne« je bil njegov odgovor »saj veš da sem ti hvaležna« sem odvrnila »vem, torej je še za jutri dogovorjeno« je vprašal »itak, nikoli ne prelomim obljube« sem odpisala »no torej jutri ob šestih se vidiva« je odvrnil. Nisem vedela kaj še naj napišem za trenutek sem se zagledala v okno in streslo me je v temi na okni sem zagledala Roka »Rok« sem rekla na glas in odprla okno. »A spet mi ne daš mira« sem rekla, ko je stopil v sobo. »Oprosti« je odvrnil in se naslonil na okno »večer je znova sem na Zemlji in prišel sem te pogledati« je na kratko pojasnil svoj prihod »greš že prosim težit kateri drugi« rečem jezno in zavijem z očmi. »Zakaj« je odvrnil in v trenutku je bil na drugi strani sobe. Obrnila sem se »občutek imam da sem že nora« sem odvrnila in se usedla na stol. Iz predala sem vzela zavito čokolada, jo odvila in začela jesti. »Saj veš da nisem resničen« »za mene si« sem ga prekinila »vsak trenutek si mi za hrbtom in veš o meni stvari, ki jih nihče ne« sem odkimala obupano »a to ti ni všeč« je rekel popolnoma mirno in z očmi potoval po meni. »Ne, ni mi« sem odkimala »dovolj imam tega« sem dodala »in kaj boš storila« me je vprašal in me pogledal, njegove oči so se iskrile. »Nič« sem odkimala »tako nič ne morem« sem odkimala in znova pogledala skozi okno. Čutila sem kako se mi je približal in me prijel za roko »veš da si lepa Mija« je rekel in se nasmehnil »ne vem« sem odkimala »premalo samozavesti imaš« je me prekinil »ti še jo imaš manj« sem zavila z očmi »tukaj se ukvarjaš z mano« »zato ker si nekaj posebnega in si zaslužiš ljubezen« je odvrnil. Pogledala sem ga »kakšno ljubezen« sem vprašala »res si ne razumljiva« je odkimal »in kaj naj naredim da te bom razumela« sem odvrnila »začni živeti svoje življenje« je odvrnil »saj ga« sem zašepetala »samo ti si napačen in vsiljiv« sem dodala »pomisli kaj se dogaja s tvojim življenjem« je odvrnil in me pogledal naravnost v oči »dobro vem kaj se dogaja« sem zavila z očmi »če bi vedela ne bi pustila Gregorju da ti je grenil življenje« je odkimal »si popolnoma nor, z njim sem preživela tri najlepša leta« sem odvrnila in ga pogledala naravnost v oči »pomisli Mija« me je prekinil »pustila si da sem te poljubljal, pustila si da sem te objemal...« »prosim nehaj že« sem zavpila »pojdi stran« sem dodala in začela jokati. Njegove besede so mi segle v srce, vedela sem da ima prav, vedela sem da v Gregorja nikoli nisem bila zaljubljena kot bi morala biti. »Pššš mama prihaja« je odvrnil, obrnila sem se in znova ga več ni bilo. V sobo je stopila mama »Mija je vse okej« je vprašala zaskrbljujoče vprašala »ja mami samo sanjala sem« sem odvrnila in se zavila v odejo. Morala sem igrati čeprav bi ji v tistem trenutku najraje vse povedala. »Samo zaspi« je rekla in me močno objela. »Vse bo okej« sem prikimala in se ji nežno nasmehnila, nisem ji hotela povzročati skrbi. Takoj, ko je odšla iz sobe sem se še bolj zavila v odejo in zaprla oči. Hotela sem zaspati, toda mi ni uspelo. Razmišljala sem o Roku, mogoče pa ima prav... sem prišla do zaključka. Mogoče pa je čas da začnem živeti svoje življenje in v njega vključevati le sebe... Dan se je vlekel in preden je bila ura šest sem bila že grozno utrujena. V šoli je bilo zelo dolgočasno, dobro da sva z Niko udarili par debat smeha in nekako je minilo. Po pouku sem takoj šla domov saj je bila ura že pol pet in za trenutek sem si močno želela da bi bila ura šest in bi videla Klemena. Knjige sem vrgla na posteljo in odprla omaro. V tistem trenutku sem si zaželela da bi nase oblekla nekaj lepega in privlačnega. Že dolgo odkar sem imela Gregorja mi je bilo vseeno kako izgledam, toda nisem želela da tudi Klemen o meni misli da sem le ena punca. Ven sem potegnila krilo in lepo modro majčko. Imela sem še čas zato sem šla pod tuš in si umila lase. Čez eno uro sem bila pripravljena. Lase sem si spustila po ramenih in nanesla sem nežno maskaro in ličilo. Ura je bila natančno deset do šestih, ko sem ga čakala v parku. Ni bilo dolgo, ko se mi je približal »zdravo Mija« je rekel in se nasmehnil »zdravo« sem odvrnila in se mu nasmehnila. Opazila sem da so njegove oči bile drugačne kot včeraj, v njih sem prepoznala nekaj kar sem iskala v Gregorjevih očeh toda ni bilo. »kako si« sem ga vprašala in sedla na klopco. »uf dober ampak utrujeno« je prikimal »si delal« sem ga vprašala. »Ja morem nekaj zaslužiti« je prikimal »saj prav« sem rekla in se uzrla stran od njega »kaj pa ti?« je vprašal »faks« sem odvrnila na kratko »zanimivo, tudi jaz sem mislil študirati toda je prišlo nekaj vmes« je dodal. Z zanimanjem sem ga pogledala, hotela sem vedeti še kaj več »oče je odprl tržnico in takrat še ni imel toliko trgovcev in sedaj delam na njej namesto da bi se šolal« je mi pojasnil. »Torej je tržnica vaša« sem vprašala »ja« je prikimal »oče je lastnik« »tudi moja mama začne delati v nedeljo« sem se spomnila na mamo »ja mi je povedal oče, da je zaposlil nekaj novih« je odvrnil »greva nekam na kavo tukaj je mrzlo« je začel »je sploh tukaj kakšen lokal« sem ga prekinila »ja tamle« mi je nakazal na drugo stran, kjer je bila gostilna. Prikimala sem in počasi sva se sprehodila do lokala. Usedla sva se v samoten kotiček in se začela pogovarjati raznovrstne stvari glede najinih hobijev, glasbe in filmov. »Najraje imam kitaro« »tudi jaz« sem prikimala »toda pred enim letom so se sanje o skupini razblinile« je zavzdihnil »in kaj se je zgodilo« sem ga vprašala »umrl je prijatelj« je rekel in pogledal stran od mene, v njegovih očeh sem opazila solze »moje sožalje« sem odvrnila »s Tino sva na pol prebolela skupaj čeprav vem da ga ona zelo pogreša« je odvrnil in me pogledal naravnost v oči. »Kaj pa se je zgodilo« sem vprašala, nisem hotela zbuditi neprijetne občutke toda hotela sem ga potolažiti. »Jaz Tina in Rok« je začel in me pogledal v oči, vztrepetala sem ko sem slišala njegovo ime »smo bili najboljši prijatelji« je nadaljeval »zgodila se je nesreča kjer sta Rok in njegova mama umrla, medtem ko je sestra edina preživela in so jo dali v rejništvu« mi pojasni. »Žalostno« sem zašepetala, šlo mi je na jok. Rok me je prevaral dobro je poznal Klemena in zanalašč me je prepeljal do njega. »Veš Klemen mislim da bom morala počasi iti« sem rekla in pogledala na uro »oprosti, ker ti to pripovedujem« je odvrnil »je že okej« sem zašepetala in se mu nežno nasmehnila »upam da se še kdaj srečava« sem rekla in na mizo položila denar. »Mija ni treba bom jaz« je odvrnil in se dotaknil moje roke »je že okej« sem odvrnila in v trenutku odmaknila roko, kot da bi me nekaj streslo. Pogledala sem proti vratom in stekla k njim. Zaprla sem za sabo in solze so se mi vsule po licu. »Mija« sem slišala Rokov glas »pusti me Rok« sem odkimala žalostno in gledala v tla, nisem ga upala pogledati v oči. »Naj ti pojasnim« je odvrnil in me hotel zgrabiti za roko. Nič nisem odvrnila ampak sem samo stekla v črno noč. Solze so mi polzele po licu in vedela sem da se danes ne morem soočiti z njim, čeprav se enkrat bom morala. Sesedla sem se na klopco in zaprla oči, hotela sem premisliti o vsem kar sem danes izvedela toda bila sem preutrujena in preveč v šoku da bi lahko razmislila o tem kaj bom naredila. Nisem se morala spomniti zato sem odšla proti domu. Rok me je popolnoma razočaral, ker mi je lagal medtem ko mi je Klemen dal toliko upanja. Usedla sem se na posteljo in zajokala. Dovolj sem imela vsega in v tem trenutku sem si samo zaželela, da bi spakirala stvari in odšla. »Mija si že doma« je rekla mama in stopila v sobo. »Ja mami« sem prikimala in si obrisala solze »kaj se dogaja s tabo« je presenečeno vprašala »nič« sem odkimala »pač Gregorja pogrešam« sem si izmislila izgovor. »Saj vem, da ti je hudo« je rekla in me pobožala po laseh in me močno objela. Solze so mi še bolj močno polzele po licu... Čez eno uro sem od urejenosti zaspala. Niti ne vem kdaj sem se zbudila, ko sem ob sebi čutila da je ob meni Rok. »Rok prosim pojdi« sem rekla jezno »bi me lahko prosim že poslušala« je rekel »ne« sem odkimala »kako si mi lahko storil kaj takšnega« sem skoraj zavpila nanj »poglej me« je rekel in me pobožal po laseh »ne bom« sem odkimala in še bolj zavila v odejo. Sovražila sem njegov dotik. »Klemenu si všeč, zapomni si to« je nadaljeval »ah seveda« sem ga prekinila imela sem ga dovolj »tako ko si ti všeč Tini« sem dodala iz lastne zlobe »ne omenjaj mi je« je odvrnil jezno »tako kot ti meni Klemena ne« sem odkimala »mislim da je čas za naslednjo nalogo« je rekel in se nasmehnil »nalogo« sem ga presenečeno pogledala »ja« je prikimal »in ti misliš da ti bom uresničila želje, po tem kar sem izvedela danes pač ne« sem odvrnila besno »mi pustiš da ti povem vso zgodbo kar ti ni uspel Klemen« me je prekinil »vse zaključke si delaš v glavi namesto da bi me poslušala« je še dodal »no pa mi povej« končno privolim saj vem da mi ne bo dal mira in druga kot da ga poslušam mi ni ostalo. »Jaz Klemen in Tina smo bili najboljši prijatelji. Odkar sem se z mamo in svojo sestro Ines priselil v to vas smo bili neprenehno skupaj. Sanjali smo da bomo postali pevci in s Tino sva čez čas postala par« »par« sem ga prekinila in ga presenečeno pogledala. »Tina je bila moje dekle dve leti in zgubila me je v prometni nesreči« je prikimal »zato je Klemen rekel da še ji je vedno hudo« »hočem da se to konča« je nadaljeval »hočem da je srečna, to si zasluži« je rekel in me pobožal po laseh »in kaj naj storim« sem ga z zanimanjem pogledala. »Poišči fanta, katerega bo Tina vzljubila, ki bo pripravljen biti z njo« »to je pretežka naloga« sem odkimala »tukaj sem kot angel ljubezni« me je prekinil »ne bom dovolil, da pustiš ljudem da trpijo« »zakaj ne greš naravnost do Tine« sem ga vprašala in prižgala lučko na nočni omarici. »Ne razumeš, Tina me ne vidi« je odkimal »le jaz jo opazujem kako trpi« je rekel in me prijel za roko. Odmaknila sem jo in ga končno pogledala v oči »niti sanja se ti ne kako se počutim« sem zašepetala »poljubljala sem te« sem zašepetala »to nima nobene veze« je odkimal »pa jo ima« sem prikimala »ti si bil Klemenov prijatelj in Tinin fant, kako ju naj še sploh pogledam« »zato si pustila Klemena samega« je rekel, nič nisem rekla toda mi niti ni bilo potrebno, moj pogled je povedal vse. »Nikoli več ju nočem več srečati« sem odkimala »pa ju boš« me je prekinil »ne bom« sem vztrajala »dobro vem kje se zadržujeta in dobro vem kam več ne smem« sem dodala »ne delaj tega Mija« je odkimal »niti sanja se ti ne kaj se ti lahko zgodi« je dodal »nič se mi ne bo zgodilo« sem odkimala. »Niti sanja se ti ne kaj imajo angeli pripravljeno za tebe če me ne boš ubogala in Tini poiskala fanta«. Obrnila sem se k njemu »in to je« sem zašepetala »Gregor se bo vrnil v tvoje življenje« je rekel in me pogledal naravnost v oči. »Daj mi mir« sem zavpila »boš videla« je skomignil z rameni »Gregor ti bo zagrenil življenje« je dodal in me pobožal po laseh »lahko noč Mija pridem znova jutri« je rekel »sedaj pa zaspi« je dodal in me objel. Stisnila sem se k njemu in solze so se mi vsule po licu. Imela sem občutek da me še vedno drži v objemu toda ga nisem več videla.. Zjutraj sem vstala popolnoma povožena. Bila sem utrujena in oči so mi kar same zapirale. »Mija je vse v redu« me je vprašala mama in se nasmehnila »seveda« sem prikimala »samo spati nisem morala« sem dodala in široko zazehala. »Občutek imam da je nekaj narobe toda mi nočeš povedati« je rekla in me resno pogledala »nič ni narobe« sem odvrnila in pogledala skozi okno v belo nebo »se pripravlja za sneg« sem zamenjala temo »mislim, da res« je prikimala »torej kaj je narobe« ni in ni dala miru »ah malo je naporno toda bo vse okej« sem znova povedala laž, niti sanjalo se mi ni kako mi je uspelo lagati toda resnice, da me obiskuje angel ljubezni ji nisem morala povedati. Mislila bi da se mi je popolnoma utrgalo. »Danes nimam pouka« sem se spomnila, da je sreda in na urniku nismo imeli ničesar »oh super, danes grem na tržnico lahko bi šla zraven« je rekla in se veselo nasmehnila. »Ja seveda« sem samo prikimala čeprav bi najraje pobegnila na drugi konec sveta, samo upala sem lahko da ga ne bom videla, čeprav je bila tržnica tako mala da ga ni bilo moč spregledati. Mimo je bila ena ura, ko sva se podali na tržnici. Šla sem še bolj počasi kot zadnjič in poleg mame sem se vlekla kot megla. Stopili sva na tržnico in mama je odšla do nekega prostora »tukaj bom delala v nedeljo« je rekla in se nasmehnila, presenečeno sem jo pogledala »prodajala boš nakit« sem vprašala »seveda« je prikimala »tukaj je fant, ki dela drugo izmeno greva ga pozdraviti« je dodala me prijela za roko in me odvlekla do Klemena, ki je sedel ob stojnici in opazoval ljudi, ki so z hitrimi koraki hiteli mimo njega. »Zdravo tole je moja hčerka Mija« je rekla mama in pogledala Klemena, ki me je samo pozdravil »zdravo, se že poznava« je rekel malo bolj veselo in se mi nasmehnil »ja res je« sem prikimala »jaz sem Klara in v ponedeljek začnem delati tukaj« je dodala mama in pogledala Klemena, ki še je vedno strmel vame. Postalo mi je nerodno in pogledala sem v tla »mami jaz grem pogledati po tržnici« sem se spomnila, da je super priložnost poiskati Tino. »Seveda« je prikimala in se začela pogovarjati s Klemnom. Hotela sem mu še nekaj reči toda nisem prišla do besede, zato sem odšla. Tina je kot vedno sedela tam ob stojnici torb in se grela s toplim čajom. Zavita je bila v debelo bundo in odejo saj je bilo zelo mrzlo, priplavalo se je na sneg. »Zdravo kako si« sem jo vprašala in se ji nasmehnila. »Zdravo« je odvrnila in se nežno nasmehnila, opazila sem da ima rdeče oči od joka »dobro« je še dodala in pogledala v tla »zelo mrzlo je« sem rekla »ja zelo« je prikimala in mi ponudila polni kozarec čaja »hvala« sem rekla in ga hvaležno sprejela »prodaš kaj torb« sem začela pogovor in si ogledala nekaj lepih torb »ja še kar« je prikimala »sploh v poletnih mesecih« je dodala »ja takrat potrebuješ za morje šolo...« sem odvrnila. »Klemen mi je povedal, da sta včeraj šla na pijačo« je rekla in me z zanimanjem pogledala »ja« sem prikimala in zardela, bilo mi je nerodno ko sem se spomnila kako sem ga pustila tam kar samo. »Bil je vesel še z nobenim kot z mano in mamo ni govoril o Rokovi smrti« je rekla. Iz denarnice je potegnila sliko »to je on« je rekla. Pogledala sem sliko, bil je še popolnoma enak rjavi lasje, modre oči... »Simpatičen« sem odvrnila in pogledala v tla, nisem se morala zadržati da ji ne bi priznala da ga sem že videla, poljubljala objemala toda vedela sem da tega ne smem povedati saj bi Tino še bolj prizadelo, sploh pa bi mislila da sem nora. »Bila sva par dve leti« je prikimala »bil je najboljše kar sem imela, nato pa kot strela z jasnega je umrl« je zašepetala in solze so ji spolzele po licih. »Nesreča mi ga je vzela, vzela je mojo srečo ljubezen in voljo« je dodala in pobožala sliko. Opazovala sem jo kako je jokala nato pa več nisem morala močno sem jo objela. »Tudi jaz sem izgubila fanta dobro vem kako ti je« sem jo hotela potolažiti »boš videla nekoč boš znova čutila ljubezen, čeprav bo Rok vedno delček tebe« sem dodala »ne verjamem« je odkimala »pa boš« sem dodala po tihem. In moraš... sem pomislila. Obljubim Rok, da ji bom poiskala fanta za njo in to čimprej... sem dodala v mislih in se nežno nasmehnila. S Tino sva se po pol urah pogovora in tolažbe poslovili. »Mija počakaj malo« sem slišala Klemnov glas, ko sem že skoraj odšla iz tržnice. Obrnila sem se k njemu »Klemen oprosti, ker sem včeraj kar tako odšla« sem začela »je že okej« je prikimal »mislim, da včeraj ni bilo prav da sem ti povedal za Roka, v Tini sem prebudil nelagodje« je odvrnil »govorila sem z njo« sem prikimala »bila je žalostna« sem dodala »Rok je Tini res veliko pomenil« je dodal. »Verjamem« sem prikimala »počasi moram iti, mami bo kuhala kosilo in ji bom pomagala« sem se spomnila ko sem pogledala na uro. »Okej hvala ti Mija« je rekel in na ustnice se mu je narisal nasmešek »hvala tebi« sem odkimala »za včeraj« sem dodala hvaležno. »Če hočeš lahko prideš danes v park« sem ga povabila. »Okej ob šestih« je prikimal. »Dogovorjeno« sem odvrnila in mu v slovo pomahala. Stekla sem na drugo stran ceste in nato proti domu. Zaigralo mi je srce, Klemen je bil super fant, le naloge glede Tine nisem vedela kako se naj lotim. Stopila sem v sobo in se pogledala v ogledalo, lase ki mi jih je močan veter razkuštral sem si popravila. Zagledala sem ga v ogledalo »opažam da si dobre volje« je rekel in sedel na mojo posteljo. Obrnila sem se h Roku »res sem« sem prikimala »torej si govorila s Klemenom« »in s Tino« sem dodala. Opazila sem da se je njegov pogled spremenil v žalostnega »pogreša te Rok« sem rekla »vem, vsak trenutek čutim njeno bolečino. Čeprav sem angel čutim enako kot ti« je dodal »torej veš da te Tina ljubi« sem dodala »ja« je prikimal »torej sedaj veš kakšno težko nalogo si mi dal« sem odvrnila in ga pogledala naravnost v oči. »Verjamem vate« me je prekinil »dobro vem da ti bo uspelo« je dodal in se nasmehnil. »Mislim da imam eno idejo, toda ne vem če bi se obneslo« sem dodala »in to je« je z zanimanjem vprašal »edina možnost kako bi lahko dobila fanta za Tino je Klemen« sem rekla »ni šans« je odkimal »zakaj ne onadva sta že dolgo prijatelja« »sploh nista prijatelja« je odvrnil in se nasmehnil »brat in sestra sta Mija« je odvrnil »kaj« sem skoraj zavpila in ga presenečeno pogledala »nisi vedela toda sedaj veš tako da Klemena lahko osvajaš sama« je dodal in se nasmehnil. »Mislila sem...« »ne« me je prekinil »lepa zamisel toda neuresničljiva«. »Torej bo še naloga veliko težja« sem si zašepetala »tako je« je prikimal »a sploh v tej vasi obstaja še kateri fant kot fantje na mojem faksu« je bilo moje naslednje vprašanje. »Ne ta vas je skoraj prazna vsi prihajajo iz mesta« odkima »torej kako ste si vi to zamišljali« sem ga napadla »Mija uporabi malo domišljije« je odvrnil in se znova nasmehnil »v resnici pa sem vesela da ti je Klemen všeč« je še dodal in ga že ne bilo več. »Uf super« sem si rekla na glas in se znova postavila pred ogledalo »mi prosim pomagaš narediti kosilo« je rekla mama in stopila v sobo. »Ja takoj« sem prikimala in lase spela v čop. Stekla sem v kuhinjo in začela pripravljati zeleno solato, ki sem jo oboževala. Čez pol ure sva imeli že pripravljeno kosilo in jedli sva vsaka svojo juho »danes zvečer grem na sprehod« sem rekla »a sama« me je zmedeno pogledala »ne s Klemenom« sem kar bleknila, ne da bi kaj sploh pomislila. »Aha super« je prikimala in se nasmehnila »fant se mi zdi na mestu in zelo prijazen« »njegov oče ima tole tržnico« sem dodala »a res« me je presenečeno pogledala »ja« sem prikimala in naredila požirek vode »no super« je prikimala. Vedno bolj sem komaj čakala, da bo večer in ga bom znova videla. Ne vem zakaj toda neka sila me je vlekla k njemu. Pozabila sem na Roka in se popolnoma prepustila občutku glede Klemena, nisem vedela da mi je to namenjeno zaradi angelov. Ob petih sem poiskala najljubšo majico hlače, nežno sem se našminkala in se pogledala v ogledalo, nisem morala verjeti prvič v življenju sem bila zadovoljna sama s sabo. Ura do šestih se je neskončno vlekla in brala sem knjigo, ki sem jo že prebrala tisočkrat toda še vedno mi je bila všeč. Deset do šestih sem se napotila proti parku in se usedla na klopco. Roke sem potisnila globoko v žep in pogledala v belo nebo, za ponoči so napovedali sneg zato je bilo vreme temu primerno. »Hej danes sem prišel malo prej« je rekel Klemen in se usedel poleg mene. Pogledal me je s svojimi božanskimi očmi in vztrepetala sem, na prstu je imel prstan, ki ga še nisem opazila prej. »Kako si« sem ga vprašala. »Super« je odvrnil »domov sem prišel premražen do kosti tako da sem se doma ogrel in sedaj ko sem tukaj je super« mi je na kratko pojasnil »pa ti« »tudi jaz sem super« sem odvrnila »greva na toplo v gostilno« sem ga povabila »ja pridi« je prikimal in me nežno potegnil za roko. Ko sem čutila njegov dotik sem vztrepetala še bolj »a je vse okej« me je vprašal. »Ja« sem prikimala in ga znova prijela za roko, nič ni rekel ampak se samo nasmehnil. Počasi kot da ne bi hotela da bi bilo konec poti sva hodila proti gostilni z roko v roko toda sva molčala, kot da bi oba sanjarila da se ta trenutek ne bo nikoli končal. »Tukaj sva« je rekel in odprl vrata, stopila sva v prazno gostilno in se usedla za mizo, ki je bila na drugi strani sobe. Naročila sva kavo in se zatopila v prijetni pogovor. Ves čas me je spravljal v smeh in pogovor je tekel popolnoma drugače kot včeraj. »Ima Tina kakšnega fanta« sem ga vprašala popolnoma nenačrtovano »ne« odkima »toda bi bil čas da bi ga imela« je dodal »doma jo komaj prenesem gledati tako razočarano« je dodal in naredil požirek kave. »Veš včasih te ljubezen najde, ko si najmanj misliš« odvrnem in pogledam v tla. Vedela sem da do Klemena čutim ljubezen, toda nisem morala verjeti da se je vse tako obrnilo. »Res je« je prikimal in me pogledal naravnost v oči »prej, ko sem te držal za roko« je začel in me znova prijel »sem čutil nekaj kar še nikoli nisem« »kaj pa« sem ga z zanimanjem pogledala »nežnost in prijetnost v tebi« je odvrnil. »Že takrat, ko sem te zagledala si mi bil všeč« sem kar bleknila in zardela. Nisem se morala več lagati, Klemen mi je bil resnično všeč. »No me veseli« je rekel popolnoma sproščeno. Pogovarjala sva se in pogovarjala, želela sem da najinega pogovora ne bi bilo konca. »Ura je že pet do desetih« sem mu rekla »danes pa se ni tako mudilo kot včeraj« je odvrnil »ne« sem odkimala in zardela »mi pustiš da te pospremim do doma« je vprašal in plačal račun »ja lahko« sem prikimala, saj mu nisem upala priznati da me je teme strah. »No super te pa greva« je prikimal in počasi sva se odpravila do najine hiše. Pogovarjala sva se in po poti sem ga prijela za roko. Pobožal me je po dlani in jo skril v svojo dlan. Smejala sva se in uživala v prijetnem pogovoru, ko sem na svojem obrazu začutila snežnike. »Uf res bo sneg« sem odvrnila in skušala snežinko ujeti v dlan. »Mhm, obožujem sneg« je odvrnil. Čez pet minut sva prispela do hiše, Klemen se je obrnil h meni »hvala ti Mija« je rekel in se nasmehnil »hvala tebi« sem odkimala. »Vesel sem da sem te spoznal« je dodal in me pobožal po obrazu. »Tudi jaz tebe« sem prikimala, še preden sem kaj še dodala me je nežno poljubil na lice. »Lahko noč« je dodal in me pogledal naravnost v oči »lahko noč Klemen« sem dodala in mu tudi sama vrnila poljub. »Lepo spi, jutri pa spet na tržnici« je dodal in odšel. Gledala sem za njim in srce mi je močno igralo nisem pričakovala da mi bo Klemen všeč. Stekla sem v hišo in nato v sobo. Na hitro sem se stuširala in pogreznila v sladke sanje. Rok je opazoval kako je zaspala, privoščil ji je da je bila srečna in to je bil njegov načrt, hotel je da je srečna in dobro je vedel da je Klemen pravi zanjo, le kar je bilo potrebno je opravil - izbrisal ji Gregorja iz spomina. Zjutraj sem vstala v zasneženo jutro. Odšla sem do okna in odprla žaluzije, zagledala sem se ven in bilo je prečudovito. Bilo je polno snega in še vedno je padal. Roko sem prislonila na okno in zaprla oči, pomislila sem na Klemena. »Dobro jutro si že pokonci« je moje sanjarjenje prekinila mama in stopila v sobo »dobro jutro tudi tebi« sem prikimala in se hitro obrnila stran od okna »ja gledam kako je lepo belo« sem prikimala »ja super je« je rekla in se tudi sama zagledala skozi okno. S mamo sva oboževali sneg, vsako leto sva se za novoletne počitnice šle smučati, kar si pa letos ne bova morali privoščiti. »Imaš faks« me je vprašala »ja ob 10 do 18« sem prikimala »aha super« je prikimala in utrujeno zasehala »kako je bilo včeraj s Klemenom« me je radovedno vprašala »super« sem odvrnila in se ji nasmehnila »res je super fant« sem prikimala »tudi meni je všeč, in vesela sem da bova delala na isti stojnici« je dodala. Odšla je v kuhinjo skuhati jutranjo kavo sama pa sem se oblekla in našminkala. Na hitro sem popila kavo »kam pa se ti tako mudi ura je komaj pol devet« je rekla mama, ko sem skodelico položila v umivalnik »nekaj še morem urediti« sem odvrnila in pograbila torbo. Stekla sem na hodnik in se obula nato pa odšla naravnost proti tržnici. Hotela sem še videti Klemena preden bom imela faks. Zopet je bil pri svojem prostoru toda na obrazu se mu je pisala zaspanost. »Dobro jutro« sem rekla in stopila h njemu »o dobro jutro« je rekel bolj veselo in se nasmehnil. »Kratka noč« sem vprašala in ga pogledala »ah ja« je prikimal »Tina je ponoči znova bila popolnoma uničena« je prikimal »kako to misliš« sem ga vprašala »ni morala spati in dolgo v noč sva se pogovarjala o Roku« je odvrnil in znova zazehal »torej potrebuješ kavo« sem ga vprašala »hm, res še nisem pil nobene« je odvrnil in si popravil razmršene lase, ki so mu padle na obraz. »Toda ne morem zapustit stojnice« je še dodal po tihem in mi nakazal na žensko, ki je hodila okoli nakita »se vidiva pridem nazaj« sem odvrnila in odšla stran. Poiskala sem gostilno na tržnici in kupili dve beli kavi za zraven. »Evo sem že nazaj« sem odvrnila in mu podala lonček. »o hvala dobra ideja« je odvrnil in naredil požirek kave. »Tukaj lahko sedeš« mi je nakazal na stol, ki ga je imel poleg sebe. Usedla sem se on pa nasproti mene »hotela sem te videti pred faksom« sem rekla in pogledala na uro, ki še ni bila devet. »no tudi jaz sem tebe že pogrešal« je odvrnil »včeraj je bilo tako lepo« sem rekla in začutila kako sem zardela »tudi meni« je prikimal »tvoj pogovor mi je dobro del in sploh...« utihnil je »sploh, ko kaj« sem vprašala »sploh, ko sem te lahko držal za roko« je odvrnil in opazila sem da je tudi sam zardel. Prijela sem ga za roko in gledala sva se iz oči v oči, nežno sem ga poljubila na lice in vrnil mi je poljub. »Klemen, pazi« sva za sabo slišala glas nato pa je utihnil. Klemen se je obrnil starejšemu moškemu »a spet tista ženska hodi okoli« je vprašal Klemen. Opazila sem da me je moški strogo gledal iz pod obrvi toda še vedno ni odgovoril Klemenu. »Ati, je kaj narobe« je ga končno prebudil iz sanj »ni« je odvrnil s svojim globokim glasom »ja tista ženska, ki krade« prikima »tole je moja prijateljica Mija« me predstavi »pozdravljena Mija sem Tomaž« je odvrnil in se končno nasmehnil, olajšano sem mu vrnila nasmeh. »Me veseli« sem rekla »enako« je prikimal »zdaj pa moram iti« je rekel Matjaž je dodal se poslovil in odšel. Zardela sem kot kuhan rak »tole pa ni bilo dobro« sem rekla, Klemen me je prijel za roko »je bilo« je prikimal »nikoli še nisem domov pripeljal punce, mogoče je tole dober znak« je dodal in me znova poljubil na lice »punce« sem vprašala in ga presenečeno pogledala »aja oprosti« je odvrnil in pogledal v tla »narobe sem se izrazil« »niti ne« sem ga prekinila. »Tako kot si se je super« sem odvrnila. »Tam je tista ženska bodi malo tukaj« je rekel in mi nakazal na starejšo žensko, ki je hodila pri stojnici z sadjem »samo znebim se jo« je dodal in me znova poljubil na lice. Opazovala sem ga kako je odšel do ženske »bi prosim zapustili tržnico« ji je rekel dovolj na glas da sem ga tudi jaz slišala. Ženska nič ni rekla ampak še je vedno hodila dalje. Videla sem kako je v roko vzela pomaranče in jih dala v žep, Klemen ji je še nekaj rekel toda nanj ni reagirala. Postavila sem se še bolj k stojnici z nakitom, saj sem jo hotela zaščititi. Ženska je stopila k stojnici »gospodična kaj pa ti prodajaš« je rekla in me pogledala »to je moja stojnica« je rekel Klemen in stopil k meni. »Ah seveda lastnikov sin« je odvrnila. »Prosim pojdite že« je odvrnil Klemen in zavil z očmi »okej lepo bodita« je dodala in odšla. »Kaj je narobe s njo« sem vprašala »oče mi je povedal da že od malega krade« je skomignil z rameni. »Misliš da zanalašč« sem vprašala in ga prijela za roko. »Ja, drugim daje nesrečo, ko jih ukrade« doda in me prime za roko. S Klemenom še nekaj časa se pogovarjava o drugih stvari potem pa odidem proti šoli. »Zvečer zopet pridem« slišim Rokov glas. Obrnem se in ga opazim nič ne rečem ampak samo prikimam. V šoli je minilo kot bi mignil čeprav nismo delali ničesar zanimivega kot pisali in pisali. Domov sem prišla utrujena in utrujeno sem se ulegla na posteljo. »Mija me slišiš« je rekel Rok »ja seveda« sem odvrnila utrujena in še vedno imela zaprte oči »vesel sem da s Klemenom lepo napredujeta« »tudi jaz« sem prikimala »nekaj pa še ne veš« je odvrnil in se usedel na posteljo »kaj« sem vprašala »ta ženska danes na tržnici« je začel. Presenečeno sem ga pogledala »verjemi mi Mija da je zlobna« je rekel in pogledal naravnost v oči. „kako veš" sem ga vprašala in ga zmedeno pogledala, niti sanjalo se mi ni kako je možno da Rok glede na to da je angel ve toliko stvari, ki jih še vaščani in ljudje ki hodijo na tržnico ne vedo

"dolga zgodba" je odvrnil "imam čas" sem rekla in prekrižala roke. "Naj ti povem od začetka" je začel in se odkašljal. "no čakam" sem odvrnila nestrpno in ga pogledala naravnost v oči. "No torej žensko kličejo Shamanta, tako ji je bilo ime preden je umrla" zmeden sem ga pogledala toda ničesar nisem pripomnila "Shamanta ima sedaj drugačno ime" je rekel "Rok si popolnoma nor" sem zašepetala čeprav bi najraje zakričala "poglej" je rekel in iz žepa potegnil sliko. Na sliki je bila popolnoma enaka kot v živo kratki rjavi lasje, velike črne oči. "Od kje ti to" sem ga vprašala presenečeno, v tistem trenutku se mi niti sanjalo kaj mi hoče povedati "poslušaj me" je rekel in me znova pogledal naravnost v oči "Shamanta je umrla v nesreči, ki jo je povzročil pijanec" "kruto" sem ga prekinila „in sedaj je prišla nazaj iz nebes da ga uniči" "kje pa je moški" sem ga vprašala "umrl je zaradi starosti toda nikoli mu ni bilo sojeno zaradi njene smrti, ko se je vrnila na Zemljo v istem dnevu ko je umrla in so jo vsi videli živo še vedno mislijo da je živa" je odvrnil in pogledal v tla "in sedaj" "se bo maščevala njegovim naslednikom" nadaljuje "kdo pa so njegovi nasledniki" sem nestrpno vprašala, dovolj sem imela te zgodbe v kateri nisem videla povezave "človek, ki si ga danes spoznala" "koga sem danes spoznala" sem zamrmrala in ga zmedeno pogledala, niti sanjalo se mi ni o kom je govoril "Mija, ne sprenevedaj se" je odvrnil ostro in potem ga več nisem videla. "No super, znova me je pustil brez odgovora" sem zašepetala in se ulegla nazaj v posteljo, zaprla sem oči in se skoraj potopila v mehke sanje, ko sem se spomnila o kom je govoril Rok "Tomaž" sem zašepetala in se spomnila na Rokovega očeta "Tomaž" sem rekla na glas in upala da me Rok sliši "točno tako" je prikimal Rok in se znova prikazal "njegov oče je bil pijanec, v nesreči ki se je zgodila nekega zimskega večera je ubil Shamanto" "in kako ljudje še vedno mislijo da je Shamanta živa, če se je zgodila nesreča" sem se spomnila "nihče ne ve za to nesrečo" je zašepetal "Klemenov dedek je Shamanto skril in pokopal, njegova starša sta takrat bila zelo znana imela sta bogastvo katerega nikoli ne bi podedoval on pa bi moral sedeti v zaporu kar ni hotel prinesti" "kaj pa avto" sem presenečeno vprašala "Shamanta je bila peš in jo je zbil , v hipu je bila mrtva" "torej bo uničila Tomaža" sem rekla in si živčno začela gristi ustnico. "Ne samo Tomaža" je odkimal "vse njegovo premoženje" je odvrnil "in kdaj se bo to zgodilo" sem vprašala in ga pogledala naravnost v oči. "Takrat, ko bo minila deseta obletnica smrti" je prikimal "kdaj pa bo to" sem mu takoj postregla s vprašanjem "kmalu" je skomignil z rameni "Mija pripravi se to je druga naloga" je rekel in me pobožal po obrazu "kakšna naloga, dovolj imam teh nalog" sem zasikala "potrebujemo te Mija, zapomni si to" je dodal in znova ga več ni bilo. „No super" sem zamrmrala in se znova ulegla v posteljo, končno sem zaspala. Zjutraj sem vstala utrujena zato sem se komaj spravila iz postelje. Na hitro sem se oblekla in odšla v kuhinjo kjer me je čakal mamin listek šla sem na tržnico, pridem čez eno uro... „no super pa sem sama" sem si rekla na glas in pristavila za kavo. Čez pet minut je zavrelo in skuhala sem si kavo „Rok si kje blizu" sem rekla na glas in pogledala skozi okno, bilo mi je noro da sem se lahko pogovarjala s njim saj v resnici ni obstajal, nihče ga ni videl le jaz sem ga. Ni se pojavil „no dobro pa se bom pogovarjala sama s sabo" sem zamrmrala in si v skodelico nalila kavo. Naredila sem požirek in se usedla za mizo, zastrmela sem se v belino v katero je bila odeta narava. „Dobro jutro Mija" sem slišala njegov glas „dobro jutro Rok" sem odvrnila in se obrnila k njemu, sedel je na stol na katerem je vedno sedela mama. „Kako si" je vprašal in me pogledal „super" sem odvrnila „boš kavo" sem mu ponudila „ne" odkima in se začne smejati „angel sem in ne jem tukaj na Zemlji" mi je pojasnil. „Torej ti ne morem ničesar ponuditi" sem skomignila z rameni „točno tako" je prikimal „greš danes obiskati Klemena" me vpraša „ne vem" skomignem z rameni „ob devetih začnem s faksom"sem dodala „a še veš kateri nalogi moraš opraviti" je vprašal „ja vem" sem odvrnila odrezavo „samo daj mi nasvet kako se ju naj lotim" „ne vem to je vse v tvojih rokah" je odvrnil in me pogledal naravnost v oči. „Mislim da ni tako hudo" sem odvrnila „imaš še en teden da rešiš prvo nalogo" „en teden" sem obstala presenečeno in skodelica mi je skoraj padla iz rok „točno tako" je odvrnil in že ga več ni bilo. „Kako naj Tini v enem tednu najdem fanta" sem zašepetala, v trenutku me je minila dobra volja in vedela sem da se morem zadeve lotiti resno. Takoj, ko sem stopila v šolo sem se počasi sprehodila do i in si že na poti do tja ogledala vse fante, ki so hodili na našo šolo. „A koga osvajaš" me vpraša Nika in stopi k meni. Še vedno sem opazovala fante, ki so hodili mimo mene „niti ne" odkimam in se ji veselo nasmehnem. V tem tednu sva se zelo dobro ujeli in postali prijateljici čeprav ji za angela ljubezni ravno nisem zaupala. „Kaj pa je" je radovedno vprašala. „Pač primerjam kako je ta šola različna od prejšnje" sem odvrnila in jo pogledala naravnost v oči. Videla sem da je imela oči rdeče od solz „je kaj narobe" sem jo vprašala. Ta teden je bila skoz dobre volje in takoj sem opazila da je nekaj narobe „fant me je prevaral" je zašepetala. Presenečeno sem jo pogledala, še včeraj mi je razlagala da ima pol leta fanta in je res zelo

zaljubljena in srečna „kaj se je zgodilo" sem vprašala. „Včeraj sem prišla domov in neka punca mi je napisala sporočilo, da me je z njo prevaral" „in ti to verjameš brez dokazov" sem odvrnila „ja" je prikimala „Uroš me je prevaral, zadnje čase se mi izmika in nima časa zame" je dodala in solze so ji spolzele po licu. Nič nisem odvrnila ampak jo samo močno objela. Nisem vedela kaj ji naj rečem saj sem vedela, da jo je to močno prizadelo. Predavateljica je odprla predevalnico in odšle sva vanjo za nama pa še polno drugih študentov. Usedli sva se bolj zadaj in poslušali predavanje „joj delali bomo seminarsko" je zašepetala Nika in zavila z očmi „torej v dvojicah" „bova skupaj" sem rekla Niki „ja okej" je prikimala in se mi nasmehnila. Niti sanjalo se ji ni kako sem ji bila hvaležna, da se tako dobro razumeva. Profesorica še je naprej predavala jaz pa sem z vso hitrostjo zapisovala. „Uf ne da se mi več pisati" je rekla Nika, ko sva končno dočakali odmor. „Tudi meni ne" sem odkimala in nato sem se spomnila „ni nama treba biti tukaj lahko greva na tržnico" sem rekla in se ji nasmehnila „kakšno tržnico" me je presenečeno pogledala „pridi greva" sem rekla in zvezek pospravila v torbico. Nika nič ni rekla ampak je samo pospravila stvari in odšla za mano. Čez petnajst minut sva prispeli „vav pa to je super" je rekla navdušeno „niti sanjalo se mi ni da kaj takšnega obstaja v teh dolgočasnih vaseh" je rekla in odšla do stojnice s zelenjavo. Ogledala si je zelenjavo, ko je do mene prišla Tina „o hej" me je navdušeno pozdravila „zdravo" sem odvrnila in se ji nasmehnila. „Spet si pridna" sem rekla in jo pogledala naravnost v oči „ja skoz delam tukaj" je prikimala „tole je moja prijateljica Nika" ji predstavim Niko „zdravo Tina" ji je podala roko „skupaj sva na istem faksu" sem dodala in pogledala proti Klemenu, ki je sedel pri svoji stojnici in opazoval okolico. „S Klemenom greva na malico" je rekla Tina „aha dober tek" sem odvrnila „gresta z nama na kavo" je vprašala „hm ne vem" sem oklevala toda me je Tina s lepim pogledom prepričala. Odšli smo do Klemena in predstavila sem mu Niko „me veseli" je rekel in se ji nasmehnil „zdravo" je še rekel meni in me na moje presenečenje prijel za roko. Svojo dlan sem skrila v njegov in pogledala Tino, ki se je na skrivaj smejela Nika pa naju je samo zmedeno gledala „gremo na kavo" je rekla in skupaj smo se pribili do kavarne. Naročimo si kavo in se spustimo v prijeten pogovor, Nika postane boljše volje in tudi Tina se smeji. „Škoda da tako hitro mine"reče Tina ko že skoraj mine njuna malica „ja res je" je prikimal Klemen in me poljubil na lice „se vidiva potem" je dodal in plačal račun. S Niko sva obsedeli za mizo „a si mi kaj pozabila povedati" je vprašala in me z zanimanjem pogledala „niti ne" sem odkimala „nisi mi povedala da imaš fanta" je odvrnila in prekrižala roke „no..." je rekla živčno in me pogledala saj še nisem ničesar rekla „no všeč mi je in zaljubljena sem vanj" sem zamrmrala „torej sta skupaj" „ja skoraj" sem prikimala. V gostilno sta stopila fant in dekle in Nika je presenečeno zrla v nju „Nika kaj je narobe" sem jo vprašala. „To je Uroš" je zašepetela in solze so se ji vlile po licu. „Sem ti rekla da ima drugo" še je dodala in ga opazovala kako sta se usedla za mizo in naročila kavo. „Tja grem" je rekla besno „Nika ne" sem odkimala in jo prijela za roko „nikoli mu ne bom oprostila" je skoraj zavpila in solze so ji lile po licu. Še preden sem jo prepričala naj ostane in se v miru pogovori s Urošem je pobegnila „no super" sem zašepetala in pogledala Uroša ki je nemirno opazoval kako je Nika stekla iz lokala. Opazila sem da je nekaj rekel dekletu nato pa na hitro vzel bundo in odšel za Niko. Ostala sem sama in tudi sama odšla iz lokala do Klemenove stojnice. Odločila sem se da ga bom kaj povprašala glede Uroša glede da že ves čas dela tukaj in ga mogoče pozna „zdravo" sem mu rekla in se mu nasmehnila, ves premražen je stal ob stojnici in opazoval ljudi. „o hej" je odvrnil veselo in me pogledal naravnost v oči „kje pa je Nika" je vprašal in zmedeno pogledal okoli „zbežala je" sem odvrnila in se naslonila na steber v bližini „zbežala" je rekel in me znova zmedeno pogledal „sklepam da poznaš vse ljudi, ki hodijo na to tržnico" sem začela „ja večina"je prikimal „nekatere samo opazim" še je rekel in pogledal proti dekletom, ki so stale pri nasprotni stojnice „te so vedno tukaj" je odvrnil „skoraj vsak dan" je dodal „torej hodiš velikokrat v gostilno" sem drezala naprej, slutila sem da nekaj ve glede Uroša zato sem iskala le prave besede s katerimi bi ga vprašala če ga pozna „ja vsaki dan" je prikimal „se spomniš, če kdaj vidiš fanta tvojih let s malo daljšimi blond lase" sem vprašala „hm, veliko ljudi je tukaj toda mogoče misliva istega" je prikimal „poleg njega je bila punca" sem nadaljevala „dolge rjave lase, lep nasmeh in zelene oči" je opisal dekle, ki je sedela poleg Uroša. Grdo sem ga pogledala „oprosti tako sem si jo zapolnil" je odvrnil in me potegnil k sebi v objem „kaj te zanima o njima" je vprašal in me pogledal naravnost v oči „Nikin fant je tisti blondinec" sem odvrnila. Presenečeno me je pogledal „nisem vedel" je odkimal „te lahko nekaj vprašam" sem rekla in ga vprašala in ga pogledala naravnost v oči „ja" je odvrnil. Čeprav si je že mislil kaj ga bom vprašala. „Delujeta kot par" sem začela „ne" odkima „bolj kot prijatelja" je rekel in me poljubil na lice. Zaprla sem oči in globoko zavzdihnila bila sem vesela, niso bile še vse možnosti za Uroša in Niko zapravljene. „Khm" naju je najin objem prekinil Matjaž in se nasmehnil „dober dan" sem prikimala in spustila Klemena iz objema, bilo mi je nerodno kaj si bo njegov oče mislil. „Kako sta" je vprašal prijazno „super" je prikimal Klemen „danes sem že nekaj nakita prodal" mu je nakazal na skoraj prazno stojnico „jutri dobiš novega" je prikimal in me pogledal „pa ti gospodična kako ste" je se nasmehnil „dobro, hvala" sem odvrnila in zardela, nisem bila vajena takšne prijaznosti od osebe, ki mi je bila skoraj neznana „v nedeljo dobiš pomoč" je začel „moja mama pride delati" sem se spomnila na mojo mamo, ki je komaj čakala da bo nedelja in bo lahko začela delati. „Aha oprostite nisem vedel da je tvoja mama, sedaj ko pa vem da je jo še bom bolj vesel" je me presenetil z odgovorom. „Ni me treba vikati" sem odkimala „no super" je prikimal „upam da bova postala prijatelja in da se bosta s Klemenom lepo razumela" je nadaljeval in se prikupno nasmehnil „oče nehaj že" je odvrnil Klemen in zardel opazila sem da so njegova lica postala rdeča. „Dober dan" je pozdravilo dekle in stopila k stojnici. Pogledala sem jo in takoj sem jo prepoznala, dekle ki je sedela poleg Uroša v gostilni „zdravo, želiš" jo je pozdravil Klemen in ji razkazal nakit, ki ga je z navdušenjem opazovala „mislim da bom vzela kar tole" je nakazala na lepo srebrno verižico z lepim obeskom „lepo" je prikimal Klemen in ji podal račun in škatlico z verižico. Ta čas sem popolnoma pozabila na Klemenovega očeta, ki je stal poleg mene in si ogledala dekle. „Jo poznaš" je vprašal Klemen očeta in me pogledal naravnost v oči „ja" je prikimal „hčerka od mojega bivšega sodelavca v največji pisarni v mestu" je dejal „hudo je bolana" je zavzdihnil „sedaj še uživa zadnje trenutke svojega življenja, zdravniki so pred tremi leti potrdili da naj bi še živela najmanj pet let" je dejal in jo znova pogledal, stala je pri sosednji stojnici in nakupila različno sadje. Svoje dolge lase si je popravila naprej in se izgubila med množico ljudi, ki so nakupovali. „Kaj pa je narobe" sem vprašala presenečeno, niti sanjalo se mi ni da dekle ki sem jo pred dvema minutami opazovala zgledala tako srečna v resnici pa je samo čakala na tisti usodni trenutek, ko bo njenega življenja za vedno konec. „Levkemijo ima" je odvrnil žalostno. „Niti predstavljati si ne znam da bi bil kateri Tina ali Klemen takole bolan" je nadaljeval žalostno in pogledal Klemena, ki je pospravljal nakit v škatlice. „Nič mislim da me kliče delo" je rekel Matjaž in pogledal na uro, ki že kazala šest. „Otroka lepo se imejta" je dodal in že odšel. Pogledala sem Klemena „najbolje bo da o tem govoriš s Niko, mislim da jo je prehitro obsodila" je rekel in me prijel za roko. „Mislim da res" sem prikimala „jutri bom govorila s njo" sem skomignila z rameni „okej" je odvrnil in me znova objel „ti ni čudno da me objemaš na delovnem mestu"sem ga vprašala „niti ne" je odkimal „ob tebi se grejem" „greješ samo to" sem ga prekinila „ah niti ne" je odkimal in me poljubil na čelo. „Kaj pa" sem vprašala in se mu nasmehnila. Pogledal me je naravnost v oči in privzdignil moj pogled k svojemu „všeč si mi Mija in ne morem si pomagati" je odvrnil in se nasmehnil „tudi ti meni" sem prikimala „ljubim te" je dodal in me pogledal naravnost v oči. Presenečeno sem obstala in zadrhtela tega nisem pričakovala „tudi jaz te ljubim" sem odvrnila, te besede nisem zgovorila zaradi lepšega ampak zato ker sem tako čutila, do njega sem čutila več kot le prijateljstvo in sedaj ko sem imela priložnost da mu priznam, nisem morala biti tiho. Klemen me je še bolj privil k sebi in me poljubil na čelo. „Želim, da prideš k nam domov" je rekel in se nasmehnil. „Ne vem" sem oklevala „spoznala si Tino in očeta" se je nasmehnil „moja mama pa je najboljša mama na svetu" je dodal „dobro jutri pridem" sem prikimala in svojo glavo položila na njegovo ramo. „Okej" je dodal in mi popravil lase, ki so mi padli na ramo. Nisem ga videla toda sem čutila Rokovo prisotnost, vedela sem da je nekje tukaj... Opazoval jo je kako jo je skril v svoj objem. Končno se mu je zdelo Klemen srečen in vedel je da je storil prav da jo je pripeljal v njegov objem. Zaprla sem oči in se popolnoma prepustila Klemenovem objemu „torej jutri 100% prideš" je vprašal in me pogledal v oči „sigurno" sem prikimala in ga znova poljubila na lice. Ni se nama mudilo z ljubeznijo pred nama še so bili dnevi polne sreče zato sva se odločila da začneva počasi in ne hitiva nikamor. Naenkrat sva v bližini zaslišala tuljenje sirene, izvila sem se iz Klemenovega objema in presenečeno sva gledala ljudi, ki so hiteli mimo naju na drugo stran tržnice „nekaj se je zgodilo" je rekel Klemen in me prijel za roko „pridi greva pogledati" je dodal in me potegnil za roko. Med množico sva se pribijala do ljudi, ki so stali v krogu „kaj se je zgodilo" sem vprašala starejšo žensko, ki je stala najbližje „dekle je omedlelo" je odvrnila in mi nakazalo na dekle, ki je ležalo na tleh nad njo pa se je sklanjal fant. „Hej je vse okej" je vprašal Klemen in stopil fantu, ki se je obrnil, v trenutku sem ga prepoznala „Uroš je vse okej" je kar zletelo iz mene, pozabila sem da me on ne pozna toda vseeno sem izgovorila njegovo ime. Presenečeno me je pogledal „Amanda je omedlela" je zašepetal in solze so mu spolzele po licu. „rešilci prihajajo prosim dajte prostor" je zavpil Klemen in nakazal na rešilce. Ljudje so se odmaknili in opazovali kako so Amando naložili v rešilni avto „nihče ne sme zraven, punca komaj diha" je zavpil reševalec, ki je pomagal jo naložiti na nosila in v avto. Še preden je Uroš kaj rekel so se zaprle vrata in rešilni je odpeljal, slišala sem le tuljenje sirene v daljavi. Pogledala sem Uroša in zgledal je obupan nato pa se mu je obraz zjasnil „ti si bila prej v gostilni z Niko" je vprašal. Nič nisem rekla ampak samo prikimala. „Jaz sem Mija" sem rekla „prosim pokliči Niko potrebujem jo" me je proseče pogledal „ne vem kaj si misli..." „misli da jo varaš" ga prekinem in ga pogledam naravnost v oči „ni res" odvrne in si popravi lase „Nika mi pomeni vse na svetu" je zašepetal „jo pokličem" sem razumevajoče prikimala in na hitro pobrskala po telefonskem imeniku, ne vem zakaj toda sem mu verjela sedaj ni bilo časa za pojasnjevanje. „Nika takoj pridi na tržnico" sem rekla in pogledala Uroša, ki se je tresel po telesu in solze so še mu vedno polzele po licu „nehaj že no pridi sem" sem prekinila Nikin jok „Uroš bi rad govoril s tabo" sem dodala in pogledala Klemena, ki je prišel do mene „je vse okej" je vprašala in pogledal Uroša „Amanda je omedlela sedaj ne vem kaj bo, mogoče že lahko danes umre" je zašepetal in pogledal v tla. „Nika pride" sem rekla po deset minutnem prepričevanju, bila je vztrajna da Uroša noče več videti toda na koncu je lepopustila. Uroš je hvaležno prikimal „hvala" je rekel „pridi gremo v gostilno na topel čaj, najbolje bo da jo tam počakamo" je dodal Klemen in skupaj smo odšli do gostilne. „Mi samo prosim poveš če imaš kaj s tem dekletom" sem vprašala previdno „nimam" je odkimal „Niko imam najraje in danes ko sem jo zagledal v gostilni sem vedel, da je zadnji čas da ji povem za njo" je rekel in z rokami objel lonček s čajem. Samo nekoga še pokličem je dodal in iz žepa potegnil telefon. „Oče omedlela je" je zašepetal „peljali so jo v bolnišnico, tako mi je žal da sem jo peljal na tržnico" sem poslušala njegov pogovor in solza mu je znova spolzela po licu. Nisem vedela zakaj to pripoveduje svojemu očetu toda v tistem trenutku se mi to ni zdelo niti pomembno. Čez petnajst minut, ki so se mi zdele kot večnost je Nika stopila v gostilno. Pogledala me je besno in nato Uroša, ki je še vedno strmel v skodelico. Stopila je k nam in Uroš ji je še preden se mu je obranla skočil v objem. Močno jo je stisnil k sebi in zajokal, opazila sem da se je Nika hotela braniti toda se ni samo stisnila se je k njemu. Čez čas ko se je pomiril jo je pobožal po laseh in obrazu „nikoli ti ne bom oprostila" je zašepetala in solze so se ji vsule po licu. Uroš jo je pogledal naravnost v oči „nič nimam s Amando" je rekel „ne verjamem ti in nikoli ne bom" je odvrnila besno. „Nika ljubim te" je zašepetal in jo pogledal naravnost v oči „verjemi s Amadno nimam nič" „kdo je to dekle, ki jo pelješ na kavo, dekle ki jo gledaš kot si gledal mene ko sva skupaj" „bi že lahko utihnila" je kar zletelo s mene imela sem dovolj teh pridig, ki mu jih je namenila „res nimam nič z njo" je odvrnil znova in pogledal v tla, iskal je besede toda jih ni našel „zakaj pa hodiš z njo po gostilnah in tržnicah na katero me nisi peljal, ampak sem komaj danes izvedela da obstaja" je zašepetala in se izvila iz njegovega objema. Solze so ji spolzele po licu in hotela je oditi, ko jo je Uroš močno zgrabil za roko in jo posadil na stol poleg njega „Amanda je moja pol sestra" je začel in jo pogledal naravnost v oči. „Nikoli mi nisi omenil da imaš pol sestro" je odkimala jezno „gospodična boste kaj pili" je vprašala natakarica „ne hvala tako in tako grem" je odkimala Nika „ja čaj zanjo" je rekel Uroš in prijel Niko za roko, preveč se je bal da bo znova pobegnila, preveč se je bal da se mu ne bo več javila na telefon in jo bo v trenutku zgubil, tega ne bi mogel prinesti „Uroš se šališ" je zašepetala, ko je končno dojela njegove besede. „Ne" je odkimal in jo pobožal po laseh „Amanda je od očeta hčerka, njo je imel z bivšo punco, toda je do sedaj je nisem maral" je rekel in pogledal še naju s Klemenom, ki sva samo razumljivo prikimala „toda preden sem spoznal tebe je me poiskala, povedala mi je da sem njen edini pol brat" je nadaljeval in požrl slino kot da bi se bal povedati nadaljevanje „povej dalje" je zašepetala Nika malo bolj nežno in ga prijela za roko, končno mu je verjela in v njej je kipelo od sreče in zavedala se je da jo ima Uroš res rad „sedaj je v bolnišnici" sem rekla kar sama saj sem razbrala iz Uroševega obraza da ne ve kako ji naj pove da je Amanda bolna. „V bolnišnici" je presenečeno vprašala Nika in naredila požirek čaj, ki ga je prinesla natakarica. „Amanda je na smrt bolna in sedaj čaka zadnji trenutek" je zašepetal in solza mu je spolzela po licu. Nika ga je presenečeno gledala „kako to misliš" je vprašala in ga poljubila na lice. „Levkemijo ima in pred tremi leti so ji zdravniki povedali da ima le še nekaj let življenja, sedaj se počasi čas izteka" „zakaj mi nisi povedal" je vprašala Nika in ga pogledala naravnost v oči „hotel sem da se spoznata in postaneta prijateljici toda Amanda ni pustila, rekla je da naj ostane tako kot je, zadnje čase ima grozne probleme" je odvrnil in jo objel „kakšne probleme" sem zmedeno vprašala saj nisem vedela kaj nam hoče povedati „večinoma časa preživi v hiši in da sem jo danes po dolgem času komaj spravil sem na tržnico je bil pravi čudež, ne spoznava rada novih ljudi boji se navezati" „jaz pa sem tako grdo reagirala" je zašepetala Nika in solze so ji močno spolzele po licu „nisi morala vedeti" sem jo potolažila „tako zelo mi je žal" je odvrnila in močno objela Uroša. „Nikoli te ne bi prevaral" je dodal in jo skril v objem. Nasmehnila sem se iz Uroševih očeh je sijala ljubezen do Nike „prosim nekaj narediva" je rekla in se mu nasmehnila, obrisala mu je solzo, ki mu je spolzela po licih. Pogledal jo je „kaj" je z zanimanjem vprašal „obiščiva jo" je rekla proseče. „Mislim, da ji boš moral stati ob strani" je zašepetala „bom" je prikimal „sedaj sploh, ko mi je lažje da veš tudi ti" „Ljubim te Uroš" mu je rekla in ga močno objela. Vedela je da je samo njen in res je ni bilo treba skrbeti da bi jo prevaral. „Mislim da so se stvari uredile" sem zašepetala Klemenu in ga objela preko ramen „mislim da res" je prikimal in me poljubil na lice. „Midva greva mislim da imam še delo" je rekel Klemen in me pogledal „okej Nika se vidiva v ponedeljek" sem se poslovila od nje „Mija" je rekel Uroš in me pogledal naravnost v oči „hvala ti" je rekel in se nasmehnil „ni kaj" sem odkimala in s Klemenom sva odšla iz gostilne. „Vav sneži" sem zašepetala in pogledala v nebo iz katerega je naletaval sneg. „No super samo tega še manjka" je rekel Klemen in me prijel za roko „ljubim te Mija" je rekel in me gledal naravnost v oči „tudi jaz tebe" sem prikimala in ga nežno poljubila na lice. Umaknil je lice in me poljubil na ustnice „mislim da sva dovolj dolgo čakala" je nadaljeval in me znova poljubil „mislim da res" sem prikimala in mu strastno vrnila poljub... Pospremil me je do hiše in ves čas sva se pogovarjala in smejala. „Nisem si mislila da se bom še kdaj imela tako lepo" sem rekla Klemenu in se stisnila v njegov objem „ničesar mi še nisi povedal glede svojih bivših fantov" je rekel in me pogledal naravnost v oči „nimam kaj" sem odkimala in hotela ujeti snežinke, ki so padale z neba „si že imela kakšnega fanta" me je vprašal in me pogledal naravnost v oči „sem imela" sem prikimala in pogledala v tla „mi poveš vzrok zakaj sta se razšla" je vprašal in me poljubil na lice „s prvim sem bila samo za zabavo sem začela" in se mu nasmehnila „potem sem imela tri leta resnega fanta s katerimi sva se razšla". Presenečeno me je pogledal „tri leta" „ja" sem prikimala „razšla sva se ker sva se s mamo odselili, oče jo je prevaral in sedaj živi s svojo ljubico" sem nadaljevala „žal mi je" je rekel in me poljubil na lice „meni ni" sem odkimala „če me ne bi bilo tukaj ne bi bila s tabo" sem rekla in se mu nasmehnila „kaj pa ti" sem vprašala in ga pogledala naravnost v oči „nekaj časa sem imel dekle toda sva se razšla" je odvrnil in me pobožal po laseh „razlog" sem vprašala „pač nisva se več razumela" je skomignil z rameni „toda to je sedaj preteklost in imam tebe" je nadaljeval in me poljubil na čelo. „Tako mislim da bom morala iti" sem rekla in pogledala na uro, ki je že kazala devet „okej Mija, lahko noč" je odvrnil in me poljubil na ustnice „se vidiva jutri" „ja popoldan, ko končam s delom pridem pote" je odvrnil in me še enkrat poljubil. „Okej" sem prikimala in ga pobožala po laseh „rada te imam" sem dodala in odšla v hišo. Zaprla sem vrata in se naslonila na njih, bila sem srečna in v meni je od ljubezni kar kipelo „Mija si že doma" sem slišala mamino vpitje „ja sem" sem rekla se sezula in slekla bundo. Stopila sem v kuhinjo in si nalila sok „kaj je bilo narobe" je vprašala zaskrbljeno in me z zanimanjem pogledala „nič" sem odvrnila „videla sem da si se pogovarjala s fantom, ki je sedel ob dekletu, ki je omedlelo" je rekla „si bila na tržnici" sem jo zmedeno pogledala nisem je opazila. „Ja šla sem iskati nekaj sadja in zelenjave" je prikimala „dekle je na smrt bolana" sem odvrnila in pogledala v tla. „Tako mlada" je vprašala presenečeno „levkemijo ima" sem jo prekinila „levkemijo" je zašepetala in me presenečeno pogledala „ja mami, žalostno je" sem dodala in jo objela. „Jaz grem počasi spati jutri zjutraj moram na tržnico iti na razgovor s lastnikom tržnice" je rekla in na glas zazehala „mama Klemen me je povabil k sebi domov" sem dodala. Nasmehnila se je „lepo" je prikimala. „Lahko noč se vidiva jutri zjutraj" sem rekla in odšla v sobo. Pogledala sem se v ogledalo in svoje dolge lase počesala naprej, šla sem pod tuš in se nato zavila v odejo. Zaprla sem oči, ko sem slišala njegov glas „Mija že spiš" „Rok ne še" sem odvrnila in zavila z očmi, bila sem utrujena in ni se mi dalo pogovarjati s njim „ne zavijaj s očmi" je rekel in se nasmehnil „kako si Rok" sem zašepetala in prižgala luč na nočni omarici „v redu" je odvrnil „pa ti" je vprašal „super zelo sem ti hvaležna, da si me pripeljal do Klemena sem začela" „sem vedel da bo pravi za tebe" me je prikimal in mi popravil lase, ki so mi padle na oči. „In kako ti gre z iskanjem Tininega fanta" mi je moral pokvariti dan s tem vprašanjem „o tem še nisem razmišljala" sem odvrnila in kar streslo me je. Niti sanjalo se mi ni kje naj najdem popolnega fanta za Tino. „Najprej jo spoznaj in ugotovi katere stvari ima rada" je rekel in prikrižal roke „nimaš več dosti časa" „saj vem" sem ga prekinila „zato na delo" je zašepetal „obstaja sploh kje takšen fant" vprašam toda Rok ničesar ne odgovori „Rok prosim ne zagreni mi življenja" ga proseče pogledam „verjamem vate ne samo jaz ampak vsi angeli ljubezni" „torej mi bo uspelo" zašepetam „mogoče če se pravi čas spraviš na delo" je skomignil z rameni „in kdaj je pravi čas" sem zašepetala po tihem „od tega trenutka dalje" je odvrnil in znova ga več ni bilo. „Od tega trenutka dalje" sem si zašepetala in se zamislila „kako od tega trenutka dalje" sem vprašala in čakala na njegov odgovor, ki ga ni bilo. Prižgala sem računalnik in se vpisala na facebook. Poiskala sem Klemenov profil in pogledala če ima med prijatelji Tino, imel jo je. Pogledala sem njene slike, na večini slik je bilo lepo oblečena in od smeha je žarela. Brskala sem dalje in v trenutku sem ko sem ju zagledala sem opazila njuno srečo in ljubezen, ki se je lesketala iz njunih oči... 12.1. 2009 sem prebrala pod sliko, zavedala sem se da je to datum Rokove smrti. Pogledala sem si še druge Tinine podatke in iz njih nisem izvedela nič novega le kar sem že vedela. „Dobro da grem jutri k Klemenu in Tini domov" sem zašepetala in se znova zavila v odejo, čez eno uro sem zaspala. Zjutraj sem vstala v lepo zasneženo jutro in skuhala sem si kavo. Mama je že odšla na tržnico in zavila sem se v odejo in gledala sem najljubšo nadaljevanko za katero odkar sva se s mamo preselili sem nisem imela več časa. Dan se je nekako zavlekel in ob enajstih sem skuhala kosilo. „Zdravo sem že doma" je točno ob dvanajstih v hišo stopila mama „hej"sem jo pozdravila in jo objela preko ramen „o že diši po kosilu" je rekla mama in sedla za mizo. „Kako je bilo"sem jo z zanimanjem pogledala „super jutri ob 7 zjutraj začnem" je rekla in se nasmehnila „torej boš delala na stojnici nakita" sem vprašala „ja in tam ko dekle ki prodaja torbice, malo se bom menjevala" je odvrnila in si nadevala krožnik na juho „aha Tina" sem prikimala. „Kako jo poznaš" me je presenečeno pogledala „sestra od Klemena je" ji pojasnim.... Po kosilu ji pomagam pospraviti in pomiti posodo, ko pri vratih pozvoni „pričakuješ obisk" reče in se nasmehne. „Niti ne" sem odkimala in odšla odpret. „Klemen" sem rekla veselo in se mu vrgla v objem. „Hej prišel sem po tebe, ali si že pozabila" je rekel in se nasmehnil. „Nisem še kar pridi naprej" ga povabim in mu ponudim sok. Stekla sem v sobo se preobleči, mama pa se je ta čas pogovarjala s Klemenom. Čez petnajst minut sem bila že pripravljena „lepo se imej Mija" je rekel Rok še preden sem stopila ven iz sobe. „Hvala ti" sem odvrnila in ga samo močno objela. Stekla sem po stopnicah in v dnevno sobo. Klemen me je presenečeno pogledal „vav lepa si" je rekel in se nasmehnil. „Hvala" sem odvrnila in ga prijela za roko. Mama nič ni rekla ampak se samo nasmehnila. Odšla sva iz hiše in počasi sva se sprehajala z roko v roki proti njegovi hiši. „Takole tukaj živim" je rekel Klemen in mi nakazal na hišo v daljavi. Že na daleč je zgledala lepo urejena in oranžna fasada je še hiši dala lepšo podobo. Stopila sva v hišo in obstala sem na velikem hodniku „tukaj imaš copate" mi je ponudil udobne copate in bundo obesil na obešalnik. „Mija" je veselo zavpila Tina in se mi vrgla v objem „vesela sem da si danes prišla" je rekla in se nasmehnila. „Tudi jaz sem vesel da si danes tukaj" je prikimal Matjaž in mi podal roko „tole je moja mama" je v dnevno sobo stopila lepa ženska in se nasmehnila. „Dober dan" sem rekla in ji podala roko „zdravo" je prikimala in mi nežno stisnila roko „sem Ana" je rekla „Mija" sem odvrnila in se ji nasmehnila. „Me veseli da si danes prišla" je rekla „vam hvala da ste me tako lepo sprejeli" sem odvrnila in pogledala Klemena, ki se je zadovoljno nasmehnil. Prijel me je za roko in me objel preko pasu „tukaj je kozarec vina" mi je podala Ana šampanjec „hvala" sem prikimala in pogledala Klemena, ki je vzel drugi kozarec. Popila sem ga malo in zardela, nisem bila vajena piti toda nisem morala zavrniti tako lepe dobrodošlice, bilo so preveč prijazni. „Lahko ti pokažem svojo sobo" mi je šepnil Klemen na uho, ko smo pojedli torto in popili vsak svojo kavo. „Ja lahko" sem prikimala „jaz bom Miji samo razkazal hišo" je rekel in me prijel za roko. Skupaj sva odšla na drugo stran hiše in pokazal mi je svojo sobo. „Sory sem na hitro pospravil" je rekel in zardel „vav super je" sem prikimala in si ogledala veliko sobo. Glede na to da je bil fant je bila lepo pospravljena in na pisalni mizi je bilo polno različne tehnike. Zagledala sem se v sliko, ki je stala ob njegovi nočni omarici „to je Rok" je rekel in v roke prijel sliko. Pogledala sem jo in se nasmehnila, spomnila sem se na Roka „lepa slikica" sem rekla in se naslonila na njegovo ramo „še sedaj imam spomin nanj prav tako Tina" je odvrnil in me poljubil na lice. V sobo je stopila Tina „hej vaju motim" je vprašala in se nasmehnila „ne" je odkimal Klemen in me še bolj stisnil k sebi „ti lahko pokažem še svojo sobo" je rekla in se usedla na posteljo. „Seveda" sem prikimala in skupaj smo odšli do njene sobe. Obstala sem in se nasmehnila na steni je visela slika na katerem sta bila s Rokom objeta „to je Rok" je rekla in se nežno nasmehnila „zelo ga pogrešam" je dodala in solza je spolzela ji po licu. Pogledala sem v ogledalo in videla Roka, tudi on je jokal, za trenutek sem zaprla oči in močno objela Tino, vedela sem da je zadnji čas da ji najdem fanta, ki jo bo ljubil in imel rad. „Mislim da preveč razmišljaš o Roku" je rekel Klemen in jo prijel za roko „ne morem si pomagati" je odkimala in si obrisala solze „čas je da začneš živeti na novo" sem rekla in se ji nasmehnila, popravila sem ji lase, ki so ji padle na obraz. „Sploh ne vem kje naj začnem" je odkimala „sprosti se" sem rekla in jo prijela za roke „pomisli na vse lepe trenutke s Rokom" sem rekla in jo objela. Zaprla je oči in pred očmi se ji vrtel film njenega življenja. „Mislim da bi Rok želel da bi začela živeti znova" sem rekla „tudi mi vsi si tega želimo" je dodal Klemen in se ji nasmehnil. „Ta slika bo ostala, ostali bodo spomini toda pomembna si ti" sem dodala in jo pogledala naravnost v oči. Nisem vedela da v tem trenutku s Rokovo pomočjo Tini dajem pozitivno energijo toda v tistem trenutku se mi je Tina zazdela drugačna. Njene oči so se lesketale in nasmehnila se je. „Torej bom začela znova" je prikimala „ne vem kako toda nekako bom že" je dodala in pogledala v tla. Pogledala sem Klemena, ki je samo jo objel „boš videla jaz ti bom vedno v podporo" je dodal „jaz tudi" sem prikimala in jo tudi objela. Nisem si morala pomagati toda Tino sem imela preprosto rada. „Okej" je prikimala in se pogledala v ogledalo. „Začenjam na novo" je dodal in še enkrat pogledala sliko, ki je visela na steni. S Klemenom sva se poslovila po dobri večerji, ki jo je naredila njuna mama. „Hvala vam" sem rekla in se ji nasmehnila „me veseli Mija da sem te spoznala in komaj čakam da te vidim naslednjič" se je poslovila od mene preden me je Klemen pospremil do doma. „Misliš da bo s Tino vse okej" sem vprašala, ko sva stala pred najino hišo. „Upam da" je prikimal in me stisnil v objem. „Mislim da se za njo začenja novo poglavje, ki ga kar in kar ni morala odpreti" je dodal in se nasmehnil. „No super" sem prikimala in se poslovila. Odšla sem v hišo stopila v dnevno sobo. Presenečeno sem obstala „oče kaj delaš tukaj" sem vprašala in ga presenečeno pogledala. „Prišel sem na obisk, ker sem bil blizu" je rekel in se nasmehnil. Njegov nasmeh se mi je del prisiljen medtem, ko je mama popolnoma mirno pila kavo. „Mama mi je že povedala da imaš novega fanta" me je z zanimanjem pogledal „seveda" sem odvrnila mirno in odšla naravnost v svojo sobo. Očeta nisem več marala in nisem mu zaupala „Rok zakaj mi to delaš" sem zasikala takoj, ko sem stopila v svojo sobo. „To je samo opozorilo" je odvrnil „kakšno opozorilo" sem ga vprašala in svoj obraz skrila med dlani. Bila sem razburjena v teh dneh, ko sva se s mamo preselili sem in sem bila s Klemenom nisem veliko razmišljala o očetu. „Danes si imela priložnosti spoznati Tino" je rekel „a nisi videl da se je spremenila" sem odvrnila in zavila s očmi „ja sem opazil" je odvrnil in se nasmehnil. „Torej ne potrebujem opozoril" „okej, še tri dni časa imaš" je dodal in znova izginil. „No super, torej bom pogrnila" sem se vdala, ni šanse da v treh dneh najdem fanta za Tino v katerega se bo zaljubila. „Ja halo" se javim na telefon Niki „Mija a si videla sporočilo na emajlu, ko sem ti ga poslala" je rekla živčno „kakšno sporočilo" sem zmedeno vprašala saj se mi niti sanjalo ni o čem je govorila „drugi teden že morem oddati seminarsko midve še pa nimava nič" je odvrnila „no super samo to še manjka" sem zašepetala „imaš za jutri kakšen plan" me je vprašala „niti ne" sem odkimala saj sem se spomnila, da je nedelja in mam gre jutri delati medtem, ko bom samevala doma. „Lahko prideš k meni domov sem sama doma in bova delali v miru" je odvrnila „okej" sem se strinjala in razložila mi je kako priti do njene hiše, načrt sem si narisala na list. „Mija že spiš" je v sobo stopil oče „ne" sem odkimala in se poslovila od Nike. „Kako si" je vprašal „dobro" sem odvrnila odrezavo in se usedla pred računalnikom. „Vem da sem te prizadel" je začel „je že mimo" sem odkimala „sedaj se imava s mamo lepše" sem dodala in se vpisala na facebook „Gregor mi je povedal da te je pustil" je rekel in me pobožal po laseh „ja saj bolje tako" sem zamrmrala „sedaj imam drugega fanta, ki ga ti ne boš nikoli poznal" sem odvrnila in pogledala če je Klemen na facebooku nato pa sem dodala še Tino med prijateljice „mama mi je povedal" je prikimal „no važno da se imam lepo" sem dodala in zavila z očmi, še preden enim mescem mu ni bilo mar zame sedaj pa bi rad vzpostavil prijateljski odnos s mano. „Sedaj pa moram na pot nazaj proti domu" je rekel „lepo se imej" sem odvrnila in še vedno strmela v monitor nisem ga morala pogledati v oči. Oče je se poslovil od mame in odšel „Mija si v redu" je rekla mama in stopila v sobo. Ugasnila sem računalnik „ja vse je okej" sem prikimala „nisem ga morala spoditi" je rekla žalostno „vem" sem odvrnila in jo močno objela „kako je bilo pri Klemenu" je vprašala „super" sem prikimala in ji vse povedala. Čez pol ure sva se poslovili saj je šla zgodaj spati medtem ko sem sama še poiskala nekaj podatkov za seminarsko. Ura je bila natančno deset zjutraj, ko sem vstala. Hitro sem se oprhala, oblekla in naličila. Vzela sem načrt in knjige za seminarsko in tekla do Nikine hiše. Ne vem kako mi je uspelo toda sem jo takoj našla „o hej sem te pričakovala" je rekla veselo in me objela. „Kako si" sem jo vprašala in jo z zanimanjem pogledala „v redu" je prikimala. „Sta bila pri Amandi" sem vprašala „ne še Uroš je včeraj bil sam pri njej in ji povedal da vem" je odvrnila in si popravila lase „in kako je reagirala" „bila je besna da hočem biti njena prijateljica toda je na koncu le sprejela" je odvrnila žalostno „poglej me Nika" sem rekla in se ji nasmehnila „Amanda se boji sprejeti ljudi in tega nisi ti kriva" sem rekla in jo močno objela, imela sem občutek da se je počutila krivo. „Vem" je odvrnila in mi ponudila sok. Odšle sva v njeno sobo in takoj sva se spravili na delo. „Sovražim seminarske" sem odvrnila in začeli sva pisati in iskati gradivo, ki sva ga potrebovali. Dve uri sta minili kot bi mignil in sva že napisali kar dosti definicij, ki sva jih potrebovali. „Nika si doma" sva slišali vpitje. „Oh ne" je zašepetala in zavila z očmi „moj starejši brat" je dodala in stekla na hodnik „ja doma sva s prijateljico delava seminarsko prosim pogreješ kosilo" je odvrnila in zaprla vrata sobe, niti ni čakala na njegov odgovor. „Joj vedno bolj za težen je" je odkimala in se usedla za računalnik. Znova sva se potopili v seminarsko, ko je stopil v sobo „punci kosilo" je rekel in se nasmehnil. Obrnila sem se k njemu in presenečeno obstala. Pred mano je stal simpatični fant s lepimi rjavimi očmi in razkuštrano frizuro „zdravo" sem ga pozdravila. „Zdravo sem Nik" je rekel popolnoma sproščeno in se nasmehnil „zdravo Mija" sem mu podala roko. „No odlepita se od računalnika preden bo kosilo mrzlo" je rekel in za sabo zaprl vrata. „No torej greva" je rekla Nika in skupaj sva odšli v jedilnico. Nik nama je podal krožnike in pribor „kar vzemi si" je rekel in me pogledal naravnost v oči „hvala" sem odvrnila in si nadevala juho. „Samo po sok še grem" je rekla Nika in odšla iz jedilnice v kuhinjo. „In imata zanimivo seminarsko" je vprašal „ne niti ne" sem odkimala „kar neki" sem dodala „ja vem kako je, tudi jaz sovražim pisanje seminarskih" je odvrnil, medtem pa je že v jedilnico stopila Nika „in kako je bilo na dirki" ga je vprašala „ah komaj peti sem bil" je odvrnil razočarano. „No saj je v redu" je prikimala čeprav je vedela da Nik s petim mestom ni zadovoljen. „Kaj pa treniraš" sem vprašala „motokros" „a ni zima" je kar zletelo s mene „je zato pa še je bolj zanimivo" je odvrnil in se nasmehnil. Še enkrat sem si ga ogledala in morala sem si priznati to bi bil lahko pravi fant za Tino. „Le kako ju naj spravim skupaj" sem pomislila in se zagledala skozi okno kjer so se znova pojavile majhne snežinke, ki so se spustile na Zemljo. „Mija me slišiš" vpraša Nika in me pogleda „ja seveda" sem odvrnila čeprav sem bila s mislimi daleč stran, razmišljala sem kako bi spravila skupaj Tino in Nika, čeprav nisem dobila nobene pametne ideje. „Torej kaj misliš o moji ideji" je vprašala in naredila požirek soka. „Oprosti nisem dobro poslušala" sem skomignila z rameni „se mi je zdelo da si s mislimi odplavala drugam" je odvrnila in se mi nasmehnila. „Še lahko ponoviš enkrat" sem rekla in pogledala Nika, ki me je opazoval. „V torek imam rojstni dan in mislila sem da bi praznovala" je rekla „lahko v lokalu na tržnici" sem kar bleknila. Nika me je presenečeno pogledala „no dobra ideja" je odvrnila in se nasmehnila „upam da pride tudi Amanda in da se bo bolje počutila" je dodala. Nik naju je zmedeno gledal „a je na tržnici kakšni lokal" je vprašal in na mizo položil okusno pecivo, ki ga je že zgodaj zjutraj spekla njuna mama. „Ja" sem prikimala „in zakaj ne vem da v tej bedni vasi obstaja tržnica z lokalom" vpraša in naju pogleda. Nika zardi ne da se ji razlagati da je to tudi ona komaj v petek izvedela „a prideš s nama, ko narediva seminarsko bi lahko šli malo pogledati tja" takoj izkoristim priložnost „zakaj pa ne" je skomignil s rameni in se nasmehnil. S Niko sva napisali še nekaj definicij za seminarsko „a gremo sedaj na tržnico" je rekel Nik in stopil v sobo „ja itak" sem odvrnila in prikimala. S Niko sva vzeli vsaka svojo bundo in se obuli. „Gremo s avtom" je rekel Nik in mi nakazal na avto pred hišo. Nič nisva rekli ampak se samo spravili v avto in mu povedali kako priti do tržnice. „no te pa gremo" je prikimal in čez deset minut smo bili že na tržnici. „Kako je možno da je tukaj toliko ljudi" je rekel presenečeno in zaklenil avto „jih pač je veliko" je odvrnila Nika in zavila s očmi, videla sem da ji je Nik res šel na živce čeprav pravega razloga nisem vedela. „Greva do Tine" je rekla Nika in me potegnila za roko. Odšli sva do njene stojnice Nik pa je kot cucek hodil za nama, kot da ne bi vedel kaj naj si tukaj začne „hej Tina" sem rekla in jo veselo objela, opazila sem da je žarela in ves čas se je smejala. Zdela se mi je še lepša kot ponavadi „Hej Nika" je dodala in ji veselo pomahala. Nato pa je pogledala Nika, ki je zdolgočasno opazoval tržnico „a se tukaj sploh kaj dogaja" je vprašal in nato opazil Tino. Opazovala sem ju kako sta se spogledala in Tina se mu je rahlo nasmehnila „sem Nikin brat Nik" je rekel in jo premeril s pogledom, njegove oči so potovale po njej ni si moral pomagati saj ko je opazil kakšno lepo dekle si jo je moral podrobno ogledati. „Tina delam tukaj" je odvrnila in mu podala roko. „Me veseli" je še dodala in pogledala proti dekletu, ki je si ogledovala torbe. „A gremo potem na kavo, mami je rekla da že ob dveh zaprete" sem vprašala „ja lahko čez pol ure zaprem stojnico" je odvrnila in pogledala na uro. „No dobro se vidimo" je odvrnila Nika in odšli smo naprej. „Jaz samo poiščem še Klemena" sem dodala in s hitrimi koraki odšla do stojnice nakita „zdravo mami" sem rekla mami, ki je vsa premražena stala poleg stojnice in se grela s toplim čajem „hej punčka" je rekla veselo in se nasmehnila „mami nisem več punčka" sem odvrnila in zavila s očmi, včasih sem imela občutek da je mama pozabila da sem odrasla. „Je še Klemen tukaj" sem vprašala „ja" je prikimala „tamle je" mi nakazala na drugo stojnico „ženska, ki prodaja zelenjavo je zbolela, ni čudno če je tukaj tako mrzlo in sedaj jo nadomešča" mi pojasni. Pogledala sem ga „pojdi k njemu" je rekla in se nasmehnila. Nič nisem odvrnila ampak samo stekla do njega „ljubezen moja" je zašepetal veselo in me močno objel. „Sta naredili seminarsko" je vprašal in me nežno poljubil na ustnice. Ni si moral pomagati toda jo je odkar jo včeraj zvečer ni videl jo je pogrešal. „Gremo potem na kavo" sem ga vprašala „je Nika poleg" je vprašal in mi popravil lase, ki so mi padle na obraz „ja pa njen brat" sem prikimala. „Okej se dobimo v gostilni" je odvrnil in me še enkrat poljubil. Pomahala sem mami in odšla proti lokalu. Stopila sem v skoraj polni lokal in s pogledom poiskala Niko in Nika, ki sta že pila vsak svojo kavo. Usedla sem poleg nju in se priključila v pogovor v zvezi s šolo in motokrosom. „Ta dekle je simpatično" je rekel Nik in me pogledal „a Tina" sem zadovoljno vprašala, upala sem da govori o njej „ja" je prikimal in se nasmehnil „Nik nehaj že" je odvrnila Nika in zavila z očmi „moraš res vsako punco osvajati" je dodala in naredila požirek kave."Že celo večnost nisem imel punce" se je zagovarjal „kaj pa Leja" je vprašala in ga jezno pogledala „pač se zgodi" je skomignil z rameni in pogledal v tla... Čez pol ure je v gostilno stopila Tina „uf se vidi da je nedelja je gužva" je rekla in se usedla za mizo. Nik jo je oplazil s pogledom in se nasmehnil „kot vedno" jo je vprašala natakarica „ja" je prikimala Tina in se obrnila k Niki in meni. Pogovarjala se je s nama kot da Nika ne bi bilo in ves čas se je smejala. Vse to ga je pošteno nerviralo vsakič je bil navajen da ga vsako dekle takoj opazi. Čez deset minut mu je prekipelo„jaz morem iti" je rekel in pogledal na telefon „ne bi še malo ostal" sem rekla in se mu nasmehnila. Takoj sem opazila da ga je motilo da se Tina ni zmenila zanj. „Ne" je odkimal in hotel oditi, ko je končno prišel Klemen „hej družba" je rekel veselo in se mi nasmehnil. „Kako ste" je vprašal in me nežno poljubil na lice. „Tole je moj brat Nik" je rekla Nika in mu predstavila Klemena „o hej me veseli" je prikimal in mu podal roko. Klemen je bil vedno navajen da je vsakega, ki ga je spoznal pozdravil kot da se že poznata. „Daj sedi" sem rekla proseče Niku in nekaj šepnila Klemenu na uho. Klemen je prikimal in se začel pogovarjati s Nikom medtem, ko smo me tri nadaljevale razpravo o modi. „Jaz grem samo na stranišče" je rekla Tina in se vstala. Opazovala sem jo kako je odšla na drugo stran lokala in pogledala sem Klemena, ki se je veselo pogovarjal s Nikom in se smejal. „Misliš da je Niku res všeč Tina" sem jo vprašala in jo z zanimanjem pogledala „Nik ne laže toda veliko punc mu je všeč" je prikimala „toda Tina ne kaže nobenega zanimanja zanj" je dodala. Čez pol ure smo se se poslovili in Klemen me je pospremil kot vedno do doma. „Imel sem občutek da je Niku všeč Tina" je rekel takoj ko sva pobegnila družbi. „Nika je rekla da baje vedno osvaja vse punce" sem rekla žalostno in pogledala v tla moj načrt se je izjalovil in znova sem bila na začetku, kako naj poiščem fanta za Tino mi je odmevalo po glavi. Stopila sem v svojo sobo in zaloputnila z vrati, bila sem slabe volje in to slabo voljo sem morala nekam dati. „Je kaj narobe" je vprašal Rok in sedel na mojo posteljo, prestrašeno sem se obrnila k njemu „a res mi moraš vedno stati za hrbtom" sem vprašala in ga pogledala. Na obrazu se mu je narisal nasmeh „ja hvala, ker si mi posmehuješ" sem dodala in zavila z očmi. „In kako napreduješ" je vprašal in me pogledal naravnost v oči. „Vedno slabše je" sem odkimala „kaj te muči" „Tina in njena ljubezen" sem ga prekinila. „Mislim da sklepaš prehitro" je odvrnil. Presenečeno sem ga pogledala „kako to misliš" sem vprašala „Tini je všeč Nik" je rekel in sedel na posteljo „ni res" sem odkimala „pa je" je odvrnil vztrajno „danes tega nisem opazila" sem odkimala „premalo jo poznaš" je odvrnil in se nasmehnil. „Prva naloga je že skoraj za teboj". Presenečeno sem ga gledala „kako za menoj, saj še niti nisem našla fanta za Tino" „Mija a me sploh poslušaš" me je prekinil „našla si ga" „in kdo je to" še kar mi ni bilo ničesar jasno „Nik" je odvrnil in solza mu je polzela po licu. Usedla sem se na posteljo in mu obrisala solzo „misliš da je pravi ne glede na to da osvaja vsako dekle" sem znova vprašala previdno „bo" je prikimal „začutil sem da sta si všeč pač za to je potreben čas" je odvrnil „torej ju morem spraviti skupaj" sem odvrnila in močno objela Roka. Vedela sem da bo trpel, ko bo Tino gledal v objemu drugega toda nisem vedela da je na to že pripravljen. „Vse bo okej, sedaj samo poskrbi da se bosta veliko družila" je še dodal in znova izginil. „No super že to je težka naloga" sem zamrmrala in se usedla za računalnik. Vpisala sem se na facebook in čakala me je prošnja. „Nik" sem prebrala in se nasmehnila takoj sem ga dodala. Še preden sem uspela pogledati kaj drugega me je že kliknil

Nik „hej kako si" „"

Jaz: „Oj super pa ti" sem takoj odpisala

Nik: „Mislil sem te prositi če bi mi naredila eno uslugo, drugače pa super"

Jaz: „Kakšno uslugo"

Nik: „Lahko bi mi zritala zmenek s Tino"

Jaz: „Tudi jaz bi bila vesela toda to bo bolj težko"

Nik: „res mi je všeč"

Jaz: „ti verjamem" sem veselo odgovorila, saj se mu niti sanjalo ni kakšno uslugo mi je naredil drugače bi morala celo življenje gledati Gregorja

Nik „torej boš poskusla" je odpisal

Jaz: „okej ji bom namignila" sem se strinjala.

Nik: „Hvala se kaj slišiva, morem it Nika tečnari za računalnik"

Jaz: „Okej dober" sem se poslovila in Nik se je izpisal.

Prebrala sem si še druge novice kaj se dogaja po svetu, ko je v sobo stopila mama „ljubica sem že doma" je rekla in se nasmehnila. „Zdravo" sem odvrnila in jo veselo objela „morala sem se še pogovoriti s lastnikom zato sem malo pozna" je odvrnila in pogledala na uro, ki je že skoraj kazala pet. „Jaz sem bila na pijači s Klemenom in Tino" sem odvrnila in se izpisala iz facebooka. „Vesela sem da sem našla službo" „čeprav v takem mrazu" sem rekla in skuhala čaj „pač služba je služba" je odkimala in se nasmehnila „ko si delala v pisarni je bilo saj toplo" sem odvrnila „nič ne pogrešam teh pisarn" je odkimala in se znova nasmehnila. „Jaz tudi ne ekonomskega faksa" sem odkimala. Zatopili sva se v prijetni pogovor glede medicine in ugotovila sem da bi res veliko napako naredila če se ne bi vpisala. Oboževala sem da sem lahko pomagala ljudem in v drugem letniku sva se s Niko imeli namen vpisati v program babištvo za dojenčke.... Bil je ponedeljek zjutraj in danes sem že šla v šolo ob devetih. S Klemenom sva si napisala par smsov nato pa sem že sedela v predavalnici in poslušala zateženega profesorja, ki nam je razlagal neke brezzvezne teorije o zdravstu „ne vem kaj je s Nikom" mi napiše Nika in mi poda listek „kaj pa bi bilo" sem odpisala. „Ves čas govori kdaj gremo spet na tržnico" „hm zanimivo" sem odvrnila, čeprav bi še najraje dodala da je zaljubljen v Tino „torej pač bomo šli" sem dodala in skomignila z rameni. Zagledala sem se skozi okno in se nasmehnila Rok je imel prav nekaj še iz tega bo. Po koncu faksa sva odšle pred šolo, ko sva presenečeni obstali „ni tamle Nik" sem vprašala toda odgovora niti nisem dobila saj nama je že veselo mahal. „Hej punci" je rekel veselo in objel Niko preko ramen „kako si" sem ga vprašala in se naslonila na šolski zid „super" je prikimal in se nasmehnil. Vrnila sem mu nasmeh „a gremo na tržnico" je vprašal. S Niko sva ga presenečeno pogledali „dajte no gremo na kavo" je odvrnil in zavil s očmi. Ni jima moral priznati da je komaj čakal, da bo lahko znova videl Tino, čeprav je že Miji priznal da mu je všeč. „Ja lahko" sem prikimala in pogledala Niko, ki še je vedno presenečeno strmela vanj. „A greš Nika" je vprašal „ja itak" je prikimala in usedli smo se v avto. „Uf tale tržnica mi je tako zelo všeč" je rekel popolnoma navdušeno, ko smo stopili iz avta. „Nik a imaš vročino" je zašepetala Nika in se mu nasmehnila, nikakor ni morala razumeti bratovega obnašanja. „Daj gremo nekaj spiti" je odvrnil in kar preslišal Nikino vprašanje. Pustili sva ga da je sam šel do lokala in naredil je tako kot sem predvidevala vsekakor je šel okoli Tinine stojnice. „Hej" jo je pozdravil popolnoma sproščeno in se ji nasmehnil. „Zdravo" je odvrnila Tina in zardela. „Punci sem pripeljal pogledat malo sem" je odvrnil in nakazal na naju, ko sva za njim stali in še vedno strmeli v njega. „O Nika hej Mija" naju je pozdravila Tina in naju objela. „Samo malo" je odvrnila Nika in poiskala v torbici telefon, ki ji je zvonil „ja halo" se je javila „Uroš kaj je narobe" je vprašala panično. Slišala sem njegov odgovor saj je vpil v slušalko „Amadni se je poslabšalo stanje, prosim pridi sem". S Niko sva se presenečeno spogledali nato pa so se ji po licu vsule solze. „Nika kaj je narobe" je vprašal Nik in močno objel svojo sestro. „Stanje se ji je poslabšalo" je zašepetala in se stisnila v njegov objem.. „Greva v bolnišnico" je vprašal in jo potegnil za roko, Nika nič ni odvrnila ampak samo prikimala. „Hvala ti Mija" je rekla in me močno objela. „Vse bo okej" sem rekla pozitivno in jo pobožala po laseh. Čez pet minut sva s Tino sami ostali ob stojnici „oče mi je povedal da je punca bolana" je rekla in še vedno zamišljeno zrla za njima, ki sta se zgubila v množici „ja levkemijo ima" sem prikimala in jo pogledala naravnost v oči. „Žalostno" je odvrnila in pogledala v tla, dobro je vedela kako je ko izgubiš ljubljeno osebo. „Hej poglej me" sem rekla in se ji nasmehnila „življenje je samo ena zmeda zato ga moraš znati uživati" „nikoli ne veš kaj te čaka" je dodala in se znova spomnila na Roka „toda vedno se moreš spomniti ljudi kot dobre ne slabe" sem dodala in jo objela. „A Klemen še dela" sem vprašala in pogledala na uro, ki je kazala skoraj ena „mislim da še" je prikimala „počasi bo ga zamenjala tvoja mama" je dodala in pogledala proti stojnici kjer se je že mama pripravljala na izmeno s Klemenom. „Grem ju še pozdravit" sem rekla se poslovila od Tine in odšla do nju. „Hej mami" sem jo pozdravila in se ji nasmehnila „zdravo si že s faksa" me je presenečeno pogledala Klemen pa mi je samo pomežiknil „ja smo že končali" sem prikimala in se nasmehnila Klemenu. „Mislim da je že ena tako da lahko jaz počasi odidem" je rekel Klemen in se še enkrat ozrl po ljudeh, ki so kupovali. Naenkrat me je prijel za roko „gospa pazite se tiste ženske" je rekel mami in pokazal na Shamanto, ki si je ogledovala eno izmed stojnic. Pogledala sem jo in se spomnila Rokovih besed „zelo je zlobna, sedaj ko je v peklu". „Mami res se je pazi" sem prikimala in se še bolj oklenila Klemenove roke „ženska krade in vsi na vasi so že bili ukradeni" je dodal Klemen in me poljubil na lice „Bom pazila" je prikimala mama in s pogledom oplazila ves nakit, ki ga je prodajala. Dobro je vedela da je včeraj komaj začela delati in ni hotela izgubiti službe. „Torej lahko grem" je vprašal Klemen „ja seveda" je samozavestno prikimala. „Okej se vidiva jutri" je dodal in se nasmehnil. „Ej Klemen" je rekla še mama preden sva pobegnila med množico ljudi, ki so kupovali vsakdanje stvari „ja" je vprašal in jo z zanimanjem pogledal „pazi na Mijo" je dodala in me pogledala. „Mami ne delaj mi sramote" sem zasikala in zardela, tega še niti Gregorju ni rekla čeprav sva bila skupaj tri leta. „Okej bom" je prikimal Klemen in me zaščitniško objel. Še enkrat sva se poslovila in odšla iz tržnice „ne morem verjeti kako sem se privadil na tale vsakdanji hrup" je rekel, ko sva se oddaljila iz tržnice. „Me veseli da ti je všeč" sem odvrnila in ga nežno poljubila na lice. „Greva k meni domov" sem se spomnila, da sem doma sama „lahko" je prikimal in odšla sva proti moji hiši. Med potjo sva se smejala in pogovarjala, uživala sem v vsaki sekundi, ki sem ga preživela z njim. „Ljubim te" je rekel in me pogledal naravnost v oči, stisnila sem k njemu in ponovila njegove besede. Čez petnajst minut sva prispela do najine hiše in skuhala sva dišečo kavo in si pripravila majhno kosilo. Oba sva bila lačna že lačna „premražen si od dela" sem rekla in ga prijela za roke „ne všeč mi je" je odkimal „obožujem ljudi, ki norijo po stojnicah in uživajo v nakupovanju" je dodal in se usedel na kavč v dnevni sobi. Usedla sem se poleg njega „niti ni tako hudo, sem že navajen. Sploh sedaj ko prihaja tisti čas praznikov, ko ljudje kupujejo darila za najdražja" je dodal in me poljubil na ustnice. Stisnila sem se v njegovo naročje in pogovor sva nadaljevala glede faksa in povedala sem mu za Amando „Misliš da bo vse okej s njo" sem zavzdihnila „upajmo" je prikimal „sploh ne morem verjeti da je tako mlada in tako bolna" sem dodala in mu popravila lase, ki so mu padli na lice. „Tudi jaz ne" je odkimal in skrila sem se v njegovo naročje. „Mislim da bom moral domov" mi je šepnil čez pol ure in se nasmehnil „prosim ne še" sem odkimala in se še bolj stisnila k njemu „mi želiš kaj povedati" je vprašal „ljubim te" „še kaj, to že vem" je odvrnil in se nasmehnil „hm kaj te vem" sem skomignila s rameni. Klemen me je spustil iz naročja in še preden sem kaj dojela sem se ulegla na kavč, prijel me je za roko se ulegel na mene in mi na ustnice pritisnil strasten poljub. „Mija želim si te" mi je šepnil na uho „tudi jaz tebe" sem prikimala in ga znova poljubila. Nisem hotela da se kdaj konča „greva gor v sobo" sem vprašala in se mu nasmehnila „nikamor ne greva dokler ne izvem če si to tako strastno želiš kot jaz" mi je šepnil na uho. Pogledala sem ga naravnost v oči in se mu nasmehnila „sam veš da si"sem prikimala in se vstala. Odšla sva v mojo sobo in ves čas me je poljubljal, nežno me je skril v objem in nadaljeval s poljubljanjem božanjem dokler nisva čez dvajset minut obležala zasopihana na postelji. „Uf tole pa je bilo super" mu šepnem na uho in nase potegnem majčko „res" je prikimal in me znova strastno poljubil. Vedela sem da mi ni bilo žal, ves čas je bil pozoren do mene in v vsakem njegovem poljubu se m uživala. Znova sva se spustila v dolgi pogovor polno smeha dokler ni prišel čas da sva se poslovila. „Prideš jutri kaj na tržnico" me vpraša „ja itak" sem prikimala in se znova skrila v njegov objem. Zazvonil mi je telefon „samo malo" sem šepnila Klemenu in dvignila „ja halo" sem se javila „Mija pomagaj mi" sem slišala Nikin glas „kaj je narobe" sem vprašala in močno stisnila Klemena za roko, samo upala sem lahko da ni tisto kar nas je bilo najbolj strah „Amanda je mrtva" je zašepetala in zajokala v telefon. Presenečeno sem pogledala Klemena. O Amandi nisem vedela ničesar osebnega toda me je njena smrt tako zelo močno prizadela kot Niko „Nika si okej" je vprašal Klemen in mi iz rok izpulil telefon. „Poslušaj me" jo je hotel pomiriti čeprav je bil njen jok skoraj zadušljiv „s Mijo prideva tja" je dodal in na hitro odložil. „Sedaj je čas da jima pomagava" je rekel in me močno objel. „Poglej me Mija" je zašepetal in me pobožal po laseh „Nika te potrebuje in morava ji pomagati da to preboli" je dodal in me močno objel. Skupaj z roko v roki sva se odpravila do prve avtobusne postaje in čakala avtobus, ki ga kar in kar ni bilo od nikoder. Naslonila sem se na Klemenovo ramo in ga močno objela. Zrla sem v daljavo in gledala Roka, ki je stal pred mano in me gledal. Želela sem govoriti s njim toda nisem morala zato sem se mu samo nasmehnila. „Mija pomagaj Niki" sem samo slišala njegove besede, s očmi sem prekimala in se mu še enkrat nasmehnila. Končno sva v daljavi zagledala avtobus, ki je peljal do bolnišnice. Vožnja se mi je zdela neskončno dolga in komaj sva čakala da bova stopila iz avtobusa, ki se mi je zdel popolnoma zadušljiv. „Evo tukaj sva" je rekel Klemen čez mučnih petnajst minut in me potegnil za roko. Skupaj sva izstopila iz avtobusa in Klemen me je obrnil k sebi „zberi se Mija" je zašepetal in me poljubil na lice „morava jima pomagati" je dodal. Ničesar nisem odvrnila ampak samo prikimala. Stopila sva v veliko bolnišnico kjer se je trlo ljudi. Stopila sva do recepcije „dober dan" je rekel Klemen in pogledal sestro, ki je popolnoma utrujeno zrla v goro papirjev pred sabo. „Dober dan" je prikimala „vama lahko pomagam" je rekla bolj veselo kot da bi bila edina odrešitelja, ko je lahko pogledala stran od papirjev."Iščeva sobo Amande. Punca je imela levkemijo" „dekle je umrlo" je odvrnila žalostno in me pogledala. Nič nisem rekla ampak samo zrla v tla. Še vedno sem bila v šoku „Mija" je rekla Nika in me prijela za roko. Pogledala sem jo, njen obraz je bil popolnoma bled in solze so ji polzele po licu „umrla je" je zašepetala in še bolj zajokala. Odšli smo stran od sestre, ki se je znova zatopila v papirje na njeni mizi. „Poglej me Nika" sem rekla in ji obrisala moker obraz „ne morem verjeti" je odkimala „še preden je umrla je se pogovarjala s Urošem in se smejala" je dodala in pogledala Klemena, ki je s pogledom iskal Uroša. „Pridi gremo nekam drugam" sem rekla in skupaj smo odšli do Amandine sobe, ki je bila že prazna . Nika se je sesedla na stol in svoj obraz skrila med dlani „vse bo okej" sem rekla in jo močno objela. „Mislim da bo vse konec med nama s Urošem" je rekla in zavzdihnila. Obrisala si je solze in me pogledala „kako lahko to rečeš, Uroš te sedaj potrebuje" sem odvrnila in jo pobožala po laseh. „Ni res" odkima „Uroš hoče biti sam" je dodala „zmeden je" je odvrnil Klemen in pogledal Uroša, ki je stopil v sobo. „Stari žal mi je" je rekel Klemen in mu podal roko. Uroš si je s roko obrisal solze in pogledal Niko. „Hvala" je dodal Klemenu in sedel na stol poleg Nike. „Uroš žal mi je" je zašepetala in ga prijela za roko. Nič ni odvrnil ampak samo močno jo objel. „Ljubim te Nika nočem te odriniti od sebe" je dodal in poiskal njene ustnice. Prijela sem Klemena za roko „slišal je kaj mi je rekla" sem zašepetala „mhm" je prikimal in me močno stisnil k sebi. „Mislim da tukaj nimava nič več iskati" sem rekla in pogledala Uroša, ki še je vedno močno držal Niko v objemu „se strinjam" je prikimal in me znova poljubil na lice. Pogledala sem stran od njega in zagledala Roka „se bova potem pogovarjala" sem dodala v mislih in se mu nasmehnila. S Klemenom sva čez pol ure zapustila bolnišnico „zakaj Nika misli da jo Uroš ne mara" reče in me pogleda. „Mislim da se še vedno počuti krivo, ker je mislila da je Amanda njegova punca" sem odvrnila in se naslonila na njegovo ramo. Bila sem utrujena in komaj sem čakala da bom doma. Domov sem prišla popolnoma premražena „mami si že doma" sem zavpila, ko sem stopila v hišo. Nobenega odgovora zato sem odšla v kuhinjo. „Dober dan gospodična" sem za sabo slišala glas „Shamanta" sem zašepetala in se obrnila k njej. Svoje daljše rjave lase je imela razkuštrane in iz oči ji je sijala zloba. „Kaj delate tukaj" sem vprašala presenečeno. „Iskala sem te" je rekla jezno in me pogledala. „Kaj želite" sem odvrnila in zavila s očmi „Ti veš da nisem živa" je odvrnila. Po vsem telesu me je streslo druga kot da priznam mi ni ostalo „ja vem" sem prikimala. „Torej sem te prišla posvariti da boljše da molčiš in nikomur ne poveš da sem umrla zaradi nesreče, ki jo je povzročil moški" „moški ki je mrtev" sem odvrnila in naredila požirek soka. Obrnila se je k meni „kako veš Mija" je zašepetala. Skomignila sem z rameni „pač vem" sem odvrnila. Ženska ničesar več ni rekla ampak je ni bilo več. Odšla sem v sobo in se ulegla na posteljo „to je bilo svarilo" je rekel Rok in se usedel na okensko polico. Vstala sem se in ga pogledala „kaj Amandina smrt je svarilo" sem zašepetala „ne" je odkimal „Shamanta te je prišla posvariti da se bliža obletnica njene smrti" je odvrnil in prekrižal roke. „A desete" sem vprašala in pogledala v tla. „Ja kmalu bo tukaj njena deseta obletnica smrti" je dodal in me prijel za roko. „Kaj pa Amandina smrt" sem zašepetala in pogledala v tla „Amanda bo angel ljubezni" je rekel in me pogledal v oči „torej jo bom lahko videla" sem vprašala. „Ne ti" je odkimal „ampak nekdo drug" „kdo drug" sem zašepetala in ga presenečeno pogledala. „Fant, ki živi par vasi od tebe" je dodal in se nasmehnil „pomagala mu bo" „pomagala kaj" sem vprašala „najti punco, tako kot sem jaz tebi fanta" se je nasmehnil. „Torej bo tudi on moral izpolniti določene naloge" vprašam in se spomnim na naloge, ki še me vedno čakajo „točno tako" je prikimal. „Torej morem skupaj še spraviti Nika in Tino" se spomnim na nju „ja" je prikimal „dobro si začela" je prikimal. „In kaj počneta sedaj" vprašam tako nenačrtovano „Tina sedi na tržnici in razmišlja o tem kako bo pridobila novo stranko in se znebila še kakšne torbe" takoj dobim odgovor „kaj pa Nik" sem vprašala „razmišlja o Tini" je odvrnil in me pogledal naravnost v oči. „Nika jutri praznuje rojstni dan" sem se spomnila „torej imaš odlično priložnost" „nimam je" sem odkimala „Niki je hudo zaradi Amandine smrti" sem dodala in pogledala v tla. „Amanda je umrla zaradi bolezni prav tako jaz zaradi nesreče" je odvrnil „takšna je bila usoda" je dodal in moj pogled dvignil k svojemu. „Zato smo angeli ljubezni" je dodal in se nasmehnil. „Ti si moj angel angel, ki si me rešil iz Gregorjevega objema" sem zašepetala in ga močno prijateljsko objela. Mrzli dnevi so počasi minevali in vsak izmed nas je komaj čakal pomlad, da bo konec te zime. Čeprav sem jo imela rada zame ni bila najboljša, pogrešala sem da bi s mamo šli smučati za praznike in nekako sem po eni strani pogrešala tudi očeta, ki se odkar je bil pri nama več ni javil. Imela sem pa tudi srečo s Klemenom sva se vedno bolj zbliževala prav tako sta bila Nika in Uroš neprestano skupaj medtem ko sta se Nik in Tina znova in znova prerekala. Stopila sem v sobo in tresnila s vrati „temu ti praviš ljubezen" sem rekla na glas in pogledala po sobi. Nisem vedela zakaj toda Rok mi je šel na živce odkar sta se Tina in Nik spoznala. Nisem si morala pomagati „hej Mija" je rekel in se nasmehnil. „Oj" sem odvrnila bolj mirno in ga pogledala. „Kaj je narobe" je vprašal „Tina in Nik se non-stop prerekata, bi že vprašal angele kdaj bo prišel trenutek ljubezni" sem jezno zarenčala in se usedla pred ogledalo. Vzela sem šminko in si nežno namazala ustnice. „Med njima je že ves čas ljubezen" je odvrnil žalostno „če je to za vas ljubezen lahko vse pare poparčkam" sem odvrnila in zavila s očmi „a res ne čutiš kemije"je odvrnil „niti ne" sem odkimala in odprla omaro. Poiskala sem lepo črno mini krilo iz ustnja in modro majčko. „Če boš tole oblekla boš super" je rekel navdušeno Rok. „A bi že prosim šel da se preoblečem" sem rekla in se obrnila k njemu. „Seveda lepo se imejta danes" je rekel in že ga več ni bilo. Hotela sem še nekaj reči toda mi ni uspelo. Zaprla sem oči in globoko vdihnila, morala sem si še priznati da mi je tudi to da je Rok o meni vedel vse šlo na živce. V sobo je stopila mama „Mija a si? Klemen te že čaka" je vprašala in me resno pogledala. Obrnila sem se k njej „niti oblekla se še nisem" sem zavzdihnila in se utrujeno sesedla na posteljo. „Danes se boš imela lepo, že dolgo nisi bila v kinu" je rekla mama in sedla k meni. „Mami veselim se že toda vem da se bosta Tina in Nik znova prerekala" sem odvrnila in se nasmehnila. „Ne misli na to, posveti se Klemenu" je odvrnila me objela in odšla iz sobe. Pogledala sem se v ogledalo in si popravila ličilo, nase potegnila majico in krilo poleg pa visoke škornje. Bila sem zadovoljna s sabo. „Mala a si" je v sobo stopil Klemen. Obrnila sem se k njemu „o si lepa" je rekel in me potegnil v objem. Nasmehnila sem se mu in mu popravila lase „ti si najlepši" sem mu morala priznati. Lase sem si spela v kito in počasi sva odšla do lokala na tržnici. „Tina skoz govori o Niku" je rekel, ko sva že skoraj bila tam. Presenečeno sem se obrnila k njemu „kako to" vprašam in sili me na smeh, mogoče pa je Rok le imel prav. „Ne vem" skomigne s rameni „ves čas mi pravi kako se ne razumeta" je dodal in me prijel za roko. „Hm zanimivo" sem skomignila s rameni. Odšla sva do lokala kjer smo bili dogovorjeni. Nika, Nik in Uroš so sedeli za mizo, kjer smo bili vedno. „Hej" sem rekla in se usedla poleg njih „zdravo" so naju pozdravili in Klemen si je poleg prinesel stol. „Tina zamuja" je rekel Nik med pogovorom in ves nestrpen gledal proti vratom. „Mislim da bo sedaj prišla očetu je pomagala še zložiti neke dokumente od tržnice" je odvrnil Klemen in me poljubil na lice. Nik nič ni rekel ampak se samo nasmehnil Uroš pa je Niko objel preko ramen.. Pogledala sem ga in se zamislila kako je bil pred nekaj časa nazaj obupan ker je umrla Amanda sedaj pa se je tako dobro pobral. Vedela sem da če mu Nika ne bi pomagala ne bi mu uspelo. „Ah končno" je zamrmral Nik in pogledal Tino, ki je stopila v lokal. Presenečeno smo jo gledali Tina skoraj nikoli ni bila naličena ampak zgledala je še lepše. Lase si je spela v čop in iz njih naredila kito. Na sebi je imela kavbojke in vijoličasto majico. Pogledala sem Nika, ki jo je skoraj požrl s pogledom in ves čas jo je opazoval. Zadovoljno sem se nasmehnila „se opravičujem za zamudo" je rekla in sedla k mizi. „Saj vedno zamujaš" je rekel pikro Nik in jo pogledal naravnost v oči. S Klemenom sva se spogledala in zavila sem s očmi „se bo kdaj sploh to končalo" sem mu šepnila na uho „bo" je odvrnil in pogledal k Niku, ki je zrl skozi okno. „A gremo" sem vprašala in pogledala na uro, ki je kazala že skoraj pet „film se začne komaj čez eno uro" je odvrnila Nika. Malo smo še poklepetali nato pa smo se kar peš odpravili proti kinu, ki je bil oddaljen pol ure. Počasen sprehod mi je dobro del. Ves čas smo se smejali in se pogovarjali. „Jaz bom plačal" je rekel Nik in nas pogledal „ni treba bom že sama" je odvrnila Tina in iskala denarnico po torbici. Nik jo je popolnoma nenačrtovano prijel za roko „ni treba bom jaz dal če sem rekel" je še enkrat ponovil in jo gledal naravnost v oči. Tina ga je presenečeno pogledala, ni bila vajena da bi ji kdo zadnje čase kaj plačeval sploh pa fant kateri je bil ji všeč toda ni upala priznati. „Okej hvala" je odvrnila in kupil je vstopnice za vseh šest nato pa še kokice in coca colo. Usedli smo se v zadnji vrsti in naslonila sem glavo na Klemenovo ramo „a si utrujena" je vprašal „ne" sem odkimala „samo rada sem takole ob tebi" sem odvrnila in se še bolj privila v njegov objem. Nežno me je pobožal po laseh in me poljubil na čelo. Pogledala sem proti Tini in Niku, ki sta sedela drug poleg drugega in se znova pikala. „A bi že lahko nehala" je šepnil Klemen Tini in jo jezno pogledal. „Ne morem" je odkimala „še tebi se ne pustim kako se naj njemu" je odvrnila in zavila s očmi. „Res bi lahko že nehala malo me tole živcira" se je v pogovor vmešala Nika „sploh ne vem od kdaj si postal Nik tako otročji" je dodala in ga pogledala. Nik je zardel „ah saj veš da sem vedno tak" je odvrnil in zamahnil s roko. „Sploh ni res" je odvrnila in še pogledala Tino, ki je zrla v zaslon kjer so se vrtele reklame pred filmom. „Torej kaj imata" še je vprašal Uroš z zanimanjem. „Ničesar" je odkimala Tina „a res ne imam drugačen občutek" je še rekla Nika in pogledala brata. „Res ne" je prikimal in takoj izkoristil priložnost, dolgo je že čakal toda vedel je da Tina mu všeč „pač saj veste da pari ne grejo skupaj če si nista dva všeč" je rekel in živčno začel jesti kokice. Čakal je da bo Tina kaj rekla toda je vztrajno molčala. Film se je pričel toda med nami je vladala napeta tišina vseh pet je čakalo da bo Tina kaj rekla „a sem rekel kaj narobe" se je končno oglasil Nik in znova pogledal Tino. „Ne" je odvrnila in naredila požirek coca cole. Niti sanjalo se jim ni da si v tistem trenutku želi da bi bila na drugem koncu sveta. Zastrmela sem v ekran in se znova naslonila na Klemenovo ramo. S zanimanjem sem gledala film in se ob vsakem smešnem prizoru nasmejala skoraj do solz. „Uf že dolgo nisem gledala tako dobrega filma" je rekel Uroš in pogledal proti Tini, ki še je po končanem filmu vedno zrla v ekran kot bi ji bilo nerodno zaradi Nikovih besed, ki jih je uporabil pred začetkom filma. „A gremo" je vprašal Nik in pogledal Tino „ja seveda" je odvrnila in se oblekla. Pogledala sem jo in se ji nasmehnila „a si res moral začet" je šepnila Klemenu „ja pač se zgodi" je odvrnil in skomignil s rameni. Odšli smo iz kina „a gremo še na pijačo" je vprašal Klemen in me prijel za roko „ja lahko" je prikimal Uroš in pogledal Nika, ki je samo prikimal. Usedli smo se za mizo in naročili pijačo „Tina a bi že lahko nehala gledati v mizo pa kaj povedala" je rekla Nika „kaj naj povem" je odvrnila „vedno si zgovorna" je dodal Nik in jo pogledal „pač danes nimam besed" je zašepetala. Nič nisem odvrnila ampak se samo nasmehnila „a boš kaj povedala" je znova začel vanjo drezati Nik „ne" je odkimala „torej ti lahko povem jaz nekaj" je rekel in poiskal njen pogled. Tina ga je pogledala in si popravila lase, ki so ji padla na obraz „všeč si mi" je rekel in jo gledal naravnost v oči. Sklonil se je k njej in še preden se mu je uspela umakniti ji je na lice pritisnil poljubček. Med nami je zavladala napeta tišina „Tina si okej" sej je oglasil Klemen in jo pogledal. „Ja seveda" je po tihem prikimala in pogledala Nika, ki še je vedno jo gledal. „Oprosti Nik" je zašepetala in solze so se ji vsule po licu, vstala se je in zbežala iz gostilne. Pogledala sem Nika, ki je ves razočaran gledal za njo „mislim da sem naredil napako" je zašepetal in naredil požirek kave. „Ali pa tudi ne" sem odkimala „mislim da mora Tina o vsem dobro premisliti" me je prekinil Klemen in me močno objel. „Najbolje bo da grem za njo" sem rekla in se vstala. Vzela sem bundo in odšla iz gostilne Tina je sedela na mrzli klopci, ki je bila pokrita s snegom in kadila cigaret. Presenečeno sem jo pogledala „a kadiš" sem jo vprašala in usedla poleg nje. „Samo takrat ko sem živčna" je odvrnila in se nasmehnila. „In zakaj si živčna" sem vprašala in jo pogledala. „Nik je simpatičen" je rekla in nase potegnila kapo, bilo je hladno in znova je dišalo po novem snegu. „No tudi ti si njemu všeč" sem dodala „tega me je najbolj strah" je zašepetala „česa te je strah" sem presenečeno jo pogledala „Roka sem izgubila tako nenačrtovano" je dodala in solze so se ji znova vsule po licu. „Življenja ne moreš predvidevati" sem odvrnila in jo prijela za roko „tudi moja mama in oče sta bila poročena osemnajst let pa sta se ločila" sem dodala in zavzdihnila „tvoja mama je dobra" je zašepetala „spremenil se je" sem odvrnila in se ji nasmehnila „pobrala se je spoznala bistvo življenja" „in sedaj živi tako kot mora" me doda Tina in svojo glavo položi na mojo ramo „vsak trenutek s njim je lep in všeč mi je že od prvega trenutka" je rekla „vsak trenutek mi je všeč" je še enkrat ponovila svoje besede kot da bi se prej bala o tem govoriti in ugasnila cigareto. „Torej s njim izkoristi vsak trenutek" sem dodala in jo močno objela. „Bom se potrudila., ker vem da moram Roka ohraniti v lepem spominu" je prikimala „torej greva nazaj" sem odvrnila in jo potegnila za roko. Vstopili sva v gostilno in pomahala sem Klemenu, ki me je pogledal. „Samo na stranišče grem" mi je rekla Tina in odšla proti stranišče. Odšla sem do mize in se usedla poleg Klemena „je vse okej" je zaskrbljeno vprašal Nik in me pogledal „ja mislim da" sem prikimala in pogledala Niki, ki se je nasmehnila. Tina je prišla nazaj in se usedla za mizo. Opazila sem da si je popravila ličilo in lase si je razpustila zato so se skravžlali. Bila je še lepša, Nik jo je pogledal „je vse okej" „ja" je prikimala „torej če sva že pri tej temi" je začela in pogledala Klemena, ki jo je presenečeno pogledal „tudi ti si meni všeč" je rekla in ga gledala naravnost v oči. Sklonila se je k njemu in ga poljubila na lice. Ravno ko se je hotela umakniti jo je Nik prijel za roko in ji na lice pritisnil še en poljub. Nasmehnila se mu je in ga močno objela. Vedela je da ravna prav, vedela je da je že pravi čas da tudi ona znova začuti ljubezen. Pogledala sem proti šanku kjer sem videla Roka. Opazoval je Nika in Tino v objemu, solza mu je spolzela po licu. „Sedaj je prva naloga za tabo" je rekel in se nasmehnil. Prikimala sem in pogledala proti Klemenu, ki mi je šepnil na uho „sem vedel da sta si všeč". „Jaz tudi" sem prikimala in ga nežno poljubila na ustnice. Domov sem prišla utrujena stuširala sem se in vrgla sem se v posteljo. Zaspala sem in v moje misli so se prikradle sanje. Bila je temna mrzla noč vračala sem se proti domu iz tržnice, ki še ni bila do konca zgrajena. Za sabo sem slišala cviljenje gum in presenečeno sem se obrnila. Hitro sem stekla nazaj po poti katero sem že prehodila pred tremi minutami. Mislila sem da se je zgodila nesreča zato sem hotela pomagati. Videla sem moder avto, ki je stal ob robu ceste in moškega, ki je se sklanjal nad žensko. Opazila sem kako jo je zvlekel v avto jo položil v prtljažnik ga zaprl in nato hitro odpeljal. Odprla sem oči in iz mene se je izvil močan krik, solze so mi močno polzele po licu. „Mija" je rekla mama popolnoma utrujeno in stopila v sobo. „Mami" sem zašepetala in si hitro obrisale solze. „Si okej" je vprašala in sedla na posteljo „samo sanje so bile" sem odvrnila in jo močno objela, čeprav sem vedela da to niso bile sanje vedela sem da je bilo vse to Rokovo maslo, videla sem tisto kar nihče ni... Videla sem Shamantino smrt, ki jo je povzročil Matjažev oče „zaspi vse bo okej" je rekla popolnoma utrujeno in zazehala. „Ne moreš spati" sem jo vprašala in jo presenečeno pogledala, šele sedaj sem opazila da so bile njene oči rdeče od neprespanosti „razmišljam o ženski, ki vsaki dan hodi po tržnici in krade" je zavzdihnila „a si že govorila s njo" sem jo vprašala. „Hotela me je ukrasti toda sem zadnjič čas videla in poklicala policijo" je prikimala „mojo denarnico" je odvrnila. Presenečeno sem jo pogledala „denarnico, le zakaj" sem vprašala. „Ne vem" je skomignila s rameni „toda jutri je novi dan in vse bo okej, ženska je v zaporu" je dodala in odšla iz sobe. Zavila sem se v odejo in ugasnila luč, zagledala sem se v strop in še enkrat premlela dogodke, ki so se dogajali v sanjah. „Sedaj si videla kako je umrla Shamanta" je rekel Rok in se usedel na okensko polico. Presenečeno sem ga pogledala „tržnica še ni bila dokončana, slišala sem cviljenje zavor..." sem mu opisala dogodke „točno tako" je prikimal „zakaj Rok" sem zašepetala „kako naj rešim Matjaža" „ne samo Matjaža" je odkimal „tudi Tino Klemena in Ano" je dodal. Nisem morala verjeti ljudi, ki so mi bili tako blizu so bili zaradi te ženske v nevarnosti. „Mi poveš kaj ima v načrtu" sem vprašala in ga resno pogledala. Zopet se je igral in niti sanjalo se mi ni kaj bi imela Shamanta v načrtu. „Poslušaj me Mija" je rekel „poskrbi da jutri ne bo nihče na tržnici". „Kako nihče tam je vedno polno ljudi" sem šepnila „če me ne boš ubogala bo se zgodila katastrofa" je povzdignil svoj glas „kako veš" sem vprašala „a res moraš vedno spraševat" je rekel in zavil s očmi. „Povej mi kaj naj storim" sem vprašala in se začela tresti po vsem telesu, zavedela sem da je zadeva postala resna in da sem edina ki lahko pomagam ljudem, ki jih imam rada... Poskušala sem zaspati toda nisem morala, premetavala sem se po postelji in razmišljala kaj ima Shamanta v mislih, danes so jo peljali v zapor... sigurno je to storila namerno.. sem pomislila. Njen načrt je bil dobro izdelana in vedela je kaj mora storiti da ji bo uspelo. Zbudila sem se že ob sedmih zjutraj in se usedla na okensko polico. Zaprla sem oči in dlan položila na okno, ne vem zakaj toda to sem imela že od malega v krvi, kot da bi mi mrzlost okne dala novo moč. Odšla sem v kuhinjo in v miru popila kavo, zazvonil mi je telefon in navdušeno sem prebrala Klemenovo sporočilo, zaželela sem si da bi bila s njim na drugem koncu sveta toda to ni imelo smisla, pobeg ne bo rešil težav. „Torej si ugotovila kaj boš storila" je rekel Rok in brez pozdrava znova stopil v moj svet „ne še" sem odkimala in si začela gristi ustnico „Shamanta je v zaporu" sem rekla in ga pogledala v oči „to vse skupaj je njen načrt" „se mi je zdelo" sem prikimala in naredila požirek kave. Vzela sem bundo in odšla proti tržnici. Kot vsaki dan je bila gneča toda danes se mi je zdela še večja, v njej so bili ljudje, ki so bili nedolžni in tukaj bili vsaki dan, kupovali so vsakdanje potrebščine. Odšla sem do Klemenove in mamine stojnice „hej miška" me je veselo pozdravil Klemen in me močno objel. Nežno sem mu vrnila objem in ga veselo pozdravila „kje je mama" sem vprašala „s očetom govori" je rekel in se nasmehnil „Shamanta je včeraj končno šla v zapor" je rekel zadovoljno „ja mi je mama povedala" sem prikimala in ga prijelo za roko. Zaprla sem oči in v tistem trenutku me je prijelo da bi mu vse povedala toda sem vedela da mu ne smem. „Nekaj ti moram reči toda ničesar me ne sprašuj" sem rekla in ga poljubila na ustnice. „Povej" mi je šepnil na uho in mi popravil razmršene lase „danes se bo zgodilo nekaj groznega". Presenečeno me je pogledal „kako veš" je vprašal. „Vem da se bo" sem prikimala, še vedno me je presenečeno gledal „bila sem pri vedeževalki" sem se mu zlagala saj mu nisem morala povedati resnice da je Rok moj angel ljubezni in me je pripeljal do njega „napovedala je nekaj groznega" sem dodala in se skrila v njegov objem. Nisem mu upala pogledati naravnost v oči, nisem vedela če je danes ta dan toda tako sem čutila. „Kaj se bo zgodilo" je vprašal zmedeno „vse ljudi morava spraviti iz tržnice" sem odvrnila in pogledala v tla. „Tukaj je vedno veliko ljudi ne moreva jih kar tako spraviti iz tržnice" je odkimal. Poslušaj me sem rekla in ga pogledala naravnost v oči „prosim narediva to če ne bo se ničesar zgodilo bom poravnala vse stroške" sem šepnila. Klemen je vedel da mislim resno zato me je prijel za roko in skupaj sva odšla do njegovega očeta moje mame in Ane, ki so pili kavo in se pogovarjali v pisarni. „Kar tako si zapustil stojnico" je rekel oče strogo Klemenu in ga resno gledal. „Oče poslušaj me" je odvrnil Klemen „vse ljudi moramo spraviti iz tržnici" „ne" je odkimal „kako lahko kaj takšnega sploh rečeš" je odvrnil in pogledal mojo mamo, ki je zmedeno gledala mene in nato Klemena. „Pridi Mija" je rekel in me zgrabil za roko. Odšla sva na sredino tržnice in Klemen je brez pomisleka zavpil na glas naj odidejo. Ljudje so ga zmedeno gledali nato pa so le počasi začeli odhajat. „A se vama je popolnoma utrgalo" je k nama stopil fant najine starosti „niti ne ubogaj me že in odidi" je rekel Klemen in se obrnil na drugo stran. „Kaj je narobe" me je vprašal „nekaj se bo zgodilo" sem šepnila „si ti Mija" je vprašal, presenečeno sem ga pogledala „kako veš" sem vprašala „jaz sem Dan, a poznaš Amando" je vprašal in me pogledal naravnost v oči. Pogledala sem Klemena, ki se je pogovarjal s nekim fantom iz tržnice in Dana sem odvlekla nekam na samo „pšš bodi tiho" sem rekla jezno"a ti vidiš Roka" je vprašal „ja" sem prikimala in požrla slino, še nikomur nisem priznala zato je iz mene padlo breme „jaz pa lepo dekle po imenu Amanda, kar naenkrat se je pojavila pred mano in me zasleduje na vsakem koraku" je dodal in zavil s očmi. Opazila sem da mu Amandina prisotnost gre na živce tako kot meni Rokova „tako kot mene Dan, nekaj se bo zgodilo toda ne vem kaj" sem dodala in ga pogledala „torej je res" je odvrnil in zaklel „vse te dni sem mislil da sem sanjala". „Kaj si sanjal" sem ga vprašala in ga zgrabila za roko. Lahko sem samo upala da so najine sanje nekako povezane „sanjal sem kako je neka ženska hotela ženski iz tržnice ukrasti denarnico nato jo je že ženska dobila in peljali so jo v zapor" „to je bilo res" sem prikimala „nisem verjel da ta tržnica obstaja, danes sem prvič tukaj sploh ne vem kako sem prišel sem toda mislim da je to Amandino maslo, ker nisem verjel" „si še v sanjah videl kaj drugega" sem vprašala živčno „tržnico bo razneslo, nekje so postavljanje bombe" je rekel po tihem „kaj" sem presenečeno zavpila in gledala ljudi, ki so se brez besed zapuščali tržnico. Pogledala sem po njej, mogoče sem danes zadnjič tukaj. Solze so se mi vsule po licu in stekla sem do Klemena. Zgrabila sem ga roko in ga odvlekla iz nje. Močno sem ga objela „hej si okej" mi je šepnil na uho. Zaprla sem oči in ga nežno poljubila nato pa sem brez besed stekla nazaj. Nisem vedela koliko minut sem še imela na voljo toda morala sem poiskati mamo, Tino, Ano in Tomaža, nisem jim morala pustiti umreti. Pogledala sem po skoraj prazni tržnici ob svoji stojnici je slonela Tina in zmedeno je gledala ljudi, ki so odhajali s tržnice.„a veš kaj se dogaja" je vprašala, ko sem se ji približala „Klemen je kar naenkrat nagnal vse ljudi" je dodala „Tina pridi" sem odvrnila in jo močno prijela za roko. „Mija kam greva" je vprašala toda ni bilo čas za pojasnjevanje, hotela sem daleč stran kjer se bomo počutili varno. Skupaj sva tekli do pisarne kjer so bili mama Matjaž in Ana in še vedno pili svojo kavo, niti niso opazili kaj se na tržnici dogaja. „A se vama je popolnoma utrgalo, Tina a ne znaš več potrkati" je rekel Tomaž in jo jezno pogledal. „Poslušajte me" sem odvrnila „bila sem pri vedeževalki in povedala mi je da se bo tukaj zgodilo nekaj groznega" „to je tržnica tukaj se ne more zgoditi nič groznega" je odkimal Tomaž in me resno pogledal „prosim" sem zašepetala in ga žalostno pogledala. Imela sem jih dovolj in niti sanjalo se mi ni koliko minut sem še imela na voljo da jih rešim in tržnico. Vedno težje sem lagala toda drugega mi ni ostalo „Mi poveš saj en dober razlog zakaj verjameš vedeževalki" je rekla Ana in se nasmehnila, nikoli ni verjela v ljudi, ki so gledali v karte in govorili tja v en dan „ker" sem začela in nato utihnila, ujela sem se v past nisem več vedela kako se naj izmažem zato sem si na hitro zlagala „včasih moramo verjeti ljudem, ki to verjamemo. Verjamem ji" sem skomignila s ramen. „Oče poglej" je zašepetala Tina in zmedeno gledala skozi okno predse. Vsi smo se zagledali skozi okno in solze so mi spolzele po licu glavni del tržnice je bil v ognju in močno je eksplodiralo „presneto, Mija prav si imela" je zaklel Tomaž in v roke vzel telefon. „Gasilci so že na poti" je šepnil čez minutoin srepo gledal predse, po glavi se mu je podilo tisoč in eno vprašanje toda najbolj pomembno je bilo kdo je to storil... „Tina si okej" sem šepnila in jo močno prijel za roko „ne morem verjeti" je odkimala „tržnica, ki jo je oče tako dolgo gradil je uničena" je zašepetala in močno zajokala. Vedela sem kako se je tukaj počutila, bila je njen drugi dom, vsaki dan je bila tukaj in se trudila da je zaslužila denar zase. Pogledala sem še proti mami, ki je bila obupana in tudi Tomaž in Ana sta jokala. „Mislim da moramo od tukaj, pridi Tina poiščiva Klemena" sem dodala umirjeno in jo potegnila za roko. Odšle sva po drugi strani okoli ognja, bilo je zadušljivo in pred tržnico se je zbirala množica ljudi. „Klemen je tamle" je rekla Tina in si s roko obrisala solze „pridi" sem rekla in odšle sva do Klemena „Klemen žal mi je" sem zašepetala in se mu vrgla v objem. Klemen nič ni odvrnil ampak se samo skril v moj objem. Pogledala sem Tino, ki se je sesedla na tla in na glas zajokala. Vzela sem v roke mobitel in poklicala Nika „Tina te potrebuje pridi na tržnico" sem mu na kratko povedala kaj se je zgodilo. Nik ni okleval in čez petnajst minut je bil tukaj. „Kdo je storil tole, sploh ne morem verjeti da se je zgodilo kaj takšnega" je šepnila mama in stopila k meni. „Mami ne vem" sem odkimala, čeprav sem dobro vedela kaj se je v resnici dogajalo. Vse to sem komaj držala v sebi toda sem morala. „Grozno, ljudje so imeli tako radi to tržnico" je dodala Ana in gledala kako so gasilci s vso močjo reševali kar so lahko. „Ne vem če se bomo kdaj pobrali" je dodal Tomaž „nimam dovolj denarja da bi popravil vso škodo" je rekel in pogledal k Niku ki je močno objel Tino in jo božal po laseh. „A mi je Tina pozabila kaj povedati" je rekel presenečeno. Pogledala sem k Ani, na ustnice se ji je narisal nasmeh, končno, bil je že čas da se Tina zaljubi „pusti jo" je rekla in prijela Tomaža za roko, hotela je da je s njim sama in dobro je vedela da ji bo Tina vse povedala ko bo za to čas, svoji hčerki je preprosto zaupala. „Prav si imela Mija" je rekel Klemen in me prijel za roko „hvala ti da si me poslušal" sem odvrnila in se mu nasmehnila „rešila sva ljudi, ki bi umrli v hudi nesreči za katero bi bil kriv oče" je dodal in me poljubil na ustnice. „Povej mi si še vedeževalko spraševala kaj drugega" je vprašal „kaj pa" sem skomignila s rameni „glede ljubezni, družine" je vprašal s zanimanjem „niti ne" sem odkimala „že to da se bo na tržnici zgodilo nekaj grozljivega me je tako spravilo iz tira, da sem pobegnila" sem odvrnila in mu obrisala solze.... Ura je bila dve zjutraj, ko sva s mamo stopili v hišo. Pomagali sva pospraviti po tržnici kar še je ostalo celega, bilo je malo takšnih stvari in tisto bi lako prodali le na eni stojnici. „Še sedaj sem v šoku" je rekla mama in nama naredila čaj. „Tudi jaz" sem prikimala „dobro si vedela kaj se bo zgodilo" je rekla in me pogledala naravnost v oči. „Saj sem rekla vedeževalka je napovedala" sem začela „ne verjameš v vedeževalke" me je prekinila „vedno si govorila da ne verjameš v njhi, ugotavljam da se nekaj dogaja a tabotoda ne vem kaj" je rekla mama in me prijela za roko. Pogledala sem v tla, nisem več vedela ali naj še lažem ali ji povem resnico. Nisem ga videla toda sem v mislih slišala njegov glas „povej ji Mija, mama te bo razumela" je rekel. Nič nisem rekla ampak samo prikimala. Pogledala sem mamo in naredila požirek čaja „vse se je začelo odkar sva se preselili sem" sem začela in nato sem brez preostanka povedala vso zgodbo. Mama me je presenečeno pogledala „torej Rok obstaja" je vprašala „v mojem svetu" sem prikimala „nihče ga ne vidi"sem dodala „zakaj mi nisi povedala" je vprašala „ker mi ne bi verjela" sem šepnila „mislila bi da sem nora" sem še dodala in pogledala v tla. „Mija danes si rešila množico ljudi" je rekla in me močno objela „nikoli te ne bom imela za noro" je dodala in se nasmehnila. „Prosim ne povej Klemenu" sem rekla in jo prijela za roko. „Dobro po tvoji želji" je prikimala „mislim da bo Rok odšel" sem dodala in ga pogledala, sedel je na drugi strani sobe in čutila sem da se bo danes za vedno poslovil od mene, izpolnila sem nalogi, ki so mi bile dane. Stopila sem v sobo in utrujeno zazehala ura je bila že pol tri zjutraj. Pogledala sem se v ogledalo in se sama sebi nasmehnila, nisem morala verjeti da mi je uspelo rešiti ljudi, ki sem jih imela rada in ki so vsaki dan bili na tržnici in kupovali vsakdanje potrebščine. „Zdravo Mija" je rekel Rok in se usedel na posteljo „hej" sem odvrnila in mu podarila nasmešek „si v redu" je vprašal „ja sedaj ko sem povedala mami za tebe sem" sem prikimala „tvoja mama te razume" je odvrnil „sedaj me" sem prikimala. Pogledal me je naravnost v oči in me pobožal po laseh „prišel sem se posloviti Mija" je rekel „ne prosim ne" sem odkimala „sedaj imaš vse kar si želela in če bom ves čas v tvojem življenju boš postalo preveč zmede " je dodal in me poljubil na lice „rada te imam Rok" sem šepnila kot na prijatelja sem se nanj zelo navezala „tudi jaz tebe" je prikimal „hvala ti za družbo" je dodal in me močno objel. Solze so se mi vsule po licu, bila sem žalostna saj ga nikoli več ne bom videla in v teh dneh, ko se je vedno tako nepričakovano pojavil sem se navadila nanj. „Ne jokaj" je odkimal in me pogledal „nekaj mi obljubi" je rekel in me prijel za roko. Pogledala sem ga in prikimala „pazi na Tino, Klemena, Nika, Uroša in Niko" je rekel „in ti pazi na Amando" sem dodala in nato je izginil. Vedela sem da je bilo to najin slovo in ga nikoli več ne bo nazaj zato sem samo zašepetala „zbogom". Zbudila sem se v snežno jutro, pogledala sem na uro ki je kazala enajst „zamudila sem faks" sem si zamrmrala in zavila s očmi. Poiskala sem topel pulover in kavbojke in se na hitro oblekla. Odšla sem v kuhinjo, mame ni bilo doma zato sem si kar sama skuhala kavo. Pred vrati je pozvonilo, nikogar nisem pričakovala zato sem odšla odpreti. „Hej sem te zbudil" je rekel Klemen in se nasmehnil. Vrnila sem mu nasmeh „ravno sem vstala" sem mu odvrnila in mu nakazala naj stopi v hišo. Odšla sva v kuhinjo in nalila sem dve kavi. Klemen me je zgrabil v naročje in me močno objel „ljubim te Mija" je rekel in se nasmehnil. „Tudi jaz tebe" sem prikimala in ga pobožala po laseh, ki so mu padli naprej. Na obrazu se mu je poznala utrujenost in neprespanost „poglej nekaj sem ti prinesel" je rekel in mi nakazal na časopis. Zmedeno sem ga pogledala „kaj imaš v mislih" sem ga vprašala toda nisem dolgo čakala na odgovor „ženska, ki je kradla po stojnicah in vaseh je naredila samomor, končno smo se je rešili"mi je na kratko pojasnil. V roke sem vzela časopis in začela brati „ženska, ki so jo policisti prijeli zaradi tatvin na tržnici, vse in kraje denarnice je v zaporu naredila samomor.." sem prebrala na kratko. „Znebili smo se je" sem rekla po tihem in presenečeno zrla predse, sedaj sem razumela njen načrt... uničiti tržnico in Klemenovega očeta nato pa narediti samomor kot da ni ničesar ni kriva, čeprav je bila že deset let mrtva nihče ni posumil da je prišča iz pekla. Pogledala sem proti Roku, ki se je mi zopet pojavil pred očmi „dober plan" sem mu zašepetala in se skrila v Klemenovo naročje. Vsega je bilo konec in sedaj sem se poslovila od njega in Shamante. „Kaj bomo naredili s tržnico" sem vprašala in ga pogledala naravnost v oči „ne vem" je odvrnil žalostno „nikoli več ne bo kot je bilo" je zašepetal. „Nikoli več ne bo kot je bilo ampak moramo razmišljati korak naprej" sem odvrnila in ga strastno poljubila, oči so se mi zasvetile. „Pridi greva" sem zašepetala in ga potegnila za roko. „Hej kam greva" je rekel med potjo toda nisem imela časa da bi mu pojasnila. „Oče ne mara če ne potrkaš" je rekel, ko sva se ustavila pred vrati njegove pisarne. „Okej" sem odvrnila in odločno potrkala „naprej" je rekel in še vedno strmel v papirje. „Zdravo" je rekel in naju zmedeno pogledal, mislim da je ravno naju najmanj pričakoval. „Se opravičujem toda nimam časa vso robo, ki še je v načrtu da bo ta teden dostavljena moram odpoklicati" je rekel in v roke vzel telefon „ne ne samo tega ne" sem odkimala. Tomaž me je presenečeno pogledal „žal Mija ne gre drugače" je odvrnil „to robo bomo prodali po nižji ceni" sem rekla odločno „kako po nižji" je vprašal „bliža se božič" sem rekla in ju pogledala „ljudje še bodo raje kupili stvari če bodo po nižji ceni, tako bo Božič za njih znova imel smisel" sem dodala in tudi Tomaž je prikimal „mislim da imaš prav". „Torej bomo naredili razprodajo" je rekel navdušeno Klemen, sedaj ko je razumel kaj sem imela v mislih se mu je zdela moja ideja popolna. „S tem kar bomo zbrali bomo namenili gradnji tržnice, ki je zgorela" sem dodala in prijela Klemena za roko. Tomaž se nama je nasmehnil „mislim da lahko dobavitelje prepričam za kasnejše plačilo" je dodal in se nad vsem zamislil. S Klemenom sva stopila skozi vrata „Mija" je rekel Tomaž in me še enkrat pogledal „hvala ti" „ni kaj" sem odkimala. Vedela sem kako je ta tržnica pomembna za ljudi in jo moramo rešiti, nisem morala pustiti Shamanti da je v tej igri zmagala, sploh sedaj ne ko je bila že mrtva.

En teden kasneje

„Mija imaš kaj časa" je rekel Klemen in stopil k meni. „Bolj malo" sem odkimala in se mu nasmehnila. Okoli moje stojnice je stala množica ljudi, ki so z veseljem kupovali darila za Božič in Novo leto po znižanih cenah „mislim da je bila tole dobra ideja" je rekel in zadovoljno pogledal proti drugi stojnici kjer je Tina še poleg torb prodajala kozmetiko in tudi tam je stalo veliko mladih simpatičnih deklet, ki so oboževale kozmetiko in jo z veseljem kupovale po nižji ceni še več kot bi jo v resnici potrebovale. „Upam da nam bo uspelo" sem rekla in ga prijela za roko. „Bo toliko da obnovimo glavni del tržnice nato pa še počasi vse ostalo". K nama je stopil Tomaž in se zadovoljno nasmehnil „tvoja ideja je super" je rekel „se strinjam" sem dodala in gospe srednjih let prodala šal in kapo za mrzle zimske dni. Bilo je še nekaj dni do Božiča in na stojnicah smo prostovoljno in poceni prodajali stvari, ki jih je Tomaž naročil pri dobaviteljih.. „Mislim da bo nam uspelo" je rekla mama in stopila k meni. „Ja mami tole je super" sem prikimala „Mija ljudje so ti hvaležni" je rekla in me močno objela. „Hvaležni da si jim pomagala" je dodala in se nasmehnila „tukaj je moje srce" sem odvrnila in jo pogledala naravnost v oči „čeprav sva tukaj komaj tri mesece se počutim kot da živim tukaj celo življenje" sem rekla in naredila požirek toplega čaja. „Torej jim to pokaživa" mi je šepnila, odšla je nazaj do svoje stojnice in še z večjim veseljem prodajala stvari. Bilo nam je vseeno za plačo, bilo nam je vseeno koliko smo bili premraženi, vse kar smo si želeli je bilo to da bi tržnica znova zaživela. „A gremo na kavo" je vprašala Nika popolnoma premraženo, ko smo ob desetih zvečer končno prodali večinoma stvari in so še zadnji kupci zapuščali tržnico. „Ne vem" sem skomignila s rameni in pogledala proti Klemenu, ki se je pogovarjal s očetom „kako je šlo" je vprašal Uroš in objel Niko. Tudi on je bil ves premražen od stojenja in prodajanja deset ur na mrzlem ni bil mačji kašelj toda šele sedaj smo komaj začutili kako nas zebe „super" je rekla Nika in mu na ustnice pritisnila poljubček. „Pridi gremo" je rekel Klemen in prišel do mene „kam" sem ga zmedeno pogledala „oče vse nas vabi domov na večerjo" je dodal in pogledal proti očetu, ki se je pogovarjal s mojo mamo „torej gremo" sem prikimala. Skupaj smo se odpravili do Tomaža in Ane, ki sta veselo gledala okoli „Mija nabrali smo več kot pol denarja" je rekel in me hvaležno pogledal „torej še par dni in bomo zmagali" je dodala Tina in se oklenila Nikove roke. „Mislim da res" je prikimal „hvaležen sem vam za pomoč" „ati gremo na večerjo lačen sem kot volk" je v smehu dodal Klemen in me poljubil na lice. Odšli smo k njim domov in se ves čas smejali in pogovarjali. Uživali smo v dobri večerji in v naših srcih je zavladal mir, ki smo si ga vsi želeli za praznike, ki so se bližali....