"Niti sanja se mi ne, kdaj se je tako potegnila," je dejal oče. Z glavo, nagnjeno na stran, je ogledoval dekle pred seboj. Ni mogel dojeti, da njegova smrkljica praznuje že 16. rojstni dan. 
"Saj ni čudno, če ji po enem mesecu gležnji kukajo izpod novih hlač," je zavzdihnila mati.

Marjetka je z obema staršema in mlajšo sestrico živela v majhnem stanovanju, v prvem nadstropju hiše, okrašene z živobarvnim balkonskim cvetjem. V pritličju je gospodovala dobrodušna babica, ki je pred leti skrbela za obe navihani, a olikani deklici, kadar so bili starši zdoma. Zdaj pa sta najstnici babici uslugo vračali s pospravljalno štafeto. 
Mlajša sestrica je ves čas uganjala lumparije, zato je bilo prav nemogoče potuhniti se v lasten kot. Mirovni sporazum je Marjetka, z nadležno podrepno muho, občasno dosegla le z morilskim pogledom, uperjenim iznad črnih očal, v eno glavo manjše bitje pred seboj. Za vsak primer je imela v roki še muholovec.

Oče, mati in sestrica so staknili na novo sfrizirane glave, za rojstnodnevno presenečenje. Na slavnostni dan so jo, brez pojasnila, posadili v avto in zaloputnili z vrati. Skoraj dve uri je trajalo, da se je modra limuzina ustavila. Z vrta so en za drugim privrteli najprej trije repki, nato pa še poslednji psiček v materinem spremstvu. Zlata prinašalka je marljivo zganjala podmladek na kup, s katerega je slavljenka izbrala mladička, črnega kot brezmesečna noč.
"Oooooo, kako je prisrčen," je vzkliknila in vzela v naročje majhno črno kepico, zmuzljivo kot voda v dlani. Močne tace so plezale po volnenem puloverju, očesi, veliki kot dva ogromna lešnika, pa sta se zvedavo vrteli. Psiček je igrivo mlatil s koščenim repom in oblizoval čisto vse, v dosegu rožnatega jezička. 
"Tole je mama samohranilka," je veselo pojasnjevala lastnica pasje družine. "Oče pa je mešanec med nemškim ovčarjem in labradorcem, vendar je videti kot labradorec z rodovnikom. Tile hudički so mu čisto podobni," je še pristavila in opravičujoče pogledala psico.
"Ati, ali sem kužka dobila za darilo?" je previdno vprašala obdarjenka, medtem ko se ji je preostala črno-zlata pasja družina gnetla pod nogami.
"Neeeee, samo za pogledati," se je jezikavo vmešala sestrica.
Oče je le prikimal. 
"To je najčudovitejše darilo, kar sem jih kdaj dobila! Najlepša hvala!" je med objemanjem in cmokanjem vriskala od sreče, da je Ruf komaj lovil sapo.

Prva vožnja je psičku povzročila pravi želodčni rokenrol. Mešanica materinega mleka in ribjih briketov je zato končala v cunjah zadnjega sedeža. Novi lastnici se je še omotičen potegnil prek rok, ko ga je iz avtomobila odnesla v garažo. V novem domu so mu postlali prav prostorno stajo. Ko je polizal velikansko skledo mesne pasje kaše, si je šele nekoliko opomogel. Nato pa se je začela dirka križem kražem po novem domu. Velikanske šape, kot jih imajo navadno pasji mladiči, so se nerodno spotikale ena ob drugo in s pomočjo repa rušile vse okoli sebe. Ruf je, svarilom navkljub, prevrnil polno skledo vode, kartonaste škatle, metle in lopate, ki so bile prislonjene v kot ter ostalo vsebino garaže. Umiril ga je šele ročaj grabelj, ko ga je oplazil po riti.
Vse dni so se podili za umetnikom za lužice in tortice. Razstavljal je pod mizo, v vogalih, za vrati in na policah. Pomočil in razcefral je kartonaste škatle, prežvečil vezalke in copate. V nočeh pa je jokajoč tožil po bratcih in sestricah. Osamljenčka so crkljali, dokler se mu niso solzice osušile. 

V hišo so se z veliko vloženega pasjega truda naselile sumljive vonjave, nad katerimi oče ni bil preveč navdušen, dekleti pa sta z njimi izgubljali boj. Niti mati, do zob oborožena z najrazličnejšim kemičnim orožjem, kupljenim v specializiranih trgovinah, ni bila kos izzivu.
Tako je psiček dobil nov, velikanski pesjak, kjer bo lahko lulal in kakal, dokler ne bo več mogel čepeti ali dvigniti zadnjih tac. V ogradi je bila še uta z dnevnim prostorom, nastlanim s toplimi, pisanimi odejami.
Kaj kmalu se je naučil, da se doma ne packa in potrebe opravljal v gozdu. Specializiral se je v iztrebljanju s klanca. Sprednje tace je postavil v dolino, zadnje pa visoko na breg. V položaju, ki je spominjal na stojo na rokah z oporo na steni, se je vsaka klobasica posebej odkotalila mimo smrčka in niti ena ni ostala neprešteta. 

Odrastel je v pravega enoletnega pasjega najstnika. Otroci in ostali dvonožci v njem niso več vzbujali zanimanja, kot prej. Če se ni dalo jasno sklepati, da imajo pri sebi vsaj čokoladne piškote, jih niti s pogledom ni ošvrknil. Smiselno je bilo šarmirati pred dehteče počesanimi kosmatimi damami, z dvema paroma slokih nog, na dober dan tudi z rožnato pentljico med ušesi. Jasno, da je bil Ruf pravi mačo, saj se je pred ovohavalnim plesom nadišavil v najbližjem gnoju. Petičnim izbrankam se je smrček od ogabnega parfuma skoraj obrnil navznoter in romantike je bilo konec. Po nekaj neuspelih zapeljevanjih se je začel truditi okoli možatejših pasjih kosov, ki pa so ga nehvaležno pregnali v beg. 

Srednješolka, z valovitimi lasmi do ramen, na katerih so se, kot zlati trakovi bleščali svetli prameni, je njegovo ljubezni željno srce dobro razumela. Na dolgih sprehodih mu je pripovedovala o fantih, ki so prihajali v njene sanje, o šoli, nezvestih prijateljih, neuresničljivih željah. Kadar so se ji v oči nalile vroče solze, se je s smrčkom podrgnil ob stegno, se ji usedel na športni čevelj, naslonil vseh svojih petintrideset kilogramov na nogo in se ji sočutno zazrl v oči. 
"Ah, ti bučman..." je zavzdihnila Marjetka in ga stisnila k sebi. "Res si pravi prijatelj, čeprav se včasih jezim nate."

Za meden piškot je kosmatinec na povelje "sedi" odtelovadil še "daj taco", "k nogi" ter "lezi" in izginil v oblaku prahu, ki se je razširil od pometajočega se repa. 
Kadar je med zobe dobil žogico, je bilo pametno držati prste na varni razdalji od sekalcev. Vsak poskus prevzema posesti nad njo je preoblikoval prste v barvni koktajl. Priljubljeno igračo je metal v zrak, kotalil po dvorišču in nestrpno čakal, da bo poletela visoko prek sosedovih kopriv. Razdejalno je pospešil za njo, na asfaltu pustil vsaj pol dolžine krempljev, jezik pa mu je iz gobca plapolal kot zastava v viharju. Brez ščepca samonadzora je žogico zgrešil in se po riti oddričal mimo nje. Med ponovnim startom je obrusil še preostanek krempljev, ujel s slino prepojeno žogico in s slogom dresiranega lipicanca odpeketal mimo.

Najraje pa je na jezik dal svež mačji repek. Tem gurmanskim užitkom je služil lepotec s progasto sivo dlako, sladko kot bombonček in mehko kot moher. Mačkon z belimi nogavičkami, ki so ga klicali Šmeki, se je kot na promenadi zvijal po njegovem izdatno markiranem teritoriju.
V žgoči avgustovski vročini se je Ruf hladil pod mizo, v senci trte, sivec pa pol metra nad njim, pretegnjen na vse strani klopi. S skoraj do izpaha iztegnjeno taco, je vsake toliko treščil Rufa po glavi ali mu zasadil kremplje v kožuh. Dolgo se je moral truditi, da so mu popustili živci. Potem pa je skočil pokonci s tako silo, da se je pokrov mize skoraj razletel na trske. Z utripajočo buško na glavi in s kar najbolj oslinjenim jezikom je mljasknil po bolhaču. Le-temu so izprožene mačje dereze tako drsele na polakiranem lesu, da je pretekel vsaj pet kilometrov, ne da bi se premaknil z mesta. Ravno prav, da ni zgrešila niti ena sama kapljica lepljive prhe. S kar najbolj brezbrižnim izrazom se je izzivalno usedel na eno in četrt dolžine vrvice, s katero je bil Ruf privezan. Pes je zadovoljno opazoval, kako se pod nadlogo kapljice zbirajo v lužo, nato pa smrče užival svoj mir.

"Pridi, Ruf, gremo namočit ritke," je dejala Marjetka. Z nadeto rdečo naprsnico je takoj oddirjal v poznano smer, kot da pekoči sončni žarki sploh ne sirijo možganov. V natikačih in s kopalkami pod komolcem sta sestrici podrsavali za njim. 

Ilustrirala: Katja Rogelj  

"Wiiihuuuuuuu," sta rjuli v en glas, ko sta z nožnim mezinčkom vodi izmerili temperaturo.
"Dve stopinji pod kurjo poltjo," je poznavalsko razglasila Cvetka in potegnila Marjetko s seboj v vodo.
Tolmun meandraste zelene reke je postavil pokonci prav vse dlake, hlad valov pa je kopalcem pognal kri po udih, kot zdivja reka po strugi, ko se odpre pregrada jezu. 
Med ovohavanjem najnovejših obrežnih novic je štirinožec nervozno bdel nad rjavolasima dekletoma, v živobarvnih, dvodelnih kopalkah, ki sta se špricali, tunkali in žgoleč skakali v vodo. 
"Ha, pa te imam, tamala," je zavpila Marjetka in izza hrbta zgrabila za eno glavo nižjo sestrico. Vklenila jo je prek rok, okrog trupa in z jekleno močjo potisnila pod vodo. 
"Aaaaa, blu-blu-bluuu," je kriknila in že si je iz oči v oči zijala s krapi. 
"Zajemi sapo," je sočutno cvilila, jo dvignila iz vode in z zaletom, v velikem loku zopet potisnila v globino. Cvetka se je zvijala kot ranjen deževnik, pa je pomagalo ravno toliko kot Sizifu tlačiti skalo v klanec. 
Čof, se je kar naenkrat pod vodo znašla tudi Marjetka. Za trenutek je popustila primež in žrtvi je uspelo osvoboditi roke. Napadalke se je oklenila okoli vratu in jo potegnila s seboj.
Naenkrat se je nekaj kosmatega začelo riniti mednju. Zmeden pes je skušal sprostiti primež deklet. Zaplaval je pod njune roke in motovilil z glavo tako dolgo, da sta ga začudeni objeli okrog vratu. Z izvrstno pasjo plavalno tehniko ju je zvlekel k bregu. V plitvini je navdušeno skakal od ene do druge, da je voda špricala visoko v zrak.
"Au, au, aaau! Ruf, nehaj noreti," je vzkliknila Marjetka, saj jo je z repom pošteno mlatil.
"Po mojem misli, da sva se utapljali," je med Rufovim oblizovanjem ugotovila Cvetka. 
"Vau, ti si pravi reševalec," je ponosno naznanila prva. Premraženi sta zleknjeni na neudobnih brisačah privabljali sončne žarke, kosmatinec pa je svoje težko telo strateško odložil mednju.

Rufova najljubša dejavnost je bila prerez travnato-prstene odeje pod jablano, ki je stala na vrtu, v senci hiše. Izpod nje je bilo slišati in vonjati najčudovitejše glodavce in žužkojede. Potrpežljivo je čakal pred luknjico, na prostovoljno vabo, ki ji bo celo popoldne dihal za vrat. Nekajkrat je naveličano zavzdihnil, saj se prebivalci teme zanj niso zanimali niti toliko, kot sit lev za zelenjavo. Nato pa je usodo vzel v svoje šape in na glavo skočil v luknjico. V tej je bilo prostora le za konico njegovega smrčka. Kot navadni krt med lovom na deževnike je ril, da so debele kepe letele pod zadnjimi tacami nekaj metrov daleč. Ko ni šlo več v globino, se je ulegel na en bok in grebel s strani, nato še z drugega. Kopal je še v leži na hrbtu, da se mu je gobec razlezel v režeč smehljaj, čeprav je imel v ušesih, grlu in očeh že sitne kupčke materiala.  
"Hej, kaj delaš?" je obupano siknila Marjetka. 
Dve veliki, rjavi krogli sta se zazrli v jezno postavo pred seboj. Rep je kar sam padel pod trebuh, ušesa so obvisela ob straneh, iz oči pa je zrla brezmadežnost. 
"Jasno, da je tole pol metrsko luknjo izkopal nekdo drug. Tudi lisička z medenimi kotički ust in praznim piskrčkom v roki, ni snedla medu,"  je z lopatico in metlo v roki pripomnila Marjetka. "Le kako naj se jezim na tak kupček nesreče?" je momljala med pospravljanjem. Skrušen pes je ležal kar najdlje od svojega greha in izpod gostih trepalnic opazoval dogajanje.

Naslednji dan je, po kratki vožnji z avtom, že lažjih tac oddirjal v klanec. Sestrici sta ga odpeljali na najveličastnejši izlet, v hribe. Vseh pet čutil je garalo, kot delavci v kotlovnici parnika, dokler ni nasproti priskakljala eleganca osebno, v obliki nemškega ovčarja. V pričakovanju igre, se je Ruf navdušeno zapodil v prišlekovo rjavo, mišičasto bedro. Ta je bliskovito odskočil in ujel med ošiljene zobe uho in hrustnil vanj. 
"Pusti ga, ti ogabna zver!" je kričala Marjetka in s povodcem mlatila po ovčarju. 
Šele ko ga je tresknila po glavi, je ugriz popustil in cvileč labradorec se je skril za dekletoma. Očitno je nasilnež nekajkrat ta dan vstal na obe levi nogi hkrati in povrhu imel prirojen še čisto nemški smisel za humor. Niti od najbolj kosmatih ušes Ruf ni pričakoval, da bo v uho dobil do krvi vgraviran podpis.
Lahkovernež je otresal z glavo še potem, ko sta mu dekleti že oprali in razkužili rane.

Niti v odraslosti se ni razvil v čuvaja. Obiskovalcem se je raje veselo motovilil pod nogami in jih poskakovaje spremil k hiši. Z leti je preudarnost podredila tudi mladostno norčavost. Siva mrena je zameglila pogled, stara kolena so postala negotova. Osivel smrček se je pogosto motil, zvok pa je prodiral le še skozi eno uho.

V betežnem telesu je v družbi mehke duše utripalo veliko srce. Marjetki je bil Ruf skoraj pol življenja najzvestejši prijatelj. Moral bo oditi na poljane prelepih  spominov. Njena roka je zdaj mirno počivala na njegovem ostarelem licu. Spokojno ji je zrl v oči, ki so se utapljale v oceanu solza. Ko ga je oškropila najdebelejša solza, ki ji je zdrknila s trepalnic, je njegova dušica odletela na krilih poslednjega izdiha.