Dogajalo se je tako hitro, da me je spoznanje o tem, da gre zares, dohitelo šele v Benetkah. Bil sem brezdomec, spal sem v kleti neke stare hiše v Šiški, a sem vozil taksi. Zaslužek je bil tako pičel, da sem životaril le za silo, iz dneva v dan. Bilo je v času po razpadu Jugoslavije in posledic, ki so udarile po malem človeku ter ga zatrle že na začetku poti v lepši, vselej za droben korak v prihodnost pomaknjen jutri. Pokvarjenci, ki so bili blizu oblastem, so bogateli na vse možne lopovsko-pravne načine in pokazali, da se zgodovina res ponavlja. Komunisti so svoje čase bojda počenjali svinjarije, a prava grozljivka se je imenovala Kradikracija vrača udarec. Z obrestmi!

Kakor koli, nekega dne sem po mobitelu sprejel zelo zanimiv klic ter se kakšno uro pozneje sešel s tremi še bolj zanimivimi tipi v nekem lokalu v Šiški, v Ljubljani. Bili so znanci iz nočnih klubov, od koder sem jih pijane in drogirane, z njihovimi cipami vred, razvažal po domovih. A bili so tipi z veliko denarja, pri takih pa se je dalo iztržiti kakšen spodoben drobiž. Ob pijači so mi razložili, da bi moja naloga bila, če bi bil za to, spremljati neko dekle iz Benetk in dva fanta iz Londona, v New York. Šlo je za begunce iz Albanije s ponarejenimi slovenskimi potnimi listi, ki niso znali niti besede slovensko, niti angleško. Stroški bi bili plačani, moj zaslužek pa bi bil dva tisoč nemških mark. In kaj naj rečem? Nisem kaj dosti premišljeval, ker take ponudbe ne dobiš dvakrat v življenju. Bil sem na psu in nisem imel kaj izgubiti, vsa reč pa se mi ni zdela preveč huda, tudi, če bi se kaj zalomilo. Obupanci so hoteli priti v Ameriko, kjer so jih čakali sorodniki, in zakaj jim ne bi pomagal? Naredil bi dobro delo, poleg tega pa - kdo v mojem položaju ne bi izkoristil enkratne možnosti za obisk navadnemu smrtniku nedosegljive Amerike? Le kdo se ne bi rad sprehodil po New Yorku, videl tista čuda, ki jih vidiš v filmih, in poslal razglednico znancu, ki bo pokal od zavisti?

Tisti trije so bili člani organizacije, ki je imela vpeljan posel s tihotapljenjem beguncev, pri tem pa so potrebovali tepca, ki bi najnevarnejši del, se pravi spremljanje beguncev s ponarejenimi dokumenti, opravil namesto njih. Vsega tega sem se zavedal, a me ob tako mamljivi priložnosti, kot je bila videti New York na tuje stroške, ni niti malo motilo, še manj pa sem se tega bal. Kaj pa bi lahko izgubil, ko tako ali tako ničesar nisem imel? Nisem si dal reči dvakrat, zato smo si segli v roke, in ko smo spili še pijačo, je bil posel sklenjen.

Poslovil sem se, torej, od taxija, pospravil revščino, ki sem jo premogel, v staro potovalko, eden od njih, neki Suljo, pa me je istega dne zvečer s svojim avtom odpeljal v Benetke, kjer mi je izročil kuverto s potnimi listi in letalske vozovnice za let od Benetk, preko Londona in Bahamov, v New York. Priložil je še dva tisoč nemških mark za potne stroške ter številko mobitela, mi razložil, kako in kaj, potem pa se izgubil v gostem prometu beneških ulic. Ostal sem sam in v začetku zmeden. Nenadoma mi je namreč postalo jasno, da gre zares, da sem v Benetkah, da bom naslednji dan v Londonu, nato pa na Bahamih, od koder bom poletel v New York, ob meni pa bodo albanski begunci s ponarejenimi potnimi listi. Prešinilo me je, da se bomo vsaj štirikrat srečali s carinskimi postopki in mejno policijo ter da je podvig odvisen le od sreče. Če me ne bi gnala pomanjkanje in negotov jutri, bi si premislil in se vrnil, a poti usode so bile speljane drugače.

Ob desetih zvečer, bilo je vroče in zadušljivo soparno, sem stal ob dogovorjenem kiosku s pijačo na železniški postaji, pil pivo in diskretno pogledoval naokrog, da bi jo čim prej lociral - dekle, ki je hotelo priti v New Jersey, kjer sta jo čakala teta in stric. Železniška postaja v Benetkah je bila prepolna sumljivih tipov in imel sem občutek, da sem najbolj sumljiv prav jaz. Saj veste, kako na človeka, ki kaj prikriva, deluje slaba vest, ne? Na dnu potovalke sem imel tri ponarejene potne liste, zaradi katerih bi lahko imel z italijansko policijo hude težave. Dovolj bi bilo, da bi se komu zazdel sumljiv in bi mu padlo na misel, da bi me, recimo, malce pregledal. Kot se na takih mestih dogaja, je poleg običajnih potnikov v vrveči množici mrgolelo tudi že na daleč prepoznavnih zvodnikov, prevarantov, tatov, žeparjev ter takih in drugačnih policistov. Moram priznati, da mi je res odleglo, ko sem v gneči zagledal nasmejano črnolasko, ki je stopala proti meni.

"Spero que sei Dino, upam, da si Dino," me je vprašujoče nagovorila, čeprav je bilo videti, da je prepričana, da sem ravno pravi. Nekdo me je očitno dobro opisal.

"Si capisce, se razume," sem se nasmejal tudi sam in si takoj zadel potovalko na rame.

Prijela me je pod roko, kot dekle običajno prime fanta ter me vihravo potegnila proti izhodu.

"Precej nezdravo okolje," je šepnila po italijansko.

"Se strinjam," sem ji odgovoril. Zvenelo je konspirativno in dišalo po adrenalinu. Bilo mi je všeč.

Zunaj naju je čakal taxi, s katerim se je pripeljala, in potegnil naju je v Campalto, kraj blizu beneškega letališča. Let v London sva imela šele naslednji dan ob enajstih, zato sva izstopila pred hotelom, ki sem ga poznal že od prej. Bil je družinski hotelček in dobro sem vedel, da naju ne bodo spraševali, kdo in od kod sva ter vse tiste kdaj, kako in zakaj. Najela sva sobo.

In Veronika? Da bi jo opisal takšno, kakršna je bila v resnici, bi potreboval zares močne izraze, a moj besedni zaklad je za kaj takega malce premršav. Na pogled je bila čista Rimljanka. Pri tem mislim na brhka, cvetoča, zapeljivo oblečena, temnooka in temnolasa bitja, ki se znajo sprehajati po ulicah večnega mesta s tako omamno gracioznostjo, da bi kar obstal in jih gledal do onemoglosti. Tudi govorila je italijansko, kot bi bila tam nekje rojena, njen glas pa je spominjal na petje rajskih ptic. Imela je dolge in ravne vranje črne lase, ki so ji v slapu padali na krasno zaobljena ramena, pa temne oči, ki so se čutno iskrile, imela je žlahtno olivno polt, v gibih pa tisto, od boga dano eleganco, ki je pri ženskah nekaj skrajno čudovitega. Bila je šolana in dobro vzgojena, kar jo je ob njeni ljubkosti potisnilo med oblake. Če bi jo srečal kod drugod in drugače, ne bi mogel uganiti, da je to krasno dekle prišlo z Balkana, kjer se od vsega hudega ponoreli ljudje, malo prej bratje in prijatelji, pobijajo v nesmiselni vojni. Njen izrazit občutek za humor naju je še posebej hitro zbližal, a lepo po vrsti.

V bifeju pri recepciji sva si nabavila primerno zalogo cigaret in steklenico vina ter se po lesenih stopnicah povzpela v najino sobo. Odložil sem svojo in njeni potovalki poleg omare ter se razgledal po okusno urejenem prostoru s prostrano francosko posteljo. Nebeško modro, z zlato rumenimi čipkami obrobljeno pregrinjalo je vzbujalo misel na grešne dejavnosti s pridihom romantike.

Veronika je stopila do vrat majhnega balkona in jih odprla na stežaj, sobo pa so isti hip preplavile omamne vonjave po morju, cipresah, lovorju in rožmarinu. Vonj Sredozemlja je opojen tudi ko si sam, ob pogledu na njo, ki se je nasmehnila kot angel, pa se je tisto, kar me je ob tem prevzelo, podeseterilo. Popadel me je občutek, da sem se znašel pred vhodom v raj. Bil sem beden taksist, brezdomec, ki je zaslužil le za cigarete, jogurt in burek, spal v trohnobni kleti v Šiški, potem pa sem se nenadoma znašel v Benetkah, z lepotico, kakršne sem dotlej gledal le od daleč. In bila sva na poti v Ameriko. Čudno, da se mi ni strgalo.

Ko sva se malce razkomotila in se je ona vrnila iz kopalnice, kjer se je osvežila in uredila, sva si nazdravila s kozarcema vina, si prižgala cigareti ter izmenjala nekaj besed o tem in onem, da bi se bolje spoznala.

Potem sem ji dal ponarejen slovenski potni list, okrašen z njeno sliko, nakar sva sedla na posteljo ter se poglobila v učenje njenih podatkov in za vsak slučaj nekaj slovenskih besed, kot so mi naročili v Ljubljani. Postala je Veronika B. iz Kopra, kar je ustrezalo njenemu znanju italijanščine. Pila sva vino, kadila, se smejala njeni izgovorjavi trdih slovenskih besed, si ob tem in še marsikateri malenkosti postajala vse bolj domačna, okrog enih, morda nekaj kasneje, pa naju je premagala utrujenost. Veronika je odšla v kopalnico, jaz pa na balkon. Prižgal sem si cigareto ter slone na ograji užival ob omamnih vonjavah zvezdne noči in premišljeval o tem, kako neki bova spala na eni, čeprav dovolj široki postelji za dva. Bila je ženska, ob kakršni ne zaspiš.

Veronika se je iz kopalnice vrnila zavita v brisačo in zlezla pod rjuho. Prižgala si je cigareto in hudomušno opazovala, kako živčno pijem vino, še bolj živčno kadim ter se klatim gor pa dol po sobi, kot bi izgubil kompas. Obnašal sem se čudaško.

"Ja, kaj se pa greš, Dino?" je čez čas ustavila moje nerodne manevre. "Skoči v kopalnico, da bova potem še malce spala!"

Dormire con una donna come questa, dio povero!

Ubogal sem jo kot šolar, pod prho pa premišljeval o usodni pomembnosti besedice potem, ki je bila izrečena s toliko lepega obetajočim glasom, da so bile misli brez pomena.

Zbudilo naju je žvrgolenje ptic, skozi odprta vrata balkona pa je vela sapa z vonjavami Sredozemlja. Bila sva tako prepletena drug z drugim, da se ni vedelo, kdo je kdo, Veronika pa se je stiskala k meni tako tesno, kot da bi šlo za hudo pomanjkanje prostora. Bila je tako mehka, topla in gladka, v zasanjani temni modrini oči pa je imela tako bleščeče se iskrice sreče, da sva se še enkrat izgubila v omami strasti.

Na letalo, ki naju je poneslo v London, sva pritekla v zadnjih trenutkih.

 

 

2

 

Na Garwick smo prileteli brez težav. Znašla sva se v svetu, ki je bil tako drugačen od onega, v katerem sem životaril le dan pred tem, da sem se počutil do konca nepomembnega.

Nihče naju ni pričakal, čeprav je bilo dogovorjeno, kar je bil resen problem. Ob pogledu na uniformirance z ostrimi pogledi in brzostrelkami, me je pošteno stisnilo, kajti zdelo se mi je, da je že na daleč opazno, da nimam čiste vesti. Veronika, ki jih je tudi opazila, je reagirala drugače. Nevpadljivo me je prijela pod roko in me potegnila k telefonski govorilnici, kjer sva spoznala, da ne bo šlo tako zlahka, kot se je zdelo med objemi in poljubi v Campaltu. Na moje vztrajno klicanje ni bilo odgovora. Bil sem prepričan, da se je zopet vmešal hudič.

Potem sva poiskala zavetje v enem hrupnih pubov v prvem nadstropju zahodnega terminala, po nekaj pivih pa sem končno dobil zvezo z nekom iz Londona. Trajalo je šest ur, preden smo se srečali. Čudilo me je, da naju cariniki in tipi z brzostrelkami niso že zdavnaj locirali kot sumljivi osebi, da o kamerah, ki so naju spremljale na vsakem koraku, niti ne govorim.

Tip, ki se je ob določeni uri prikazal v dogovorjenem pubu, je bil res diskreten, mislim, prav zares diskreten, ha ha! Tudi če bi ga oblekel Armani osebno, bi ga prepoznal že na kilometer, kajti odlikovala ga je tako tipična albanska fiziognomija, da je bil subjekt enostavno nezgrešljiv. Na sebi je imel teniške copate in modro Adidas trenirko. Od vetrov razbrazdan obraz postaranega pastirja z Balkana in z vrvjo prevezana škatla za čevlje, ki jo je stiskal pod levo roko, so bili nezgrešljiv razpoznavni znak, kajti koga podobnega bi našel kvečjemu na letališču v Prištini. Imel jih je štirideset, morda kakšno več.

Ob že pozni uri sva bila edina gosta v pubu, zato naju je zlahka lociral. Ko so se naši pogledi srečali, je pomignil, naj mu slediva, kar sva z olajšanjem tudi storila. Po šestih urah živčne telovadbe v zgradbah obeh terminalov, sva bila prepričana, da naju imajo na muhi in da je le še vprašanje trenutka, ko bodo z vseh strani planili po nama ter naju med histeričnim kričanjem in suvanjem vklenili v verige. Na srečo ni bilo tako, sicer bi se nama znalo zgoditi, da bi se znašla v kakšnem sila neprijetnih angleških zaporov.

Tip, ki je hodil pred nama ter se ves čas oziral naokrog, je imel dolg in hiter korak, a na ulici, na primerni oddaljenosti od letaliških zgradb, sva ga kljub temu dohitela.

"Hodita dvajset metrov za menoj," je šepetaje zasikal, ne da bi se obrnil, "in če se bo zgodilo kaj sumljivega, se pretvarjajta, da se ne poznamo. Lovijo me tipi, ki ne poznajo šale!"

Takoj sem upočasnil korak in z Veroniko sva hitro zaostala za njim. Ko sem ji povedal, za kaj gre, me je še tesneje prijela pod roko, po njenem krčevitem stisku pa sem začutil, kako jo je postalo strah. Pot smo nadaljevali po mračnih ulicah in ozkih prehodih med hišami, kar je dalo misliti tudi meni. London je London, tu pa so zločinske tolpe, umori, ropi, posilstva, tipi, ki jim je vzornik krvoločni Jack Razparač, in še marsikaj drugega, nič bolj vzpodbudnega, mi je prihajalo na misel. Domišljijo so mi vzpodbujale tudi soparne meglice, skozi katere so v medlem soju uličnih svetilk tu pa tam na drobno zapršele dežne kapljice. Poleg tega pa tudi mi nismo bili običajni meščani na sprehodu, in če so najinega novega znanca lovili neki tipi, ki se jih je bal, je moral za to obstojati res močan razlog. Ves čas sem se oziral naokrog in napeto čakal, kdaj bo iz teme planilo kaj groznega, potem pa ... adio, mare ali kaj podobnega.

Po dvajset minutah hitre hoje sva mu na neki postaji mestne železnice sledila v vagon in sedla klop za njim - konspirativno, kot je terjala napeta situacija, in kot smo se iz gledanja filmov naučili tudi navadni smrtniki. Vlak je potegnil v noč.

"Ko bomo izstopili, bodita še naprej previdna, hodita dvajset metrov za menoj. Pretvarjajta se, da se ne poznamo. Karkoli bi se že zgodilo, ostanita zaradi svoje varnosti pri miru - obrnita se nazaj, prečkajta ulico, karkoli," je hripavo šepetal, čeprav smo bili v vagonu sami in nas med vožnjo nihče ni mogel slišati ali storiti karkoli drugega.

Ovratnik modre trenirke je imel visoko zavihan, kot bi bili sredi hude zime, njegove kretnje pa so bile teatralno afektirane, kot da bi nastopal na odru kakšnega predmestnega gledališča, in to me je kljub vsemu, kar se je začelo dogajati, sililo na smeh. Poleg tega je osebek govoril tako čudno angleščino, da sem ga razumel le za silo. Po dveh ali treh postajah, v vagonu smo bili sami, ga je Veronika ogovorila v njihovem jeziku, nakar se je tip začel pogovarjati in obnašati za nianso bolj sproščeno. Tu pa tam se je celo obrnil nazaj ter v nasmehu pokazal razredčene rumenkaste zobe.

Ko smo izstopili v živahno obljudeni predmestni ulici, kjer se je trlo Arabcev, črncev, Indijcev, Kitajcev in mnogih drugih, na vse načine drugačnih, smo se kljub pozni nočni uri znašli sredi gneče in hrupa, sredi neonskih reklam, eksotičnih vonjav ter glasbe, ki je donela iz prepolnih lokalov. Postalo mi je jasno, da sem se znašel v čisto drugačnem svetu. V svetu, kjer se bodo dogajale reči, ki mi bodo ostale v trajnem spominu. Prijetne ali neprijetne, odvisno od sreče, ki pa mi ni bila ravno naklonjena. Pri tem izvzemam Veroniko, ki je bila zgodba zase. Medtem, ko sva mu sledila skozi bučno množico, mi je povedala, da je tip, ki se nama je na vlaku bežno predstavil kot John, tako previden zato, ker je nekoga ubil, sedaj pa ga skušajo njegovi sorodniki in prijatelji izslediti, da bi se mu maščevali. To sem popolnoma razumel, da pa se nenadoma znajdem v Londonu in se družim z morilcem, ki ga lovijo drugi morilci, se lahko zgodi le meni. Smisel tega mi nikdar ne bo razumljiv. Zakaj sem bil od vseh kretenov na svetu izbran ravno jaz? A bilo je tako in vsa sreča, da nisem bil trezen.

V neki grozljivo temni in ozki ulici sva med odmevom naših korakov stopila za njim na temačno dvorišče, ki so ga obdajali komaj vidni obrisi arhitekturne sramote, nakar smo se po strmih zunanjih stopnicah povzpeli v prvo nadstropje nizkega poslopja, od katerega je vel zadah po trohnobi. V določenih presledkih je potrkal na vrata, in ko so se odprla, sem zagledal po orientalski šegi oblečeno žensko, ki se je odmaknila, da smo lahko vstopili v zasilno osvetljen prostor. London, sem pomislil, res zanimivo mesto. Če ne bi vedel, kje smo, bi pomislil, da sem se znašel v kakšnem od razpadajočih krajev na bližnjem vzhodu.

V majhnem in nizkem prostoru sta bila še dva otroka, ki sta se preplašeno skrivala za maminimi oblačili, na tleh v kotu pa je bil jogi, na katerem sta sedela dva mladeniča. Poleg tega je bilo videti še mizo, štiri stole, posteljo, razmajano omaro, polico, na kateri je stal plinski kuhalnik in nekaj malega posode, v zidu pa se je za zaveso skrivalo majhno zamreženo okno. Revščina, ob kateri sem bil tudi jaz gospod.

V kotu ob postelji je bil za zaveso skrit še manjši prostor, kamor naju je John, kot se nama je predstavil, odvedel takoj po prihodu. Postelja, nočna omarica s svetilko, poceni orientalska preproga pred posteljo in manjša omara starejšega datuma, je bila vsa oprema v izbici brez oken. Skromno, a vsaj čisto, sem z zadovoljstvom opazil.

Veronika in John sta začela, z živahnim gestikuliranjem rok ter dviganjem glasu zdaj tega, zdaj onega, razpravljati v njunem jeziku, jaz pa sem si dajal opravka z najino prtljago, ki sem jo zložil ob vznožju postelje. Nazadnje ga je v nečem le prepričala, nakar naju je mrkega obraza zapustil. Ko sva ostala sama, me je objela okrog vratu in me, prižemajoč se tesno k meni, poljubila s tako strastjo, kot bi se ne videla nekaj let. Potem se je, držeč me okrog pasu, nagnila nazaj.

"Razložila sem mu, da bova pač spala skupaj," me je veselo gledala v oči. "Sprva se je čudil in mi nasprotoval, a se je moral sprijazniti z dejstvom, da nismo v Albaniji in da je življenje v Angliji drugačno kot v naših zaostalih krajih. Poleg tega pa sem že polnoletna, v življenju sem si nabrala kar precej izkušenj, v zadnjem času pa točno vem, kaj delam in tudi, zakaj to počnem. Rada te imam, Dino, morda še več od tega, ampak o teh rečeh bova govorila kasneje, saj veš ... ko se bova ljubila."

Potem sva utonila v poljub, ki bi se v drugačnih okoliščinah zagotovo končal v postelji. Uh, kako me je znala vzburiti! Po še nekaj strastnih poljubih me je izpustila iz objema, potem pa sem v dnu potovalke poiskal ponarejena potna lista, ki bosta bodoča Američana popeljala v sanjski New York. O tem, da bi se lahko zgodilo kako drugače, sploh nisem več dvomil. Veronika me je z mladostno vihravostjo, ki ni poznala skrbi, spontano zavedla v optimistične vode. Obdarila me je s še enim poljubom, nakar sva se vrnila v sosednji prostor, kjer so naju pričakovali sede za mizo, le otroka in ženska so medtem nekam odšli. Prisedla sva k njim.

"Oprostita, ker vama ne morem nič ponuditi," je rekel John, "ves moj denar je šel za to, da ta dva fanta spravim v Ameriko. Reči moram, čeprav me je sram, da mi je zmanjkalo tudi hrane. Revščina pač, a ne morem pomagati."

Z Veroniko sva se le spogledala in se sporazumela kar brez besed. Malce sem pomislil in na hitro preračunal svoje finančno stanje, potem pa iz žepa potegnil denarnico, iz nje povlekel dva bankovca po sto nemških mark in ju položil na mizo.

"Tudi sam nisem bogat, daleč od tega," sem rekel, "zato reči, kakršna je pomanjkanje, toliko bolj razumem. Jaz potrebujem le pivo in cigarete, John pa naj nabavi nekaj hrane in naj ne pozabi na ženo ter otroka, ki so najbrž tudi lačni."

Lažje sem se sporazumel z Veroniko v italijanščini, kot pa z Johnom v spakedrani angleščini. Moje besede je sproti prevajala v albanski jezik in na njihovih obrazih, ki jih je prevelo nenadno olajšanje, sem zagledal izraze hvaležnosti. To je bil res čudovit občutek.

John se mi je zahvalil in se odpravil v market, mi pa smo začeli obdelovati nove osebne podatke ter osnovne pojme o čudoviti Deželi na sončni strani Alp, kot so me poučili tipi v Ljubljani. Albanska mladeniča sta po novem postala Jože C. in Blaž N. iz Maribora in sta učenje vzela resno, čeprav smo se, ko se jima je ob neznanih in trdih besedah jezik zapletal, vsi skupaj veliko smejali. Trudila sta se in že to je pomenilo pol uspeha. Do leta iz Londona v Nassau na Bahamih smo imeli še dva dni in kaj malega si bosta že zapomnila, sicer pa je vse v božjih rokah, sem si mislil.

Jaz ne bi bil jaz, če ne bi tu in tam diskretno skočil v sobo, kjer sem imel v potovalki steklenico irskega gina. Kupil sem ga v eni letaliških shopov na Garwicku in prišel mi je prav, kajti z vsakim požirkom so se težave zdele manjše, New York pa bliže. Bil sem v Londonu in to je bilo nekaj nepojmljivega. Z menoj je bila Veronika, pričakovali pa so me Bahamski otoki in Amerika. Le malo jih doživi kaj takega in kako se mi življenje ne bi zdelo lepo? Kaj lepo! Zdelo se mi je kot hollywoodska pravljica in na nek način je tudi bilo. Vsaj tam in takrat, ko sem bil gospodar trenutka, prepričan, da tega ne more spremeniti nobena znana sila. Gin! Veronika, ki ji nič v zvezi z menoj ni moglo uiti, mi je ob vsakem odhodu v sobo hudomušno požugala, istočasno pa pomežiknila. Bila je razumevajoča in to mi je bilo tako všeč, da sem bil od nje popolnoma zmešan.

Čez kakšno uro se je John, ki je mimogrede odnesel nekaj hrane tudi ženi in otrokoma, vrnil iz trgovine. Prinesel je krasno zapečenega piščanca in še nekaj drugih, kar okusnih fast food dobrot, kar smo, sestradani kot volkovi, z užitkom pospravili do zadnje drobtine. Pivo in cigareti so bili le zame (malce tudi za Veroniko), kajti albansko-angleški fantje niso ne pili, ne kadili.

Kako čudna vzdržnost od pregrešnih dobrot, sem si mislil. In kaj, razen teh in podobnih zadovoljstev, ubogemu človeku sploh preostane? Morda suženjsko delo za dobrobit gospode, ki grabi na kup, ob tem pa morda še bedasto gledanje televizije, prehitro staranje, in na koncu, ko bi moral malce uživati, bedna smrt. Pa kaj še!

Okrog dveh zjutraj sem bil od gina in piva že povsem na psu, vendar je k sreči zmanjkalo moči tudi ostalim, tako, da smo se odpravili spat. Spati ob Veroniki pa ne pomeni zatisniti oči in se prepustiti sanjam, ob njej namreč zaideš v sanje buden.

 

 

3

 

Naslednjega jutra so naju novi znanci pričakali z nasmehi in vročo kavo. Zdelo se je, da o najinem tihem divjanju v postelji niso vedeli nič ali pa so se glede tega pretvarjali. Kakor koli že, nama je bilo ponoči strašansko lepo, njeni blaženi nasmeški, ki so mi povedali vse, pa so me neizmerno osrečevali. Takrat sem se v Veroniko kar malce zaljubil, čeprav je bilo jasno, da najina zveza ne more trajati več, kot nekaj dni, in da se bo neizbežno končala v New Jerseyju.

Čez dan smo potem obdelovali zasilno poznavanje nekaterih slovenskih besed, zvečer pa mi je zmanjkalo gina in piva, in z Veroniko sva se odločila, da si bova malce ogledala London, ko sva že tam in imava priložnost, ki se morda nikdar več ne bo ponovila. Govorim v imenu obeh, a to je narobe. Ona je bila še mlada in ambiciozna, ostala je v Ameriki pri bogatem stricu in teti, ki sta rada potovala po svetu, z menoj pa je bilo drugače. Bil sem že v letih in predolgo sem se otepal z revščino v Deželi na sončni strani Alp, kjer za take, kot sem jaz ni bilo možnosti. John (ime mu nikakor ni pristajalo) naju je diskretno pospremil do trgovine v sosednji ulici, spotoma pa naju je zasul z nasveti in napotki, da se v velikem mestu ne bi izgubila.

Hodila sva z roko v roki, kot ljubimca, okrog naju orientalski obrazi, eksotične vonjave, pivo, glasba, objemi, poljubi, vrvež, smeh, šepetanja na uho, pa zopet poljubi, besede, smeh, skratka, življenje. Pozabiš kdo si, zakaj si, zijaš naokrog, obrazi okrog tebe pa so črni, rjavi, beli, rumeni in tisti vmes. Spremljajo jih vpitje, smeh, tu je fast food, tam čez so stojnice z vso mogočo in nemogočo robo, neskončne reklame, barve, eksotična glasba, dekleta, ki se prodajajo, gneča, spogledovanje, moving, skratka - real life! Kaj bi lahko povedal o poletni noči nekje v Londonu, ko iz večno oblačnega neba slučajno ne rosi, kjer so angleški le vožnja po levi in dvonadstropni avtobusi, k tebi pa se stiska lepa Veronika, polna življenja, nasmejana, nagajiva, srečna, ljubeča, vihrava v mladostnem poletu ter neznansko vesela, ker se bo kmalu znašla pri teti in stricu, ki jo željno pričakujeta nekje v ravnicah New Jerseyja, USA, vse hudo pa bo končno ostalo za njo. London in lepa Veronika! Potegnila me je v svoje sanje in bilo mi je lepše kot kdaj koli preje v življenju, pa sem doživel že marsikaj lepega. Večnost bi si zlahka predstavljal kot tako, žal pa si povprečen zemljan večino lepih stvari na tem planetu lahko zgolj predstavlja. Tu in tam bežno doživiš kaj izjemnega, vmes pa so dolga obdobja propadajoče ničevosti, in ko se v nekem trenutku zaveš, z grozo opaziš, da čas teče prehitro in da ga je vse preveč že minilo.

Pot nazaj v podstrešno gnezdo sva v meglenih jutranjih urah, omamljena od piva, vina, tisočerih čudes Londona in tistega, kar čutiš kot ljubezen, komaj našla. Zadnji objemi in poljubi, ki so zapeljevali v željo po več in več, so se končali pod trhlimi lesenimi stopnicami, ki so se vzpenjale ob razpadajočem ometu v temo brez zvezd. London je bil tu drugačen, spominjal me je na bedo, a ob bitju, kakršna je bila Veronika, bi lahko na tistem dvorišču, čeprav je zaudarjalo po trohnobi, ostal kar do smrti.

Po brezskrbnem uživanju v vrvežu londonskih ulic sva se med treznjenjem zopet spustila na realna tla. Albano-angleška Slovenca Jože in Blaž sta se naučila kar nekaj slovenskih besed in sta tudi vedela kaj pomenijo, postala pa sta tudi sproščena in zabavna. Opazil sem, da me prikrito občudujeta, misleč, da sem svetovni popotnik, pustolovec, ki si upa narediti vse in še več, življenje pa se mu odvija v velemestih sveta. Predstavljala sta si, da sem eden tistih srečnežev, ki so stalno na poti s kakšno lepo, do ušes zaljubljeno Veroniko ob sebi, žal pa je bila resnica okrutno drugačna. Nisem ju hotel razočarati, poleg tega pa mi je bila ta igrica všeč, zato sem se obnašal temu primerno. V dobro vlogo se človek hitro vživi, tista, ki sem jo igral, pa mi je bila pisana na kožo. Pomanjkljivost je bila le to, da ni trajala tako dolgo, kot bi si želel, končala pa se je hitreje, kot sem upal. Kot večina lepih reči v življenju.

Zadnja londonska noč, ki sem jo ob tihih, kot plameni ognja vročih nežnostih preživel z neutrudno Veroniko, je dala mojemu vedenju o ženskah in ljubezni povsem nove razsežnosti. Vdana, ljubeča, zahtevna, nežna in tudi groba v hotenju, mehka, vroča, gladka kakor svila, s strastjo v vsakem gibu in dotiku, me je zapeljala v tiho upanje, da se najina božanska noč ne bo nikdar končala. Bilo je, kot da padam v brezno sladostrastja, kjer se mi dogajajo neuresničene sanje. To je tam, kjer tudi najbolj hladen razum izgubi svojo moč, besede, ki bi to poizkušale opisati, pa so za tako poslanstvo enostavno preveč plehke.

Še potem, ko je zaspala in sem jo božal po laseh, se je tako lepo stiskala k meni, da me je ob misli, da bo že naslednji dan za vedno odšla, dobesedno dušilo. Zdelo se je, da sva skupaj že od nekdaj in da nikdar več ne bo drugače, kajti brez iskric sreče v njenih temno modrih očeh, bi bilo življenje prazno.

 

 

4

 

Naslednji dan smo z letališča Garwick poleteli proti daljnim Bahamom. V letalu sem se zamislil nad tem, kaj vse hudega nas lahko še doleti, kajti na pogled smo bili čudna druščina: jaz sem bil spodobno oblečen petdesetletnik, Veronika je bila videti kot elegantna Italijanka, medtem ko sta Jože in Blaž spominjala na zbegana zombija, ki sta se znašla na popotovanju okrog sveta. Opravljena sta bila v novi Adidas trenirki, katerima so manjkale le etikete, ter nove teniške copate. Če bi bil carinik, bi mi dala misliti, ne da bi ju pogledal dvakrat.

"Rekel bi, da so letališki policisti v Londonu mislili, da sem trener dveh perspektivnih tekačev na dolge proge," sem, smeje se, razložil Veroniki, ko smo se znašli na neki točki deset tisoč metrov visoko nad oceanom.

"In jaz tvoja športna priležnica," se je smejala.

Pretežni del dolgočasnega leta je prespala. Naslonila se je name in bila videti kot zasanjana punčka. Imela je nebeško lep obraz brez najmanjše napakice, krasili pa sta ga eksotično polni ustnici, ki sta se znali spreminjati v tako omamne oblike, da sem si vsakič, ko sem jo pogledal, zlahka zamišljal sladkost življenja v večnem poljubu.

Bila je natanko pol mlajša od mene, pa kaj! Pota življenja so nepredvidljiva in naneslo je, da sva nekaj poti prehodila skupaj. Morda bi lahko skupaj prešla tudi daljšo pot, a se je žal zgodilo drugače. Jaz sem odšel iz more svojega vsakdana, da bi videl New York in pri tem nekaj malega zaslužil, ona je bila prisiljena zapustiti domovino, ker ji ni nudila nič dobrega. Usoda naju je slučajno pripeljala skupaj in nesmiselno bi bilo spraševati, zakaj in kako, in ne bi imelo haska, četudi bi se našel kakšen pameten odgovor. Bilo nama je lepo in že to je imelo svoj smisel, pa tudi namen.

Tudi sam sem sredi takih in drugačnih misli zaspal.

Iz meni neznanih razlogov smo nekaj ur kasneje namesto v Nassau, prileteli v Freeport na otoku New Providence, kar sicer ni bilo nič hudega, je pa potrdilo, da so mi murphyjevi zakoni res pisani na kožo. Pri meni, namreč, ne gre brez zapletov.

Iz letala smo stopili naravnost v krušno peč, drugače tega ne znam opisati. Neznosna in zadušljiva vročina je izžarevala tudi iz asfaltnih tal in senca pod pokritim prehodom, ki je vodil do letališke zgradbe, ni bila niti malo v pomoč. Tudi zmeren veter, ki je Veroniki simpatično mršil dolge lase, je bil pasje vroč. Ko smo čakali v vrsti in upali, da ne bomo imeli težav, se je kljub vročini stiskala k meni, kar mi je dvignilo že med letom načeto samozavest. Njena bližina, prežeta z nežnostjo in zaupanjem, je name delovala z močjo, ki si je ne znam razložiti, in še danes se mi zdi čudno, da sem jo pustil v New Jerseyju oditi kar tako, za vedno.

Ko smo po polurnem čakanju in premikanju naprej le prišli na vrsto, sem uslužbenki za okencem predal potne liste, potem pa, na pogled nezainteresirano, čakal na njeno potezo. In začelo se je tisto, česar sem se bal! Zdolgočaseno jih je vzela v roke in jih razložila predse. Potem si jih je dolgo, z velikim zanimanjem ogledovala. Za moj okus veliko predolgo in preveč podrobno, kar je vodilo v nesrečo. Da me občutek ne vara, sem izvedel še prehitro. Črna gospa je nekam poklicala, si nas med pogovorom sumničavo ogledovala, potem pa je z mrkim pogledom odložila slušalko. In to je bilo to.

"Stopite na stran," je rekla in z roko pokazala k zidu na desni strani.

Poslušno smo stopili tja in preden sem Veroniki ter fantoma lahko razložil, za kaj sploh gre, smo že bili obkoljeni s skupino črnih uniformirancev s pretečimi pogledi, katerih obrazi so se mi zdeli kot brezizrazne maske brezčutnih robotov. Situacijo bi se dalo opisati, kot skrajno neprijetno, a v tistih trenutkih se mi je vse skupaj zdelo še veliko hujše. Bilo je, kot bi se znašli pred strelskim vodom, ki čaka le na primeren ukaz, da nas pokonča. Ne da sem se znojil, kar teklo je od mene, z ostalimi pa ni bilo nič drugače. Uboga Veronika se je preplašeno stisnila k meni, onadva pa sta bila tik pred tem, da se jima ulijejo solze.

"Kam ste namenjeni?" je vprašal tisti, ki se je široko ustopil predme.

Gledal me je kot kača žabo, sredi temno črnega obraza pa sem videl le njegovo enormno razraščeno belo zobovje. Hudo, res hudo. V rokah je držal naše potne liste in jih začel obračati sem ter tja, pri čemer je teatralno zmajeval z glavo, kar me je prepričalo, da mu je v zvezi z nami že vse jasno. V vprašanju so bili namreč ponarejeni potni listi in nenadoma sem spoznal, da bi to utegnilo imeti veliko hujše posledice, kot se mi je zdelo v tistem lokalu v Šiški, kjer sem se nespametno odločil odpotovati v Ameriko. Že sem se videl dosmrtno zaprtega v kamnolomih kakšne jetnišnice, kjer bodo krvavi žulji od macole in opekline od žgočega sonca, v primerjavi z vsem ostalim, kar mi bodo dali okusiti, le postranskega značaja. Kljub temu sem hotel obrniti situacijo v našo korist.

"Imamo vozovnice do New Yorka, tu bomo le presedli na drugo letalo," sem rekel in po krajšem premolku odločno dodal. "Menda smo na Bahamih lahko pet dni tudi brez vize. Vsaj tako mi je bilo rečeno."

Tako so mi rekli tipi v Ljubljani, ko so mi razlagali, kako in kaj, jaz pa sem jim verjel. Ko sem izrekel zadnji stavek, sem bil v izrečeno tudi prepričan, a na podlagi te bridke izkušnje lahko rečem, da verjeti ljudem, ki jih ne poznaš dobro, res ni zdravo.

"Po moje pa to ne bo držalo," je črni Brdavs v uniformi še enkrat pokazal svoje mogočno belo zobovje. "Občutek imam, da boste morali stopiti za menoj!"

Pa smo tam, kjer ni muh, sem pomislil, čeprav jih je naokrog frčalo na stotine, in to vseh barv in velikosti.

Vzeli so nas medse in nas odpeljali skozi vhod v letališko zgradbo, potem so nas povedli skozi temačen hodnik ter strpali v nekakšno zatohlo pisarno, kjer smo pod strogim nadzorom uslužbencev, sede na neudobnih stolih, čakali do večera. Česa takega nisem imel v načrtih niti od daleč, a to, da so nas stlačili v pisarno, je bil dober znak. Na oknih ni bilo videti rešetk, vrata so bila odprta, skoznje pa so se sprehajali uslužbenci carine, kar je pomenilo, da nas nimajo za ne vem kako grozne hudodelce. Vsled tega spoznanja mi je malce odleglo, kajti za druščino, ki bi se naokrog potikala s ponarejenimi potnimi listi, bi bila po moji logiki veliko bolj primerna temnica brez oken, verige, suh kruh in voda ter mučna zasliševanja ob katerih padajo klofute, recimo. To mi je govorilo, da nismo zadržani zaradi ponarejenih potnih listov, ampak da je v vprašanju nekaj drugega, istočasno pa me je tuhtanje o tem, kaj slabega nas še pričakuje, pestilo do neznosnosti. Tega, da bi se znalo zgoditi, da ne pridemo do New Yorka, sploh nisem imel v načrtu, plan B pa ni obstojal.

Jožetu in Blažu, nesojenima Američanoma, je šlo na jok že vse od pristanka letala, a z veronikino pomočjo sem ju sčasoma prepričal, da je to čisto rutinska zadeva in da bo prav kmalu vse v redu, pri tem pa v to nisem bil prepričan niti sam. Veronika, ki se me je ves tisti čas držala kot klop, se je sčasoma sprostila ter me tu pa tam na hitrico objela in skrivaj poljubila. To mi je dalo vedeti, da se čas le ni ustavil. Mimo nas so se cel dan sprehajali črni uniformiranci s štampiljkami v rokah, kot da je to nekaj sila pomembnega. Z Bahamov sem si najbolj zapomnil dvoje: pečati v rokah in velike, tresoče se zadnjice, tako moške, kot ženske. Našemu težkemu položaju navkljub, mi je bilo to več, kot le smešno, poleg tega pa mi je krajšalo čas. Imel sem, namreč, o čem premišljevati. Kako, hudiča, da so se prav vsi na Bahamih tako bohotno razrasli v riti, mi je neprestano rojilo po glavi. Je to morda posebne vrste perverzna moda ali kaj? Dežela debelih zadkov, Fat Assland, ali pa slučaj - izmena enormno razraščenih riti? Morda ritasti osebki preveč sedijo ali pa so jih v otroštvu šeškali po riti, ker so bili neprilagojeni? Kakorkoli že, dan mi je ostal v spominu kot dan debelih riti.

Potem pa še tisti morilski napis: No smoking area! To je bilo najhujše. Kadim kot Turek in šest ur brez dima je moj živčni sistem pripeljalo na rob razkroja. Eno škatlo cigaret in vžigalnik sem skril v nogavico in medtem, ko sem živčno tuhtal, če bi se kakšen odrešilni dim dalo potegniti na stranišču, mi je Veronika zaspala v naročju. Omagala sta tudi Jože in Blaž ter zadremala na svojih stolih. Jaz sem bil preveč nervozen in napet, zato sem budno dežural, spremljal dogajanja ter čakal na naslednji udarec usode. Premikati, in to na slabše, se je začelo šele zvečer.

Ob osmih je nenadoma zatopotalo, iz hodnika sem zaslišal odsekane glasove, potem topotajoče korake in v pisarni je kar naenkrat nastal kaos. To je iz kome zbudilo tudi Jožeta in Blaža, ki bi ob pogledu na oborožene črnce skorajda popadala s stolov. Cmeravo sta se zagledala vame, vendar sem si že dajal opravka z Veroniko, ki sta jo hrup in čudno dogajanje okrog nas močno prestrašila.

Sam nisem bil prav nič na boljšem, kajti mislil sem, da bodo planili nad nas. Pisarna se je v hipu napolnila s tropom sopečih vojakov v polni bojni opremi, ki so se razpostavili v dve vrsti. Najglasnejši in največji, očitno je bil poveljnik, je stopil skozi nastal špalir ter z glasnim rožljanjem odklenil kovinska vrata, ki so vodila v sosednji prostor. Notri je bilo mračno, tisto, kar me je pretreslo, pa je bilo spoznanje, da je tam v resnici zapor.

Nenadoma so skozi tišino zadoneli rezki in odsekani: "Go! Go! Go!"

Iz temačnega prostora, od koder ves čas ni bilo slišati glasu, se je privlekel sprevod vklenjenih črncev, s pogledi, uprtimi v tla. Verige na rokah, verige na nogah, vse skupaj pa z verigami pripeto okrog pasu, kot sem tolikokrat videl v ameriških filmih. Naštel sem jih osemnajst, ki so jih odvlekli bogve kam, sem pa prepričan, da tam, kamor so jih tako vklenjene med suvanjem in kričanjem vodili, niti slučajno ni moglo biti človeško. Verjetno so bili begunci s Kube ali kakšnega drugega otoka, morda čisto običajni kriminalci - kdo bi vedel, vsekakor pa so bili ljudje, ki jim v življenju ni uspelo. Eden je bil bolj črn, kot drug, policisti in vklenjeni, a jih to očitno ni delalo enake.

Jože in Blaž sta bila na robu solza, Veronika pa se je ob grozljivem mimohodu sklonjenih glav še bolj stisnila k meni, kot da bi ji v slučaju nuje lahko nudil zavetje. No, ja, poizkusil bi vsekakor, ker sem take vrste človek, k temu pa mi je preveč prirasla k srcu, da bi dovolil, da se ji vpričo mene zgodi kakšna reč proti njeni volji. Poizkus sicer ne bi imel nobenega haska, posledic upiranja proti oblasti, sploh pa na tistem koncu sveta, kjer jim je reči, kakršne so človekove pravice, kaj malo mar, si ni prav nič težko zamisliti. Konec koncev jih v takem primeru skupiš tudi pri nas.

V pomanjkanju idej sem se delal ravnodušnega, čeprav mi je po glavi rojilo tisoče misli. Ob pogledu na uniformirano drhal, ki se je izživljala nad nemočnimi jetniki, sem bil prepričan, da se kaj takega lahko zgodi tudi nam, da bodo tudi nas, vklenjene v verige kot težke zločince, naslednjega dne odpeljali nekam v neznano. Samo brez panike, sem si mislil v tolažbo, saj mi smo vendar iz Evrope in ne moremo kar nekam izginiti.

Kot da bi bili prvi?!

Kakor koli, žalostna zadeva je minila, kakor se je začela in nastopilo je kratko zatišje v popolni tišini. Veronika se je, tresoč se od strahu, stiskala k meni, Jože in Blaž sta otopelo smrkala in buljila v tla, jaz pa sem napeto čakal, kaj bo sledilo. Ni trajalo dolgo, ko se je okrog nas zbralo nekaj uslužbencev carine, ki so nam brez razlage pobrali vse, kar smo imeli s seboj in nas zaprli v izpraznjen prostor.

V prostoru za železnimi vrati se je zdelo, da so tam še malo prej padale bombe. Bilo je razmetano, vroče in smrdljivo. Notri so bile železne postelje v nadstropje, večina plastičnih žimnic pa je ležala razmetanih med svinjarijo po betonskih tleh, kjer so gomazeli ščurki. Horde nagnusnih ščurkov! Nagravžno! Ma kaj nagravžno! Besedo za tako skrajno oduren gnus bi si moral šele izmisliti.

V smrdljivem, popljuvanem, posranem in poscanem stranišču sem si nemudoma prižgal cigareto. Roki sta se mi od gnusobe tresli kot vibratorja, ampak nimaš pojma, kako blago deluje ena žlahtna Marlboro po kot večnost dolgih urah prisilne vzdržnosti, pa čeprav v smrdljivem prostoru. Morda me je pred zadušitvijo od prevelike groze rešilo ravno kajenje. Kisika ni bilo niti za vzorec, na zid pa je nekdo s posranim prstom napisal: I´LL BE BACK! Očitno je bil perverzni subjekt manijak, kajti priseben človek si česa takega ne bi mogel želeti niti v najhujši nočni mori.

Veronika, ki je prav tako kadila, se od mene ni odlepila niti za eno sekundo. Prestrašili so jo že vojaki, še bolj pa nečloveški prostor, kamor so nas zaprli. Pred nasilnimi vojaki in podobnimi zapori je morala zbežati iz domovine in prav dobro je vedela, kako brezizhoden je naš položaj.

"Vse bo še dobro, nikar ne skrbi," sem jo neuspešno tolažil in modroval, "za dežjem vedno posije sonce."

Medla svetloba brlivke se je iskrila v njenih solzah; nekaj sem jih ujel z ustnicami in ji izvabil nasmešek. Jože in Blaž, anglo-albano Slovenca, ki sta se znašla že tik pred Ameriko, sta me gledala kot žarek svetlobe v temi.

"Ne skrbita," je prevajala Veronika, "to je običajen postopek. Ti črni fantje imajo pač malce čuden način in z Evropejci, ki se jim zdijo butasti, se radi šalijo, a jutri letimo naprej."

Ampak ob pogledu na gnusobo, ki nas je obkrožala, še bolj pa na železna vrata, je bilo kaj takega prekleto malo verjetno. Ostalo nam je le še upanje.

Veroniko in ona dva je kmalu premagala utrujenost, zato sem z mokrim papirjem očistil eno ležišč, da je lahko legla, jaz pa sem sedel k njej. Zaspala je z glavo v mojem naročju, mirno kot otročiček, a meni ni šlo. Celo noč sem bedel, kadil in preganjal nasilniške horde ščurkov, ki so se začasno potuhnili, potem pa se neutrudno vračali. Kakšna prekleta vztrajnost! Bog ne daj, da bi zaspal tudi jaz, kajti gnusna golazen bi se lahko nemoteno sprehajala po nama. Fuj! Kaj tako svinjskega zagotovo ne bi preživel brez trajnih psihičnih motenj.

Veronika pa se je v spanju zdela kot otrok, ki mu lepe sanje na ustnice izvabijo angelski nasmešek. Tu pa tam se je zdrznila ter me sanjavo potegnila nase, in ob mehki toploti nje telesa bi skoraj pozabil na ščurke. K sreči sem ostal priseben.

Očitno vajena podobnih prostorov in življenjskih pogojev, sta Jože in Blaž utonila v smrčav spanec, le tu pa tam sem zaslišal tlesk dlani, ki je najbrž skrajšala bedno življenje kateremu iz milijonske množice popadljivih ščurkov. Proti jutru, ko me je spanec skorajda že premagal, sem jima nemoteno spanje med gomazečo golaznijo začel celo zavidati.

Buden sem ostal vse do jutra, ko je skozi majhno okno pod stropom posijalo sonce in pregnalo ščurke v njihova skrivališča. To me je dobesedno naredilo srečnega.

Veroniko je prebudilo moje božanje. Zasanjana, me je miže potegnila nase in se dokončno prebudila v poljubu.

"Uh, Dino," je potem dahnila in se začudeno ozrla naokrog, "sanjalo se mi je, da smo na letalu."

"Ko bi le bili," sem vzdihnil in hitro dodal, "a če kaj vem, se nekatere sanje uresničijo in bomo kmalu tudi res."

Ob najinih glasovih sta se prebudila tudi Jože in Blaž. Videti sta bila kot kup nesreče in me kljub vsemu, kar nas je pestilo, prisilila v smeh, ki se mu je pridružila tudi Veronika. Potem sta bila videti hudo jezna in naju spravila v še boljšo voljo. Malce kasneje smo se za silo uredili, potem pa se prepustili čakanju. Ko sva z Veroniko pokadila še zadnjo cigareto, je v ključavnici nenadoma zaropotalo in vrata so se škripajoče odprla.

"Zakovik?" je razvlekel usta v zobat nasmeh velik črnec. S svojo pojavo je brez truda zapolnil odprtino vrat, ampak človek ni deloval zastrašujoče. Dobrodušni velikan, bi lahko rekel, kar je navsezadnje tudi bil.

Zakovik? mi je šinilo skozi možgane in hip za tem zasijalo kot odrešilna luč v trdi temi.

"Of course! Zahovič, Slovenija!" sem se zasmejal. Čeprav je bil nogomet moja slaba točka, sem za poznanega nogometaša Zlatka Zahoviča kljub temu slišal.

Razložil mi je, da so njegovi podrejeni, sicer antitalenti za evropski nogomet, pomešali Slovenijo ter Slovaško in da bomo kmalu odleteli v New York. Od srca se mi je odvalil tako velik kamen, da sem slišal, kako je zaropotalo. Kruta resnica je, sem pomislil, da te na Bahamih lahko reši le poznan nogometaš in nobena druga slovenska sila. Bojazen, da so našli kaj v zvezi s ponarejenimi potnimi listi, se je izkazala za odvečno. Človek na žalost ni vseved in pravijo, da malce strahu tudi ne škodi. Bomo poslej malce bolj previdni, sem se odločil in to važno odločitev na žalost tudi takoj pozabil.

Kakor koli, preselili so nas v pisarno in nam postregli s kavo, ki pa je na ta božanski napitek spominjala le od daleč. A bila je kava in podarjenemu konju se nikdar ne gleda v zobe. Lakote ob razburljivem spoznanju, da je najhujše mimo, ni čutil nihče, čeprav so bili na razpolago nekakšni fast food could be good sendviči. Ko smo spili, nas je zahovičev navijač odpeljal skozi neka vrata v čisto drugačen svet: tam so nas pričakali marmor, air-condition, trgovine, veseli obrazi ter nasmehi z značilnimi - WELCOME TO USA. Za vse štiri sem izpolnil neke obrazce, in ko smo dobili potrjene trimesečne vize za bivanje v ZDA, se je prijazni Bahamec od nas poslovil s kvišku dvignjenimi palci ter nasmejanim in glasnim, "Zakovik!"

Ostali smo sami, in kakor sem lahko olajšano ugotovil, smo se praktično nahajali na ozemlju ZDA. Blaž in Jože, katerima to ni bilo znano, sta še vedno zijala naokrog kot dva zombija in mi v slabo prikriti grozi nemo sledila.

"Punči," sem mimogrede šepnil Veroniki na uho, "vse hudo je za nami. V Ameriki smo!"

Objela me je okrog vratu ter me strastno poljubila.

 

 

5

 

Z Bahamskih otokov, iz Freeporta na otoku New Providence, smo srečno prileteli v New York, na letališče La Guardia. Vedel sem, da nas tam nihče ne bo pregledoval, a tega ostalim nisem povedal, da se fanta ne bi začela prezgodaj veseliti. Ko smo z ostalimi potniki stopali skozi dolge hodnike letališke zgradbe, sem Veroniki rekel, naj ju s čim zamoti, kajti njuna nervoza je bila preveč očitna.

V avli, kjer se je vrtel tekoči trak s prtljago, smo doživeli prvo razočaranje na ameriških tleh, kajti naših potovalk ni bilo nikjer. Z Veroniko sva bila mnenja, da so to najbrž zašuštrali že na Bahamskih otokih in da je za nas najbolje, da ne težimo več tam naokrog, zato smo poiskali najbližji izhod.

Kako je vse skupaj nenadoma postalo neverjetno preprosto! Nihče nas ni niti povohal, kaj šele, da bi nas kdo kaj vprašal, pa so govorili, da je priti v Združene države skorajda nemogoče! S taxijem smo se odpeljali do prvega lokala, oni pa še vedno niso mogli doumeti, da smo v New Yorku in da smo svobodni sredi širne Amerike. Če sem zares pošten, to tudi meni ni šlo v račun. Znajti se tam, na eni vročih newyorških ulic in mirno sesti za mizo v nekem pubu, se je zdelo po čudaštvu z zaporom na Bahamih preveč preprosto, da bi lahko bilo res.

"Kaj je, Američani!" sem se kljub nejeveri nasmejal. "Kaj vam še ni jasno?"

Ko jima je Veronika povedala, da smo skozi in da pred nami ni več nobene prepreke, sta, sedaj kar naenkrat Američana, Jože in Blaž poskočila ter se začela divje objemati. Lahko sem le tiho upal, da pri tem ne bosta zaplesala kakšnega tistih poskočnih pastirskih plesov z balkanskega hribovja, ki bi lahko privabil nezaželene gledalce. K sreči sta se umirila in potem s kartico, ki sem jo prinesel iz Ljubljane, stekla k telefonski govorilnici, da bi se dogovorila s svojci iz New Yorka.

Naročil sem tri sadne sokove in zase pivo, si prižgal cigareto ter pogledal naokrog, da bi si začel nabirati prve vtise. Veronika, ki je najini intimnosti navkljub ostala skrivnost, si je nadela sončna očala in nihče več ne bi rekel, da ni bila doma nekje v bližini. Z eno potezo je, vsaj na zunaj, postala Newyorčanka. Z dolgo slamico je srknila nekaj jagodnega soka in me začela zamišljeno opazovati skozi temna stekla. Svoji dolgi, vitki in goli nogi, izginjajoči v mini krilo, je prekrižala tako visoko, da sem ju lahko občudoval skorajda do mesta, kjer se ženske noge začnejo. Vem, da je prebrisanka to storila namerno. Na ta način je z lahkoto dosegla, da sem bil njen in me preostanek sveta ni več zanimal.

"Še eno noč bom ostala s teboj," je rekla čez nekaj časa v svoji pojoči italijanščini.

Potem se je nagnila k meni, me objela okrog vratu ter mi dala dolg in vroč poljub, spremljale pa so ga solze. Bile so solze, ki so pomenile vse tisto, kar se je in se med nama še bo zgodilo. Bilo mi je težko, a mi je ob misli, da se nama še ne bo treba dokončno posloviti, vseeno krepko odleglo. Skupaj sva bila le kratek čas in se v resnici nisva niti dobro spoznala, a je postala misel na skorajšnje slovo za naju vseeno neznosna. Zdi se mi, da sva se na najini kratki skupni poti vse preveč dobro ujela, da bi se razšla kar zlahka in brez bolečin.

Privoščil sem si požirek piva. Okrog naju so govorili povsem razumljivo angleščino. Razumel sem jih bolje, kot Angleže v Londonu, Jože in Blaž pa sta bila v telefonski govorilnici tako glasna, kot da bi vpila s hriba na hrib. Čez nekaj časa sta se k mizi vrnila s prazno telefonsko kartico.

"Moj brat se bo pripeljal v pol ure, morda še prej," je povedal presrečni Jože in Veronika mi je prevedla.

Potem se je začela z njima pogovarjati po albansko, jaz pa sem opazoval okolico in komaj čakal, da se spokamo iz nevarne bližine letališča. Imeli so ponarejene potne liste in nikdar ne veš, kaj lahko prinese slučajen pogled, korak ali nepremišljena beseda.

Jožetov brat se je pripeljal šele čez eno uro, ker ga je zadržal promet na brooklynskem mostu in tudi za pot nazaj v Brooklyn smo potrebovali več kot eno uro vožnje v gostem prometu. Ah, ta New York! Skozi okno avtomobila sem opazoval vsa tista neverjetna arhitektonska čudesa in prizorišča, ki sem jih videval v filmih. Bil sem v New Yorku, nekaj dni nazaj pa nisem vedel niti tega, kaj bom večerjal, če sploh bom večerjal, in to, da sem se znašel na popolnoma drugem koncu sveta, v ZDA, se mi je nenadoma zazdelo do konca neverjetno. Komu, ki bi se znašel na mojem mestu, pa se ne bi? Brezdomec v Ameriki?

Jožetov brat je živel v mirni, urejeni ulici z nizkimi hišami in drevoredom. Če je človek, ki se je v Združene države priselil pred nekaj leti, živel v taki ulici, mu očitno ni šlo slabo, moral pa je biti hudo sposoben.

Notranjost hiše je bila domačna: po tleh značilni tepihi, po omaricah, policah in stenah pa izvezeni prtički, kar je okronala starejša ženska, oblečena v značilno albansko nošnjo, z ruto na glavi, ki nam je postregla s sladicami, sadjem in kavo. Za mojo vrsto žeje se je našlo tudi pivo. To me je spomnilo na čase, ko sem v Makedoniji služil vojsko in hodil na obiske k neki punci, a kar sem hotel reči, je bilo to, da je Amerika ostala pred vrati.

Jožetov brat me je pol ure kasneje, ko smo se okrepčali in odžejali, jaz pa sem ob kavi pokadil cigareto, diskretno poklical v sosednjo sobo, kjer mi je, kot je bilo domenjeno, naštel deset tisoč dolarjev.

"Ni mi žal," je rekel, ko sem denar preštel tudi jaz, "le, da je brat pri meni. Nimaš pojma, kako obupno življenje smo imeli v Albaniji in kaj vse hudega se nam je dogajalo, ampak ... hvala ti, da si ga pripeljal v Ameriko."

Po izrečenem je brez besed dodal dva tisoč dolarjev zame. To je bilo povsem nepričakovano in denarja gotovo ne bi vzel, če me ne bi pestila revščina. To mi je pomenilo tri do štiri mesece življenja brez strahu pred lakoto.

"Hvala tudi tebi," sem ganjeno rekel. "Nisem bogat in to mi bo prišlo prav. Nekaj pa moraš vedeti - nisem član organizacije, in če bi se dalo, bi to naredil zastonj. Človeško stisko in težave predobro poznam, kajti s tem se otepam tudi sam."

"Dober človek si," me je potrepljal po ramenu.

Potem sva se zmenila še to, da bo mene in Veroniko odpeljal do Newarka v New Jerseyju, nakar sva se vrnila k ostalim.

Čez kakšno uro sta se pripeljala dva brkata in mrka tipa, ki sta se predstavila za blaževa strica iz Bronxa. Na kratko sta mi razložila, da trenutno nimata dogovorjene vsote denarja, ampak da bosta z onimi v Ljubljani uredila tako, da okrog tega ne bo problemov. Da ne? sem pomislil. To je prav smrdelo po težavah, kar mi je z značilnim stiskom roke potrdila Veronika, še bolj jasno pa s pogledom jožetov brat. Po njegovem vedenju sem opazil, da mu brkata tipa nista niti malo všeč in kasneje mi je to tudi povedal.

"Najbolje bo, da zadevo uredimo takoj in v obojestransko korist," sem odločno rekel. "Ne bi rad imel nobenih sitnosti. Ko se bom vrnil v Slovenijo, bo Amerika zame predaleč."

S telefona, ki je stal na mizici ob vratih, sem poklical v Ljubljano, povedal, da smo končno v New Yorku, a da je prišlo do nepredvidenih sitnosti. Po kratki razlagi sem izročil slušalko starejšemu brkaču. Ko je s pogovorom, oziroma poslušanjem in kimanjem, končal tudi on, je njegov obraz zgovorno kazal, da mu tisto, kar je slišal, ni bilo niti malo všeč.

"Tu imaš mojo telefonsko številko," mi je, sopihajoč od jeze, ponudil poslovno vizitko. "Pokliči me zvečer, da se zmeniva za naprej."

Očitno so mu dobro oprali možgane, kajti gledal me je kot pes cigana. Odšli so na hitro, skoraj brez pozdrava, le Blaž me je med vrati nemočno pogledal in pomahal. Bilo mi ga je žal, ker je bilo jasno, da se sicer simpatičen dvajsetletnik, ki so mu v vojni ubili starše, ni znašel v ravno najboljši družbi.

"Biti moraš skrajno previden," mi je po njihovem odhodu rekel jožetov brat. "Resda sta moja rojaka, a tipa mi nista niti malo všeč. Videti sta težavna že na prvi pogled."

Kmalu zatem sva se z Veroniko poslovila od domačih in Jožeta, ki je bil v resnici Bekim. Bil je presrečen, da je spet med svojimi in ob slovesu, čeprav pravijo, da to ni možato, ni skrival solza. Na nek način smo postali prijatelji, kadar pa se s prijatelji poslavljaš za vedno, se iskrenim in čustvenim ljudem zgodijo tudi solze. Ni me sram priznati, da z menoj ni bilo nič drugače; privrele so same od sebe. Vsled njihove hvaležnosti, mi je bilo v neizmerno zadovoljstvo, da se nam je po težavah na Bahamih, uspelo srečno prebiti do New Yorka. Ponarejen potni listi gor ali dol. Morda se motim, a moje mnenje je bilo in je še vedno, da sta človek in življenje vredna neprimerno več, kot kos uradnega papirja. Papir v tem primeru ni pomenil nič in tudi spremeniti ni mogel ničesar. Američani so nevede dobili tri nove državljane, to pa je tudi vse. Tožilci in sodniki bi v tem, se razume, videli hud zločin, ki ga je potrebno rigorozno kaznovati, a ti gospodje so posebne vrste ljudje in kadar se jim zahoče, vidijo zločin tudi tam, kjer ga ni.

Jožetov brat naju je odpeljal do motela Congress inn v New Jerseyu, ki stoji nekje ob avtocesti v bližini mesta Newark. Ko smo se pripeljali tja, je bila že noč in bilo je oblačno. Iz redke megle so se kar naenkrat vsule redke dežne kaplje.

"Želim vama veliko sreče," je rekel ob slovesu. "Če se vama bo zazdelo potrebno, me pa kar pokličita ... in še enkrat, hvala, ker si mi pripeljal brata."

"Še enkrat hvala tudi tebi," sem rekel, medtem ko je segel v predal. Vsakemu od naju je dal eno svojih vizitk, in ko smo si še zadnjič segli v roke, je odpeljal v noč.

Tako sva z Veroniko ostala sama sredi teme, dežnih kapelj in nama nepoznane dežele. Občutek ni bil ravno prijeten, zato se je stisnila k meni in se mi vprašujoče zagledala v oči. Stala sva le nekaj korakov od vhoda v recepcijo. Hotel sem reči kaj lepega, nekaj o tem, kar sem našel v temni modrini njenih oči, ko se je kar naenkrat ulilo kot iz škafa. Hip zatem sva se z roko v roki, spremljana z bliski in grmenjem, stekla pod streho. Sobo sem plačal v gotovini, za dva dni vnaprej, po nekaj minutah pa sva se znašla pred vrati s tremi ključavnicami, ki so bile v medli svetlobi več kot zgovorne. Amerika pač!

Uporabna je bila le ena ključavnic, a v sobi je bil tv, telefon in kopalnica, kar je bilo za občutek razkošja popolnoma dovolj. Veronika je stopila k omari in jo odprla, jaz pa sem poklical blaževega strica ter mu dal telefonsko številko motela. Tip mi je neprijazno razložil, da denarja še nima, a da bo poklical takoj, ko bo zbral dogovorjeno vsoto, potem pa je prekinil. Prešel me je občutek, da tudi v prihodnje ne bo šlo gladko. Že na prvi pogled je bil videti potuhnjen in zahrbten, take ljudi pa človek najraje vidi daleč od sebe. Odložil sem slušalko in hotel prižgati cigareto, a sem si v hipu premislil.

Pogled na Veroniko me je v hipu odvrnil od krute realnosti in me popeljal v svet čudes. Kazala mi je hrbet po katerem so v bogatem slapu padali razmočeni črni lasje, pod katerimi se je njen vitek pas razširil v čudovito, brezhibno gladko ritko. Nogi je imela vzburljivo razkoračeni. Potem se je malce prestopila, pri čemer sta oblini ritke drhte oživeli in spremenili obliko v še bolj omamno, nakar se je počasi obrnila k meni. Pokončni dojki z otrdelima bradavičkama sta se pri obratu rahlo zatresli; dovolj, da sem začutil utripanje prebujajoče se erekcije. Ujela je moj pogled na izbočen, z drobcenim šopkom dlačic okrašen, napeto zaobljen venerin griček, ki se je spodaj razšel v omamni, kakor krasno vzhajana žemljica napeti polovički, ki sta me hipoma zanesli v vrtinec poželenja.

Izzivalno, kot je znala le ona, si je sram pokrila z rokama in me pogledala v oči. Uh, kako je to čudovito dekle znalo igrati v greh vabečo zapeljivko! V kopalnico je odšla ritensko, gibaje se kot mačka, in to me je vrglo iz tira. Zdi se mi, da sem se znašel ob njej in pod prho že isto sekundo, če ne še prej. Bil je preskok v času, kajti kar naenkrat sva bila namiljena, se poljubljala, si z rokami delala ugodja, se božala, strastno objeta drsela drug po drugem in padala v ekstazo, dokler naju pršenje tople vode ni očistilo vseh zemeljskih grehov in sva, še vsa mokra, stekla pod rjuhe. Če bi me kdo vprašal, kaj vse sva počenjala, bi mu rekel, da lažje povem, česa nisva poizkusila, kajti potem mi sploh ne bi bilo treba govoriti. Še potem, ko sva tesno objeta zdrsnila v spanec, naju je vsak najmanjši premik popeljal v sladko ekstazo poželenja. Oklepala se me je z rokama in nogama, se prižemala k meni ter me vso noč obdržala v sebi. Spati ob njej in jo čutiti tako do konca predano, je bilo doživetje, ob katerem me ne bi bilo strah umreti, kajti vse tisto, kar sem čutil, bi odšlo z menoj v večnost.

 

 

6

 

Zbudil sem se stisnjen v njen objem. V zatohli sobi, katere razmajano pohištvo ter z nesnago popackane tapete so razkrivali sledi tovornjakarjev, pocestnic in trgovskih potnikov, ki so tam prespali ali se morda šli kaj bolj živahnega. Kasneje, ko sem se odpeljal v New York, me je med drugim presenetilo tudi to, da je bila soba v neprimerno bolj uglednem hotelu sredi Manhattna začuda cenejša.

Veronika je spala kakor angelček, blag nasmešek na njenem obrazu pa mi je govoril o tem, da sanja nekaj lepega. Potihoma sem vstal in poklical blaževega strica. Jeznemu glasu na oni strani sem povedal, kje se motel nahaja, tip pa je rekel, da bosta denar prinesla čez približno tri ure. Ko sem odložil slušalko, je bilo urejeno tudi to, a niti slučajno ne dokončno.

Na hitrico sem se oprhal, se oblekel in, ker je Veronika še spala, skočil do bližnje bencinske črpalke po sendviče, cigarete in nekaj pijače, kajti motel ni imel restavracije.

Veronika me je pričakala prebujena, preplašena in besna, ker ni vedela, kam sem izginil. Užaljeno in jezno se je nakremžila ter se ignorantsko obrnila stran, kar se mi je zdelo tako otročje prisrčno, da sem se moral zasmejati. To jo je še bolj razkačilo in za kazen sem moral oditi z njo pod prho. Naga in jezna se mi je zdela tako do konca vzburljiva, da me je ob pogledu na njeno telo, brezhibno v svoji mladostni popolnosti, začelo dobesedno trgati. Zahtevala je, da jo namilim in sperem, nakar mi je rahlo razkoračena in z rokama ob bokih, kot to gospodovalno počnejo domine, ukazovala kje, kako in kaj naj delam, da bi se ponižno odkupil za svoj greh. Moram reči, da sem se v vlogo poslušnega sužnja gole kraljice vživel brez težav. Z največjim užitkom sem se pohotno plazil okrog nje po kolenih, jo božal, mesil, gnetel, poljubljal in lizal, dokler je ni premagal vrhunec vseh užitkov, nakar sva zamenjala vlogi. Potem sva jedla, pila, se pogovarjala in kadila, medtem, pa so najine roke še vedno iskale, dražile, božale in gladile. Sredi teh vročih igric, ki so naju vodile iz ene ekstaze v drugo, naju je nenadoma zmotil telefon.

Segel sem po slušalki, prisluhnil jeznemu renčanju na oni strani, in jo čez minuto odložil nazaj.

"Prinesla sta denar," sem rekel in se dvignil s postelje.

"Bodi previden in kmalu se mi vrni," je odgovorila, v njenih očeh pa sem zaznal povsem upravičen strah.

"Nič hudega se mi ne bo zgodilo in trajalo bo le pet minut," sem se sklonil k njej in jo pomiril s poljubom.

Potem sem se na hitro oblekel ter se spustil v recepcijo, kjer sta me čakala mrka blaževa strica. Stopili smo v hodnik, kjer mi je starejši oklevajoče naštel deset tisoč dolarjev v bankovcih po sto, in ko sem potrdil, da je v redu, sta se obrnila ter odšla.

Le od kod jima tako sovražna nehvaležnost, sem si mislil, ko sem gledal za njima. Tipa sta se obnašala, kot da bi jima storil kaj hudega, v resnici pa sem jima pripeljal nečaka, ki drugače morda sploh ne bi videl Amerike, še toliko manj pa njiju. Vrnil sem se v sobo, kjer je še vedno gola Veronika ravno govorila po telefonu. Odložil sem denar na nočno omarico ter se zagledal vanjo. Nečemu se je zasmejala, potem zamišljeno pokimala, kot da bi jo sogovornik lahko videl, se zopet zasmejala, nekaj rekla, potem pa odložila slušalko in me pogledala v oči.

"Pridi, da te slečem," mi je ukazala. Oprhana in vzburljivo razkoračena je stala ob mizici, pogled njenih temno modrih oči pa je govoril o tem, da se najin čas izteka. Stopil sem k njej.

"Zvečer pridejo pome in nočem izgubiti niti enega samega trenutka," je dodala, medtem ko sta se njeni roki že ukvarjali z zadrgo na mojih hlačah.

Veronika je bila rojena za ljubezen, med ljubljenjem pa je znala biti tako simpatično gospodovalna, da me je vzburila tudi brez dotika. Ko sva si najprej dala duška stoje in kleče sredi sobe, me je popeljala v kraljestvo rjuh in tam se je začelo zares. Zdelo se je, da sva se komaj spoznala, tako divje sva se predala drug drugemu. Strast naju je odplavljala v labirint brezčasja, od koder naju je vračala le sladka utrujenost. Vmes sva se smejala, pila whisky, kadila, sem ter tja tudi utrujeno zadremala, nakar sva se ponovno predajala ljubezni do obnemoglosti, ko nama je bil že tesen objem brez besed povsem dovolj za nebesa.

"Ostani z menoj, Dino. Amerika je velika in moji niso ravno najbolj revni," je rekla v nekem trenutku. "Če ne ostaneš, nikoli ne boš vedel, kako rada bi te imela ob sebi."

Zamišljeno sva ležala drug ob drugem, se držala za roki ter gledala v razpokan strop, ob zadnjih besedah pa se je prevalila name in se mi tiho zagledala v oči.

Uh, kako rad bi ostal! Ostal bi kar v tisti sobi, ki je bila takrat velika kot vesolje. Roka mi je drsela po njeni gladki koži, moje misli pa so se mrzlično sprehajale po grobi stvarnosti. Motila jih je razlika v letih, nekje zunaj so bili njeni sorodniki, našlo pa bi se še tisoč reči, ki so bile moteče. Misli, ki so bile proti, je bilo več kot tistih, ki so bile za to, da bi ostal z Veroniko. Če bi bil vsaj dvajset let mlajši in bi pred seboj še vedno videl goro, ki jo moram preplezati, bi brez premisleka ostal, v resnici pa sem se že spuščal z vrha v temačne globeli na drugi strani. Spodaj, v globoki dolini, je bilo videti le meglice ničevosti, v katere bom nekega dne v bližnji prihodnosti naredil zadnji korak. Morda bi še šlo, če bi imel finančno podlago ali urejeno življenje, tako pa sem ... čutil sem, da na tako klavrni poti, kot je bila moja, za prekrasno mlado Veroniko ni prostora, a kljub temu - lepo je bilo sanjariti, dokler se zavesa ni spustila, igralca pa izginila v kruto resničnost.

Na hodniku se je še zadnjič privila k meni in me poljubila, solze pa so tekle kar same od sebe.

Stric in teta sta jo v recepciji sprejela z odprtimi rokami ter širokimi nasmehi, in kar takoj se jima je mudilo do velike črne limuzine, ki jih je čakala zunaj. Debele dežne kaplje so bobnale po pločevini in se v potokih zlivale na asfalt, Veronika pa mi je pod nadstreškom pred recepcijo še zadnjič stisnila dlan ter me poljubila na lice. Nekaj kot večnost dolgih trenutkov se je žalost v njenih očeh stapljala z mojo, potem pa se je obrnila in stekla skozi naliv. Njen bledi obraz, skremžen v žalosten nasmešek in mahanje v slovo skozi zarošeno zadnje steklo, so ostali v meni kot boleč privid, dokler se luči avtomobila niso izgubile v gosti zavesi dežja, ki je poplavljal zamegljene ravnice močvirnega New Jerseyja. Ko sem se, bolj osamljen kot kdajkoli v življenju, vračal v sobo, so mi tekle solze. Veselje, žalost, sreča, nesreča, dobro, zlo, življenje, ljubezen, obsedenost, smisel in nesmisel. Smisel ali nesmisel? Stekel bi za avtomobilom, a za to je bilo že tisočkrat prepozno. Skočil bi v nebo ali pekel, vseeno, le, da ne bi ostal tako sam na tem prekletem svetu. Na nočni omarici je poleg deset tisoč dolarjev ležal listek z naslovom in telefonsko številko njenega strica. Imel sem tudi še skoraj polno steklenico whiskyja, in dobri, stari Old Smuggler mi je stekel po grlu kot bi bil zdravilo. Potem sem kadil, pil, z vsakim požirkom pa je resničnost postajala bliže utvaram iz sanj. Veronika! Jutri jo bom kljub vsemu poklical ... jutri bom ... jutri se bo vse ...

 

 

7

 

Zbudil me je pridušen ropot pri vratih. V glavi mi je šumelo od popitega whiskyja in najprej sploh nisem doumel, kje sem in kaj se dogaja. Potem mi je nenadoma kapnilo. Še vedno oblečen in obut, sem se potihoma splazil bliže k vratom ter prisluhnil. Ko sem v temi zaslišal šepetanje dveh glasov in brkljanje po ključavnici, sem za hip otrpnil. Zgrabila me je panika. Čeprav so bile na trhlih vratih tri, je delovala le ena ključavnica, zunaj pa sta bila vsaj dva sumljiva tipa in bili smo v Ameriki, v New Jerseyju, kjer sta rop ali umor mačji kašelj. Po tem spoznanju je v meni deloval le še nagon. Po prstih sem se splazil do okna, ga potihoma odprl ter pogledal navzdol. Od tal me je delilo največ pet metrov. Hitro sem se zvalil na drugo stran okna, obvisel na robu, še malce okleval ter se spustil v mokro travo. Potem sem stekel, in to veliko hitreje, kot sem mislil, da zmorem. Po kakih sto metrih sem se ustavil ter pogledal nazaj. V sobi je gorela luč, pri oknu moje sobe pa sem zagledal dve senci, od katerih je ena pravkar skakala v temo, in to je bilo dovolj, da sem na vso moč stekel naprej. Ko gre za življenje, človek zlahka doseže kakšen olimpijski rekord. Dež je medtem prenehal padati, a sem bil v visoki travi kljub temu po nekaj deset metrih moker do pasu. In potem me je med tekom nenadoma prešinilo, da sem deset tisoč dolarjev in naslov veronikinega strica po nemarnem pustil na nočni omarici. Prekleto! Preostalih dvanajst tisoč in potni list sem imel k sreči v dveh žepih na brezrokavniku, in še dobro, da sem, tako bedasto pijan, zaspal kar oblečen. Ozrl sem se nazaj in zagledal senco, ki teče za menoj ter me, na mojo neizmerno grozo, dohiteva. Levo od mene je bilo zaznati obrise dreves in, panično misleč, da se bom tam lahko skril, sem se med tekom obrnil tja. Prišlo mi je na misel, da bi subjekt, ki me lovi, utegnil imeti pištolo, zato sem skozi visoko in razmočeno močvirno travo začel teči v cikcaku, medtem pa sem jezno tuhtal o tem, kaj storiti. Poleg tega me je neumnost, s katero sem si nakopal na glavo to sranje, razkačila. Za tak denar me bodo pospravili tudi v Ljubljani, sem si jezno mislil, kajti to je za kriminalce najmanjši problem! Kdo pa mi bo verjel, da so neki prasci v New Jerseyju vlomili v mojo hotelsko sobo in odnesli polovico denarja? Hudič ni hotel, da bi spravil v žepe tudi tistih prekletih deset tisoč dolarjev, ki sta jih prinesla brkata strica, na omarici pa je ostal tudi veronikin naslov! Tudi veronikin naslov!

Pritekel sem do prvih dreves in nenadoma mi je kapnilo, da me tip, ki ni bil oddaljen več kakor petdeset metrov, lahko ubije. Kdo me bo pa v tisti močvirni pušči sploh našel in kdaj? Tekel je po dobro opazni sledi, ki sem jo puščal za seboj v mokri travi, bil je veliko hitrejši od mene in v vprašanju so bile le sekunde. Od nekih, medlo osvetljenih industrijskih zgradb, ki so stale za majhno skupino dreves, je prihajalo ravno dovolj svetlobe, da sem lahko na tleh opazil primerno debel kol in ga pobral, potem pa sem se hitro skril za drevo, ki je raslo v malce gostejši senci. Oni je prihajal vse bliže, srce mi je razbijalo kot ponorelo, kar naenkrat pa so se koraki ustavili, in v tišini sem slišal le njegovo živalsko sopenje. V senci pod drevesi je tipu zmanjkalo sledi in očitno ni vedel kaj bi, jaz pa sem potihoma upal, da se bo obrnil in odšel. Ampak upal sem zaman. Najprej sem videl črno senco, tik zatem pa njega, nakar se je zgodilo. Bil je trenutek obupa, v katerem ni bilo časa misliti, še najmanj pa na posledice. Brkati obraz, skrivljen v grimaso krvoločnega lovskega psa, mi je dal jasno vedeti, da moje življenje ni vredno počenega groša, temu primerna pa je bila tudi moja reakcija. Med njegovim in svojim življenjem sem brez odlašanja izbral slednje. Zamahnil sem s krepelcem ter ga z vso silo usekal po debeli lobanji. Brkati je pogledal z belim in padel kot prazna vreča, jaz pa sem panično odvrgel kol ter stekel naprej, a sem se po nekaj metrih ustavil. Kaj, če je prasec mrtev in na tistem kolu najdejo moje prstne odtise ali pa sled DNK, me je prešlo. Če me Američani ne bodo scvrli na električnem stolu, bom strohnel v kakšni od odurnih ameriških ječ ali pa me bodo zatolkli zaprti iztirjenci! V zmedi takih misli, sem se vrnil nazaj, poiskal kol ter se sklonil. Tip je na srečo še vedno dihal, pravzaprav, hropel kot zaklan prašič. Levo stran glave je imel zateklo kot da bi mu jo napumpali. V tistem, ko me je prijelo, da bi mu vseeno nekako pomagal, sem kar naenkrat zaslišal pridušeno vpitje in takoj zatem zagledal nekoga teči po izdajalski sledi. To ni mogel biti nihče drug kot pajdaš nezavestnega brkača, zato sem s krepelcem v roki stekel v noč. Po vsaj dvesto metrih podiranja rekordov sem se znašel med grmičevjem, malo zatem pa na blatni poljski poti.

Kmalu sem se tako upehal, da sem komaj hodil, a na srečo sem bil že tako daleč, da motela in gozdička v temi ni bilo več videti. Po krajšem prisluškovanju v tišino sem se prepričal, da mi nihče ne sledi, in to me je pomirilo. Oni drugi vlomilec se je najbrž ustavil ob svojem nezavestnem pajdašu, da bi mu nudil pomoč, a to je bila njuna stvar. Obrisal sem kol z mokro travo, ga stlačil pod neko grmovje ter se podal naprej, proti lučem, ki so se premikale gor in dol skozi noč. Hodil sem po blatni poti, ki se je kar naenkrat končala v mokri travi ob avtocesti, vmes pa preklinjal vse živo in mrtvo, kar mi je prišlo na misel. Prižgal bi si cigareto, pa je nisem imel, bil sem blaten in moker do pasu, nisem pa vedel niti kje sem, niti kam sploh grem. K sreči je bil promet v tistih jutranjih urah še tako redek, da se mi ni bilo treba prevečkrat skriti v mokro travo. Bal sem se onih dveh, pa tudi policistov, ker bi jim težko razložil, od kod mi denar in kaj se grem po močvirnatih travnikih New Jerseyja ob takem času. Takrat sem si želel, da bi bil Rambo ali pa Terminator in bi se vrnil na obračun v velikem slogu. Uh, kaj bi jima delal!

Danilo se je, ko so se sredi močvirne pušče zasvetile pisane neonske reklame bencinske črpalke. Odrešitev! Bil sem moker, blaten, besen, žejen, sestradan, denikotiniziran, in še vedno v strahu, da sta mi zlikovca za petami. Po vsem tistem, kar se mi je zgodilo, se mi je zazdelo, kot bi od trenutka, ko sem stopil na ameriška tla, minilo vsaj tisoč let. Imel sem izjemno priložnost doživeti pristno Ameriko, a nekaj je res - z njo so me seznanili pokvarjenci iz Evrope.

Moja zunanjost je bila po teku čez močvirno planjavo tako grozna, da se je prepadeni črpalkar pomiril šele potem, ko je ugotovil, da sem res tujec, čeprav z normalnimi turisti, kakršni običajno prihajajo iz umirjene Evrope, nisem imel prav ničesar skupnega. Kaj takega se lahko zgodi tudi komu, ki je normalen, sem ga skušal pomiriti, a ga je izjava spravila v še hujše dvome. Kaj, če je čudaški subjekt mrknil iz norišnice, si je najbrž mislil, medtem ko me je imel na strogem opazovanju. Kupil sem si cigarete, vžigalnik in Coca Colo, kajti alkohola na mojo smolo ni imel. Potem sem ga prepričal, da je poklical taxi.

Ko se je prikazal, je bil že dan in skozi sive pramene megle je posijalo sonce. Taksist me je, tako posvinjanega, v avto spustil s hudim odporom, za vožnjo do letališča v Newarku, pa me je nesramno opilil za dvesto dolarjev. Na letališču me je pričakal še en šok. Od uslužbenke British Airways sem namreč izvedel neugodno novico, da je prišlo do spremembe leta v Evropo že na Bahamskih otokih in da imam rezerviran let v London šele čez deset dni, a z letališča J. F. Kennedy v New Yorku. Nisem se preveč poglabljal v murphyjev zakon, ki pravi, da nikdar ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje, kajti tam, kjer svoje prste vmeša hudič, žal ni pomoči. Še vedno v strahu pred vlomilcema in tistim, kar bi se ob srečanju z njima hudega zgodilo, sem se z avtobusom odpeljal v New York.

 

 

8

 

Avtobus z letališča v Newarku, ki naj bi me pripeljal do Grand Central Terminala na Manhattnu v New Yorku, je vozila najobilnejša črnka, kar sem jih videl v živo in verjemita mi, da jih ni bilo tako malo. Ogromen volan se je v njenih rokah zdel kot igračka, sicer masivno sedalo vozniškega sedeža, pa je bilo v celoti skrito pod njeno impresivno ozadje. Namestil sem se tik za njo in med vožnjo intenzivno razmišljal o tem, kaj storiti, da se izmažem iz velike godlje, v katero sta me potisnila vlomilska roparja. Imel sem, pravzaprav, srečo, da sem se pravočasno zbudil, sicer bi v tistih trenutkih najbrž predstavljal s skalpelom odprto truplo na mizi za seciranje, po moji bedni notranjosti pa bi jezno šarila kakšna zdolgočasena, vsega vajena blondinka. Tipa, ki sta me v motelu Congress Inn v New Jerseyju olajšala za denar in veronikin naslov, sta bila blaževa brkata strica, ki sta vedela v kateri sobi sem spal z vsem tistim denarjem. Vsaj tisti, ki sem ga usekal s kolom, je bil eden njiju. Z njunega gledišča sta prasca naredila kar dober posel, z mojega pa je to bila velika svinjarija. Če bi bil sam, bi verjetno pomislil tudi na možnosti, kakršni so vlomi in ropi, tako pa sem se zamotil z Veroniko in se ... ah, Veronika! Trezen od vsega hudega, sem se nenadoma zavedel, da je bolje, da se je za naju končalo tako, in ona je v tistih trenutkih najbrž mislila enako. Kakor koli, ostal nama je čudovit spomin in tudi to nekaj pomeni. Nekoč bo žena, mati, postala bo Američanka, a tu pa tam jo bo v spominih zaneslo na razburljivo pot, po kateri jo je neki Dino pripeljal v Združene države Amerike. Dino, ki je bil tačas v težavah, in to hudih. O mafijah v Sloveniji sem slišal in bral ravno dovolj, da sem si lahko živo predstavljal, kaj vse lahko pričakujem ob vrnitvi v Ljubljano. Kakšen umor tu in tam je pri nas že vsakdanja stvar, še posebej, ko je v vprašanju organiziran kriminal. In zadeva z begunci ter ponarejenimi potnimi listi, v katero sem se vpletel, je to vsekakor bila. Moj navidezno nedolžen izlet v Ameriko se je začel spreminjati v nočno moro.

Pod bremenom takih misli, sem stopil iz avtobusa na postaji pred Grand Central Terminalom. Prvo, kar sem zagledal, je bila restavracija z velikimi okni, nad katero je na kovinskih stebrih tekla podzemna železnica, ki je malo naprej izginjala nekam pod ogromne nebotičnike. To so bili tisti nebotičniki, ki jih vidiš v filmih, in tudi ceste, ena spodaj, druga zgoraj, tretja vmes, in kar naenkrat enostavno ne veš, kam bi gledal, da ti ne bi kaj ušlo in da se ne bi že na daleč videlo, da si prišel naravnost iz rdečih kanjonov na Marsu, kjer domorodci še niso zabredli tako daleč v prihodnost. Po nekaj korakih sem se znašel sredi vrveče množice na zahodni dvainštirideseti. Kot bi bil v transu, sem zavil navzdol in v prvi ulici na levo olajšano stopil v neki pub ter naročil pivo. Po tisti steklenici Old Smugglerja in vsega, kar me je doletelo, sem bil res pasje žejen. Pil sem, kadil in si grizel nohte, okrog mene pa so Newyorčani glasno razpravljali o tem ali onem, kot da na tem svetu zares ni nobenih težav. V nekem momentu sem v kotu za šankom opazil telefon in poklical v Ljubljano. Razložil sem, kaj se je zgodilo, in potem je na oni strani nastala zloslutna tišina. Fuck! Živo sem si predstavljal tiste obraze, v črto stisnjene ustnice in grde poglede, ki so si jih izmenjavali, kajti ti ljudje enostavno niso sposobni doumeti, da svet ni ustvarjen tako, da bi šlo vse v življenju gladko, še manj pa po načrtih. Mislil sem že, da je bila zveza prekinjena, ko je tip prav po kačje zasikal skozi zobe. "Niti slučajno se ne vračaj brez denarja, kreten!"

To je bila kaplja čez rob, ki je še dodatno zmešala štrene. Ob besedi kreten mi je zakuhalo. Tisti polpismen lopovski nasilnež, ki je gradil svojo bedno prihodnost med zvodniki, kurbami in kriminalci, mi kaj takega ne bi smel reči, kajti vsega sem imel dovolj tudi brez tega.

"Kreten ti nateguje mamo, pizda!" sem v telefonsko slušalko zavpil tako jezno in glasno, da je v dopoldansko živahnem pubu nastala absolutna tišina. Nenadoma so bile, kot v pričakovanju nečesa neprimerno hujšega, vse oči v temačnem prostoru uprte vame. Je to morda terorist, pod tistim čudnim brezrokavnikom z dvajset zadrgami obložen z morilskim eksplozivom? Psiho, ki se je odločil za množični pokol?

Že tako ali tako natrgan film, mi je enostavno počil. Stal sem tam, kot da bi bil izpostavljen na ogled na kakšnem zajebanem gledališkem odru: nepočesan, neobrit, neprespan, blaten, oropan in brez prtljage, v ušesih pa mi je zvenela grožnja nasilniškega kretena, ki se je verjetno izšolal v vojni na Balkanu in je sedaj v službi premetenih kriminalcev iz elitnih krogov, ki s pomočjo takih izmečkov ropajo, goljufajo ter tihotapijo orožje, mamila in ljudi na vse strani sveta. Let do Londona sem imel čez en teden in moral sem načeti preostalih dvanajst tisoč dolarjev, ker mi je denarja, ki sem ga dobil za stroške, zmanjkalo. Medtem pa so tisti prasci v Ljubljani verjetno že naklepali, kaj vse hudega mi bodo storili, ko me dobijo v svoje svinjske roke, kajti golazen je v svoji vehementni pokvarjenosti prepričana, da je, kakor oni, pokvarjen tudi preostanek sveta. Kot se je izkazalo kasneje, so bili prepričani, da sem si denar enostavno prisvojil. V možganih mi je kljuvalo kot kure po gnoju, misli pa so se zavrtele okrog moje neizmerne neumnosti. Bil sem preklet bedak, ker sem se lahkomiselno spustil v čuden posel, bil sem bedak, ker nisem ostal z Veroniko, pa ker nisem tistega šopa bankovcev spravil v žep, ker ... še tisoč drugih razlogov za mojo neumnost se mi je prikazalo, in če je že tako, sem se v trenutkih jeze odločil, bomo šli pa do konca. Prekleta, kretenska pizdarija! Nasrkal bom v čisto vsakem primeru in ... klinc gleda vse po vrsti, življenje je tako ali tako ena sama neskončno velika traparija. Pri petdesetih letih mi ni ostalo čisto nič na tem svetu in zakaj sem potem ves ta čas sploh živel in iz kakšnih debilnih razlogov naj bi se mučil še v prihodnje? Na vsakem koraku naletiš le na pokvarjenost in izkoriščanje, krvosesi in harpije se množijo pred tvojimi vrati kot podgane, pijejo ti kri, te sesajo, te molzejo in ti potuhnjeno kradejo življenje, ti pa moraš ... Gostje v pubu, videč, da nisem nagnjen k terorizmu, so se olajšano vrnili k svojim pogovorom, jaz pa k pitju piva, ki sta mu sledili še dve pivi, in po zadnjem požirku sem utonil v flegmatičnih sferah optimizma, pripravljen na velika dejanja.

Odšel sem ven, v prekrasen sončen dan. Znašel sem se sredi Manhattna, v centru New Yorka! Mimoidočim sem se verjetno zdel kot že navsezgodaj nažgan brezdomec, ki se mu je med vrhovi nebotičnikov prikazala gola devica Marija. Hodil sem po zahodni dvainštirideseti ulici, pijano buljil v vsa tista ameriška čudesa okrog sebe, potem pa podzavestno zavil v prvo trgovino z oblačili, ker tak, kakršen sem bil, nisem bil za nikamor. Tako si je mislil tudi prodajalec, ki mi je začel verjeti šele potem, ko sem mu pokazal gotovino. Kupil sem potovalko, hlače, majico, teniske, nogavice, skratka, vse tisto, kar sem potreboval in kar je izginilo z mojo potovalko pri zapletu na Bahamskih otokih. Bil sem oropan, oškodovan, grozili so mi naj brez denarja raje ne pridem nazaj, in to je bilo dovolj, da pri zapravljanju nisem imel niti malo slabe vesti ali moralnih zadržkov, glede strahu pa ... pustimo to za kasneje, ko se vrnem in se bo dogajalo, sem si mislil. Tudi močno irsko pivo je imelo pri takratnih odločitvah pomembno vlogo, a kaj bi se izgovarjal - tako je hotela usoda in tako se je zgodilo.

Nekaj blokov naprej sem v ulici na desni strani opazil velik pokončen napis ST. JAMES HOTEL in tam najel solidno sobo v osmem nadstropju. Starejši možak, ki me je sprejel na recepciji, me je vzel resno šele potem, ko se je prepričal, da sem tujec in da sem sposoben plačati v gotovini. Cash! Ta pa res podira vse prepreke. Videti sem bil kot divje prase, ki je po nekem čudežu pobegnilo lovcem, ampak bil sem prase z denarjem.

 

 

9

 

V sobi sem se najprej stuširal in preoblekel ter pridobil videz neobritega, a dokaj spodobnega zemljana zdelanih srednjih let. Potem sta se nenadoma pojavili lakota in žeja. Spustil sem se dol, na od sonca razžarjen asfalt newyorških ulic, kjer se je trlo na vse strani hitečih ljudi ter se pomešal med njih. Ni mi bilo treba hoditi daleč, kajti že v sosednji ulici sem našel kitajsko trgovino, v kateri sem nakupil nekaj kosov pizze, whisky, paket pločevink s pivom, v trafiki ob hotelu šteko cigaret ter pribor za britje in se otovorjen z dobrotami vrnil v sobo. To je bilo res pravo življenje, a da ne bom utrujal z zahajanjem v podrobnosti - sit, spočit in dobre volje, ki mi jo je navdahnil whisky, sem se proti večeru spustil na vrveče ulice Manhattna. Kaj naj povem o vsem tistem betonu in steklu, o nebotičnikih, ki segajo v nebo in ob katerih se trideset nadstropna zgradba zdi pritlikava ali pa o pisanih reklamah, ki se bliskajo, mežikajo in trepetajo, povedo pa vse ali nič? O množicah, ki se v nepreglednih kolonah valijo na vse strani, o kioskih s hitro hrano in o velikih avtomobilih? Tam je bil Times Square, Wall Street, malce naprej Broadway z nočnim zabaviščem Planet Hollywood in še milijon stvari, ki jih tu ne bom našteval, a ste jih gotovo videli v kakšnem od filmov. Prehodil sem kilometre, ugotovil, da v New Yorku obstoja tudi majhen park, ki so ga poimenovali Nikola Tesla Corner, jedel sem piščanca po rusko, pil pivo vseh možnih vrst, sedel z nekim zadetim junkiejem na praznem plastičnem zaboju pred neko trgovino ter poslušal kurbirske in mamilarske zgodbe o zahodni dvainštirideseti ulici.

Junkie je omagal in se prevrnil na asfalt, jaz sem vstal in šel v life.

Pozno ponoči, po obisku nekaj pubov, sem sedel na neki klopci in pil pivo iz pločevinke, mimo pa so se valile vesele, nasmejane in bučne trume mladih, pa tudi starejših Američanov na poti v kakšnega neštetih ameriško norih nočnih zabavišč.

"Do you have a nickel?" me je mimogrede vprašala črnka v extra mini krilu, z nogama do vratu, da izjemnih kvalitet oprsja ali njenega razkošnega zadka sploh ne omenjam, ker je bilo vse na njej ultra in mega, otipljivo, gnetljivo, valovito, skratka, bila je baba, ki te je zlahka zapeljala v erotični živčni zlom.

Na njeno srečo nisem imel drobiža, zato sem ji v roko stisnil dvajset dolarjev, ob nečem tako nemogočem pa bi presenečeno punco skoraj pobralo. Čutil sem, da bi za dvajset dolarjev slekla tudi tiste malenkosti, ki so se tako izzivalno napenjale preko njenih oblin in mi dala kar tam, legla na hrbet ali na trebuh, se z menoj poigrala, ga vzela v roko, me nategnila z usti, naredila karkoli bi si divjega poželel, kajti New York je New York, tam pa se vse tisto, kar se ti mota po blodnih možganih, dogaja v živo.

Zahvalila se mi je, kot se znajo zahvaliti le one. Poslala mi je krasen poljub v dlani, spremljan z nasmehom in pogledom, ki se ti vtisne v spomin, potem pa jo je pisano oblečeni pimp potegnil za seboj in jo odpeljal iz mojega življenja. Res škoda!

Naslednji dan, oziroma noč, ker sem se v sobo vrnil nekaj po polnoči, se je zgodilo nekaj takega, kar se lahko zgodi le meni. Da se lahko zgodi le meni, pravim zato, ker sem očitno magnet za čudaške reči, vse drugo pa beži od mene, kot hudič od križa. Vsaj do nedavnega je bilo tako in nič ne kaže, da bi šlo na bolje. Torej, od vsega tistega, kar sem doživel in popil v manhattanski norišnici noči, sem bil po vrnitvi v hotelsko sobo skrajno dobre volje. Vklopil sem air-condition, ga zaradi vročine spustil skoraj na točko zmrzovanja, se oprhal, si na doseg roke organiziral cigarete in pijačo, ter se čisto gol, z daljincem v roki razlezel po francoski postelji. Televizor mi je pričaral sto programov, ki lahko zadovoljijo prav vsak, še tako goveji okus. Gole punce na vse domišljiji dosegljive načine? Yes, sir! No fucking problem! Ob meseni paradi obritih, kosmatih, s črtico, s piercingom, tetoviranih, velikih, majhnih, sramežljivih, nesramnih, lačnih in še nekaj tisoč drugačnih pičkic, od spredaj, zadaj, od zgoraj, od spodaj, z, brez in drugače, bi stopil tudi mrtvemu impotentnežu. Ravno me je pošteno razkajfalo in mi razburkalo domišljijo, ko je potrkalo na vrata.

Jebenti, pa me ja niso že našli, je bila moja prva misel. Zakaj si pri vsem sranju nisem nabavil spodobne pištole? Kakšen Colt 45 Special za ustrahovanje tudi najbolj hrabrih? Pograbil sem brisačo, si jo ovil okrog pasu, po prstih stopil do vrat, malce postal in vprašal. "Who the fuck is disturbing me at this time of the fucking night?"

Potrudil sem se, da so moje besede zvenele globoko, texaško možato, nekako tako, kakor jih izgovarjajo tipi, ki imajo v roki kaj zares prepričljivega, a bilo me je pošteno strah. Ah, ta draga, simpatična Amerika!

"It's me, next door neighbor," je milo odgovoril neverjetno simpatičen ženski glasek.

Pošteno mi je odleglo, kajti to ni bil kakšen zaguljen, hripav moški glas, ob kakršnem te hipoma popade misel na odrešilni skok skozi okno. Glas me je spomnil na latino temnolasko, s katero sva se skupaj pripeljala v dvigalu, potem pa je odklepala vrata sosednje sobe. Odprl sem le toliko, da sva se videla. Bila je majhna, pohotne misli vzbujajoča stvarca z velikimi temnimi očmi, v katerih milini bi se lahko kar utopil. Oblečena je bila le v malce daljšo bombažno majčko z napisom Just do it!, ki je, v smislu saj je skoraj gola, več odkrila, kot skrivala. Moj pogled se je ustavil na plišastih Mickey Mouse copatih, iz katerih sta se dvigali od sonca ožgani in ravno prav vitki nogi, ki sta čisto pri vrhu, milimeter ali dva pod kritično točko, skrivnostno izginjali pod majčko.

"Oh, Mickey!" sem se butasto zasmejal. "Very nice."

Gola, svilnato gladka in čokoladno rjava koža med copati in majčko, kamor se je samodejno usmerjal moj pohotno razžarjen pogled, je bila zares pretty, and nice, and palpable. Lahko bi jo opisal z izrazom popadljivo krasna, še posebej potem, ko se je na skrajno vzburljiv način prestopila in obstala v razkoraku. Ob misli na tisto, kar je bilo srčkano skritega tik pod robom majčke, sem začutil, da mi brisača postaja pretesna. What a zestful little breastful, my God!

"I have urgently to ask you something very important for me if you are willing to let me in."

"Oh, yes! Stupid me!" sem rekel ob bedastem nasmehu ter se hitro odmaknil od vrat, da je simpatična lepotička lahko vstopila v sobo.

"Iz določenih razlogov moram vrata zakleniti," sem dodal, medtem ko je njena komajda skrita ritka migala proti postelji. Pravzaprav, ni bila povsem skrita, in tisto, kar sem na hitrico oplazil s pogledom, to je bilo mestece, kjer sta nogi prehajali v gnetoči se oblini krasno izbočene ritke, mi je dvignilo pritisk do tropa, mi povleklo kožo s hrbta in mi začelo trgati brisačo. To je sicer prispodoba, a kjer je dim, je tudi ogenj.

Sedla je na rob postelje ter prekrižala za svojo višino kar dolgi nogi, med katerima sem v preblisku manevra zasledil le mično izboklinico gladko napete in v obli polovički prehajajoče kože. Zazdela se mi je kot krasno oblikovan košček čokoladnih nebes, ki se topi na vrhu mojega jezika.

"Uživaš?" je pomignila proti nagicam na tv zaslonu, pri tem pa se je brez zadrege zazrla v izdajalsko izboklino na brisači, s katero sem bil ovit okrog pasu. Ta izdajalska izboklina je bila bolj posledica mojih pohotnih pogledov na njeni goli nogi in tisto, kar sem za stotinko sekunde ujel med njima, kot pa česa drugega. Če bi bil trezen, bi mi bilo verjetno nerodno, tako pa sem brez kančka sramu sedel poleg nje na posteljo. Noč ima svojo moč, pravijo, v New Yorku pa to tudi drži.

"So what's up?" sem jo vprašal in ji ponudil cigareto.

"Spila bi kozarček whiskyja, če dovoliš, da mi bo šlo lažje z jezika," je rekla in z elegantno dolgimi prstki iz škatlice izvlekla ponujeno cigareto.

Najprej sem prižgal njeno in potem še svojo.

Imela je čudovito oblikovani, kot zrela češnja polni ustnici, in ko je povlekla dim, ju je prav simpatično našobila. Hočem reči, preveč simpatično, kajti kar takoj sem si pohotno zamislil, kaj vse bi se lahko znašlo med njima in tisto bi bilo, se razume, moje. Njena angleščina je zvenela mehko in pojoče, južnjaško, in z glasom, ki je bil malce hripav, tudi vzburljivo. Punca je bila čista eksotika.

Natočil sem ji kar v svoj kozarec, potem pa opazoval, kako žejno ga je izpraznila do dna.

Potem sem natočil še zase.

"Življenjsko potrebujem sto dolarjev," je, zagledana v mojo nabreklo brisačo, rekla po nekaj globokih dimih, po kratkem presledku pa malce tiše dodala: "I´m not a whore, nisem kurba, a potrebujem jih tako hudo, da sem ti za uslugo pripravljena narediti karkoli boš hotel."

V istem trenutku se je njena ročica že znašla pod brisačo in začutil sem, kako ga jemlje v mehko in toplo dlan. Kakšna tv in video lulike! Njena roka je delovala, kot bi pogoltnil paket extra močne viagre! Nežno ga je podrgnila gor in dol, njen pogled pa mi je govoril, da sem prekleto daleč od tega, da bi doživel že vse slasti, ki jih je možno doživljati ob ženski. Za tako nežen in čuten prijem, spremljan s pogledom mandljevo temnih oči, bi vsak pošten zemljan srednjih let odštel tudi tisoč dolarjev.

Življenjska potreba moje eksotične sosede je bila izpolnjena že v naslednjem trenutku.

"That's no problem at all," sem izdavil z nenadoma hripavim glasom, ona pa ga je že poljubljala s simpatično našobljenimi ustnicami, ga hipec kasneje ljubkovaje vsesala v usteca ter si ga spustila v ozko in vroče grlo. Ne vem, s čim na svetu bi se dalo primerjati tiste božanske trenutke, a, če so kje res kakšni skrivni vhodi v nasladne rajske vrtove, potem je eden od njih gotovo v ženskem grlu. Bila je nežna punca z izrednim občutkom, in točno je vedela, kdaj bo dovolj, da se ne bi končalo prehitro, po načinu, kako počasi ga je iz grla pustila drseti na plano, pa me je spominjala na mojo drugo bivšo ženo, ki je bila zares nora na blowjob. Pocuzala jih je za kilometer in pol. Že pri osemnajstih.

Po vročem uvodu sva si postala domača. Spila sva še nekaj whiskyja, pokadila cigareti do konca ter se vmes tudi slekla do konca. Pod majčko ni imela nič drugega, in bila je tako mlada, gladka ter napeta, da bi vse tisto, kar je bilo na njenem telesu oblega, lahko primerjal le s krasno dozorelimi nektarinami.

Polegla me je na posteljo, me zajahala in ... ne vem sicer kaj je bila, a whore or not a whore, ampak kar naenkrat se me je polotil občutek, da sem se znašel na vrtiljaku, pa v mešalniku, pa sredi orkana, pa na dnu oceana in nekje v ozvezdju Orion, nazadnje pa sem bil ožet in zmečkan kot mokra krpa za brisanje posode. Punca, ime ji je bilo Dolores, na svet pa je prišla pred devetnajstimi leti na jugu Paname, je imela najbolj okroglo, napeto, izzivalno ter sploh naj naj naj ritko, kar sem jih imel priložnost videti in čutiti. In kaj se je zgodilo potem? To ritko, ki mi miga pred očmi še danes, sem imel potem ves čas golo v sobi še naslednje dni in noči moje nepozabne Amerike. Reči, ki sem jih počenjal z njenim prekrasnim mladim telesom, ki je bilo brez ene same dlačice ali gube tudi tam, med nogama, kjer je bila deviško napeta in sočna kakor dozorela breskvica, so ji bile tako neznansko všeč, da se ni več hotela ločiti od mene. Ostala bi moja tudi do smrti, a usoda je, kakor vedno, kadar se zdi, da si končno našel, kar si iskal, hotela drugače. No, ja, s to potezo sva by the way rešila tudi njene težave, kajti Dolores je ostala brez denarja in za tiste dni ji ni bilo treba plačevati sobe. Ob njej sem prebolel tudi izgubo Veronike. Morda sem res videti kot kašno brezčutno moško prase, ki ne ve, kaj so čustva, a to ne drži. Življenjske situacije te nemalokrat prisilijo v odločitve, ki so močnejše od tistega, kar čutiš in kar bi rad, mene pa je takrat jahal hudič.

Kakor koli, potem sva Manhattan doživljala skupaj. Držala me je pod roko, včasih za roko, da so se nama prsti vzburljivo prepletali in mimoidoči radovedneži nikdar niso mogli vedeti ali sva ljubimca, ali nemara oče in hči, ampak to nama je bilo v čudovitih sončnih dneh na Manhattnu nepomembno. Bila je prekrasna, mladostno vihrava in veselila se je življenja, jaz pa ob njej nisem bil tako prekleto sam. Izkoristila sva naklonjenost usode ter se v času, ki nama ga je milostno dodelila, izgubila v neobremenjeni brezskrbnosti, kakršno ti na čudes polnih ulicah Manhattna omogočijo le polni žepi dolarjev. V tem sva uživala sleherno sekundo najinega druženja. Ob njej sem pozabil tudi na brkata strica in tihotapce beguncev, ki so mi zaradi izgube denarja dihali za ovratnik in me, le hudič bi vedel po kakšnih zvezah, na koncu tudi našli.

V hotel sva se vračala pozno ponoči, se v sobi takoj slekla do golega, se najprej prepustila užitkom pod prho, potem pa divjala po prostrani postelji. Rada me je dražila s svojo okroglo in drhtečo ritko ter mi dovolila, da sem z njo počenjal prav vse, kar mi je slastnega prišlo na pamet in na pamet mi je prihajalo prav vse. Bila je ena tistih mladih in norih latino punc, ki so že od rojstva udarjene na ritem eksotičnih plesov in v sobi mi je prirejala take predstave, da sem pokal po šivih. Morali bi videti tisto krasno mlado telesce, ki se je golo zvijalo v ekstazi ritma ter prihajalo vse bliže in bliže, dokler je nisem dosegel z dlanmi in jezikom, kar jo je popeljalo v še globlje vrtince nasladne norosti, ki so se vselej končali v tako nepojmljivi strasti, da je res čudno, da sem vse tisto sploh preživel. Bila sva gola, pijana, pri vsem tem pa tudi malce nora, in v najinem ljubljenju je bilo dovolj resničnih čustev, da naju je dvigovalo v nebesa. Jasno, gospod Freud bi o tem jamral po svoje, ampak ona je enostavno ljubila sladkosti življenja, jaz pa sem z največjo naslado ljubil njeno vihravo mladost, brezhibno gladko kožo, njeni majhni, jedri dojki z nasršenima bradavičkama, njene zaobljene boke ter tisto, kar je bilo vmes in vmes je bilo toliko božanskih sladkosti, da je bilo devet dni vse premalo, da bi se z njimi lahko zasitil do konca. Imel sem jo tudi na klopci, v parku nasproti impozantne zgradbe Timesa in pri tem naju ni moglo zmotiti niti to, da sta naju s sosednje klopce zavzeto, lahko bi rekel, celo navijaško, opazovali starejši Barbiki s svojima pudljema. Sedela je okobal v mojem naročju ter jima z divjo ježo, ki se je stopnjevala v vrhunce naslade, priredila nepozaben rodeo. Po vzdihujoči seriji strastnih orgazmov, ki so se končali z nohti v mojem hrbtu, sva se še malce poljubljala, potem pa je mirno razjahala, obrisala še trdega samorastnika s svojimi hlačkami in jih demonstrativno odvrgla v bližnji koš za smeti, nakar sva z roko v roki, smeje se zavistnim pogledom s sosednje klopi, mirno zapustila prizorišče greha. Pri tem je razposajena Dolores ostala pod svojim krilcem nesramno gola, a to ni tako pomembno. Bil je najin osmi skupni dan, ki se je utapljal v še eno noro noč. Imela sva se čudovito, in če v moje ameriške posle ne bi prstov vmešal tudi hudič, bi ta moja zgodba zvenela precej bolj dolgočasno.

Tisto, kar me je že ves čas zahrbtno čakalo v zasedi, se je zgodilo nekaj ur kasneje.

Nekaj sto metrov niže na zahodni dvainštirideseti ulici sva si pri kiosku privoščila fast food piščanca, potem pa sva jo z roko v roki mahnila v hotel. V dneh z Dolores sem postal brezskrben in nepreviden, kajti ob njej sem se v New Yorku počutil skoraj kot doma ter pozabil, da so ameriška tla postala zame prevroča, pa tudi v Evropi se mi ni pisalo nič bolje. Vsled tega ni dosti manjkalo, da bi me ob tistem, kar sem zagledal, ko sva stopila okrog vogala, zadela kap. Tip, ki je ravno izstopal iz avta, ki je bil parkiran pred vhodom v hotel, je bil eden brkatih stricev, ob odprtih vratih pa sta stala dva tipa brutalnega videza. Upal bi si trditi, da sta bila Albanca, in tudi to, da bi ju bil verjetno vesel vsak pošten državni tožilec, kajti njuna obraza sta bila videti dobesedno morilska. Povoj na glavi brkatega mi je dal vedeti, da je to ravno tisti prasec, ki sem ga v gozdičku v New Jerseyju treščil s kolom, ampak, kako hudiča so me ti tipi sploh našli? V drobcu sekunde, ko se mi je v možganih zvrstilo tisoč grozljivih prizorov moje okrutne smrti, nisem našel nobenega pametnega odgovora. Hitro sem potegnil Dolores nazaj za vogal, ona pa se mi je vprašujoče zagledala v oči.

"Sprememba načrta," sem rekel. "Videl sem tipe, s katerimi se ne bi rad srečal niti v sanjah."

"Se mi je zdelo, da s teboj nekaj ni v redu," se je nasmehnila med hitro hojo. "In kaj misliš storiti?"

"Še ne vem," sem odgovoril, "ampak nekaj vsekakor."

Hodila sva hitro, skoraj tekla, zavila levo, pa navzdol, potem desno in se znašla na skoraj neobljudeni ulici, kjer sva mrknila v še vedno odprt, skoraj prazen pub.

Naročil sem dve dvojni kavi in dva whiskyja. Ko nama je prižgala cigareti, sem ji razložil, da bom moral po najkrajšem postopku izginiti v varnejše kraje, če kje ploh so, za njo pa da bi bilo tudi dobro, da se hotela St. James izogiba že na daleč.

"Če ne bi ostala pri tebi, bi iz hotela odšla že pred dnevi," mi je zagotovila. "Tiste reči, ki so ostale tam, pa sploh niso vredne omembe. Kar je važnega, imam v torbici, še bolj važno pa je to, da te tipi niso dobili. Uh, Dino, sem vedela, da je bilo prelepo, da bi trajalo dolgo."

Potem je vstala, se nagnila k meni in me poljubila.

"Počakaj me, moram se malce urediti," mi je potem šepnila na uho in z zarotniškim nasmehom odšla na stranišče. Spomnil sem se, da je njena krasna ritka še vedno brez hlačk.

Ura je bila že dve zjutraj, moje misli pa so se menjavale s svetlobno hitrostjo. K sreči sem imel denar in dokumente pri sebi, Dolores pa ravno tako, a problem je vseeno ostal problem. Čez devet ur sem imel na letališču JFK rezerviran let v London, to pa je pomenilo, da bi me tipi, ki so me našli v hotelu, lahko pričakali tudi tam. Očitno so znali priti do informacij o meni, in če je bilo tako, me bodo pričakali kjerkoli. Vročično sem tuhtal kaj storiti, se odločil za to, potem za ono, in ko se mi ni zdelo v redu, zopet za tretje, vtem pa se je k mizi vrnila sveže naličena in počesana Dolores.

"Imam idejo," je rekla, ko je sedla nasproti mene, "odpeljiva se v Queens. Tam poznam poceni prenočišče in tam se lahko tudi na primeren način posloviva. Od tam boš imel tudi krajšo in varnejšo pot do letališča."

In tako sva pol ure kasneje tudi storila. S taxijem sva se odpeljala v Queens, v nekem majhnem non-stop marketu kupila nekaj hrane, pijače in cigaret, po tem pa sem v pansionu, kjer je Dolores mislila ostati dlje časa, plačal za lično sobo s kopalnico in kotičkom za kuhanje za dva meseca vnaprej. Za tisto, kar sem ob njej doživel lepega, sem se počutil dolžnega, vedel sem, da ji pride prav vsaka malenkost, poleg tega pa je bilo veliko ceneje, kot sem pričakoval. Bila mi je neskončno hvaležna, in po nekaj urah, ko je nastopil čas za najino slovo in so začele teči solze, sem bil v resnih dvomih, če bi sploh odšel. Amerika je kar naenkrat postala Dolores in Dolores je bila osamljeno in ljubeče dekle, ki je potrebovalo pomoč, da ne bi zabredla že na začetku svoje življenjske poti. Ostal bi in nikdar mi ne bi bilo žal, a kaj, ko je bilo vse skupaj tako prekleto narobe. Bolj kot česar koli drugega, sem se bal, da bi imela zaradi mene težave, zato je bila moja odločitev, da se vrnem, še najbolj poštena. Ob odhodu sem na nočni omarici diskretno pustil še petsto dolarjev.

Na letališče Kennedy sem se odpeljal s taxijem. Maskiran sem bil s sončnimi očali, ki sem jih dobil od Dolores, kar pa je bila ob misli na tipe, ki so me iskali v hotelu, bolj slaba tolažba. Bil sem neprespan, neobrit, in imel sem hudega mačka, misli pa so mi ves čas preskakovale od objokane Dolores ter se vračale do tistega, kar bi me lahko pričakalo na letališču.

Oprezujoč na vse strani, sem nestrpno opravil vse potrebno v zvezi z letom, potem pa do odhoda letala v pubu za kadilce spil tri ali štiri whiskyje ter pokadil skoraj celo škatlo cigaret. Ko sem skozi tista črna očala diskretno pogledoval naokrog, sem se počutil kot preganjana žrtev, ki jo preganjalci stisnejo v kot, a se na srečo ni zgodilo nič posebnega. Letališka tla so bila verjetno prevroča ali pa mojega poleta zaradi spremembe na Bahamih niso mogli izslediti. Kakor koli, tik pred vzletom sem se pomiril in mimogrede uspel poslati tudi nekaj razglednic.

Nekje visoko v zraku, ko je od mesta ostala le zamegljena pika, sem se tiho poslovil od Amerike in New Yorka, vame pa se je naselila žalost. Bilo mi je žal, da ni trajalo dlje in drugače, vsaj z ljubečo, življenja lačno Dolores. A bil sem tam, videl sem jo in nekaj malega njenih čarov tudi občutil. In tega, da je videl in občutil Ameriko, ne more reči kar vsakdo.

 

 

10

 

Izmučen, kot sem od vsega hudega in lepega bil, sem let do Londona v glavnem prespal. V Londonu se mi ni zgodilo nič omembe vrednega, če odštejem nekajurno pitje piva v letaliških pubih, in to, da sem v preblisku modrosti namesto v Benetke odletel na Dunaj ter za tisti let odštel okrog sedemsto funtov. To se mi je zdelo oderuško, a nisem imel izbire, kajti v Benetkah bi me lahko pričakal kdo nepovabljen in to bi se zame utegnilo končati tragično. Bilo mi je popolnoma jasno, da bom moral biti še kako pazljiv, če hočem, da me tipi iz Ljubljane ne izsledijo in pribijejo na steno v kakšni smrdljivi kleti, kjer bi mi pulili zobe in nohte v živo, da ne omenjam še hujših grozot. Imeli so zveze širom po svetu in v svoji perverzni zagnanosti so bili sposobni prav vsega, izgubljenih dvajset tisoč dolarjev pa je bilo več, kot dovolj, da so jim škrtali zobje in jim je vrela huda kri, kajti za sumljive posle zagnani kriminalci so bili plevel iz južnih koncev Balkana.

Tudi na dunajskem letališču me ob prihodu nihče ni ničesar vprašal in še manj pregledal, skratka, čisto nič - skozi neonsko osvetljene hodnike sem se z ostalimi potniki mirno sprehodil do izhoda, kjer sem sedel v najbližji taxi ter se odpeljal do hotela v neposredni bližini južnega kolodvora.

"Eine zimmer, bitte," sem rekel blondinki na recepciji, kar je zvenelo je že skoraj domače.

Hotel je bil zgrajen pred vsaj sto leti, soba pa je bila čisto na vrhu. S seboj sem prinesel le manjšo potovalko v kateri je bila steklenica Johnny Walkerja in nekaj stvari, ki sem jih v New Yorku kupil za sina. Odložil sem jo na posteljo, jo odprl, poiskal steklenico ter sedel v naslanjač ob okrogli mizici na kateri je bil, poleg vaze s pisanim šopkom posušenega cvetja, tudi pepelnik. Prve požirke v Evropi, če izvzamem popivanje v Londonu, sem naredil kar iz steklenice, potem pa sem si prižgal cigareto. To je bil svojevrsten užitek, mislim, biti v Evropi in blizu doma, pa čeprav sem pričakoval hude težave. Puhnil sem oblak dima v z lesom opažen strop, a da ne bom predolg - tisto, kar je sledilo, bom opisal le zaradi tega, ker je bilo tako izven vsega, kar sem pričakoval. Bilo pa je hudo, tako, kot vse, kar se mi je dogajalo že od odhoda iz Ljubljane.

Sobe v mansardi so imele skupne toaletne prostore v dnu kratkega hodnika in tja sem odšel ovit v hotelsko brisačo, se na hitro oprhal ter se vrnil v sobo. Bilo je izjemno vroče in ko sem odgrnil zaveso, da bi odprl okno, sem bil prijetno presenečen, kajti tam so bila vrata, ki so vodila na majhno, na treh straneh s strehami obdano teraso, za nizkim zidom na četrti strani, pa je bilo videti morje luči v nedogled segajočega Dunaja. Prekrasno! Tam je bila tudi miza z dvema lesenima klopcama, čez teraso pa je vela prijetna sapa. Vrnil sem se v sobo, z mize vzel cigarete, vžigalnik in steklenico ter vse skupaj odnesel na teraso. Potem sem na vratih sobe zagrnil zaveso in pod zvezdami sem ostal gol in sam. Kakšen neverjeten užitek! Zvezde na jasnem nebu, tam spodaj pa morje luči v spokoj odetega Dunaja. Počutil sem se kot kakšen kralj, a, da ne bom predolg - nikoli ni tako lepo, da ne bi moglo biti še malce lepše. V samoti, mislih in spominih iz Amerike, ki so bili še sveži in tudi neznansko lepi, sem užival morda slabo urico, ko je tišino kar naenkrat prekinilo rožljanje ključa. Še preden sem uspel reagirati, so se nenadoma odprla vrta, skrita v senci nekakšnega grma, ki jih preje nisem opazil. Očitno so vodila v sobo poleg moje, skoznje pa je prišlo ravno dovolj svetlobe, da sem v njej lahko zagledal dve goli punci, ki sta se z brisačama v rokah veselo prismejali mimo zabojnika z grmom vrtnic, za katerim sem onemelo otrpnil. V presenečenju nad božanskim prizorom, sem potuhnjeno prenehal tudi dihati, da me, bog ne daj, nagici ne bi slišali. Med pritajenim smehom sta odvrgli brisači na nasprotno klop pri mizi ter odmigali goli ritki skozi magičen snop svetlobe in v senco pod nadstreškom na moji desni. Potem sem nenadoma zaslišal šumenje prhe in med hihitanjem pritajene besede, ki so se mi zdele še najbolj podobne angleščini. Kakšni ritki, bogovi! Bili sta tako angelsko mladostno napeti, gladki in okrogli, da mi je ob pogledu na njuno mesenje med hojo, moj trdo prebujeni samorastnik od vsega hudega razvozlal brisačo, s katero sem bil ovit okrog pasu ter začel utripajoče kimati zvezdam. Morda bi kdo pomislil, da sem v tistih trenutkih kaj mislil in naklepal, a ni bilo tako - od prvega soočenja z golima ritkama, je v meni deloval le nagon. Pritajil sem dih ter začel napeto buljiti skozi grm vrtnic v senco, kjer je vzburljivo šumelo, šušljalo, šepetalo in se hihitalo. Ker pravijo, da je vztrajnost vrlina, sem buljil toliko časa, da sem najprej zaznal njuno svetlo kožo, potem pa se mi je slika počasi izostrila in razkrila nebeški prizor dveh krasno grajenih punc, ki sta se med miljenjem druga druge strastno poljubljali. Kakšni poljubi! Ob tem, ko sta me popadli zavist in živalska pohota, v glavi pa mi je glasno odmeval junaški krik na juriš!, sem dobil občutek, da mi bo samorastnika enostavno razneslo.

Potem se je nenadoma začelo dogajati prehitro, da bi lahko sproti dojemal, in vsa sreča, da česa takega od mene tudi nihče ni zahteval. Ena od njiju, višja, zgoraj in spodaj blond, čisto na kratko pristrižena, se je nenadoma prikazala v magičnem snopu svetlobe, tik za tem pa pri klopci. Ko se je sklonila, da bi vzela brisačo, me je zagledala. V presenečenju je najprej razširila oči, potem pa si z rokama zakrila mednožje. Uh, kaj vse bi dal, da bi bili roki moji, me je prešlo. Trajalo je pet sekund, morda šest, a dovolj, da sem v mislih ovekovečil veliki, nagrbančeno štrleči bradavički njenih lepo okroglih in težkih dojk, potem pa se je obrnila ter stekla nazaj v temo, kjer je trenutek za tem nastala panika. Tako krasno okrogle ženske ritke, ki gola šviga gor in dol po čudežni terasi, zlepa ne pozabiš.

"Kdo si in kaj počenjaš na terasi?" sem nenadoma zaslišal ostro vprašanje v angleščini. Njen glas je bil prijeten, niti malo plašen, zvenel pa je presenetljivo odraslo. To me je presenetilo, kajti tisti goli telesci sta bili videti hudo, hudo mladi.

"Jaz sem. Trenutno najbolj srečen človek na svetu ... tip iz sosednje sobe," sem se po prvem presenečenju zasmejal. "Pijem whisky, kadim ter opazujem najlepši goli punci, kar sem jih videl, ali pa se mi vse skupaj le sanja."

"Američan?"

"Avstralec," sem se zopet zasmejal, "kličejo me Lucky Bull."

"A Bull? Ali si nevaren?" se je iz teme oglasil drug, tako neverjetno vzburljiv ženski glas, da mi je ob njem zatrokiralo srce. Ampak za razmišljanje o infarktu ni bilo časa.

"Kakor za koga," mi je šlo na smeh, "sicer pa sta dve, golih punc pa sem videl že kar nekaj. No, ja, nismo se le gledali, a kaj bi to. By the way, dokler se bomo družili, sem vajin ponižen suženj, torej - uporabita malce domišljije."

Spil sem ravno dovolj, da sem postal skoraj malce preveč samozavesten, trezen pa se nikdar ne bi spustil v tako fukatožno gobcanje - prej bi se pobral v svojo sobo in to dejanje grenko obžaloval do bridke smrti.

Najprej je nastala napeta tišina, potem pa sem zaznal hihitavo šepetanje, nato zaslišal korake, ju zagledal v snopu svetlobe, in že sta bili v senci ob mizi ter se začeli brisati. Ko bi vam bilo dano videti tisto gibanje, valovanje in drsenje brisač po vlažni koži! Druga drugo sta obrisali po hrbtu in tam spodaj ... ah, kaj vse bi dal, da bi bil brisača! To je življenjska šansa, da obdelam dve naenkrat, me je prešlo v preblisku pohotne modrosti. Zdaj ali nikoli! Bil sem tako neverjetno vzburjen, da nisem pomislil na možnost, da bi punci lahko bili zakrknjeni lezbijki, sicer se pod prho ne bi tako strastno poljubljali in druga drugo milili tudi na najbolj erotičnih mestih. Ali pa so take reči, medtem, ko sem se plazil na obrobju življenja, postale med ženskami že kar nekaj običajnega? Madona, kaj vse so sposobni iz sicer čisto normalnega človeka narediti prekrasni goli ženski in whisky! Medtem ko sem povsem odkrito buljil v njiju ter se izgubljal v nebeških fantazijah, sta se obrisali, potem pa pogrnili brisači na klop ter sedli nasproti mene. Njuni goli telesi sta v polmrak terase izžarevali vse najlepše želje sveta, samorastnik pa ju je začel trdo opazovati pod mizo. Bil je tako neverjetno nabrekel, da mi je zategovalo kožo na temenu.

"Bi nama ponudil cigareti, Lucky?" je vprašala tista, ki je bila od obeh malce višja.

"In morda požirek whiskyja, Bull?" je dodala ona druga.

"Se razume," sem bil od silnega vzburjenja hripav.

S tresočima se rokama sem prižgal vžigalnik in nagici sta v soju plamena zadobili modre oči, svetle lase ter obraza, ki sta govorila o tem, da sta sestri, kajti bolj podobni bi si skorajda ne mogli biti. Potem sta mi razkrili, da sta Švedinji na počitnicah, da sta Ingrid in Inge, sestrični, da je Dunaj čudovito mesto ter me vprašali, kako je kaj v Avstraliji, Lucky Bull? In zakaj sem Lucky in zakaj Bull, kajti Bull je, saj veste, bik, in pri tem je Inge, ki je gola odmigala v njuno sobo ter se vrnila s kozarci za whisky, sedla na mojo stran mize. Med natakanjem v kozarce je radovedno pogledala k v nebesni svod štrlečemu samorastniku in ostala široko odprtih ust, vse dokler steklenice ni odložila na mizo.

"Uh, Ingrid, bikovskega ima!" je potem izdavila s hripavim glasom, njena dlan pa ga je že stisnila v pohoten objem. "Zato ga tudi kličejo Lucky Bull!"

Ah, te Švedinje! Preden je tudi Ingrid prisedla na mojo stran, sem jo prijel za boke ter jo poljubil na na kratko pristriženo blond mednožje, in ker je bil njen odgovor na mojo nesramnost vzdihujoče mencanje, sem jo obrnil okrog ter strastno zakopal obraz med nebeško zaokrožena hlebčka, ki ju je na vsak način hotel spoznati tudi moj jezik. In kaj bi se lahko zgodilo drugega, kot to, da je izkušnjo z jezikanjem hotela doživeti tudi Inge. Potem sta se začeli zabavati z mojim samorastnikom. Podajali sta si ga iz ust v usta, moji dlani in prsti pa so bili zaposleni, kot še nikdar v mojem življenju. Vmes smo, jasno, kadili in pili, šli skupaj pod prho, pa občudovali zvezde in mavrično morje luči pod nami, a kar sem hotel reči, je to, da je bil moj življenjsko razkajfani samorastnik ves čas v eni ali drugi, spredaj in zadaj, pa v sesljajočih in goltajočih ustecih, dokler nisem izvedel vseh podrobnosti o razvratnih nočeh v Stockholmu, in tudi tistega, o čemer nam govorijo nordijske sage, in to so slavospevi dolgim, pustim zimam, v katerih somračnem dolgočasju domorodcem ne preostane nič drugega, kot permanentno medlenje v alkoholu in ljubezenske dejavnosti, med prakticiranjem katerih se ne ve, kdo nateguje koga in zakaj, ampak važno je, da se imajo na svoj goveji način lepo. A če sta oni dve lezbijki? Ah, kje pa, dear Lucky Bull, le v pomanjkanju za pičkice zagretih fantov, kajti naši rožnati albino-zombiji se rajši družijo med seboj, se imamo me punce pač rade po svoje. A da bi rad videl, kako to gre? Nič lažjega! Inge je sedla na mizo, zagreto dvignila svoji dolgi nogi na moja ramena, Ingrid, ki je tačas sedela nasajena na mojega samorastnika, pa mi je prikazala, kaj v resnici pomeni zalizati se med razkrečeni ženski nogi. Inge je trgalo od ponavljajočih se krčev vrhunca, mene pa od hude zavisti. V primerjavi z Ingrid, sem bil v smislu lizanja hotnih potrebnic čisto navaden amater, a od nje sem se naučil nekaj učinkovitih lizing prijemov. Potem sta zamenjali vlogi.

 

 

11

 

"Tistega hotela ne bom pozabil nikoli v življenju, sploh pa ne čarobne terase in njune sobe, kjer smo razuzdano nadaljevali z našo ekshibicijsko orgijo, ki je trajala vse do zgodnjih jutranjih ur. Pijani, goli in nori od nebeških užitkov, smo se na koncu še enkrat skupaj oprhali, a kar hočem reči, je to, da je tam, kjer so nebesa, vselej tudi pekel. Inge je ravno gola čepela pred menoj in se s cmokajočimi poljubi poslavljala od samorastnika, Ingrid pa stoje od mojega jezika, ko ti čez njeno rame zagledam dva bradata blondinkota z nasmehi do ušes. Bili so ju sami zobje, zobata Vikinga pa sta bila očitno njuna tipa. Najprej sem z grozo pomislil, da konjsko zobovje razkazujeta iz napadalnih razlogov, in že sem se videl prežvečenega ali pa vsaj brez jajc, s katerimi se je ravno takrat ljubkovalno poigravala Inge, in brez katerih mi živeti ni. Na misel mi je prišel skok čez ograjo terase in brezglavi umik na varno po dunajskih strehah, a ker sem bil nag in s trdim, bi bilo to malce preveč sramotno in perverzno, pa tudi kaznivo. Trenutki mojega soočanja z grozovito smrtjo so bili izjemno kritični, potem pa sta zobateža na moje neizmerno začudenje navijaško zaploskala in zaplesala chicken dance. To sta opazili tudi Inge in Ingrid.

"O, Olav, a si prišel?" je višjemu od njiju stekla v objem gola Ingrid in ga poljubila na usta.

"O, Gustav, a si prišel?" je nižjemu od njiju stekla v objem gola Inge in ga tudi poljubila na usta.

O, pizda, sem si pobožno mislil, če preživim tole, potem je pred mano še mnogo srečnih let. Glede tistega, kar se je zgodilo potem, pa si nisem na jasnem niti danes, kajti, če bi jaz zasačil svojo žensko golo s kakšnim golim prascem in bi, bog ne daj, pri tem še nesramno valjala po ustih njegovega samorastnika, bi se zgodilo marsikaj bogu in postavi nevšečnega, onadva pa čisto nič. Punci sta nas veselo predstavili, potem smo spili zdravico, in ker smo bili mi trije še vedno goli in sta čudaška blondinkota s hladnega severa ves čas občudujoče pogledovala k mojemu tiču, me je kar naenkrat popadel neprijeten občutek ogroženosti. Kaj, če se bosta hotela malce poigrati še onadva, me je v grozi spreletelo, kaj, če se zmedena prasca slečeta in bi ju moral jaz, na primer, uh ... brrr, ampak, da s to severnjaško svinjarijo ne bom predolg - zaključek nebeške noči na Dunaju me je strogo razočaral. Če je njim zares vseeno, kdo s kom in zakaj, le da se imajo lepo, je pri meni ta reč urejena za nianso bolj normalno. Izgovoril sem se na slabost, odigral omedlevico, dovolil Inge in Ingrid, da me golega in nemočnega odneseta v mojo sobo, in ko sta mi zagotovili, da me razumeta in da jima bosta nepozabna noč ter Avstralec Lucky Bull ostala v trajnem spominu, sta se poslovili od mojega krepelca in mene ter odmigali krasni goli ritki nazaj k svojima zombijema na teraso. Potem je nekaj minut minilo, kot bi jih ne bilo. Hitro sem zaklenil vrata, se bliskovito oblekel, pograbil potovalko ter se po prstih spustil na stopnice in v recepcijo, kjer sem na hitro poravnal račun ter mrknil v gnečo odrešilne ulice.

Ah! Dunaj je, kot najbrž veste, tudi velemesto, ampak zrak v njem je vseeno neprimerno bolj čist in svež kot na Manhattnu, ki ga z vseh strani obkrožajo onesnažene vode. Sploh pa zjutraj. Nekajkrat sem globoko vdihnil, se napotil navzdol po ulici ter si v prvem bistroju, ki se mi je znašel na poti, privoščil dvojno kavo, dvojni schnapps in cigareto. Po glavi mi je začelo rojiti tisoč zmedenih misli, kajti vse tisto, kar sem v zadnjih dneh doživel in sem še kar doživljal, je bilo tako daleč od česarkoli normalnega, da se je zdelo naravnost neverjetno. Dan, ko sem se odpeljal v Benetke in srečal Veroniko, hotel, čudovita noč, in potem London, pa John, Blaž in Jože, morilci, Bahami, ščurki v kehi, pa New Jersey, New York, vlomilci, beg, Dolores, nore noči na Manhattnu, Ingrid in Inge, Vikingi, beg iz hotela ter še vse tisto vmes, kar mi je ušlo iz spomina, se mi je na koncu pomešalo v nerešljiv klobčič brez smisla, ki sem ga odplaknil iz svojih zdelanih možganov s še tremi dvojnimi shnappsi. Kako sem lahko prenesel toliko pijače in ostal v mejah normale, mi ne bo jasno nikoli, a kaj bi s tem, ko pa je na svetu toliko hujših reči.

Kakor koli, potem sem zapustil tisti pub in se odločil, da si pred odhodom v Slovenijo malce ogledam slavno mesto Dunaj, ki je bilo toliko stoletij tudi naša prestolnica. S polnimi žepi casha sem se brez težav vživel v vlogo turista, ki nima skrbi, pri tem pa mi je izdatno pomagal gospod schnapps. Prekletih skrbi sem imel sicer čez glavo, a so bile omamljene z alkoholom.

Lepo staro mesto, vsaj tisti delček, ki sem si ga v omejenem času ogledal, mi je bilo domače, saj po arhitekturi, obrazih in mnogih drugih rečeh, lahko na vsakem koraku začutiš, da smo imeli z Avstrijci skupno zgodovino. Vmes sem tu in tam skočil na pivo, ker me je ves čas pestila huda misel, da bom čez nekaj ur v Sloveniji, kjer so me v določenih krogih močno pogrešali, da ne rečem, da jim je ob omembi mojega imena najbrž hipoma zavrela južnjaška kri. Začel sem se zavedati nevarnega dejstva, da imam v resnici opravka s pravimi in prav vsega zmožnimi kriminalci, kar ni bilo enostavno, še manj pa prijetno. Nazadnje sem se jim oglasil iz tistega puba na Manhattnu v New Yorku in moje poslovilne besede so bile težke. Zame je postalo najbolj bistveno to, kako se izogniti bližnjemu srečanju, da ne bi končal sesekljan kot salama in stlačen v kakšno vrečo za smeti, da ne omenjam, kaj vse hudega bi prasci počenjali z menoj pred mojo bridko smrtjo.

Po kratkem in zanimivem ogledu Dunaja ter nekaj kozarcih schnappsa sem se s težkim srcem odpravil na vlak. Namestil sem se v vagon z restavracijo in si privoščil spodobno človeško kosilo v obliki naravnega zrezka v omaki, krompirja in mešane solate ter dobrote zalil z merlotom. Po fast-food grozotah v Londonu in New Yorku, se mi je kosilo zdelo kraljevsko.

Ko sem nekaj ur kasneje sedel v neki mariborski gostilni ter intenzivno razmišljal o tem, kako in kaj naprej, sem se spomnil, da me na vsej poti od Benetk preko Londona in Bahamov, pa do New Yorka ter nazaj, razen na Bahamih, nihče nikjer ni prav nič vprašal ali me pregledoval, pa tudi od Dunaja do Maribora se mi je zdelo, kot da bi bil totalno nezanimiv ali pa neviden. Od vsega tistega denarja mi je ostalo le okrog osem tisoč dolarjev, kar v naših krajih ni bila ravno pretirano visoka vsota, mi je pa prekleti denar povzročal skrbi, povezane z njegovimi lastniki. Razen sina, v Sloveniji nisem imel nobenih sorodnikov, še manj pa prijateljev. Da bi se vrnil v Ljubljano, sploh ni bilo za misliti, drugod pa nisem poznal skoraj nikogar. Spoznanje je bilo zame porazno in trenutkih odločanja o tem, kako naprej, mi res ni bilo lahko. Na koncu mi ni preostalo nič drugega, kot da ostanem še kakšen dan v Mariboru in zadevo dobro premislim, da se ne bi zaletel v kakšno novo neumnost.

V časopisu, ki sem si ga izposodil od natakarice, sem si ogledal oglase, si zapisal številko na kateri so oddajali sobe, se zmenil da pridem, potem pa sem poklical taxi, ki me je odpeljal do neke bližnje trgovine. Taksist je počakal, da sem kupil nekaj pijače, cigaret in sendvičev, nakar me je odpeljal na naslov. Ne vem sicer, zakaj tako, ampak tudi tam sem naletel na sila čudno reč ali pa sem le staromoden in je tisto, kar se mi dogaja, nekaj povsem običajnega.

Kakor koli že, na naslovu sem našel eno tistih starih, velikih hiš v predmestni ulici, ki jim desetletja nevestnega vzdrževanja niso izbrisala sledi nekdanje gospoščine. Odprla mi je odlično ohranjena dama mojih let, ena tistih, ki v svojih negovanih rokah nikdar niso imele česa težjega od kozarca ali loparja za tenis, gube pa jim pri Abrahamu še ne delajo težav. Zadet od pijače in hudih skrbi, si je niti nisem pošteno ogledal. Ko mi je razkazala okusno, s starinskim pohištvom opremljeno sobo s tv in izhodom na teraso, obkroženo s pravim gozdom okrasnega drevja, sem plačal za dve noči, potem pa me je pustila samega. Od merlota v vlaku in potem v tisti gostilni sem bil kar dobro potrjen in odločil sem se za osvežilno prhanje. Kopalnica je bila nasproti sobe in tja sem skočil kar v spodnjih hlačah. V kotu je stal pralni stroj, ki je prenehal delovati ravno v trenutku, ko sem stopil v kad in začel nameščati temperaturo vode. Mogoče sem preveč dolgovezen, a tole moram povedati do konca, da boste videli, da prav nič v zvezi z mojim potovanjem v Ameriko ni bilo v mejah normalnega. Sploh pa ne v zvezi z ženskami, ki so zadnja leta očitno prevzele pobudo na vseh ravneh. Ravno sem se namilil, ko se nenadoma odprejo vrata.

"Se opravičujem," je s cigareto v ustih rekla lastnica hiše, Milena ji je bilo ime, ter se z značilnim nasmeškom na ustnicah zagledala v mojo goloto.

Situacija me je našla nepripravljenega, zato sem le nemo buljil v njo. In imel sem tudi kaj videti.

"Izprazniti moram stroj," je dodala v pojasnilo, medtem, ko sem jaz intenzivno razmišljal, zakaj neki se mi sploh opravičuje in zakaj se mi je ob pogledu na njo začel prebujati. Pokril sem si ga z rokama, sicer bolj iz vljudnosti, kot zaradi sramu, njene oči pa so se raziskujoče poglobile v moje.

Ženska je imela vznemirljivo hripav in neverjetno zapeljiv glas, a to je bilo še najmanj nevarno od vsega. Kakšna baba! me je prešlo. Z elegantno KIM filter med izzivalno našobljenimi, vinsko rdeče našminkanimi ustnicami, da niti ne omenjam tistih nekaj sexy malenkosti, ki jih je imela na sebi, me je spomnila na bordel za fino gospodo.

"Prav, gospa, mislim, da ... jasno," sem zmedeno jecljal, moji roki pa sta še za kanček bolj sramežljivo prikrili mojo namiljeno sramoto, "če vas le ni strah ..."

"A strah? Z leti sem se jih tako navadila, ljubček moj dragi, da jih bolj pogrešam, kot se jih bojim," se je glasno zasmejala in me nesramno pogledala pod popek, kjer je zaradi njenega ultra mini krilca, globokega dekolteja in obilja vabljivih oblin, začelo rasti in se pospešeno dvigati; samorastnik jo je začel nesramno pogledovati izpod mojih prstov, ki so nenadoma postali opazno prekratki.

Vzela si je kurbirsko KIM filter cigareto iz ust, elegantno otresla pepel v velik kristalni pepelnik, ki je stal na pralnem stroju ter, ne meneč se zame, odprla vratca centrifuge. Povsem namerno, kot to vajeno obvladajo le tiste premetene ženske, ki bi rade, da se jim kaj zgodi, se je, s hrbtom, obrnjenim k meni, sklonila k odprtini in mi ponudila na vpogled vse tisto, kar je med ženskimi nogami zanimivega videti, tega pa je bilo veliko. In kaj naj rečem, bilo je prekrasno že na prvi pogled. Današnje gospodične, gospe in tako imenovane dame se naokrog najraje sprehajajo v tangicah ali pa spodaj sploh brez vsega, kajti tako se njihove ekshibicionistične fantazije uresničujejo na vsakem koraku. Milena je bila na tistem mestu videti, kot je ugotovil tudi moj eksplozivno otrdeli samorastnik, približno tako, kot je videti bohotno razcvetela vrtnica v prvi jutranji zarji, in to je v meni začelo prebujati pohotno zver. Sem pač tak in res ne vem, zakaj bi kaj takega zanikal.

Ves čas, ko sem stal pod prho, se splakoval s toplo vodo ter jo z mislimi, ki niso za javnost, brez sramu opazoval, je več ali manj ostala v tistem položaju. Počasi je iz bobna jemala oprano perilo, ga sproti zlagala v plastičen lavor, tu pa tam elegantno povlekla iz kurbirske KIM filter cigarete, pri tem s svojo veliko, osončeno ritko povrtela v levo, pa potem v desno in zopet nazaj, otresla pepel, se še malce bolj sklonila, da je pri tem rožnato nagrbančena danka prišla še bolj do izraza, jaz pa sem mislil, da mi od silnega vzburjenja sploh ne bo nehal rasti in se napenjati. Uh, kako krasno gladka in napeta je bila spodaj! Ko je po celi večnosti, v kateri sem se od rastoče sle začel sliniti kakor polž v solati, v pralnem stroju zmanjkalo perila, se je počasi vzravnala in se, s pogledom, zapičenim v razkajfanega samorastnika, ki je utripajoče silil proti stropu, nasmejano obrnila k meni.

"Uh, ta pa presega tudi moje sanje," je priznala s cigareto v ustih. "A ga lahko malce potežkam, nemara sva dovolj stara za kaj takega, ljubček, ali ne?"

Bila je profesorica slovenščine, kot mi je zaupala že pri vhodnih vratih in imela je bogat besedni zaklad, poleg tega pa se je znala krasno izražati tudi s tistim, kar je običajno tujim moškim očem na spodobni ženski skrito. Bila je tudi maratonka na progah ljubezni, kot mi je dala čutiti nedolgo zatem, v tistih napetih trenutkih pa sva bila po moji trdi presoji stara dovolj, da bi se iz vsega tega lahko izcimil tudi kakšen hudič.

"Kar naprej," sem rekel, "navajen je na žensko roko."

"Pa na poljube?" je vprašala, zroč mi z vražjim nasmehom v oči, medtem, ko je njena mehka dlan vajeno prešla po dolžini samorastnika, vitki prstki pa so mi igrivo pognetli moda. V tem je bila tako neverjetno vešča, da je dobesedno okamnel, in tudi ta izraz je za tisto zverinsko erekcijo zdaleč premehak.

"Preveri," sem si jo nesramno drznil tikati. Pri zadnji besedi mi je že potisnila jezik v usta, se malce poigrala z mojim, hip za tem pa je čepela pred menoj in mi dala vedeti, zakaj se nobena mladenka ne more meriti z zrelo žensko, ki sestradano tone v valove pohote. Na modih sem začutil vzburljiv žgečket nohtov, samorastnik, ki ga je objela s šobo svojih polnih ustnic, pa je začel drseti v ozko in vroče grlo. Do konca in nazaj - počasi, hitreje, sesljajoče, njeni dlani in prsti pa so zaplesali tango za bogove. Od zgoraj navzdol je bila videti neverjetno zanimiva, v obratni smeri pa prav tako jaz. V velikem ogledalu, v katerem sva se začela opazovati, sta se najina pogleda za hipec srečala, potem pa zdrsnila na bolj zanimiva področja.

Bila je izjemno verzirana in bila je, lahko bi rekel, tudi zelo lačna, dobesedno sestradana. Vedno sem se čudil, kako ženskam uspeva spraviti kaj tako dolgega, debelega in trdega v svoja usta ter navzdol po ozkem grlu, pri tem pa lahko še vedno dihajo. Ali pa jim tačas morda sploh ni treba dihati? Kakor koli, tudi to je očitno ena mnogih skrivnosti narave.

Potem ga je čisto počasi spustila iz svojih našobljenih ustnic, obenem pa je s svojimi dolgimi, temno rdeče nalakiranimi nohti požgečkala mojo napeto mošnjo ter se počasi dvignila na nogi. Bila je za kanček višja od mene.

"Slekla se bom, ljubi, potem pa se bova sprehodila do mojih prostorov," je rekla mirno, kot bi šlo za nekaj običajnega. Potem se je punca prav vražje nasmehnila in me nagajivo krcnila po nosu.

Prav, draga Milenca, sem si mislil. Še dobro, da mi ni prišlo že v hipu, ko se je spustil v tvoje ozko grlo. K sreči si dovolj vešča, da si še pravočasno odnehala, kajti bil bi res strašen greh, če bi ostalo le pri tem.

Gledal sem, ko se je počasi, po hollywoodsko zapeljivo in brez najmanjšega sramu slačila. Ampak zakaj bi jo sploh lahko bilo sram? Milena je bila športno grajena, njena koža je bila še vedno gladka in napeta, čudovito porjavela od sonca, imela je krasne zeleno modre oči in kratke, svetle, rahlo skodrane lase. Njeni dojki sta bili pokončni, v bradavičkah hudo našpičeni, boki vzburljivo široki, med nogama, kjer je bila gladko obrita, pa je je bilo za polno pest. Očitno si je dala z negovanjem svoje pičkice veliko opraviti. Razpočena je bila presenetljivo visoko na venerin griček, od koder je radovedno kukal nabrekel popek rožnatega vršička, ki se je razcveteno izgubljal med dve krasno zaobljeni in žemljasto nabrekli polovički. Buljil sem v njo, se začel sliniti ter jo v svoji pohoti čutiti na jeziku, jebenti! Bila je tako skrajno vzburljiva, da mi še danes ni jasno, kako me tisti milijoni potencialnih potomcev, ki jih je atraktivna predstava erotičnega slačenja spontano prignala v moda, niso predčasno zapustili kar tam. Res čudno!

Ko je na poti v njene prostore hodila pred menoj in je njena široka, okrogla, mesnata ritka spreminjala oblike iz lepe v še lepšo, se gnetla, valjala, mečkala, valovila, se tresla in trepetala, sem mislil, da me bo vrglo iz kože in me treščilo skozi dimnik. Nosila je kurbirsko rdeče natikače z ultra visoko peto in lahko si misliš, kakšne sladostrastne himne so v koraku dolgih nog peli njeni široko zaobljeni boki. Če bi me v trenutkih hrepenenja po večnosti, ko sem s kot bikovka trdim samorastnikom stopal za njo, od vsega hudega razpacalo po zidovih, bi bilo to nekaj čisto normalnega. Bolj čudno se mi zdi, da me ni.

Ko sva prišla, kakor je rekla, v njene prostore in moram reči, da me je popadel nepremagljiv občutek, da sem se nenadoma znašel v nekakšnem prvoklasnem kurbišču orientalskega izvora, se je obrnila k meni, me objela, se stisnila k meni in mi dala poljub, ob katerem mi je zrasel še vsaj za kakšen centimeter ali dva. Ona je res znala, priznam! Potem me je posedla na kavč, se sprehodila v sosednji prostor in ... ah, nima smisla, da zahajam v podrobnosti ... na klubsko mizico servirala kavo, whisky Jim Beam ter cigarete KIM filter extra long. In potem je začela pospravljati! Ja, kaj se pa tako kretensko smejite? Just cleaning! In to najbolj sexy, kar jih je kdajkoli bilo. Začela je brisati prah, zapel je sesalec, ona pa v pripogib, pa v počep, pa manekenska hoja, pa velika, sočna in krasno zaobljena ritka v vseh mogočih pozah, ob katerih se mi je prikazovala tudi napeta, gladka in nežnosti željna potrebnica z obilnim razkošjem sramnih ustnic, ki so pričakujoče pogledovale naravnost v pregreto zmešnjavo mojih možganov, veliki in rožnati bradavički njenih športno jedrih dojk, pa sta se pri tem nagrbančili do razcveta. Kadil sem kot pokavsan Turek, pil kot žolna, tu in tam sem si ga diskretno vzel v roko, potem sva šla na teraso obesit oprano perilo, moj samorastnik je medtem napeto opazoval čare zvezdnega neba in ko se je v nekem zanosnem trenutku z nogama narazen ter z visoko dvignjeno in napeto ritko naslonila na ograjo, sem jo pohotno naskočil od zadaj, kot žival. Ja, kot samec samico in ... uh, uh, uh, je vzhičeno zasopla s cigareto KIM filter v ustih, le kje si hodil vsa ta leta, Jazon? Ja, kje neki, sem si mislil, mesil, suval in jo nabadal. Iskal sem zlato runo, a ga nisem našel, ker si si ga tačas (pička, zmešana) obrila, in tam, kjer je bilo runo, je ostala le gladka in napeta koža, po sredi razpočena ter temno nagubana, po svoje lepa, okusna, celo lizljiva in ... to in tako je trajalo en dan in dve noči. Tretirala me je kot sužnja, in tudi počutil sem se kakor pofukan suženj v zlati kletki, ki sprejema in daje, po eni strani ponižno poslušen, po drugi pa čaščen, kot so čaščeni le bogovi. In kar je pri vsem tem še najbolj res, je to, da me je ta razvratna pohotnica zdelala bolj kakor Inge in Ingrid skupaj. Bila je pač maratonka.

 

 

12

 

Mrknil sem tretjega dne zjutraj. Bilo je ob prvem svitu zore, s skokom čez ograjo terase v rosno travo in tekom skozi labirint zapuščenega vrta na ulico, na svobodo, v življenje. Ne, da mi z njo ne bi bilo lepo in ugodno, daleč od tega! Bilo je enostavno preveč, in bilo je ... kako bi rekel ... bilo je preveč brezosebno, da bi lahko trajalo dolgo. Kot nekakšna Amerika brez smisla in prihodnosti!

Med potjo proti središču mesta sem v neki trafiki kupil nekaj časopisov ter zavil v prvo gostilno, ki se mi je znašla na poti. Ob kavi in cigaretah sem poiskal primeren oglas in uro kasneje od nekega avtomehanika kupil rabljen avto Renault 5. Zaradi stalnega bivališča sem ga moral registrirati v Ljubljani, med vožnjo pa so se mi prikazovali črni scenariji tistega, kar bi se dogajalo v primeru, če bi me tipi slučajno srečali, prepoznali, dobili v roke in spremenili v neprepoznavne človeške ostanke. Problem je bil v tem, da ni bilo možno priti do Mačkove ulice, ne da bi srečal vsaj kakšnega bežnega znanca. Parkiral sem na parkirišču pri vhodu v tunel, si živčno prižgal cigareto in nekaj časa diskretno opazoval okolico. Ko se mi je zdelo, da je gneča največja in da ni nevarnosti, sem se na hitro pomešal med na vse strani hitečo množico ter se prerinil do urada za registracijo. Tam sem izvajal reči, kakršne sem videl v akcijskih filmih: kapo s ščitnikom, kupljeno med potjo, sem si potisnil globoko na oči, te pa sem si zamaskiral s sončnimi očali, ki mi jih je v New Yorku podarila Dolores. V Mariboru sem si kupil tudi vetrovko, in ovratnik zavihal do ušes. Potem sem si prižgal cigareto in jo med potjo ves čas držal pred usti, v upanju, da me ne bo nihče prepoznal.

Bilo je vroče, soparno in neznosno popoldne, a mi je s hitro hojo v množici uspelo. Vsaj mislil sem tako, a misel je le misel. Vrsta pred okencem je bila dolga, ljudje z menoj vred napeti in nervozni, preden sem uredil formalnosti, izpolnil formularje, nakupil koleke, plačal takso ter dobil prometno dovoljenje za svoj rabljeni Renault 5, pa je minila natanko ena ura; imel sem srečo, da ni trajalo še dlje. Potem sem si glasno oddahnil. Ko so moraste reči enkrat za teboj, običajno postaneš dobre volje, in tako je bilo tudi z menoj. Med čakanjem sem postal živalsko žejen, in ko sem se zopet znašel na pregreti ulici, je bila moja prva misel posvečena ledeno mrzlemu pivu, ki ga, jasno, lahko dobiš edino za kakšnim primernim šankom. Napotil sem se čez parkirišče proti pokriti tržnici, kjer je bil bife, tam pa se je kar naenkrat zgodilo.

Bil sem ravno sredi parkirišča pred pokrito tržnico, ko sta me od zadaj iznenada zgrabili dve kosmati roki, istočasno pa je izza kombija, ki je bil parkiran le kakšna dva, mogoče tri metre stran, skočila neka obritoglava neandertalska opica in sunkovito odprla zadnja vrata vozila. Trajalo je manj kot sekundo in bilo je kot utrinek iz nočne more, v katerem sem se kar naenkrat znašel v trdi temi. Tisti, ki me je zgrabil od zadaj, je bil močan kot konj in me je v kombi odvrgel kakor vrečo krompirja. Še preden sem utegnil reagirati ali na karkoli pomisliti, je že začelo ropotati in me premetavati sem ter tja. Kotalil sem se iz kota v kot, po meni so začeli padati neki trdi predmeti, cvilile so gume, potem se je vozilo sunkovito ustavilo in hip zatem speljalo v oster ovinek. Trajalo je dve, morda tri minute in ko sem že mislil, da bo z menoj konec, še preden se ustavimo in me bodo odvlekli v kakšno gnilo klet, kjer me bodo začeli obdelovati z mučilnim orodjem, je nenadoma silovito treščilo ter me vrglo v nekaj mehkega, nakar je vse skupaj utihnilo. Čez nekaj sekund pa sem zaslišal odpiranje vrat, hude kletvice, vpitje, nekdo je z nečim razjarjeno udaril po pločevini, počil je strel iz pištole, in v zmešnjavi sem nenadoma zaznal, da od tam, kjer naj bi bila zadnja vrata kombija, prihaja skozi široko režo snop sončnih žarkov. Planil sem pokonci ter se z ramenom zaletel v odrešilni pramen svetlobe, in kaj se je zgodilo? Vrata so se brez odpora odprla, sila inercije pa me je vrgla čez podivjano živo mejo. V naslednjem trenutku sem se že kotalil po grmovju in pristal ob cementnem robu, pod katerim se je valila umazana Ljubljanica. Zgoraj, kjer se je očitno zgodila prometna nesreča, so še vedno kričali, se prerivali, vpili in razjarjeno preklinjali. Počil je še en strel, potem je zabrnel motor, jaz pa sem, zakrit z grmovjem in travo, stekel po cementnem robu do mostu, splezal do žive meje ter kozi veje preveril, kaj se dogaja pri kombiju. Do nesreče je prišlo pri bencinski črpalki tik pred Cukrarno, kjer je verižno trčilo pet ali šest avtomobilov, gneča pa mi je povedala, da bosta tipa, če sta po tistih strelih s pištolo sploh še tam, težko našla čas tudi zame. Vstal sem, si z rokama na hitro očistil kavbojke, slekel natrgano vetrovko ter si jo vrgel čez rame, potem pa sem se zrinil skozi živo mejo in stekel do mostu, od koder sem se prebil do parkirišča, kjer me je še vedno čakal Renault 5. Kako sem speljal s parkirišča in se nedolgo zatem znašel na Litijski cesti, nimam niti najmanjšega pojma, ker mi je v glavi vrelo od zmedenih misli. Kako so me prasci tako hitro izsledili? Nekje so očitno morali imeti dostop do podatkov, a v dobi računalnikov, EMŠO in drugih virov informacij, to sploh ni nič čudnega. Tipi, kakršni so trgovci z belim blagom, mamili in orožjem, tihotapci, izsiljevalci in v senci skriti šefi organiziranega kriminala, imajo denar, čas in dovolj podkupljenih zvez, da si lahko privoščijo virtualne igrice v živo. Brezobziren lov na človeka jim prinese razburljive trenutke, ki jih v pustem in dolgočasnem vsakdanu izmenjujejo s sadističnimi izkušnjami ostalih prašičev iz svojih krogov. Da to ni res? Kar mislite si, da ne!

Kakor koli že, izginil sem iz zame prevroče Ljubljane. Med vožnjo v Cvovle je napetost v meni popuščala, še posebej, ker sem se ustavil v skoraj vsaki gostilni ob poti, teh pa ni malo. Iz Litije sem poklical svojo bivšo ženo in se zmenil, da bom sina odpeljal za štirinajst dni na morje.

Ob prihodu v Cvovle sem ji za dobro voljo dal tisoč dolarjev, naslednji dan pa sva se s sinom odpeljala v Izolo ter tam najela apartma. Rad sem ga imel in bil sem res vesel, da sem mu lahko brez bojazni, kako bo jutri, izpolnjeval vse tiste, še pred kratkim neuresničljive želje ter ga gledal srečnega in brezskrbnega. Ob njem sem pozabil tudi na to, da nad menoj visi hudič. Hodila sva v lunapark, na sladoled, na pizze, se slikala, se kopala ter spoznavala drug drugega. Leta odtujenosti, ko sem moral oditi v drugo mesto, on pa je začel hoditi v šolo ter dojemati svet okrog sebe, so bila v sončnih dneh na obali hitro pozabljena.

Nekega večera se je zgodilo tisto, česar sem se najbolj bal in se je po vsej logiki tudi moralo zgoditi. Sin je po razburljivem dnevu, ko si je kupil fotoaparat, glasbeni stolp in še nekaj reči, zaspal, jaz pa sem se odločil za še eno pivo v bližnji konobi. Bil je živahen poletni večer, pravzaprav noč, kakršne so poletne noči v obmorskih letoviščih. Valovi so šumeče butali ob obalo, dišalo je po morju, rožmarinu in pečenih ribah, mladina se je zabavala ob bučni glasbi, ki je prihajala z vseh strani, pijača je tekla v potokih, prepolna konoba pa je bila, kakor vselej, zavita v goste oblake tobačnega dima. Okrog šanka se je gnetlo žejnih in hrupnih veseljakov, na oni strani pa sta vešče stregli široko nasmejani, skoraj goli ter simpatično prsati mladenki urnih rok in nog. S pomočjo komolcev se mi je uspelo prebiti v prve vrste ter naročiti veliko točeno pivo. Servirano je bilo hitro, s krasnim nasmehom. Prižgal sem si cigareto in ga, zazrt v svojo podobo v ogledalu na oni strani šanka, srkal, kar me sredi požirka nekdo zagrabi za desno rame. V drobnem delčku sekunde mi je skozi možgane šinilo tisoč ogabnih misli. Glava, ki sem jo nenadoma zagledal v ogledalu, je bila obrita, prepredena z brazgotinami iz pretepov, bolj kvadratna, kot okrogla. Obraz je bil grobijanski, temne oči pod košatimi črnimi obrvmi, drobne kot pri prašičih, pa so bile morilske. Gorila je bil tak kot bi ga potegnilo iz filma o steklih pasjeglavcih. Tik za njim je stal njegov dvojnik, klon ali replikant. Plačanci v naših krajih nikdar ne hodijo sami, ker za kaj takega nimajo jajc. Biti morata vsaj dva, in to za tvojim hrbtom ali pa varno skrita za vogalom, kar je klasična metoda klavrnih herojev. Bila sta prav tista silaka, ki sta me zahrbtno pričakala na parkirišču pred tržnico v Ljubljani. Prepoznal sem vsaj tistega, ki je odprl vrata kombija.

Misli so se mi v vročičnem iskanju izhoda zavozlale v štreno, roka s pollitrskim kriglom piva pa je podzavestno sunila nazaj in pivo je pljusknilo v kozav opičji obraz. Ko sem se obračal, se je tip, za trenutek oslepel, sklonil ravno dovolj, da sem drugega lahko usekal s težkim kozarcem po bulasti glavi. Presenečenje je bilo popolno, in trajalo je manj kot sekundo, da sem ju z vso silo odrinil ter se skozi zbegano množico prebil do vrat. Potem sem stekel, kot se teče, kadar ti gre za življenje, kajti tisti dve klonirani opici sta bili očitno pripravljeni na vse. Gneča na ulici mi je omogočila, da sem bil v petih minutah na varnem.

Sin je mirno spal, jaz pa sem noč prebedel ob cigaretah, kavi, vinu in tuhtanju o tem, kako se znebiti tistih brutalnežev. Našli so me že drugič, in to v zelo kratkem času, kar je bilo delo nekoga, ki mu tako početje ni bilo tuje. Znal me je izbrskati iz množice, nasilnežem brez možganov, ki uporabljajo pesti in se naokrog potikajo s pištolami, pa takih sposobnosti ne bi pripisal. Obstojati je morala baza podatkov, povezana z računalniki in mobiteli, brutalneži na ulicah pa so bili le izvrševalci ukazov. S terase sem opazoval vhod, ki smo ga bili najemniki apartmajev dolžni zaklepati, a se tipa nista pojavila. Tudi temu bi se lahko reklo sreča, kajti takrat sem bil pripravljen na vse in bogve kako bi se vse to končalo. Morda nasilniška kretena nista vedela, kje je najeti apartma, ali pa je tisti, ki sem ga usekal s kriglom po lobanji, moral obiskati zdravnika. Imel sem srečo v nesreči, da sta bila bebava opičjaka dovolj neumna, da me nista pričakala zunaj, kjer bi me iz zasede v temi zlahka obdelala. Ničvredneži za bedno plačilo zbrcajo človeka tudi do smrti in pri tako podli svinjariji znajo sadistično uživati, in če vprašate mene - nič ne bi imel proti temu, da bi golazen iztrebili s sveta. Kdo pa bi jih pogrešal? Verjetno le tisti gospodje, najnizkotnejši kriminalci, ki skriti pod maskami uglednežev, s pomočjo takih izmečkov na nepošten način grabijo denar.

Naslednji dan zjutraj sva s sinom, ki, hvala bogu, o dogodku ni imel pojma, diskretno zapustila nevaren kraj. Čez poletje sva obiskovala poznane jame, gradove, kopališča, skratka, imela sva res krasne počitnice, denar pa je kopnel kot sneg v pomladni odjugi. A kaj bi denar, ko pa je tisto prekrasno poletje s sinom eno najlepših v mojem spominu.

Potem se je zanj začela šola, prišla je jesen, denarja pa je že skoraj zmanjkalo. Kakor je zlahka prišel, tako je tudi odšel - kot bi ga odpihnili vetrovi. K temu sem ves čas imel občutek, da me spremlja grozeča senca, vsled tega pa se nisem počutil varnega. Nisem imel obstanka in nikjer se nisem smel prijaviti, kajti vedel sem, da imajo lovci na mojo glavo dostop do podatkov. Izogibal sem se razvpitih lokalov ter ulic v nočnih urah. Tako se je moje življenje spremenilo v nočno moro veliko hujše vrste, kot je bila tista, ki sem jo zaradi pomanjkanja doživljal pred odhodom v Ameriko.

S koncem jeseni sem ostal brez denarja, in da bi preživotaril še kakšen mesec ter se poizkusil znajti, sem bil prisiljen prodati tudi avto. Ob prvem resnejšem mrazu sem z grozo ugotovil, da nimam zimskih oblačil. Kar naenkrat je bilo vse prazno, to pa le zato, ker sem tako bedasto čakal prav do konca. Občutek, da me preganjajo ter neprestano pričakovanje, da se bo zgodilo nekaj hudega, mi niso dovolili misliti in ukrepati trezno, dokler je bil še čas in mi je ostalo še kaj denarja. Takrat bi si moral poiskati zaposlitev in se organizirati, a tako bi me verjetno izsledili in ni si težko zamisliti, kako bi se končalo. Zame vsekakor slabo, morda celo s smrtjo, kajti taka golazen ne pozablja. Kakor koli, v vsakem primeru je bilo z menoj vse skupaj narobe, in s tem sem se moral sprijazniti. Kruto dejstvo je to, da če se zapleteš v nečiste posle, pač ne moreš pričakovati, da boš kar mirno živel naprej, kot da se ne bi zgodilo nič posebnega.

Ko mi je zmanjkalo tudi denarja od prodanega avta in nisem mogel plačevati sobe, zunaj pa je bilo minus dvajset stopinj, sem začel prvič v življenju razmišljati o samomoru. Od vsega sta mi ostala le še švicarski nož in steklenica vodke, ki naj bi mi pomagala k lažji odločitvi o odhodu na lepše. Pil sem in gledal nož, ki je izzivalno odprt ležal na mizi, zopet pil, gledal in po težkih mukah ugotovil, da take sramote svojemu sinu ne morem privoščiti, kajti bilo bi pretežko breme. Nikoli v življenju nisem nanj niti zavpil, kajti zame je bila huda že misel na žalostnega in razočaranega otroka. Mislim, da otroci nikdar ne bi smeli trpeti, da se jim življenje ne bi začelo z grenkimi spomini.

Potem sem se spomnil Janeza, znanca, pri katerem sem imel nekoč delavnico.

Ko sem tisto noč hodil čez cvovelski most in upal, da ga bom našel doma, me je treslo od mraza. Pihal je leden severni veter in naletaval je sneg, in dobro se spomnim, da mi je pod tenkimi podplati letnih čevljev škripalo. Pot do njegove hiše se je zdela dolga kot večnost, moj korak pa je bil težak, kot bi imel noge iz svinca, a sem se na pol zmrznjen le privlekel do garažnih vrat. S premrzlo roko sem komajda lahko potrkal, potem še enkrat in še enkrat. Ni me slišal, zato sem kar vstopil. Sedel je v naslanjaču, na mizi je stala polprazna steklenica vina, iz mrzle pečice pa se je kadilo, da je bilo komaj kaj videti. Zavit v razcapano bundo, je glasno smrčal, jaz pa sem podrezal v peč, da je prasketaje zagorelo. Potem sem odprl okno, da se garaža prezrači.

"A ti si, prekleta kurba!" je mežikajoče planil pokonci, ko sta ga svež zrak in prasketanje ognja prebudila iz alkoholne kome. "Sem pomislil, da je kakšen frajer!"

 

 

 

 

Čez dve leti

 

 

 

1

 

Iz kakšnih razlogov je Evgen tistega soparnega dne zaspal na štiri metre visokem odru za beljenje, bi morda vedel le Tisti, ki vidi vse. Nerešljiva uganka je tudi to, kako mu je z ozirom na njegovo nešportno težo sploh uspelo splezati tja gor. Kakor koli, iz spanca ga je kar naenkrat prebudilo hrupno dogajanje tik pod odrom. Previdno se je dvignil na komolca, se ozrl navzdol ter presenečeno izbuljil oči. Imel je kaj videti. Neverjeten prizor ga ni mogel prepričati, da se je zares prebudil, kajti Jaz, Gorazd in Ivan, njegovi malarji, smo stali z dvignjenimi rokami ob sveže prebeljeni steni in začudeno gledali v dva obritoglavca, ki sta bila skrita pogledu z visokega odra.

"Ti greš sa nama, vi pa, da ste tiho in ne delajte gluposti," je siknil višji in debelejši od kvadroglavcev in mi s pištolo pomeril v glavo. "Ajde, bebo, gremo, brzo!"

Evgen, ki mu je bila moja zgodba o Ameriki dobro znana, je prišel k sebi v hipu, ko je bil izrečen prvi stavek, mi je povedal kasneje. Prekleto! Že zjutraj je, ob kavi in šnopčku v gostilni čez cesto, zaznal dva sumljiva obritoglava tipa, oblečena v črno, kot pogrebnika na lovu za strankami. Padla sta mu v oči, ker sta preveč zavzeto opazovala novogradnjo, kjer so belili, pa tudi zato, ker v manjših krajih takih tipov ne vidiš pogosto. Postalo mu je jasno, da sta pod odrom prav obritoglava pogrebca, na katera je kasneje čisto pozabil.

Previdno se je dvignil na roki, stegnil zaliti vrat čez rob odra, in ju zagledal. Stala sta široko razkoračena, s pištolama v rokah, v pozi iz nekega filma o grobijanih, in to je bilo ravno dovolj, da mu je postalo jasno, v čem je problem. V hipu je vedel tudi, kaj storiti. Bil je človek z izkušnjami iz vojne na Hrvaškem, tam pa se je naučil v situacijah, ki terjajo takojšnjo reakcijo, ukrepati brez odlašanja. Faktor presenečenja ti vedno prinese prednost, je govoril, in izkazalo se je, da drži.

Opazil sem ga v istem delčku sekunde, ko je zaropotalo, slap bele barve iz prevrnjenega hoboka pa se je zlil v globino pod odrom. Neverjetno! me je prešinilo, ko sem videl, kako gibčno in hitro se je sicer okorni debelinko istočasno spustil z visokega odra na tla. V trenutku, ko se je Evgen ujel na svoji kratki in močni nogi, se je barva že razlila po kvadratasti lobanji enega obritoglavcev, drugi pa se je v presenečenju ozrl kvišku.

"Šta se to ...," je hotel nekaj reči, a ga je dolgonogi Gorazd prehitel sredi stavka.

V dveh skokih je bil pri njem, ga zgrabil za vrat in ga s težko kmečko pestjo treščil po levem ušesu tako trdo, da ga je zbil po tleh.

"Govedo nasilniško!" je razjarjeno zavpil in ga začel brcati v presenečen opičji obraz. "S pištolo, kaj? Gorazd pa roke kvišku, ti svinja nedonošena!"

Pobesneli kmet s Kozjanskega je njega dni služil pri vojaški policiji v JNA in je brcanje obvladal do potankosti.

Njegov pajdaš si je začel zmedeno brisati gosto barvo z oči in obraza, ko ga je pod brado zadel udarec Evgenove pesti. Za hip je obstal, negiben kot kip, potem pa se sesedel na tla. Tudi zanj je nastopila tema, ki jo je razjarjeni Gorazd podkrepil z brco v nos. Na mestu, kjer je bil še malo prej nasilniško nadut obraz, je ostala le groteskna zmešnjava bele in rdeče barve, iz katere je bilo slišati hropenje.

Hrope kot zaklan prašič, sem pomislil in s tal pobral pištoli.

"To sta plačana nasilneža iz Ljubljane," sem rekel in začel od barve popackani pištoli brisati s krpo. "Pred leti sta me skušala ugrabiti na ljubljanski tržnici, kasneje pa še v Izoli. Očitno so prasci zopet odkrili, kod se nahajam."

"Kar se tiče mene, je to le smrdljiv kup dreka!" si je zasoplo gladil pesti Gorazd. "Doma imam ženo in otroka, pa ti pride tak črnavsarski nasilnež in mi grozi s pištolo in ... potolkel ju bom kot podgani, jebenti! Odpeljal ju bom s seboj in zajebana prasca z verigami priklenil v svinjak, da bosta med svojimi!"

Sledilo je še nekaj brc v glavo in pod rebra, podkrepljenih s kletvicami, in če ga Evgen ne bi na silo potegnil stran od njiju, se prav gotovo ne bi končalo le pri tem.

"Pusti ju, Gorazd," je rekel, "zaradi gnoja se ne izplača iti v zapor! Pomisli na ženo in otroka!"

To ga je umirilo, Ivan pa je medtem sedel na prazen hobok, si prižgal cigareto, potem pa nagnil iz steklenice piva, kot da se ne bi zgodilo nič omembe vrednega. Bil je vase zaprt možak, bolj molčečne narave, ki se je brigal le zase in za svojo družino, za preostanek sveta, razen sodelavcev, pa mu ni bilo dosti mar.

"Dino, za ti dve nevarni stvarci imam že znanega kupca," mi je poslovno rekel Evgen, ko je na enega praznih hobokov sedel tudi razburjeni Gorazd.

Vzel mi je pištoli iz rok ter si ju začel ogledovati. Zdelo se je, da ju proučuje, v resnici pa je pospešeno tuhtal, kaj bi storili z dvojico plačancev, ki je okrvavljena in brez zavesti obležala na tleh, obkrožena z mlakužo bele barve, pomešane z njuno krvjo. Če bi ju izpustili, bi si nakopali težave z mafijaši iz Ljubljane, si je mislil. Ravno tako pa iz previdnosti in praktičnih razlogov ni hotel imeti opravka niti s policijo. Najmanj, kar bi se mu lahko zgodilo, bi moral opravičevati delo na črno, morda pa tudi kaj drugega, nič manj prijetnega. Prav tako pa bi po naših zakonih, kakršnih se v zakoniku ne manjka, lahko postali krivci tudi oni. Šlo je za fizično nasilje in telesne poškodbe, in kakor potekajo reči na sodiščih, bi bilo navsezadnje vse skupaj odvisno le od tega, kdo je bolj zvit, odvetniki, tožilci ali sodniki, kajti resnica in pravica imata v sodnih pravdanjih pač postransko vlogo. Imel je kar nekaj tovrstnih izkušenj in vsa stvar mu ni bila niti malo všeč, še posebej pa zaradi tega, ker je vedel, da sem na poti, da za vselej pokopljem preteklost, taka zadeva pa bi mi lahko vse skupaj pokvarila. Policija in sodnija bi mi naredili več slabega, kot dobrega.

Prekleta, pokvarjena banda, je zaklel v mislih. Najbolje bi bilo, da prasca izgineta iz teh krajev in se nikoli več ne vrneta. Toda kam in kako?

Zataknil si je pištoli za pas, si prižgal cigareto, potegnil dva dima, se popraskal za ušesom, in kar naenkrat mu je postalo jasno, kako in kam lahko izgineta. Pred leti je aktivno sodeloval v vojni na Hrvaškem, tam pa je imel bivše soborce, dobre in zveste prijatelje, ki mu bodo z največjim veseljem pomagali rešiti ta problem. Končno spet akcija, je pomislil z nasmeškom, potem pa pogledal še vedno razkačenega Gorazda.

"Hitro!" je rekel. "Poišči zaščitni trak in poskrbi, da gnoja ne bosta mogla niti migniti, niti ziniti!"

"To cenim, šef," se je Gorazd široko nasmejal.

Skočil je pokonci, z glavo pomignil Ivanu, ki je bil znan po tem, da v žepu kombinezona vedno nosi zaščitni trak, in takoj sta se vrgla na delo.

Potem je Evgen zamotal pištoli v krpe za brisanje, ju spravil v plastično vrečko ter me odpeljal v sosednji prostor, kjer mi je razložil, kakšen načrt ima v mislih in kako naj bi ga izvedli, da vsa reč ne bo imela neprijetnih posledic.

"Če misliš, da nam bo uspelo, sem ti lahko le hvaležen. Že dolgo živim za dan, ko bo prekleta zadeva ostala za menoj," sem rekel, ko je Evgen končal. "Vse skupaj se mi zdi, kot nočna mora, še posebej odkar sem s Karmen. Pa misliš, da res ne bo več težav, da bo tokrat dokončno?"

"Lahko mi verjameš, da se moji dečki s Hrvaškega spoznajo na svoj posel, in poleg tega, da mi tu pa tam dolgujejo kakšno uslugico, jim bo discipliniranje teh dveh izrodkov v neizmerno zadovoljstvo. Taka kriminalna, v črno oblečena golazen, ki se izživlja nad ljudmi za denar, se jim še dodatno gnusi. Sicer boš pa videl in doživel tudi sam."

"Stvar je že opravljena, šef," naju je prekinil Gorazd. Njegov nasmešek ob prižiganju cigarete je bil silno zgovoren. Vedno je bil hiter in temeljit, tokrat pa, ker je bil na ona dva tipa očitno hudo jezen, se je še dodatno potrudil.

Skupaj smo se vrnili v prostor, kjer sta sredi sušeče se barve ležala sedaj že zavestna, od gležnjev do vratu povita pištolarja. Videti sta bila kot dva velika, hudobna dojenca; oči, kolikor jih je bilo iz vijoličnih oteklin sploh zaznati, so jima besno švigale naokrog.

Z Evgenom sva se ob pogledu na gorazdovo sadistično temeljitost zasmejala, a stvar je bila resna.

"Sedaj pa me dobro poslušajta," je rekel Evgen. "Za danes smo z delom končali, in ker je bil objekt uspešno zaključen, si bomo vzeli en teden plačanega dopusta. Zložita oder in orodje na avto ter počistita to svinjarijo po tleh, medtem pa bom jaz pripravil denar. Kar se tiče teh dveh gnusov - nikdar ju nismo videli, se razumemo?"

"Do zadnje pičice," je v imenu obeh svečano rekel Gorazd, potem pa sta stopila v akcijo.

"Privošči si pivo in malce popazi na ta dva pingvina," mi je rekel Evgen, "jaz pa bom tačas poklical Milana in svoje frende v Zagrebu, da zaključimo tudi s to zadevo."

Iz žepa je potegnil mobitel in odšel na dvorišče, jaz pa sem si odprl steklenico piva ter sedel na hobok poleg obritoglavcev, ki sta me nasršeno opazovala. Modro črne otekline na njunih že naravno grdih obrazih so se zdele kot napihnjene sarme, ki bodo zdaj, zdaj popokale. Obrnil sem se stran, ker mi je ob pogledu na njiju šlo na bruhanje. Skozi okno sem lahko videl Evgena, ki je z mobitelom ob ušesu hodil okrog črnega Audija, s katerim sta se očitno pripeljala plačana nasilneža iz Ljubljane.

Ta golazen, sem pomislil, se vozi v dragih avtomobilih, oblači se v črna oblačila iz butikov, se oveša z verižicami in zapestnicami kakor kakšne stare kurbe, brijejo si oglate prazne glave in bildajo, da bi bili videti grozljivejši. Vedno hodita vsaj dva skupaj, visijo po nočnih lokalih, obkroženi z lahkoživkami, ki menjajo postelje hitreje kot hlačke, če jih trape sploh nosijo, pri tem pa si domišljajo, da to pomeni življenje. Kupi denarja, nobene izobrazbe in še manj poštene zaposlitve, pa se nad tako očitno po nepoštenosti smrdečimi rečmi ne zamisli prav noben oblastnik! Le kaj taka kreatura misli, če sploh zna in zmore kaj misliti? Kaj lahko čuti, kako gleda v svojo prihodnost? Ga razen nasilja in zabave na tem svetu sploh zanima še kaj drugega? Kaj normalnega? Ali ima lahko nekdo, ki za plačilo pretepa, muči in ustrahuje neznane ljudi, kakšna človeška čustva? Ali ima lahko tak stvor trenutke radosti, ženo, otroka? Drobne skrbi, strahove, upanja, želje, sanje? Morda poljub za lahko noč in dobro jutro, prijazen nasmeh za soseda? Težko verjetno! Le kje so zrasli in kdo jih je vzgajal, da je iz najbrž prisrčnega otroka nastala tako gnusna kreatura, da se ji vsak normalen človek izogne že na daleč? In kaj se je zgodilo dekletom in ženskam, ki so zmožne prenašati bližino praznoglavcev ter otipavanje, grobosti, bebavo nasilniško obnašanje, naduto šopirjenje in trapasto ponašanje z nedostojnimi dejanji? Družbo sprijencev, ki ne poznajo časti, ne dostojanstva, še manj pa človečnost? Svet, v katerem živijo tako bedne kreature, je svetlobna leta daleč od vsega lepega; prazen, nikakršen in brez vsakega jutri. In na koncu, ko izkusijo svoje lastne metode na svoji debeli koži, nikakor ne morejo verjeti, da je to res ter se sprijazniti s tem, da ima vsaka palica dva konca in da vselej in za vsakogar pride čas plačila v taki ali drugačni obliki.

"Milan bo s svojimi tu čez pol ure," je moje misli prekinil Evgen in si zadovoljno pomel zaliti roki, "dečki na Hrvaškem pa se že veselijo srečanja. Pričakala nas bosta odojek na ražnju in domača zagorska kapljica. Malce se bomo, ko je že tako lepa priložnost, tudi poveselili in obujali spomine z bojnih položajev, tale dva tipa pa čaka nova kariera. Poklical sem tudi Moniko in ji rekel, da gremo delati na neki objekt ob hrvaški meji in bomo noč, morda dve, prespali kar tam. To bo povedala tudi Karmen, preden te pokliče, pa si bova izmislila kakšno primerno zgodbo, saj veš - bolje, da ženske o tem ne vedo čisto nič."

"Super," sem bil kratek, "na vse si pomislil."

"O meni boš imel priložnost izvedeti še marsikaj novega in tudi hudo zanimivega," se je zasmejal razpoloženi Evgen. "Saj veš, kaj mislim - malarji nismo kar tako!"

"Šef, midva sva gotova!" je z dvorišča zaklical Gorazd.

Evgen je odšel ven, stopil do njiju ter jima izročil kuverti s plačilom.

"Notri imata še vsak po petindvajset jurjev za dopust, tako rekoč regres," je rekel. "Odpeljita se z mojo Škodo, avto pa naj, dokler ne pokličem, ostane kar pri tebi, Gorazd. In, kot smo se dogovorili že prej, izogibajta se gostiln in nikomur ne črhnita niti besede o onih dveh kretenih, jasno?"

"Kakšne gostilne in kreteni, šef?" je vprašal Gorazd in vsi trije so se glasno zasmejali.

Ko sta se odpeljala, si je Evgen zadovoljno pomel dlani ter se vrnil nazaj v zgradbo. Imel je že izdelan načrt za akcijo in to ga je navdušilo. Že nekaj let se mu ni zgodilo nič razburljivega in še manj nevarnega, to, kar se je nepričakovano začelo dogajati, pa je bila enkratna priložnost, da nadoknadi zamujeno.

"Tako, Dino," je rekel veselo, "preostane nama le še to, da tema dvema izprazniva žepe. Pri sebi bi razbojnika znala imeti kakšne zanimive stvarce."

Z zaščitnim trakom povezana pištolarja se tistemu, kar je sledilo, nista mogla upirati. Evgen, ki se je očitno dobro spoznal na te posle, jima je pri pregledu žepov odvzel denarnici, ključe, vžigalnika, Marlboro cigarete, nekaj drobiža ter jima z vratov in zapestij snel z barvo in krvjo zapacani masivni zlati verižici, uri in zapestnici.

"Prasca sta prišla naravnost iz Bosne," sem rekel, ko sem iz ene denarnic potegnil dokumente. "V Sloveniji sta očitno živela ilegalno, kot to počenja še tisoč njima podobnih."

"Zato se pa do ljudi tudi obnašajo tako svinjsko. Le vrag bi vedel, kaj vse sta počela v tisti prekleti in nepotrebni vojni tam doli." je rekel Evgen. "Poglej si no ta denar! Svežih dva tisoč dvesto evrov, jebenti! Za tak denar bi moral pošten človek delati vsaj tri mesece, prihranil pa ne bi nič."

Ravno v tistem trenutku se je na dvorišče pripeljal kombi in se v oblaku prahu ustavil ob obokanem vhodu v zgradbo. Trije tipi, ki so trenutek za tem en za drugim popadali iz vozila, bi lahko bili idealna reklama za nadrealistični film o izkoriščanem delavskem razredu: od nog do glave so bili sajasto črni, neobriti in razkuštrani, kot da bi se pripeljali z motorji, skozi vhod pa jih je prineslo v cikcaku, pri čemer jih je zanašalo na levo stran.

"Zdravo, fanta!" se je široko zarežal Milan, najbolj umazan med njimi. "Kje imata robo? Megiver prinesi tisto flašo šnopsa, da nazdravimo, Trpko, ti pa odpri zadnja vrata na kombiju in napravi prostor za govedo! In vidva? Kako sta kaj?"

"Saj veš, kako je zadnje čase - delam, delam, pa nikamor ne pridem," se je zasmejal Evgen.

"Kdor te ne pozna, bi ti mogoče verjel," se je zarežal Milan, kot bi slišal šalo. "V bankah na karibskih otokih pa so trezorji polni tvojih cekinov, ha ha! Trpko, kje je šnops?"

"Tu je, šef!" mu je podal steklenico Megiver, njegova desna roka. Bil je suhljat možak pigmejskega videza, a sila okreten in iznajdljiv, kot njegov vzornik MacGyver iz tv nadaljevanke o osamljenih in hrabrih.

Evgen nas je popeljal v sosednji prostor, kjer smo si, med kroženjem steklenice iz rok v roke, začeli radovedno ogledovati na tleh ležeča mrhovinarja, ki zaradi oteklin nista bila podobna ničemur takemu, kar bi lahko poimenovali človek. Gorazd jima je z udarci in brcami pošteno poplačal za naduto obnašanje in grožnje s pištolama.

"Zakaj pa imata sončna očala in zakaj sta tako bleda, saj ju bo navsezadnje še pobralo?" je vprašal Trpko, ki je buljil v njiju z na stežaj odprtimi usti.

"Kakšen kreten!" ga je strogo pogledal Milan. "Spet si pijan kot kurba! To niso očala, ampak sarme od bližnjega srečanja s pestmi, njuna rožnata bledica pa je jupol, pomešan z govejo krvjo, kot lahko opazijo vsi, ki so vsaj za silo normalni. Je to jasno?"

"Samo vprašam, šef," se je za korak odmaknil Trpko, kot da bi se bal, da bo v potrditev priletela klofuta. S svojima krivima nogama se je sporazumeval tako slabo, da bi pri manevru skoraj padel na hrbet.

Oblečen je bil v srajco neprepoznavnih barv in nekaj številk preozkega, na več mestih natrganega pajaca z naramnicami, ki se je od večletnih plasti umazanije svetil kot usnje. Na nogah je imel obute visoke gumijaste škornje, ki so bili njega dni po vsej verjetnosti črni. Njegovo ogromno glavo z ogolelim temenom je nosil gosto poraščen bikovski vrat, izbuljene oči so bile skrite pod goščavo zraščenih obrvi, pod orjaškim vijoličnim nosom pa so poganjali ogromni sivo črni brki, ki bi mu jih zavidal tudi sam presvetli cesar Franc Jožef. Enormni, mesnati ustnici sta spominjali na Brutusa iz risank o špinačnem mornarju Popayu, iz štrlečih uhljev pa so mu poganjali šopi sivkasto črnih ščetin, iz katerih bi se dalo napraviti kar dober slikarski čopič. Bril in kopal se je le ob cerkvenih praznikih, kajti strogo je veroval v Boga čeprav se je občasno predal tudi budizmu, črnim magijam, in Hare Krishni.

"Pazite to! On samo vpraša!" se je divje zakrohotal Milan in potegnil dolg požirek žganega. "Sedaj pa skok do kombija in naredita prostor za ta dva paketa, gremo!"

Poslušala sta ga, kot vojak posluša generala, kajti Milan jima je pomenil očeta, mamo, strica in teto, kajti od njega sta bila odvisna bolj kot možgani od kisika.

"Odpeljali se bomo v smeri Podčetrtka, vozil boš za mano," je potem rekel Evgen in Milanu stisnil v roko tisoč evrov, ki so malo pred tem zamenjali lastnika, "tole pa bo za potne stroške. Sicer pa se bomo vmes še kje ustavili, da ne boste govorili, da nisem dal za pijačo."

"Ops! Take fure so mi pa res pri srcu!" je ušlo Milanu, ko si je z neskritim občudovanjem ogledoval bankovce. V denar je bil zaljubljen približno tako kot Romeo v Julijo.

"Fertik, šef!" je iz kombija zavpil Megiver.

"Kaj fertik, jebenti?" je Milan zavpil nazaj. "Odnesita robo v kombi ter jo dobro zadelajta s cunjami in gumami, gremo!"

Megiver in Trpko, ki sta dnevno preložila in premetala na tone železja ter drugih kovin, pri izpolnjevanju ukazanega nista imela niti najmanjših problemov, čeprav sta se silaka, videč, da se jima tokrat očitno bliža huda ura, poizkušala upirati. Napol zvlekla in napol odnesla sta ju do kombija ter ju vrgla vanj kot dve vreči za smeti.

"In da mi v službenem vozilu ne bi slučajno scala ali, bog ne daj, srala, ker znam biti glede tega zelo strog," jima je, preden sta izginila pod smrdljivim kupom mastnih krp, rabljenih gum in drugega odpadnega materiala, s prstom požugal Milan.

Če me prasca nista sovražila že pred tem, me v tem hipu vsekakor smrtno sovražita, sem pomislil, ko je Trpko zapiral zadnja vrata velikega kombija.

Stopil sem do Audija, vrgel na pol dogorelo cigareto v pesek in sedel poleg Evgena, ki je že sedel v vozniškem sedežu ter vžgal motor skoraj novega avtomobila.

"Pazi, vozim Audija," se je zarežal in speljal. "Zares šefovski avto, ampak prasca ga ne bosta več potrebovala. Z njim bomo pokrili potne in ostale stroške, ha ha."

Na prostoru pod ročico menjalnika je nenadoma zabrnel mobitel. Kovinsko modra Nokia.

"Mogoče je naročnik moje ugrabitve," sem rekel, ko se je na zaslonu prikazal napis skrita številka.

"Pusti ga," je rekel Evgen in speljal, "tisto, kar ga zanima, bo izvedel v pravem trenutku, potem pa se bo globoko zamislil, če s svojimi izrojenimi možgani sploh zna misliti. Moji dečki ga bodo naučili nekaj čisto novih molitvic in lahko mi verjameš, da bodo poslej njegove predstave o svetu absolutno drugačne."

Medtem se je dan že nagnil v večer in na cesti je vladalo zatišje. Tu pa tam smo srečali kakšen traktor s polno prikolico, kolesarja, osamljen avto, nekje pri Sevnici tudi konjsko vprego s postavno kmetico, sicer pa je bilo mirno kot v zatišju pred burjo. Dolina Save je postajala vse širša, dokler se ni spremenila v idilično kmečko podeželje z obdelanimi polji in cerkvenimi zvoniki, okrog katerih so se stiskale vasice in redko posejana večja naselja.

Tipa med gumami, krpami in kosi železa najbrž ne uživata v vožnji, sem si mislil, ampak to je cena za hudobije, ki sta jih počenjala za denar. Za tako nizkotno početje sta si zaslužila tudi veliko hujšo kazen. Takrat, ko sta me izsledila v Izoli, je bil z menoj moj sin, in če bi naneslo, prasca najbrž ne bi imela obzira niti do njega. Pri Cukrarni, ko sta povzročila prometno nesrečo, je eden od njiju celo streljal, z golaznijo, ki služi denar s pestmi in pištolo, pa ne moreš imeti milosti.

Na prednjih sedežih v kombiju pa je bilo veselo, kot sem zvedel kasneje. Kakor so bili vedno razpoloženi za delo, tako so bili Milan, Megiver in Trpko razpoloženi tudi za šalo.

"Nekoč, pred leti, sem v teh krajih obiral jabolka," je govoril Megiver, "popivali smo, da je bilo veselje in spali kar v seniku. Nekega večera smo se, kot običajno, nalivali s šnopsom in vinom, se šalili, peli in plesali. Nekdo je igral na harmoniko in takrat sem spoznal Ivanko ..."

"Megiver, nakladaš!" ga je sredi stavka prekinil Trpko. "Ne verjamem, da na tem svetu obstoja kakšna manjša baba od tebe! Tudi pritlikavke so višje, ha ha!"

"Kreten, saj sploh ni bila manjša!" ga je od spodaj navzgor po škratovsko grdo pogledal Megiver. "Bila je za glavo višja od mene in zaljubila se je vame na prvi pogled, hočem reči, na prvi otip!"

"Ha ha ha!" se je gromko zasmejal Trpko in pri tem pokazal rumeno konjsko zobovje. "Ta baba je morala biti ali perverzna, ali pa so jo pestile hude psiho-fizične težave. Ali si mogoče že slišal za ogledalo, se v njem samokritično ogledal in si priznal, da spominjaš na posmrtne ostanke goveda? Dvomim, kajti če bi se to kdaj zgodilo, ne bi nakladal neumnosti. Zaljubila da se je vate, ha ha! A ne me basat', pigmo!"

"Ne govori mi pigmo, kreten!"

"Ti pa meni ne kreten, pigmo!"

Milan, ki je vozil in ju pri tem zavzeto poslušal, se je ob njunem večnem prepiranju izredno zabaval, glede lepote pa je bila resnica ta: eden, kot drugi sta bila živo nasprotje tistega, kar naj bi ta beseda predstavljala in pomenila.

"Kreten, sebe poglej!" je živčno poskočil Megiver, ki je v kabini kombija lahko stal tudi na prstih. "Frankenstein je bil v primerjavi s tabo lepotec, ampak, da vama povem, kaj se je v tisti noči dogajalo. Od šnopsa sem bil tako zadet, da sem se šel zbrihtat' v bližnji potok. Bila je topla, jasna in blago dehteča poletna noč. Pod tistim kozolcem so jedli, pili, peli, plesali in se hrupno zabavali, jaz pa sem nedaleč stran, romantično obsijan s srebrnim sijem polne lune in čisto nag, zabredel v tiho žuborečo ter ravno prav hladno vodo. Potok je bil globok in blizu druge obale sem bil pod vodo že do vratu, ko ti ..."

"Na tistem mestu bi bil jaz v vodi le do kolen," se je zlobno zakrohotal Trpko.

"... ko me, o moj bog, nenadoma nekaj hlastno zagrabi za organ, saj razumeta, organ," je nemoteno nadaljeval Megiver. "Ščuka! sem se najprej ustrašil, ali pa postrv velikanka ..."

"Velikanko kar prečrtaj!" je zopet vpadel Trpko, ki ni mogel mimo zbadanja o megiverjevi višini. "Velikanka bi te pogoltnila celega, ha ha!"

"...skorajda bi zajokal od silne groze," se ni dal Megiver, "ampak začuda me sploh ni zabolelo. Z boki sem trznil nazaj, riba pa je cuknila v svojo smer in zelo me je začudilo, ko sem nenadoma ugotovil, da imajo ribe tople gobce in da so nekatere očitno brez zob. Ko je začela sunkovito trzati gor in dol, sem začutil, da se mi organ v njenem gobcu napenja in raste. Bilo mi je strašansko lepo, res fino, čeprav je bilo vse skupaj tudi malce čudno. Ko mi bo curakelj zrasel do konca, se bo požrešna žival tako ali tako zadušila, sem se pomiril."

"Ha ha!" se je spet zarežal Trpko. "Mogoče bi se zadušila, ja, če bi te imela v gobcu celega, kreten! Pa še to zaradi gnusa, ker že na daleč zaudarjaš po svojih sto let starih gatah!"

"Saj to je kit!" je nenadoma vzkliknilo v temi, Moby Dick!" je nemoteno nadaljeval Megiver. "Takrat bi brez dvoma padel v nezavest, če iz valov kar naenkrat ne bi zrasla z modrikastim sijem mesečine obsijana sodelavka Ivanka. Moja glava se je znašla med joški te nore dolenjske Amazonke, hip za tem pa me je vrgla na suho, kot bi bil res kakšen sulec ..."

"Take ribiške pa še ne! Lahko bi bil kvečjemu kapelj!" ga je zopet prekinil Trpko.

"Daj mi šnops in pusti, da pove do konca," je rekel Milan, ki je megiverjeve zgodbe vedno rad poslušal. Mali zvitež jih je imel na zalogi za vsako priložnost in pri njem nikdar nisi mogel vedeti, kaj je res in kaj ne.

Bili so že blizu Podčetrtka in skoraj petdeset kilometrov brez enega samega požirka, česar nihče, ki jih je poznal, ne bi mogel verjeti. Trpko je poiskal steklenico z domačim žganjem, in ko so se vsi trije odžejali, je Megiver nadaljeval.

"Ko sva se s prav tako golo Ivanko znašla na suhem, je brez besed počepnila predme in ga polna občudovanja zgrabila z obema rokama ter si ga lačno potisnila v usta. In zdaj pazi tole, Trpko! Ko je izginjal v njenih vročih ustih, ga je držala z obema rokama, a ga je bilo notri vseeno že toliko, da sem začutil, kako ozko grlo ima vroča punca ..."

"Tega kretenskega pretiravanja pa res ne bom poslušal!" je živčno zakričal Trpko ter nagnil iz steklenice, da je zaklokotalo. Žganje je lahko pil, kot običajni zemljani pijemo vodo.

"Pusti ga, naj govori, kreten!" se je zasmejal Milan in mu, v strahu, da ne bo spil do dna, izpulil steklenico iz roke.

Pri tem je kombi zavijugal po ozki cesti kot da bi šlo za avto-slalom. Nasproti vozeči traktorist je bil že na tem, da panično skoči s traktorja v koruzo, ki je rasla vzdolž ceste, potem pa je le jezno pokazal svoj skrivljeni sredinec, pri tem pa nekaj prav grdo zaklel.

"Tudi jaz tebi, tudi jaz tebi!" se je, ko sta se znašla vštric, jeznemu kmetu v ksiht pijano zarežal Milan ter si privoščil nekaj krepkih požirkov.

"Ko se bomo ustavili, ti ga bom pokazal, če mi nočeš verjeti na besedo," se je Megiver obrnil k Trpkotu, in nadaljeval. "Po kratkem sesljanju in žvečenju si ga je vzela iz ust ter se začela trkati z njim po čelu in ramenih, si ga stiskati med velika joška, mu dala okušati svoji senzualni polni ustnici, in kaj sem mogel? V tem oziru je bila očitno nora, bila je večja in močnejša od mene, s hrapavo levico pa je pohotno mečkala moje bikovske prašnike, in med brati, bilo mi je tako fino, da na odpor nisem niti pomislil ..."

"Od teh laži in pretiravanja mi gre enostavno na bruhanje," je rekel Trpko v predahu za požirek in se začel živčno presedati, kot da ga bo od vsega hudega stisnilo.

Milan je med cuzanjem iz steklenice komaj speljal preoster ovinek, za katerim je v oblaku prahu izginjal elegantni črn Audi z Evgenom in menoj.

"Malarji pa res vozijo kot norci!" je rekel, ko mu je uspelo ostati na cesti in podal steklenico Megiverju.

"Malce kasneje," je nadaljeval Megiver, "me je polegla v travo, me pohotno zajahala in si ga, obsijana z mesečino, zelo previdno vtaknila. Polna luna naju je prijazno gledala z višav, od juga pa je vela topla sapa, ki ji je mršila lase. Vse ostalo bi lahko primerjal le z rodeom v kakšnem naselju na severozahodu Texasa in bojnimi kriki Cherokee Indijancev, kar je utišalo hrup pod kozolcem ter idilično noč zavilo v plašč tišine. Lahko bi rekel, da so tisto čudovito poletno noč prekinjali le the sounds of silence ter orgazmični kriki nimfe, ki je pohotno gnetla in valjala moj porajkelj v svoji pregreti finki! Jasno, da so o mojih nadnaravnih dimenzijah izvedele tudi preostale obiralke jabolk, nakar so se hotele o tem prepričati na lastne oči, roke, usta, od zadaj in temu podobno. Če rečem vse, potem pomeni, vse - bile so stare, mlade, grde, lepe, debele, suhe in še vse tiste vmes. Z velikimi, majhnimi, kosmatimi, na črtico in čisto brez dlak. Ob potoku, na seniku, v travi, v grmičju, pod drevjem, na mahu, drevju, pa tudi v vodi, in kaj sem, ubožec, mogel proti temu? Na tistem seniku sem ostal vse do ledeno mrzlega novembra v letu gospodovem 1998. Babe so mi nosile hrano, pijačo, Alan Forda, in cigarete ter si ga spotoma pohotno vtikale povsod in na vse mogoče načine. Sodoma, Gomora, Kama Sutra, Markiz de Sade in Casanova niso nič v primerjavi z božanskimi dnevi in nočmi na tistem seniku, kjer sem tri mesece preležal čisto gol ter se pustil razvajati od norih babur. Kurc! Kurc! Kurc in Kurc! - le to jim je rojilo po zmedenih možganih, meni pa je bilo fino, da bolj fino ne bi moglo biti niti v najbolj grešnih kotičkih nebes. Neke noči, ko je strašno grmelo ter se bliskalo, z neba pa se je vlivalo v slapovih - vse je kazalo, da se bliža vesoljni potop - pa so me zahrbtno napadli razjarjeni možje, bratje, sinovi, poštarji, lovci, gasilci, in celoten farški pevski zbor. Pazi - oboroženi kot puntarski kmetje! Z ognjem in dimom so me pregnali s senika ter me štirinajst dni čisto golega podili po hostah kot kakšnega gverilca ali Tarzana, dokler se nisem, bolj mrtev, kot živ, prebil do Gajsnega dola ter se potem, ko sem prišel k sebi, zaposlil pri Milanu. Bilo mi je strašansko lepo, in ko so mi razjarjeno dihali za ovratnik, tudi strašno hudo, vama povem. Takrat sem spoznal tudi to, da je jabolko res rajski sadež in da obstoja tudi jabolko spora."

V tistem hipu je Milan ostro zavil za Audijem, se skorajda zaletel v orjaško raščen divji kostanj, in ko se je uspešno izognil še nizkemu kamnitemu zidu, skritem v prašnih šopih uvelih trav in kopriv, so se ustavili na osvetljenem parkirišču pred gostilno Krjavelj, kakor je pisalo nad vhodom.

"Skrajni čas, jebenti!" je rekel, ko je ustavil tik poleg Audija. "Žejen sem kot farška kurba!"

Drug za drugim so se skobacali iz kombija in se pridružili Evgenu in meni, ki sva se pretegovala poleg Audija.

"Fantje, gremo na en mrzel pir!" je veselo rekel Evgen in si, kot je to počel vselej, kadar je bil s čim zadovoljen, pomel zaliti dlani. "Evgen časti, naj se ve, da malarji nismo kar tako!"

"Pridi, da ti pokažem mojo zver!" je Megiver prijel Trpkota pod roko in ga potegnil za seboj proti grmovju.

"Živ ne grem, niti pod razno!" je zgroženo odskočil Trpko in panično stekel za nami.

 

 

2

 

Do mejne reke, ki je v poletni suši ostala skorajda brez vode, smo se pripeljali pod okriljem noči, vozeč po kolovozih, ki jih je Evgen poznal še iz časov tihotapljenja ljudi, orožja, pa tudi drugih, oblastem in bogu neljubih dejavnosti. To so bili časi vojnih veteranov in dobičkarjev, ki so izkoristili izredno stanje za zakonito plenjenje, časi razuzdanih veseljačenj z dekleti, ki ljubijo heroje in časi bogatenja - za tiste, ki so znali misliti na svojo ter prihodnost svojih žena, otrok in vnukov. Ti podjetni gospodje so si na račun vojne napolnili bančne račune, postavili skromne hiše v idiličnem okolju ter se zrinili v politiko in med kapitaliste. Skromni občan Evgen, malar in član lovske družine, je tu pa tam še vedno rad skočil čez dobrososedsko mejo, kjer je, ob slastnem odojku in domači kapljici, z bivšimi soborci obujal spomine ter se, kot tudi ostali iz klape, ki jim je uspelo prebiti se skozi viharje vojnih in povojnih dni, hvalil s starimi in novimi dosežki s področja svoje uspešnosti.

Osušeno strugo mejne reke smo prečkali brez večjih težav, potem pa vožnjo nadaljevali s pozicijskimi lučmi. Pri tem nam je bila v pomoč tudi polna luna, ki je srebrno sijala na valovito, z vinsko trto in redkim drevjem poraščeno gričevje. Za osebka, ki sta ležala povezana med smrdljivimi krpami in gumami, pa je bilo vse skupaj le neznosno ropotanje in boleče premetavanje sem ter tja ob jeznem škripanju z zobmi, ki jima jih je Gorazd s svojimi trdimi kmečkimi pestmi pošteno razmajal. Res je, da se sliši hudo, vendar s pokvarjenci, kakršna sta bila onadva, človek enostavno ne sme imeti milosti. Bogve koliko ljudi sta na svoji nasilniški poti spravila v strah, pretepla, zbrcala in poškodovala ter se pri svojem bednem opravilu sadistično krohotala. V vojni, ki je divjala po balkanskem hribovju, sta po vsej verjetnosti tudi posiljevala, požigala in pobijala, kajti vojna je takim izmečkom idealna priložnost za zadovoljevanje bolestnih strasti. Mučna vožnja ju verjetno ni mogla spraviti k pameti, kajti njune misli so bile prav gotovo usmerjene v kruto maščevanje, ki da se bo uresničilo, ko se nekako rešita iz njima čudnega položaja. Ni jima kapnilo, da je neka vožnja v življenju vedno zadnja in da se tokrat morda le ne bo končalo po njunih zamislih, da morda celo nikdar več ne bo šlo po njunih zamislih.

Po nekaj kilometrih luknjastega makadama smo zapeljali na asfaltirano cesto in pot nadaljevali s prižganimi lučmi.

"Še približno deset kilometrov," je v nekem trenutku rekel Evgen. "Že voham odojka!"

"Dober nos," sem se zasmejal in si prižgal cigareto.

Luči kombija, ki ga je Milan vozil za audijem, so osvetlile oblak dima, s katerim je moja cigareta napolnila kabino, zato sem pritisnil na gumb, ki je odpiral okno na moji strani, da bi v avto prišlo nekaj svežega zraka.

"Kar verjemi, da res," je rekel Evgen. "Neke noči smo bili na položajih v zadrskem zaledju in že nekaj dni smo vegetirali brez hrane, ko ti vetrovi z Velebita iznenada prinesejo omamen vonj po pečenem odojku. V praznem želodcu mi je zakrulilo tako na glas, da bi kdo zlahka pomislil, da je prišlo do sovražnikovega napada.

"Ali kaj vohaš?" sem vprašal Stipeta, ki je ležal v rovu poleg mene.

"Kaj?" se je zahihital. "A si ga spet spustil, prasec?"

"Kreten!" sem rekel. "Voham pečenega odojka. Greva!"

Bili smo tako do konca sestradani, da mu ni bilo treba reči dvakrat. S kalašnikovkami v rokah sva se previdno splazila med ostro skalovje in se podala navzgor skozi redko grmovje proti sovražnikovim položajem. Bil sem svinjsko lačen in na smrt utrujen, a me pri podvigu prav nič ni moglo ustaviti: odojek ali smrt! Stipe je bil natanko istega mnenja. Več kot pol ure sva se previdno plazila po ostrem kamenju in med bodečim grmovjem, mesec, ki nama je osvetljeval pot, je le tu in tam pogledal izza oblakov, veter je na srečo prikrival šume, ki sva jih povzročala s čevlji, slasten vonj po pečenem odojku pa je z vsakim metrom postajal vse bolj intenziven. Zavohal ga je tudi Stipe, in ravno takrat sva med bori zagledala odsev tabornega ognja. Četniki, bradati in divji na pogled, so v majhni kotanji sredi previsnega skalovja na ražnju brezskrbno vrteli slastnega odojka, se pijano opotekali okrog dveh zvezanih punc ter se glasno prerekali kdo ju bo prvi. Bili sta napol goli in tako preplašeni, da nista upali niti migniti, ko je kakšna umazana roka otipala in pognetla golo dojko ali pohotno segla med njuni goli nogi. Prasci so ju polegli na nekakšno odejo, jima raztrgali bluzi, slekli hlačke in zavihali krila do popka. Ob pogledu na njihovo izživljanje, sem zakuhal kot parna lokomotiva.

"Da bi jim pes mater!" je skozi zobe siknil Stipe.

Potem sva se, čepe za ogromno skalo, šepetaje zmenila za podvigu primerno taktiko. Bila sva diverzanta, vajena podobnih akcij, jezna pa tudi dovolj, da odojka, ki bi ga takrat lahko požrl kar sam, sploh ne omenjam. Previdno sem se splazil med skale, se ustavil kakšnih dvajset metrov stran od Stipeta in se začel na ves glas dreti: Juriš! Udari! Kolji! Sekaj! Ubij! Stipe levo! Draš desno! Mario, na juriš!, Stipe pa se je ravno tako začel dreti na svoji strani. Pri vsem tem sva začela tudi previdno streljati iz avtomatov, da ne bi po nemarnem zadelo tistih dveh zvezanih punc. Moral bi videti, kako so začeli begati kot kure po gnoju, v nekaj sekundah pa so s steklenicami v rokah izginili čez rob kotanje in v okrilje borovega gozda. Kakšnih deset jih je bilo in ni se vedelo kdo med njimi je hitrejši. V enem samem delčku sekunde so pozabili na vso hrabrost, s katero so se malo pred tem ponašali pred ujetnicama ter brez orožja pobegnili v noč, kot kakšne zbegane babe. Hitro sva se spustila navzdol, rešila punci vezi ter se potem le s težavo znebila njunih objemov in drugih izrazov hvaležnosti.

Kakor koli že, dala sva vsaki eno avtomatsko puško, ostalo orožje zmetala na ogenj, navrgla še nekaj polen, potem pa vsak na svojem koncu pograbila palico s pečenim odojkom. Jaz sem tik pred tem našel še neko usnjeno vojaško torbo ter si jo zadel na rame, nato pa smo se jadrno umaknili na varno. Snježana, visoka rjavolaska, je objokana in še vedno gola do pasu hodila poleg mene, jaz pa sem v soju mesečine radovedno gledal njeni veliki, jedri in pokončni dojki z v nebo štrlečima in kot struna napetima bradavičkama, ki sta pri vsakem koraku po šavju ter ostrem kamenju poskakovali gor in dol, pa levo in desno, da se je zdelo, kot da bi bili živi. Mislim, saj sta tudi bili živi, bili sta tako ... ah, kaj bi ti pravil! Ob njiju, ki sta se mi živo zajedli v domišljijo, sem enostavno pozabil na pretečo nevarnost. Ko smo se ustavili, da bi si malce odpočili, sem ji, kljub temu, da bi ju rad gledal tudi do sodnega dne, dal svojo srajco, kar je bila, kot se je izkazalo kasneje, ena najboljših odločitev v mojem življenju. Preden se je oblekla, me je iz hvaležnosti še enkrat objela, se stisnila k meni in me z glasnim cmokom poljubila na lice. Ta poljub, ti povem, čutim še danes. Potem smo zarezali po odojku ter se mimogrede okrepčali tudi z dalmatinsko travarico, ki sem jo našel v usnjeni torbi, polni nekih dokumentov. Pol ure kasneje smo odšli naprej, skozi noč pa je odmevalo razjarjeno četniško rjovenje, v smislu: "Preklete kurbe ustaške!" Temu smo se le zmagoslavno smejali.

V taboru so nas pričakali kot le lačna vojska sprejeme heroja in kuharja. Mesa je bilo dovolj za vse, naslednji dan pa je naš poglavnik Šime ugotovil, da so med papirji iz torbe pomembni dokumenti, ki bi lahko spremenili potek vojne v tistih krajih, in me povišal v podporočnika, Snježana pa je tistega dne postala moja adjutantka in se poslej ni več ganila od mene. Skupaj sva preživela mnoge čudovite noči, juriše, krvave bitke, zmage, pa tudi umik na rezervne položaje, kadar je naneslo. Bila je izredno hrabra, ko sva z ramo ob rami osvobajala njeno tisoč let trpeče ljudstvo, in bila je lepa ter neverjetno strastna, ko sva preživljala noči v najinem šotoru za dva, kjer sva v zanosu ljubezni kovala načrte za prihodnost. Za njo sem bil bog, ona pa mi je pomenila še več kot to, vse do usodnega napada na neko posrano četniško vas, ko so jo prasci po nemarnem zadeli naravnost v srce in sem mislil, da bo šel cel svet k hudiču. Ko mi je umirala na rokah, pogled v njenih prekrasnih očeh pa je počasi ugašal, sem prvič v tisti okrutni vojni zajokal. Odšla je z nasmeškom."

Evgen si je diskretno obrisal solzo, ki mu je spolzela po licu, potem pa je v avtu nastala globoka in zgovorna tišina. Kombi je vozil tik za nama, se tu pa tam izgubil za kakšno vzpetino in se nama po nekaj deset metrih zopet priključil. Na nekem ovinku je Evgen nenadoma zavil s ceste na levo v smrekov gozdiček, in po sto metrih makadama smo se znašli na osvetljenem dvorišču impozantne kmečke hiše ali bolje rečeno podeželskega dvorca.

Nekoč je to bila prava gospoščina, sem pomislil, ko sem s pogledom objel prostrano, z umetelno kovinsko ograjo ograjeno privzdignjeno teraso, ki se je razprostirala vzdolž pročelja iz rezanega kamna zgrajene dvonadstropne zgradbe, nad katere vhodom se je dvigal baročni stolpič. Včasih je bogata gospoda res znala živeti in zdi se, da tudi današnje dni ni nič drugače, če si kaj takega lahko privoščiš. Nekateri si očitno lahko.

Sredi slavnostno osvetljene terase je stala dolga lesena miza, polna steklenic, kozarcev in krožnikov z narezki, okrog nje pa je sedelo na klopeh, stalo ali pa se sprehajalo sem ter tja polno veselo razpoloženih žensk in moških. Iz zvočnikov je donela glasba, ki je vabila na ples. Na levi, poleg terase, sta se na žaru vrtela odojka, ki ju je neki tip z nečim skrbno polival. Spodnji prostori v zgradbi so bili osvetljeni, skozi francoska okna pa je bilo videti vse polno gostov, ki so se smejali, se pogovarjali in jemali jedi z bogato obloženih pladnjev v razkošno opremljeni notranjosti. Skratka, prizor iz filmov o lepih in bogatih.

Ko smo ustavili na prostoru za parkiranje in izstopili, so nas obkrožili široko nasmejani obrazi. Vsi po vrsti so začeli Evgenu stiskati roko, ga objemati, tu pa tam ga je kdo poljubil na lice, in okrog nas je nastala hrupna gneča. Zdravo Evgen! se je slišalo, Kako si, kapetan? Ludi Slovenac! Bok stari! in podobno, tik za tem pa smo se znašli sredi množice na terasi. S kozarci v rokah smo nazdravljali, odgovarjali na vprašanja, spraševali tudi mi in postali center burnega dogajanja. Pivo, vino, žganje, vprašanja, odgovori, trepljanje po ramenih, smeh, glasba. Ko sem sredi množice ostal sam, enostavno nisem vedel, kam bi se obrnil. Milan se je zasidral poleg neke zanosne plavolaske ter ji med zapeljivimi pogledi in medlečimi nasmeški nazdravljal z vinom, Trpko in Megiver sta nazdravljala z vsemi, pa tudi sama s seboj, Evgen se je glasno smejal z dvema na kratko postriženima in glavo višjima domačinoma, kmalu pa so krasna polgola dekleta, za katera bi človek mirno zatrdil, da so bila v rosni mladosti okras ukrajinskih ravnic, začela na mizo prinašati slastno dišeče kose odojka.

To bi lahko bila idilična slika vaške veselice, če moški ne bi bili oblečeni po vojaški modi in če ženske ne bi bile videti kot filmske igralke, sem pomislil. Od obilja golih stegen in skoraj golih dojk, ki so vabile v izrezih do popka, so me zabolele oči. Spil sem kozarec domačega vina in si privoščil kos okusnega odojka, po katerem me je spet zažejalo. Potem sem si prižgal cigareto ter se predal opazovanju pestrega dogajanja. Evgen je bil, tako se je zdelo, glavna atrakcija in zvezda tistega krasnega večera. Vsi so se radovedno gnetli okrog njega, on pa je cvetel in žarel, se smejal, vračal zdravice, govoril, tu pa tam zagrizel v sočen kos mesa ter na koncu vstal in mi pomignil naj pridem bliže.

"Veš, kaj pravijo dečki?" je rekel v zaupnem tonu. "Radi bi ona dva odvlekli v klet in ju pobarali o njunem poslanstvu ter ostalih skrivnostih, ki bi lahko bile zanimive tudi za njih. Saj veš, radovednost na bazi možnega zaslužka in temu podobno. Osnovni kratkoročni načrt pa je približno tak: ko bosta silaka spregovorila, in verjemi, da bo to zelo hitro, bodo moji frendi zblefirali tvoje prijateljčke iz Ljubljane, da te imajo v rokah in jih pregovorili naj pridejo pote v Zagreb. Po tistem, kar se jim bo zgodilo, te ne bodo nikdar več morili, lahko mi verjameš."

Ker sem mu verjel, sem le pokimal.

Potem smo skupaj z Milanom in še tremi domačini odšli do kombija ter ju privlekli na plano. Odlepili so jima povoje iz zaščitnega traku in ju postavili na noge, ki so ju po gorazdovem brcanju in divji vožnji komajda držale pokonci. Skozi otekline sta zmedeno zijala okrog sebe in z zadovoljstvom sem opazil, da tudi nasilneži poznajo strah, tega pa niti ne skrivajo. Tresla sta se kot dve prezebli kurbi v meglenem jutru. Tisti z zabuhlim ušesom od gorazdovega udarca je dobil klofuto še na drugo uho. Dlan, ki ga je zadela, je bila mesarska in tudi tokrat ga je vrglo po tleh, drugi pa se je ob strahovitem udarcu v trebuh, od hude muke zvil v počep.

"Kaj sta pa zinila kot soma na suhem, kretena," ju je nahrulil mrkogled dvometraš, širok kot omara. "Saj niti začeli še nismo! Na noge in gremo, prasca! Na sporedu imamo pevske vaje za duet, a najprej vaju bom lastnoročno uglasil in sinhroniziral, kar bi znalo biti ob vajinem nesodelovanju precej neprijetno. Tisti, ki me poznajo in teh sploh ni malo, me kličejo gospod Dirigent. Predvidevam, da si bosta to ime dobro zapomnila!"

Pri tem so ju že klofutali, suvali in brcali proti zadnji strani zgradbe, ki je v svojih mračnih kleteh verjetno skrivala mnoge hude skrivnosti. Hude predvsem za tiste, ki so bili tja pripeljani proti svoji volji in s povsem določenimi nameni.

V njuni koži pa ne bi bil rad, sem pomislil. Dirigenta je hudo že videti, kaj šele, da bi se te jezni orjak dotaknil.

Ko je majhna skupina z ujetnikoma izginila v temi za hišo, smo se vrnili na teraso ter sedli za obloženo mizo, kjer se je nadaljevalo veseljačenje. Razpoloženi gostje so se brezskrbno predajali čarom poletne noči za polno mizo in pri tem jih nič ni moglo zmotiti. O onih dveh, ki so ju skrivaj odvlekli v klet, si nihče od prisotnih ni belil glave.

Sedel sem nasproti Megiverja in Trpkota, ki sta med živahno razpravo o smislu in nesmislu življenja tekmovala, kdo od njiju bo hitreje pospravil več kosov slastno dišečega odojka in si pri tem po grlu spustil več pijače. Po obnašanju in videzu sta za mizo sodila ravno toliko, kot Terminator k poslednji večerji, in stavil bi, da sta si v svojih sanjarjenjih o idealnem življenju, le-to predstavljala kot brezskrbno radost, ki sta jo doživljala ob dobrotah pri polni mizi. Glasno je mlaskalo, cmokalo in teklo po njunih bradah, in to v tolikšni meri, da bi konkurenco dobila le v kakšnem svinjaku, gostom, ki so to opazovali, pa sta se v svoji nenasitnosti zdela neverjetno zabavna.

"Kapetan Evgen, bodi fair in nam povej tisto zgodbo iz Like, saj veš ... tisto, ko si imel spuščene hlače!" je nekdo z drugega konca mize preglasil celo družbo.

"Ja, povej, kapetan!" je bilo slišati še nekaj drugih glasov in za omizjem je iznenada nastala tišina, spremljana le z glasbo iz zvočnikov.

Mojster Evgen pa očitno res ni kar tako, sem pomislil, tu ga resno kličejo kapetan. Kdo bi si mislil!

"OK, dečki! Nekateri ste bili takrat tam, nekateri ste štorijo slišali že stokrat, a jo bom vseeno povedal, da tudi moji frendi iz Slovenije ne bodo prikrajšani za tisto norost," se je zasmejal Evgen. Na hitro se je odžejal in nadaljeval. "Bili smo, torej, na položajih v okolici mesta Gospić in na bojišču je nastopilo trenutno zatišje, bonaca, kot bi rekli mi, mornarji. Snježana je ležala na hrbtu poleg mene in tiho zrla v svetle zvezde na črno modrem nebu, jaz pa sem kadil in opazoval njeno dihanje, njeni jedri dojki, ki sta nemirno valovili pod vojaško bluzo. Ravno sem jo hotel pobožati po tistih mikavnih izboklinah, ko me je nenadoma hudo pritisnilo.

"Počakaj me tu," sem ji šepnil in zdrvel proti dvajset metrov oddaljenem, z mesečino obsijanemu kamnitemu zidu.

Opasač z nožem, pištolo in bombami sem si začel živčno odpenjati že kar med tekom, preskočil sem nizek zid in iz mene se je ulilo, še preden sem dodobra počepnil. V prekleti tišini je bilo slišati kot rafalno obstreljevanje z mitraljezi. Bilo me je v dno duše sram, da mora nespodobnost poslušati tudi Snježana. K temu se je iz teme razleglo tudi glasno krohotanje soborcev, spremljano z opazkami, vse skupaj pa je slišal tudi sovražnik, ki je moje hude prebavne motnje očitno smatral za provokacijo. Kar naenkrat so se v odgovor oglasile puške, začelo je pokati, žvižgati in se bliskati, zagrmele so havbice, topovi in minometi, zaregljale so strojnice, in kar naenkrat se je v tistem prekletem zidu raztreščila protitankovska raketa. Pritisk eksplozije me je dvignil v zrak ter vrgel čez neko grmovje, nakar sem v visokem loku in z nago ritjo priletel v goščavo kopriv. Situacija je bila kritična, v temi pa nisem videl, da so koprive, zato sem na hitro odtrgal šop ter se obrisal. Okoli mene je pokalo, treskalo, se bliskalo, v zrak je letelo kamenje, zemlja, koprive, veje, polži in stare konzerve, jaz pa sem v cikcaku panično begal sem ter tja, se kakor zmešan metal po tleh in iskal zaklone, hlače pa sem imel še vedno spuščene, ker med eksplozijami ter na vse strani letečimi raketami, granatami, bombami in naboji ni bilo časa, da bi se uredil. Kakšna dva metra od mene je nenadoma silovito zagrmelo ter se zabliskalo, me še enkrat dvignilo v zrak in po nekem čudežu sem priletel v rov poleg Snježane. Zasul naju je plaz kamenja, zemlje in šopi suhe trave s koreninami, potem pa je nenadoma, kot bi odsekal, vse skupaj utihnilo. Omotično sem obležal na trebuhu, Snježana pa se je čez nekaj časa previdno dvignila na vse štiri in me z dlanjo usekala po nagi riti, da je glasno počilo.

"Dobro si jih prestrašil," se je zasmejala, "mislili so, da jih je napadla cela hrvaška vojska!"

Sledil ji je gromoglasen aplavz in divje krohotanje soborcev. K sreči je bila tema, v medlo svetlobo mesečine pa se je z vseh strani kadilo, sicer bi se soborci na moj račun še bolj zabavali. Ampak najhujše je šele sledilo. Zadaj me je začelo neznosno peči in srbeti, tako, da sem se moral dva dni na skrivaj praskati po riti ter se drgniti ob drevesa in skale kot kakšna žival, preden je minilo. Zato, dečki, vam priporočam, da si nikoli, res nikoli, ne brišete riti s koprivami, kajti posledice so, blago rečeno, sila neugodne."

Ob njegovem pripovedovanju se je razpoloženo omizje divje krohotalo in dokazalo, da zna, kljub svoji tragičnosti in krutosti, biti smešna tudi najbolj krvava vojna.

Temu bi lahko rekel tudi male šale velikih bojevnikov, sem pomislil. A čisto drugače bi bilo slišati, če bi za tistim zidom, bogu za hrbtom, obležal mrtev junak s spuščenimi hlačami. Morali bi ga na hitro pokopati v grob za katerega nikdar nihče ne bi slišal. Le koliko takih se skriva po zapuščenih kotičkih tega čudnega sveta?

Na drugi strani mize je Trpko nenadoma ploskoma padel na hrbet in obležal. Zadonelo je votlo, kot da bi se po kamnitem tlaku skotalil prazen sod.

"Hare Krishna rama hare rama!" je glasno kriknil po vzoru na svojega bratranca Norega Lea, potem pa se z belim zagledal v polno luno, dvignil roki k nebu ter mrmrajoč neznane besede, v tistem položaju obmiroval. Prej hrupno omizje, je nenadoma onemelo.

Pred leti sta Trpko in Nori Leo hotela osnovati svojo Hare Krishna Rama podružnico, kar pa se na njuno smolo ni obneslo, ker si potencialni verniki z bližnjih hribov niso hoteli obriti glav in se obleči v oranžne rjuhe, ki sta jih nažicala pri rdečem križu, potem pa lastnoročno obarvala v koritu za napajanje goveda. Vprašljiva je bila tudi desetina, ki naj bi jo verniki prispevali v dobrobit in razvoj omenjene sekte, ki naj bi imela svoj tempelj v za ta namen prenovljenem trpkotovem kozolcu.

Trpko se je, ležeč na hrbtu, začel peniti, Megiver pa je, vajen takih primerov, z mize pograbil kozarec ledeno mrzle Jamničke kiselice ter mu jo hladnokrvno pljusknil v obraz. Trpko, ki je bil takih primerov očitno tudi vajen, je stresel z glavo, nakar se je okorno dvignil, sedel nazaj za mizo ter nadaljeval svojo vročo razpravo z Megiverjem, kot da se malo pred tem ni zgodilo nič omembe vrednega. Vse skupaj je trajalo nekaj sekund.

"Čudaka razpravljata o reinkarnaciji," se je zasmejal Milan, ki je sedel nasproti mene in tik poleg njiju. "Trpko zatrjuje, da je bil v prejšnjih življenjih Julij Cezar, Aleksander Makedonski, Jinghis Khan in Napoleon, Megiver pa dokazuje, da to nikakor ni res, ker se od neandertalskih časov ni spremenil niti za las."

"Na zdravje in uspešno zaključen posel!" je pri tem visoko dvignil kozarec dobro razpoloženi Evgen.

"Na zdravje, dečki!" je z ostalimi nazdravil tudi dvometraš, ki so ga klicali Dirigent in je ravno v tistem trenutku prišel k mizi. "Tipa sta priredila tiskovno konferenco in dala svoje prve izjave, še preden sem ju sploh dodobra uglasil in sinhroniziral. Sodelujeta pa tako zavzeto, da sta me kar razočarala. Taki tički so hrabri le takrat, ko so v absolutni premoči, ko pa goli visijo s stropa in so videti kot perverzno depilirani netopirji, zapojejo čisto drugačne pesmi!"

Nič čudnega, sem se zgrozil. Pred očmi so se mi prikazale plesnive ječe, natezalnice in grbasti krvniki s kapucami na glavi, ki so v ognju pogrevali klešče, in bilo mi je jasno, da v kleti pod vsaj dvesto let starim poslopjem ni moglo biti prav nič drugače. Prepričevalne metode sodobnih mučiteljev so v resnici še veliko hujše, kot v srednjem veku, kajti sodobna tehnika s pomočjo izrojenih možganov dela čudeže tudi v tej, človeka res nevredni strokovni panogi.

"Kako pa je s temi ženskami tu naokrog?" je Evgen vprašal Dirigenta. "Videti so, kot da bi pobegnile iz Hollywooda. Ne veš, katera je lepša in katera bolj slečena."

Pogled mu je obvisel na rasni blondinki, ki se je ob glasnem spodbujanju celotnega omizja šla strip-tease, dve drugi, skoraj goli, pa sta nedaleč stran zaneseno izvajali nekakšen lesbo-show s strastnimi poljubi in božanjem. Nekaj razgretih tipov, ki so se zbrali okrog njiju, si je v ritmičnem gibanju slačilo mokre srajce in terasa se je začela spreminjati v noro plesišče, kjer se je ob vse hitrejših ritmih in divjem ploskanju božjastno treslo vse več parov, pa tudi posameznikov.

"Izberi si kos ali dva po svojem okusu, kapetan," se je široko zarežal Dirigent. "Ta dekleta so najeta prav za to noč in plačana za vse storitve, ki si jih lahko zamisliš. Saj veš, kako gre - mi, stari borci, si moramo tu pa tam privoščiti tudi kakšen kos sveže divjačine, da ne bi kdo, bog ne daj, govoril, da nismo več za rabo. Med nama rečeno, vsak teden si privoščim dve, včasih pa tudi tri. Tam, kjer domišljija odpove meni, nadaljujejo one, in na koncu se ne ve, kje in kdaj se je sploh začelo. Sicer pa, kaj bi ti pravil - izberi in poizkusi, pa boš videl."

"Ja, saj," je globoko vzdihnil Evgen, se nagnil k njemu in mu začel razlagati nekaj očitno strogo zaupnega.

Družba je postajala vse bolj pijana, glasba vse bolj glasna, ritem hitrejši, pijača je tekla v potokih, dim cigaret pa je teraso zavil v goste koprene meglic, iz katerih so pobliskovala v plesu poskakujoča razgaljena telesa opitih žensk in moških, katerih roke so se stegovale po slo vzbujajoči goloti. Noč je bila topla in jasna, pravšnja za razuzdano veselico na prostem.

"Yes! Imam idejo!" je nenadoma poskočil Milan, ki je sredi veseljačenja ostal brez primernega sogovornika in je očitno ves čas potuhnjeno koval načrte za kakršno koli potegavščino, da bi se malce zabaval tudi on.

Bil je že dolgo srečno poročen osebek in tip človeka, ki ob lovu za odpadnimi kovinami in v ljubezni do pijače, v družbi Megiverja in Trpkota ni našel časa za druge ženske, pa tudi ne volje za skok čez plot. O, saj bi kakšno podrl, če bi naneslo, če bi se mu kaj primernega kar samo vrglo okrog vratu. Kaj takega kot je bila, recimo, polgola bjonda, ki se je ob njihovem prihodu motala okrog njega, potem pa kar naenkrat izginila, ker, kakor je ugotovil sam pri sebi, ni bila ravno udarjena na zamazane in smrdeče tipe. Ko se je presedla k nekemu polizanemu slinavcu, ki se je cedil od briljantine, je pač zvrnil dva kozarca domačega vina in jo pozabil. Babe so babe in zakaj bi se ubadal z njimi, si je mislil, ko mi je že moja splezala čez glavo! Če bi, bog ne daj, slučajno izvedela, da sem grešil z drugo, bi bilo zame varno kvečjemu v pragozdovih Amazonije, pa še tam bi mi dihala za ovratnik.

Kakor koli, družbi okrog Evgena in orjaškega Dirigenta, je povedal megiverjevo zgodbo o Moby Dicku, razložil trpkotove blodnje o prejšnjih življenjih ter tudi to, da sta čudaka že skoraj celo življenje vegetirala na robu tremens deliriuma in da bi se iz tega dalo narediti res dober show. Tako sta Megiver in Trpko, ki sta v svoji filozofski debati zašla na povsem drug konec vesolja, postala predmet splošnega zanimanja. Dirigent je poklical eno najetih punc, ki je naokrog hodila kar zgoraj brez, ter ji nekaj povedal na uho, mimogrede pa se je potrudil tudi z masiranjem njenih golih dojk, nakar se je nasmejana in z jezno nasršenima bradavičkama frfotavo izgubila v hišo. Potem smo tisti, ki smo bili na tekočem z dogajanjem, muzaje se opazovali, kako se okrog prepirajoče se ter popolnoma odsotne dvojice filozofov zbirajo skoraj gola dekleta. Ni trajalo dolgo, ko so Megiverja, ki od preobilja pijače ni več vedel, kje je in kaj se dogaja, v svoji sredi odpeljale, oziroma, ker se je poizkušal upirati, dobesedno odnesle v hišo. Amazonke so bile kar vse po vrsti za glavo višje od majhnega, kosmatega in živčnega škrata, ki, ko so ga imele trdno v nežnih ročicah, ni več kazal znakov odpora, z izjemo nostalgične želje, ki so jo v njem vzpodbujali pogledi na polne steklenice na mizi.

Tisto, kar se je dogajalo in zgodilo potem, je bilo spontano zaporedje dogodkov, ki je privedlo do tragi-komičnega zapleta, kakršni so značilni za situacije, v katerih se opita družba malce preveč razživi in stvari uidejo iz rok. Pili smo, se pogovarjali, poslušali razburljive zgodbe z bojišč, plesali, se smejali šalam, se mastili s slastnimi kosi mesa, v danem momentu pa je Trpko, zdelan od enormnih količin alkohola ter brez sogovornika, ki bi mu dvigal tlak, spustil svojo neandertalsko lobanjo na krožnik s preostanki mesa, namazov, omak, ajvarja, solat in ostalega ter skoraj v istem hipu glasno zasmrčal. In to je bil pravi trenutek za Milana, njegovega šefa, ki ni izpustil nobene priložnosti, da bi se pošalil na račun svojih dveh delavcev. Med vsesplošnim smehom prisotnih je trpkotovo plešasto teme na debelo namazal z majonezo. Potem je neki šaljivec stvar posul s poprom, neka izjemno prsata črnolaska s soljo, smeh pa je dosegel vrhunec, ko ga je ena deklet, oblečena zgolj v rdeče tangice, okrasila s košatim vencem peteršilja. Tako okrašenega je potem prijela za ušesa, mu previdno dvignila glavo in jo stisnila med svoja mega joška, nakar je Dirigent, med splošnim smehom, napravil nekaj res ekskluzivnih posnetkov s polaroidom, ki se mu je po nekem čudežu znašel pri roki. Na enem posnetkov je subjekt spominjal na utrujenega Julija Cezarja, na nekem drugem bi se ga moglo zamenjati za pretepenega nezemljana, in ko so posnetki začeli krožiti iz rok v roke, je bilo slišati le še smeh, režanje, na koncu pa neustavljiv krohot. Utrujeni bojevnik je z glavo na krožniku nemoteno smrčal naprej, le s to razliko, da mu je nekdo v eno nosnic stlačil kadečo se cigareto. Posnetki kadilca, ki se mu niti malo ne sanja, da med smrčanjem živćno kadi, so bili naravnost fantastični. Dirigent je očitno imel talent tudi za umetnostno fotografijo.

Hec pač mora biti, sicer bi bilo življenje dolgočasno, me je prešlo med smehom, kajti vedel sem, da sta Trpko in Megiver pogosto tarča takih in podobnih šal svojega šefa, in da nista niti najmanj zamerljiva, ker se jima to ne bi izplačalo. To je bil pač njun slog na poti skozi labirint življenja ali pa je temu botrovala okrutna šaljivka usoda, kdo bi to vedel.

Iz hiše se je nenadoma razlegel glasen krik groze, kakršnega bi lahko uporabili v ultra srhljivi grozljivki. Omizje je za hip onemelo, tik za tem pa je kozi vhodna vrata, oblečena le v črne čipkaste tangice, na teraso pridrvela ena tistih radoživih punc, ki so odvedle, oziroma odnesle Megiverja v hišo. Široko razprtih oči in odprtih ust, je med dlanema kazala skorajda polmetrsko razdaljo.

"Madona, takega ima!" je vrešče poskakovala, z njo vred pa tudi njeni veliki in težki dojki z dudastima bradavičkama. "Mali škratek ima takegaaa!"

"Yes! To so pa moji delavci!" se je pijano zarežal Milan in s pestjo usekal po mizi, da so zažvenketali kozarci. "Zamislite si, kakšnega ima šele njegov šef!"

"Ja, to bi bilo pa res zanimivo preveriti," se je v nastalo tišino oglasila neka anonimka iz množice.

Milan jo je ošinil s strupenim pogledom, si po grlu spustil deci zagorskega šnopsa, kot bi bil Jamnička kiselica, potem pa si je s posvinjanim rokavom potegnil čez razmočena usta ter si natočil novega.

"Nataša, slikaj ga v vseh pozah, ki ti pridejo na misel, potem mi pa prinesi posnetke!" je Dirigent zavpil razburjeni očividki megiverjevih razmnoževalnih potencialov.

Počakal je, da punca pride do njega, ji dal polaroid, potem pa jo pohotno objel okrog bokov in nervozno premesil čudovito zaobljeni polovički njene gole ritke, nakar ga je zgrabilo. Obrnil jo je od sebe, jo nagnil čez mizo ter se v napadu sle potrudil še z jezikom, na koncu pa je zakopal obraz med drhteči ritnici ter si z njima zaneseno zmasiral lica. Čez minutko ali dve je od mize odjadrala široko nasmejana in popolnoma gola, Dirigent pa si je z njenimi čipkastimi tangicami demonstrativno obrisal potno čelo ter jih zmagoslavno spravil v žep.

"Evgen, če imajo Slovenci res take, kot tisti škrat, potem si ti po vsej verjetnosti uvožen," se je glasno zasmejal, medtem, ko je s pohotnim pogledom spremljal golo ritko neke druge Nataše, ki je izzivalno pobliskovala izpod mini krilca sredi množice plešočih.

"Dirigent, samo ne zafrkavaj!" je planil Evgen. "Kdaj si me pa videl? Si morda eden tistih zblojencev, ki skrivaj opazujejo prave moške, eden tistih drugačnih, ha?"

"Drugačen, ja! Pa kaj še!" se je zakrohotal Dirigent in si, s pogledom, zapičenim v tisto živahno ritko na plesišču, obliznil od poželenja osušeni ustnici. "Spomni se na tisti viharen dan pri Maslenici, ko je burja v zalivu prevračala čolne! Čakaj, vsem bom povedal, kaj se ti je zgodilo!"

Na hitro je izpraznil kozarec z vinom, si prižgal cigareto in ko je videl, da napeto čakajo, kaj jim bo povedal, nadaljeval. "Poslušajte, dečki! Bili smo vkopani v skalovju in se občasno obstreljevali z bradatimi zlikovci, ki so se vkopali na oni strani zaliva. Bil je hudo mrzel november in že nekaj dni je z Velebita jezno pihala burja. Tu in tam je zagrmel top, se oglasil mitraljez, počila puška ali sikaje priletela raketa, sicer pa je bilo mirno, skorajda dolgočasno. Spali smo v dveh velikih šotorih, kapetan Evgen in njegova adjutantka Snježana, pa sta imela dvojčka, ki sta ga zaplenila ob vpadu v sovražno četniško vas nekje v Liki. Tistega ledenega jutra smo pred kuharskim šotorom pili prvo jutranjo kavo, kadili, nekateri so se davili z nekakšno nagnusno kašo, vsi pa smo kovali načrte za napad na sovražno postojanko, ki nam je šla že pošteno na živce. Nekaj dni pred tem so nam bradati prasci namreč razstrelili kuhinjo ter skladišče hrane, in to le kakšne pol ure pred večerjo. Maščevanje za tako podlost je bilo neizogibno, ampak kaj se je zgodilo? Kar naenkrat smo v inkriminiranem dvojčku zaznali značilno prerivanje, saj veste, šlo je ta tiste bogokletne dejavnosti! Vsi po vrsti smo utihnili ter začeli radovedno zijati v šotorček, da ne bi morda tudi kakšno reč videli. In smo jo res! Nenadoma, kot bi hudič vedel, v čem je problem, je med vejami borovcev silovito zatulilo, zažvižgalo in završalo, orkanski sunek burje pa je njun šotorček dvignil od tal, ga zavrtinčil v nebo ter ga odnesel navzdol, v razpenjene valove. In kaj smo ti zagledali? Bila je orjaška, bela, kosmata in lunasto okrogla rit, od katere sta k nebu štrleli dve dolgi ženski nogi. Evgen je prepadeno planil kvišku, ona pa si je bliskovito potegnila vojaške hlače vse do vratu, a smo kljub temu opazili, kako simpatično je bila poraščena med nogama. Kapetan Evgen pa je imel problem, ker se je pred tem slekel in so v tistih, zanj težkih trenutkih, njegova vojaška srajca, hlače in gate vrtinčasto plavali po zraku. Čisto nag se je začel metati po skalah, tekati in begati sem ter tja, da bi jih morda nekako ujel, nas pa je pri tem krivilo od smeha. Da ga imamo na opazovanju, je ugotovil šele potem, ko smo glasno zaploskali, razjarjeni sovražnik pa je v naši smeri spustil nekaj besnih rafalov iz strojnice. Takrat, ko je panično tekel proti nam, smo imeli priložnost videti, da mu med nogama mahedravo opleta nekakšna zgrbančena malenkost, ha ha!"

"Na tisti prekleti burji in pod sovražnikovim ognjem, bi se skrčil tudi tebi," se je na hitro izmotal zardeli Evgen in si spustil po grlu občudovanja vredno količino žganega.

Pospremila sta ga smeh in ploskanje. Ura je bila že krepko čez polnoč, a zabava še vedno ni dosegla vrhunca, kar pa glasno smrčečega Trpkota sploh ni motilo. Cigareta v njegovem nosu je medtem ugasnila.

Iz hiše se je nenadoma vsula gruča razposajenih deklet ter se med razburjenim vreščanjem zbrala okrog Dirigenta in ostalih. Završalo je kot v kurniku kadar se pojavi lisica, vzrok pa so bili pohujšljivi posnetki z golim Megiverjem, ki so v nastali tišini zakrožili iz rok v roke. Bilo je slišati koprneče ženske vzdihe in spoštljive izraze občudovanja, vmes pa moške kletvice, glasno škrtanje z zobmi, zavistno sikanje, pa tudi izjave, kot na primer: Uh, madona! Tega enostavno ne morem verjeti! Tudi jaz bi imel takega! S čim neki so ga futrali, da ima tako prekleto velikega? In temu podobno. Erotični posnetki so bili plod profesionalnega pristopa, fantazijski, s poudarkom na splošno navdušenje vseh, ki so sodelovali: Megiver pod tušem, ko mu ga ena od punc (gola, prsata in tam kosmata) mili z obema rokama; Megiver iz profila, s trdim kot ogrska salama in mošnjo kot kokosov oreh; pa Megiver med dvema puncama (goli, z majhnimi, tam doli s črtico), ki sta mu podstavili pladenj, da je bil videti kot zajeten kos suhe salame, med njimi pa še nekateri posnetki na samem robu pornografije, ki jih v smislu občega pohujšanja raje ne bi opisal. Njegov škratovski obraz je kazal presenetljivo treznost, ki sta jo spremljala blažen nasmeh in volja do sodelovanja na vseh ravneh, v ozadju posnetkov pa je bilo za pravšnji kontrast videti slike porušenih hiš, vasi in mest.

"Jebenti!" je glasno zaklel Dirigent. "S tako batino bi postal feldmaršal še pred prvo bitko!"

"Jaz pa kontraadmiral!" se je zasmejal Evgen in živčno eksal kozarec močnega.

Svoje čase je bil bojda tudi mornar in je poznal vsa kurbišča v Hong Kongu, New Yorku in Rotterdamu bolj, kot lasten žep, žensk, ki jih je na svojih odisejadah zvabil v posteljo, pa je bilo toliko, da bi opisovanje le-tega prešlo v absurd. Če bi za vzorec vzeli njega, bi lahko z absolutno gotovostjo zatrdili, da malarji res niso kar tako, a kaj bi to. Po tistem, ko sem se prepričal na lastna ušesa, da ga dečki kličejo kapetan, sem bil na tem, da bi mu verjel tudi take reči. Za kaj takega res ni nujno, da si nekaj posebnega, le ob pravem času moraš biti na pravem mestu, pa se ti začne dogajati kar samo od sebe.

"Kje pa imate tega pritlikavega konja?" je Dirigent vprašal glasno razpravljajoča dekleta, ki niso mogla skriti, da bi s tako vražje razraščenim primerkom rada preizkusila to in ono, pa tudi tretje, če le bog da, in ...

"Tista koza, Monika, se je z njim zaklenila v kopalnico in noče odpreti," je s pritožbo v milem glasu rekla še vedno gola bjonda s fotoaparatom. By the way, med nogama je bila gladko obrita, in ravno tam, kjer se je njena simpatično gladka stvarca razpočila v dve napeti polovički, izmed katerih je štrlelo nekaj vznemirljivo rožnatega, je pristala nervozna dlan Dirigenta, ki je nadaljnji razvoj situacije dobesedno držal med klobasastimi prsti. Ona je, vedoč, da si jo bo orjak tisto noč rezerviral zase, le vzburjeno zamencala z nogama, potem pa se pridno stisnila k njemu in ga objela okrog bikovskega vratu.

"Koza se je zaljubila na prvi pogled, mislim, na prvi vbod!" se je z zvrhano mero zavisti v glasu zasmejala neka brineta v sami majčki in tangicah, ki bi očitno rada bila na mestu tiste srečnice Monike, ki je v očeh svojih kolegic nenadoma postala čisto navadna koza.

"Brezupen primer, ta Monika, ampak jaz sem polkovnik, in vedite, da imajo polkovniki vedno in povsod najdaljše in so tudi na splošno naj naj v vseh pogledih," se je zasmejal Dirigent.

"Kar se tiče mene, bi si upal brez bojazni trditi, da imajo največje kapetani," se je zasmejal Evgen, "a zložimo te slike pred Trpkota, potem pa ga zbudimo. To bo šele hec, dečki!"

Pri tem si je Dirigent posadil tisto nagico v naročje, dvignil roki k polni luni, se ozrl po prisotnih, in s to potezo utišal celo teraso. Potem je svoji ogromni dlani plasiral na njena drhteča joška, ter se, igraje se z bradavičkama, zazrl v Trpkota.

Uspavani Cezar z ugaslim čikom v nosu, je še vedno smrčal. Njegova orjaška pleša, okrašena z majonezo, poprom in vencem peteršilja, se je zdela kot razpokana čelada rimskega bojevnika. Milan je v tišini, ki je nastopila pred pričakovanim izbruhom še večje norosti, zložil slike po mizi, natočil kozarec domačega, ga postavil predenj ter z dlanema glasno plosknil poleg njegovega levega ušesa. Ušesa je imel razvita kot mamutov mladič.

"Kaj, kaj je, kje smo, jaz ...," je Trpko planil pokonci. Za hip je postal, nakar je na dušek izpraznil nastavljen kozarec in se odprtih ust zazijal v razstavljene slike.

Nato si je iz nosa potegnil nedogorel ostanek cigarete, si ga stlačil med mesnati ustnici, si ga prižgal in zamišljeno potegnil nekaj globokih dimov. Oči mu je pri tem potegnilo skupaj, pa narazen, potem še malce bolj narazen in nato spet skupaj. Ostali so ga, ujeti v čudne poze, pri tem nemo opazovali. Zdelo se je, kot bi kdo ustavil film zadetega režiserja, ki je bil pri snemanju prizora za nianso preveč naspidan s kokainom.

"Saj to je pa Julij Cezar, veliki Imperator," je rekel čez nekaj časa ob pogledu na svojo lastno podobo, "moje meso in moja kri! Tovariši, tu gre za avtentično delo njegovega sodobnika. Le poglejte si plemenitost potez na licih utrujenega bojevnika ... (vzel je fotografijo z mize in se v govorniškem zanosu teatralno dvignil) ..., ki razodevajo silovitost zmagovalca v tisočerih krvavih bitkah, ki nam kažejo neizmerno globočino čustev, ko je mogočni vladar sveta nemočno pokleknil pred božanski lik Kleopatre in ponižno upal, da mu bo nesmrtna naklonila vsaj droben dih ljubezni. Pogled v daljavo je značilen za odprtost umetniške duše, temno ozadje pa prispeva k občutku minljivosti in propada. To, gospodje, in ti, pička, ti blond, ja, ti z na stežaj odprtimi usti, to, kar vidim tu (s prstom je pokazal na posnetke z erektiranim Megiverjem) pa je nagnusen kič, čisto navadna izmišljotina in ogabna fotomontaža. In tega, jebenti, enostavno ne bom gledal, še manj pa to odurnost komentiral."

Tu je vzneseni Trpko končal in v nastalo tišino se je razlegel gromovit aplavz, kot se ob velikih govorih tudi spodobi. Tista bjonda, mimogrede javno ozmerjana s pičko, se je jezno obrnila stran, mu v globokem priklonu maščevalno pokazala golo ritko in razkačeno odfrlela v hišo.

Jebenti, temu bi se pa res lahko reklo super ritka, je pri tem pomislil Milan in si, pomotoma prepričan, da je šnops, stresel v grlo dva deci Jamničke kiselice.

"Hvala vam, tovarišice in tovariši!" je glasno rekel Trpko in ponosno sedel nazaj na klop.

Milan je med vsesplošnim smehom sebi in njemu natočil žganja, sosed z leve mu je prižgal cigareto, in Trpko se je spet počutil kot v študentskih letih v Ljubljani, ko so bile sanje še vedno dosegljive. Z levico si je potegnil po pleši, potem pa si z velikim zanimanjem ogledal mastno dlan.

"Prekleti golobi!" se je nagnil k sosedu na svoji levi ter mu zaupno pokazal lepljiv zmazek na dlani. "Prekleti golobje, dragi tovariš, imajo včasih občutek, da so orli, vsaj poserjejo se temu primerno. Leti, leti, leti golob in žvrgoli si pesmico El condor kaka, potem pa pof na glavo nič hudega slutečega genija. C'est la vie, mon ami, c'est la vie!"

Obrisal si je dlan ob usnjato hlačnico kombinezona in v enem samem požirku eksal deci šnopsa.

"S takimi hlačami ne boš sedel v službeno vozilo!" je pijano zavpil Milan. "Ni niti osnovnih pogojev!"

"Nikar se ne žrite striček Milan!" se je v nenadnem napadu norosti zarežal Trpko in s tem spravil v smeh tudi vse ostale na terasi. "Nocoj, ko je srebrni mesec odel mamico zemljo v tako čudežno modrino, da me ob pogledu nanjo stiska pri srcu, me lahko vozijo le nebeške kočije!"

Z na stežaj razprtimi čeljustmi v gromkem smehu, je omizju pokazal mogočno, rumeno, konjsko zobovje, potegnil po pleši še z desno dlanjo, si jo teatralno obrisal ob milanovo srajco in mu nesramno pomežiknil. Potem je z mize pograbil cigarete in skoraj polno steklenico žganja ter se cikcakasto opotekel proti živi meji, poljem, rekam in hribom, proti svetli zvezdi severnici, v črno noč. V grobni tišini so ga nemo, skorajda prestrašeno, spremljali pogledi, dokler jim ni izginil izpred oči, iz teme pa se je nenadoma zaslišala poznana koračnica Regiment po cesti gre, tralala..., kar je bila njegova pijanska himna.

"Kam se je pa ta čudaški subjekt namenil?" je nastalo tišino prekinil Dirigent in si ob pomoči razvnete nagice prižgal stoto cigareto tistega dne. Bil je mnenja, da mu rak niti slučajno ne more več do živega in, konec koncev, preživel je vojno ter še marsikaj, in ... klinc gleda raka, pa tudi vse ostalo! Pustimo to za jutri, ko bo mogoče še en nov dan!

Zopet se je zaslišala glasba in druščina je hipoma pozabila, da na tem svetu obstojajo kakšen Trpko in njegove težave, kajti živeti je treba za ta trenutek in takoj, vse ostalo, dečki, je čisto navaden lari-fari.

Tako je v življenju, sem pomislil. Ko se bodo prisotni kasneje spomnili te burne noči, se bodo spomnili tudi na tipa s čudnim imenom Trpko, ki je z majonezo na glavi in steklenico žganja v roki izginil v noč, nakar se bodo smejali, in to je tudi vse.

"Kar brez panike, gospod Dirigent!" se je hripavo zasmejal Milan in si začel brisati z majonezo popacano srajco s servieto, čeprav je bilo to le nepomemben madež na pisani plasti stoletne svinjarije. "Trpko je ravno tak, kot njegov bratranec Nori Leo, kar vprašajte Evgena. Če se ne bo zadržal v kakšnem romskem taboru, bo v dveh tednih zopet na delovnem mestu. Na pota onkraj razuma zaide vsaj enkrat letno in do sedaj se je še vedno vrnil. Njegovi imajo to v krvi že nekaj stoletij in nikdar ne bo drugače. Ko ga zgrabi, enostavno odide v jutro, v sončni zahod, v noč ali pa v blisk, grom in strelo, čisto vseeno. Pri njegovih onostranskih nakanah ga ne more zaustaviti nobena znana sila. Potem vandra naokrog, pohajkuje, sproščeno uživa v naravi ter žre koreninice in divje gozdne sadeže, se pase po travnikih kot kakšno zablodelo govedo. Lovi žabe, kače, ježe in polže, morda tudi ribe in ptiče, kot praljudje, potem pa se, nadihan svežega zraka ter eksplozivno poln vitaminov, nekega jutra zopet pojavi v delavnici, kot da vmes ne bi minilo mesec dni ali več. Jaz to jemljem kot neko vrsto dopusta, delam se pač neumnega, ob večerih pa skupaj z ostalimi v naši gostilni Pri besnem tiču poslušam neverjetne zgodbe o medvedih, volkovih, ciganih in drugih skrivnostih iz teme globokih gozdov. Ali so to pravljice, povesti, bajke, miti, ali resnica, bi vedel le gospod bog ali raje hudič."

"Res zanimivo," je priznal Dirigent. "Podoben primer smo imeli tudi v našem bataljonu, a ne Joža? Ampak ta je postal tak šele po tistem, ko mu je v šotor priletela granata iz havbice in po nekem čudežu ni eksplodirala."

Potem je nagici v svojem naročju šepnil nekaj na uho in ta ga je nerada razjahala ter s polaroidnim fotoaparatom v desnici vihravo odfrlela v hišo. Uh, te nage ženske ritke, ki ne poznajo več sramu! Med poskakovanjem jo je mesila na tako krasen način, da bi jih ob pogledu nanjo dvigalo tudi drugačnim.

"U, madona! A zares?" je debelo pogledal Milan, ki o vojski in vojskovanju ni imel niti najmanjšega pojma. Baje je bil za služenje vojaškega roka nesposoben že od rojstva. "Pa se vam je to dogajalo pogosto? Mislim to, da granate ne eksplodirajo?"

"O, ja, dogajalo se je kar precej pogosto," se je na ves glas zarežal Evgen, "in potem enostavno nisi vedel, kaj je slabše - to, da granata ni eksplodirala in si končal v norišnici, ali pa da je eksplodirala in si ostal normalen!"

"A res? U, jebenti, tega pa res nisem vedel!" je še malce bolj izbuljeno pogledal Milan. Zamišljeno se je počohal za ušesom, potem pa eksal dva deci domačega.

Opazoval sem, kako zabava počasi ugaša. Med prvimi so v hišo začeli izginevati strastno objeti parčki, za njimi zdelani posamezniki, hrup za mizo se je neopazno stišal, smeh in vpitje sta končno zamrla, luči pa so druga za drugo ugasnile. Bil sem med zadnjimi, ki so ostali kolikor-toliko prisebni.

K meni je prisedla skoraj gola rdečelaska z bujnim telesom, se mi najprej zjokala na ramenu, češ neki peder ni bil za seks, potem pa začela plezati po meni. Kar naenkrat sem jo imel v naročju, njen jezik v ustih, roki pa vsepovsod. Trajalo je nekaj vročih sekund, nakar sem jo posedel nazaj na klop. V nejeveri je ostala odprtih ust.

"Poslušaj, punči," sem rekel po hrvaško, "te reči počnem le z eno žensko na svetu in tako bo ostalo do moje smrti. Spoznal sem jo pred letom dni v neki majhni, zeleni dolini v Sloveniji in se zaljubil na prvi pogled. Vrnila mi je ljubezen in mi povsem spremenila življenje. Tega nebi rad umazal na noben način, zato oprosti, poišči si koga drugega."

Še nekaj časa je bolščala vame, potem pa planila na noge in stekla proti hiši.

"Peder," je kričala,"še en peder. Sami zajebani pedri!"

Pa kaj, sem pomislil, Karmen misli drugače. In nikdar je ne bom prevaral.

Ko se je na vzhodni strani začelo daniti, je tišino z glasnim kikirikanjem prekinil velik, pisan petelin, ki se je šopiril sredi kupa gnoja pred konjskim hlevom. Nizko gričevje, poraščeno s temnim zelenjem vinske trte, je trepetaje vzvalovilo v koprenah meglic, ki so se dvigale iz vlažnih tal. Zdelo se je, kot da bi potovalo skozi prosojno morje, ki se raztaplja v pramenih zlato srebrne svetlobe. V tistih trenutkih na tem svetu ni bilo kraja, ki bi se lahko kosal s tako lepoto narave, a tega nisem videl niti jaz. Skupaj z ostalimi sem omagal ter za nekaj uric zaspal kar na klopi za mizo.

 

 

3

 

Na pravo stran meje smo se vrnili po treh dneh veseljačenja z Evgenovimi soborci in najetimi dekleti. Zmagovalci krvave vojne so si znali privoščiti, jaz pa bi se lahko pritožil le nad tem, da je bilo vsega skupaj preveč. Vrnili smo se brez zaplenjenega Audija in izginulega Trpkota, pa tudi brez plačanih silakov iz Ljubljane, ki sta ostala v temni in vlažni kleti, kjer sta, kakor se je znal slikovito izražati duhoviti Dirigent, prirejala tiskovne konference za ožjo strokovno javnost. Ker se mi je zdelo, da je zgodba z Ameriko odšla v zgodovino, sem se, kljub temu, da me je po enormni količini pijače strahovito bolela glava, počutil veliko bolje. Vse, kar je bilo povezanega s tem, sem porinil v najbolj mračen kot spomina.

Milan je vešče manevriral s kombijem po vijugasti cesti, ki je bila speljana ob strugi reke Save. Pokrajina se je z urejenimi polji, sredi katerih so se med zelenimi krošnjami dreves proti nebu vili vitki, beli cerkveni zvoniki, zdela kot idiličen ostanek iz romantične preteklosti. Z bujnimi gozdovi poraslo hribovje se je raztezalo v nedogled, vse do modrega neba, in zdelo se je, kot da bi čas na tem prečudovitem koščku planeta ne imel veljave. Usklajenost narave in podeželskega življenja sem občudoval že od malih nog in tisto, kar sem videl okrog sebe, me je navdalo z vzhičenjem. Zdelo se je, kot večnost sama in bil sem v njej.

Ostali pa so imeli med divjo vožnjo skozi prekrasen košček raja na zemlji čisto drugačne probleme. Še posebej Milan, ki ga je že tri dni mučila huda skrivnost.

"Megiver, daj, povej mi že enkrat," je ponovil vsaj že stotič, a mali mož se nikakor ni dal.

"Sorry, ampak ne bo šlo, šef," je hladno odgovoril.

Sedel je poleg njega, kadil ter zasanjano zrl skozi odprto okno na svoji strani. Bil je skopan, obrit, na novo oblečen in počesan kot kašen pariški lizun, in zdelo se je, da na skrivnosten način tudi pomlajen. Dirigentova dekleta, strastne oboževalke njegovega orjaka, so ga hvaležno uredila in ga k temu še bogato obdarila s kunami, v žepu pa je imel tudi kup telefonskih številk in naslovov. Monika, najmanjša med puncami, pa tudi najbolj zagreta za spolne dejavnosti, mu je javno priznala ljubezen ter mu obljubila večno (platonsko) zvestobo z vsaj enim obiskom letno v kar naenkrat slavnem Gajsnem dolu, ki bi na tak način lahko postal letovišče posebne vrste. Milana je to nažiralo bolj kot rja nažira železo.

Jaz in Evgen, ki sva sedela na zadnjih sedežih, sva se ob njegovih poizkusih, da bi iz škratovskega Casanove izvlekel več podrobnosti o divjih orgijah, ki jih je imel z vročimi puncami v zgornjem nadstropju dirigentove hiše, močno zabavala. Milan je bil uporen, zvit, pretkan, po sili celo darežljiv, a pri odkrivanju pikantnih skrivnosti mu ni pomagalo ne pivo, ne žganje, pa tudi ne grožnje, hip za tem pa hinavsko dobrikanje. Njuni dialogi so bili približno taki:

Milan (priliznjeno): "No, Megiverček, bo kaj ali ne?"

Megiver (odrezavo): "Sem že stokrat rekel, da ne!"

Milan (razjarjeno): "Kurba zajebana, še prosil me boš!"

Megiver (hladnokrvno): "Nikdar, šefe!"

Milan (histerično): "To bomo pa še videli!"

Po kakšnih sto kilometrih in štirih gostilnah, v katerih ga je poizkušal premamiti z alkoholom, je Milan končno obupal in se pomiril. Z globokoumno mislijo, češ, nekega lepega dne, če ne še prej, bo itak vse jasno!

V istem času se je (po svojih kasnejših pripovedovanjih v vedno polni gostilni Pri besnem tiču v proslulem Gajsnem dolu) na pravo stran meje prebil tudi pustolovec Trpko. Skozi šavje, praproti in močvirja, skozi trave, grmovja in gozdove, ga je pot usode zanesla naravnost v živahen romski tabor, kjer se je na ognju peklo nekaj mesnatega, iz protipravno pridobljenih sodov pa je domače vino teklo dobesedno v potokih. Ko jim je, čuden tudi za njihove pojme, začel povsem resno razlagati o bližajoči se invaziji nezemljanov iz mračnega ozvezdja Tshu-Tsu X-3, so mu, odprtih ust, radovedno prisluhnili. Steklo je vino, stekel je šnops, tekle so solze, padli objemi, zalajali cucki in se stemnilo jasno nebo. Šlogali so mu dolgo in krasno življenje, prerokovali nesmrtno ljubezen, in ko se je tisto noč znašel v postelji z ne več mlado, vendar pa še vedno živahno Esmeraldo in so se iz njene kolibe začeli v nevihtno nebo razlegati kriki božjastnih orgazmov, ki jih je spremljalo njegovo orgazmično rjovenje, po plehu na strehi pa je romantično škropil dež in so v sunkih orkanskega vetra padali storži, je ležeč med njenima nogama, prepadeno začutil, kako hitro so se prerokbe začele uresničevati. Zapičil ji ga je do konca ter ji nežno šepnil na uho: "Aj lav ju maj dijr, aj rili lav ju."

Z nogama na njegovih nečloveško kosmatih ramenih, polna kot tuba z majonezo, mu je še malce bolj nežno vrnila: "Ti amo anch'io, caro Trpko mio."

Vse ostalo je romantična zgodba o zvestobi, trpljenju, tihi sreči v dvoje, prepirih ter nesmrtni ljubezni dveh, tako različnih si duš, da pod soncem ni prav nobene primerjave. Z roko v roki sta tavala po nepreglednih gozdovih, nabirala robidnice, gobe, jagode in polže, ponoči neusmiljeno plenila zidanice nič hudega slutečih kristjanov in se do nezavesti opijala z močno šmarnico, se vešče izogibala zasedam in pregonom, vse, kar se je dogajalo vmes, pa je bila ena sama neizživeta strast, ponekod pa bi se reklo, goli fuk. Po enem mesecu norenja po planjavah, hostah in zidanicah pa sta, kot se to v kruti resničnosti rado zgodi, drug drugemu pobegnila.

Preko hribov, planin, gora, rek in potokov, mimo zaselkov, vasi, trgov in mest, čez pol širne države, se je Trpko skoraj nag, bos, spraskan, razbit in še malce bolj kosmat kot je bil, s svojim čudnim nasmehom iz onostranstva, nenadoma pojavil v zaselku Gajsni dol pri znamenitih Cvovlah, kot da se ne bi zgodilo prav nič posebnega, kot da bi mesec dni, ko je manjkal, sploh nikdar ne obstojal.

"Kolega Megiver," se je v prvih sončnih žarkih jutranje zarje naslonil na podboj vhodnih vrat v delavnico, "sedaj pa priznaj, da so bile tiste slike navadna fotomontaža."

"Kolega Trpko, čar resnice je v tem," mu je mirno odgovoril Megiver, "da ti ga lahko pokažem, ampak za posledice ne bom odgovarjal niti slučajno. Lahko bi te kap, človek!"

Njun šef Milan je stal nedaleč stran, ob kupu gnoja, ki naj bi ga razmetal po vrtu. Utrujeno naslonjen na ročaj lopate že pred začetkom dela, ju je opazoval z globokim zanimanjem.

"Na grbi imam tako čudaška delavca, da se mi bo ob njunih oslarijah nekega lepega dne zares strgalo," si je rekel čez nekaj časa. "Zamislite si, kakšen kreten je šele njun šef!"

Popraskal se je po razkuštrani glavi, premislil, kaj je rekel, ter se sam sebi potihoma opravičil za tako butasto primerjavo. Potem se je nenadoma vzravnal, zabrisal lopato na kup bakrenih cevi, sedel v predpotopni viličar, ga jezno zakurblal in se divje odpeljal do deset metrov oddaljene brunarice, kjer je silovito zabremzal.

"Pivo!" se je osorno zadrl, skočil z viličarja, se prebil skozi gost oblak prahu in sedel za mizo na ograjeni terasi.

Globoko v grapi je med bujnim podrastjem, valoveč med sivimi skalami žuborel potok, nedaleč stran pa so se med listjem košato razraščene trte glasno prepirali ptiči. Jesensko sonce je pogledalo čez strm hrib ter spustilo prve sončne žarke na sočne in težke modro vijolične grozde.

"Pivo, sem rekel!" se je še enkrat hripavo zadrl v tiho jutro. "Pa hitro, da ne bo kaj narobe, jebenti!"

"Kaj se dereš, hudič!" se je zaslišalo od znotraj. "Saj nisem gluha!"

"Ni videti!" se je zlobno zarežal.

"Je pa zato slišati!" je jezno odgovoril ženski glas.

"U, madona smo pametni!" je histerično zavpil. "Danes smo pa tako pametni, da me bo kar pobralo! Piiivo!"

Temnolaska, ki je tik za tem razkurjeno prišla iz brunarice, je bila na pravih mestih ravno prav obla, pravzaprav, če smo pri tem malce bolj konkretni, postavna ženska je bila prava milina za moške oči. Trdo je spustila steklenico piva na mizo, se brez besed ihtavo obrnila ter se, izzivalno migajoč z boki, počasi vrnila v brunarico. Milan je za njenim tesno napetim jeansom gledal tako izbuljeno, kot bi je ne videl še nikdar prej. Imela je krasno postavo in vznemirljivo hojo. Gledal je njene ravno prav široke boke in oblo ritko. Dolgo jo že nisem, je pomislil in si z jezikom nervozno oslinil nenadoma suhi ustnici, predolgo, a ... saj ne zmoreš vsega ... saj bi jo, pa kaj, ko zadnja leta ... pivo, pa vino, pa šnops, potem pa ne stopi, noče pa konec ... bi, pa ne morem, jebenti!

"Trpko, klinc te gleda!" je nenadoma zaslišal histerično vpiti vsled nečesa razjarjenega Megiverja.

"Kaj mi boš nakladal te svoje škratovske bolanosti!" se je v odgovor zarežal v razkuštrano židovsko brado zaraščeni Trpko. "Mene si našel, Trpimirja Zweisteina Umova, ha ha!"

Jebenti, saj res! Megiver! se je nenadoma zamislil Milan. Zviti Pigmejec Megiver ima orjaškega ... dirigentove punce, ki so vajene tičev, so dovolj zgovorno dokazale, da je njegov zares nekaj izjemnega.

Skozi prepite možgane mu je šinila grozljiva misel. Kaj, če je res, jebenti? Kaj, če se medtem, ko ga ni doma, Megiver, mali zviti, potuhnjeni, pigmejski Megiver, ki bi za posedovanje in nošenje tako orjaškega krepelca potreboval orožni list ... ne! Ob nakazani možnosti mu je nenadoma postalo vroče. Ni mogel prenesti niti bežne misli, da bi ga njegova draga sploh videla ali, bog ne daj, prijela v roke, kaj šele da bi jo mali prasec nategnil ... ne, ne, tega Milan nikdar ne bo dovolil, za kaj takega ni niti osnovnih pogojev! Rad jo je imel in ji zaupal, ampak ... baba je baba in nekam sumljivo je umirjena, odkar se je pri njih pojavil škrat z orjaškim tičem. Nekam preveč je vse skupaj sumljivo! Z grčavo dlanjo si je potegnil po nenadoma mokrem čelu in si jo živčno obrisal ob delovne hlače.

"Draga, a ti lahko kaj pomagam?" je zavpil tako naglas, da je bilo slišati v sosednjo vas.

Pritekla je iz brunarice, v šoku obstala in ga pogledala kot bi se ji prikazal privid, kajti njen robustni Milan takega vprašanja v prisebnem stanju ne bi nikdar izgovoril na glas, kaj šele da bi zavpil. Kaj bi si pa mislili možati sosedje, delavci in stanovski tovariši? Ni niti osnovnih pogojev!

"Kaj me tako čudno gledaš, resno mislim," se je priliznjeno nasmejal, da je bila vse bolj prepričana, da ga je zares oplazilo božje. Tudi smejal se je čudno, potuhnjeno kot norci, ki imajo za bregom kaj zahrbtnega.

Dolgo se mu je nabiralo, ubožcu, jo je prešlo v nenadnem napadu usmiljenja, vse predolgo. To bo od prehudega garanja in skrbi. Prekleta davkarija in parazitska oblast!

Prišla je do njega, hotela sesti na sosednji stol, a si jo je potegnil v naročje, jo celo poljubil, jo narahlo pobožal po ritki in jo goreče stisnil k sebi ter komaj razločno zamrmral neke besede o ljubezni.

Le kaj ga je nenadoma vrglo? Stvar je veliko bolj resna, kot se mi je zdelo, je skrajno presenečena pomislila, kajti kaj takega ni počel že vsaj deset let.

"Med nama, punči," ji je šepnil na uho, "povej mi, če se tisti škrat, Megiver, slučajno plazi okrog tebe, se slini, si te morda zahrbtno ogleduje s pohotnimi pogledi?"

Pogledala ga je, kot bi ravnokar priletel z Marsa. Torej se mu je res utrgalo!

"Kaj neki pa bi ta grdi škrat počel okrog mene?" se je kljub vsemu zasmejala in ga narahlo krcnila po kljukastem nosu.

Dobro, si je kar vidno oddahnil, še dobro, da babnica ne ve, kako orjaške tiče imajo taki potuhnjeni, pigmejski škratje ... a vseeno se bo začel z njo ukvarjati bolj resno ... ah ne, s svojo drago se bo začel ukvarjati kar precej bolj resno, skrajno resno! Že več kot dvajset let mu je zvesto stala ob strani v dobrem in slabem ter potrpežljivo prenašala njegove vrline, hibe, slabosti in napake, šla je z njim skozi pekel in nebesa, on pa jo je v gonji za zaslužkom povsem zanemaril.

Potrepljal jo je po okrogli ritki in jo narahlo zamesil.

"Veš kaj, punči," je rekel z glasom, ki ga reva ni slišala že ohoho časa in je, kakor se je dobro spomnila iz njunih prvih srečanj pod sosedovim kozolcem, vselej obetal nebesa, "stopiva no notri, da ti pokažem nekaj lepega."

Bilo je kot strela iz jasnega in kar malce jo je postalo strah. Kar naenkrat ni mogla razumeti tako skrajno čudnega obnašanja svojega robavsa s kljukastim nosom in žuljavimi dlanmi, ki se je že zdavnaj odpovedal nežnostim, romantiki, lepim besedam in vsemu ostalemu, kar je že vse predolgo pogrešala.

Ko sta se znašla v brunarici, je zaklenil vrata in s čudnim nasmehom na zamazanih licih stopil proti njej.

"A dej nehi, no, Milan!" je bilo kmalu zatem slišati vzklik, potem pa prerivanje, šumenje, sopenje in hihitanje, spremljano z značilnimi: ah in oh, pa o, joj in avva, ki se je začelo prelivati v vzdihujoče: še, oh, ja, to mi delaj, Milči, še, šeee, ter končno vnebovpijoče šeeeee!"

Megiver in Trpko, ki sta bila ravno sredi vročega prepira, sta onemela in prisluhnila čudnemu dogajanju. Zdelo se je, da trdna brunarica ne bo vzdržala potresnih sunkov. Ropotalo je, treskalo in se potresavalo, z okenske police je padla glinasta posoda z gorsko rožo in se z glasnim pokom razbila, nekaj prestrašenih ptičev pa je s strehe panično odletelo na varno v krošnje bližnjih dreves.

"Zdi se, da si bodo striček Milan danes privoščili digi-dagi že kar navsezgodaj," je rekel Trpko poznavalsko.

"Če kaj takega sploh še zmorejo!" se je zasmejal Megiver in se popraskal pri kolenu, kjer je začutil utripanje prebujajočega se samorastnika. "A si, zum beispiel, za en šnopček?"

"Tako kretenskega vprašanja pa res že dolgo nisem slišal," je odgovoril Trpko. Ozrl se je naokrog, s prezirom pljunil na kup zarjavele pločevine in počasi stopil za njim v delavnico.

Tako krasnega jutra v Gajsnem Dolu ni bilo že ohoho let.

 

 

4

 

Dnevi so se vztrajno krajšali, skozi gozdove pa so zaveli mrzli vetrovi in s seboj odnesli zlato rdeče barve jeseni. Noči so postajale vse bolj hladne, puste in dolge, in kmalu se je v dolino naselila zima. V vetru plešoče snežinke, sprva majhne, so se postopoma odebelile in se začele vztrajno gostiti. Najprej so obelile vrhove gora, se spustile na pobočja hribov, neke noči pa prekrile dolino z belo snežno odejo, ki ji bo kos šele toplo sonce v prihodnji pomladi.

Enega tistih dni sva z Evgenom sedela pred kaminom, vsak v svojih mislih zroč v živahno migetanje oranžno rdečih zubljev, ki so pomenili toploto in spominjali na romantiko. Široka soba z nizkim stropom, opažena z orehovim lesom, okrašena z rogovi jelenov, nagačeno medvedjo glavo, s slikami lovskih prizorov in trofejnim orožjem, je spominjala na razkošno sobano kakšnega veleposestnika nekje na Tirolskem.

Med nama je bila po tleh razprostrta medvedja koža, na njej pa je stala nizka klubska mizica, izdelana iz masivnega lesa, na kateri je bilo videti skodelici s sveže skuhano kavo, steklenico domačega žganja s kozarcema in kristalni pepelnik, v katerega sva izmenoma otresala pepel. Bogato uokvirjena slika, obešena nad kaminom, je prikazovala četo gverilcev na bojnem pohodu. Ni težko uganiti, da sva sedela v lovski sobi kapetana iz neke zgrešene vojne, sicer pa malarja Evgena. Karmen in Monika sta sedeli na usnjeni sedežni garnituri ter se po žensko (živahno, hihitavo, vihravo, po potrebi tudi zaupno šepetavo) pogovarjali o drobnih, očitno pa izredno zanimivih in zabavnih dogodkih iz tekoče zgodovine k čudaštvu, prešuštvu in intrigam nagnjenega prebivalstva znamenite cvovelske doline.

"Če povem, kaj se je zgodilo s pištolarjema, ki sta te hotela ugrabiti, mi ne boš verjel," je rekel Evgen v plamene.

Sodasto okrogel, v zimskem brezdelju ojačan trebuh je štrlel pred njim, kot okopi pred trdnjavo in zdelo se je, da poleg njega v sicer prostornem fotelju ni več prostora niti za najdrobnejšo mravljo. Pod dvema podbradkoma mu je poganjal še tretji, a to ga ni niti malo skrbelo. Dobrote v vedno dobro založeni kleti so dišale vse preveč mamljivo, da bi se ubadal s tako banalnimi podrobnostmi, kot so podbradki in trebuh. Poleg tega pa, se je vedno smejal, ta suhljata trlica, moja žena in jaz, imava idealno skupno težo.

"Vseeno povej," sem odgovoril čez nekaj časa ter si privoščil požirek odličnega domačega žganja.

Pogled mi je obstal na Karmen, ki se je, kljub temu, da sva bila skupaj že eno leto, nikakor nisem mogel nagledati. V njenih gostih kodrih se je zlato iskril migetajoč odblesk plamenov iz kamina in pri tem pozlatil tudi čudovito izklesan profil njenega obraza. Ta prizor je bil najlepša slika, ki so jo kdaj koli videle moje oči. Bila je živa prispodoba miline in ljubezni.

"A to ni za javnost," se je po požirku žganja namuznil Evgen, "pa tudi nihče ti kaj takega ne bi verjel, saj veš, kako naivni so ljudje. Mislijo, da se grdobije iz knjig in filmov ne dogajajo tudi v resnici. Vse, kar si izrojena človeška domišljija zamisli, se je že zgodilo ali pa se brez nadaljnjega bo. V vesolju enostavno ni nobenih omejitev, vse skupaj je le vprašanje časa, ki pa, kot se dozdeva, na zemlji hiti v napačno smer. In sedaj si zamisli tista dva pokvarjenca, ki sta za denar strašila in pretepala ljudi, se izživljala nad ženskami in počenjala še marsikaj drugega, kar niti od daleč ne sodi med normalna človeška bitja. Hotela sta te nekam odpeljati in ti bog ve kaj hudega storiti, potem pa sta se na njuno presenečenje znašla v kleti, kjer so ju moji dečki, ki so se v tisti svinjski vojni naučili vseh vrst grdobij, malce spustili skozi roke, kot se temu reče. Potem so ju nekaj tednov nalivali z žganjem, ju prisilili v odvisnost od mamil, ju poniževali in jima dajali okusiti njuno lastno orožje. Brez usmiljenja! Ta terapija pranja možganov je trajala mukotrpna dva meseca, ampak to še zdaleč ni vse. Če le pomisliš, da ti ljudje trgujejo z mamili in, poleg ostalega, tudi z nemočnimi dekleti ter ženskami, da na ta račun brezobzirno bogatijo in jim niti najmanj ni mar posledic, potem je pošteno, da tu pa tam krutost takega početja občutijo tudi na svoji svinjski koži. Moji dečki so imeli čas in veselje za terapijo, potem pa so ju prodali sprevrženemu lastniku nekega kluba za istospolno usmerjene bogate iztirjence. Kaj počneta in kakšnim tipom sta prisiljena ponižno izpolnjevati perverzne želje, si lahko le zamišljaš, bojda pa sta postala živahni moški kurbi, ki gospodarju ubogljivo služita denarce. In potem je tu še tisti gospodič iz Ljubljane, ki ju je poslal nad tebe. Nasedel je na zvijačo in prišel še z dvema plačancema v Zagreb, potem pa so se jim dogajale tako nagnusne reči, da so rade volje podpisali neke obremenilne dokumente ter se odplazili v Ljubljano kakor trop politih cuckov z morastimi spomini. Pravzaprav so ti gnoji imeli velikansko srečo, da je Dirigent tu pa tam usmiljen, sicer bi jih dečki enostavno zmetali v Savo. Iz vode bi jih potegnili šele kje pri Beogradu, tam pa nikogar ne bi kaj dosti zanimali. Take reči se tam doli dogajajo skoraj vsak dan."

Govoril je konspirativno, šepetaje, da Karmen in Moniki, ki o tem nista vedeli ničesar, ne bi prišlo na ušesa. Pač skrivnost, ki je kljub ljubezni in zaupanju, morala ostati skrivnost.

"Sliši se okrutno," sem rekel po krajšem premolku, "ampak tako je kar prav. Ko sem se prepričal, da je ameriška zgodba v nekaterih krogih res utonila v pozabo in da bom s Karmen lahko zaživel v miru, mi je odleglo, kot še nikoli pred tem. Življenje z njo, daleč od modernih norosti, mi pomeni veliko več kot ves blišč tega sveta. Karmen, moj sin, nekaj pravih prijateljev in dobrih sosedov, je vse, kar potrebujem za srečo. Spomladi bo Karmen v Cvovlah odprla trgovino in to bo, ob mojem delu pri tebi, povsem dovolj za solidno življenje."

"Ne boj se, kajti mimogrede sem poskrbel tudi za to," se je ob tem zarotniško zasmejal Evgen. "Z denarjem, ki sem ga dobil za tisti Audi, si postal moj partner, spomladi pa bova posel razširila. Najela bova še tri ali štiri izučene delavce, potem pa nama ne bo treba skrbeti za stara leta. Saj veš, kaj vedno trdim - malarji nismo kar tako! Na zdravje!"

"Na zdravje!" sem se ob tako dobri novici nasmejal tudi jaz. Trčila sva s kozarčkoma in spila do dna.

Zunaj je nenadoma zatulil veter in mimo okna prinesel nekaj debelih snežink. Siva prevleka oblakov se je medtem stemnila do črnega.

"Dino, bi midva počasi odšla?" je vprašala Karmen. "Pozno je že in zopet začenja snežiti."

Evgen in jaz sva se nemo spogledala.

"Komanda je komanda!" sva se istočasno zasmejala.

"Halo! Obnašanje!" je strogo rekla Monika.

"Halo! Jezikanje!" jo je strogo pogledal Evgen. "Te spet srbi, kaj?"

"Ja, pa kaj še!" je ugovarjala.

"V redu," se je odločil, "sama si hotela!"

"A ti boš rekel!"

Karmen in jaz še nisva dobro zapustila tople hiše, ko je že bilo slišati, da se v lovski sobi dogaja nekaj čudnega. Kazalo je, da bo proti jutru v nebo zopet poletela osamljena raketa in odela belino zasneženih streh v pisane barve.

"Pa ne že spet!" bodo presenečeno rekli sosedje, pri tem pa z malce obešenjaške zlobe pomislili: madonca, saj jo je letos že drugič!

Po ozki gazi v snegu sva prišla do svoje hiše ter se na terasi za hip ustavila. Objel sem jo okrog pasu in jo stisnil k sebi. V njenih kodrih barve starega zlata so se iskrili topeči se biseri snežink in na misel mi je prišla gorska vila. Zelene oči so se vprašujoče zazrle v moje.

"Ko bom star in grd," sem šepnil, "kako bo z nama takrat?"

"Ti ne boš nikdar tak," ga je poljubila, "ti boš kot gozdovi v jeseni in vrhovi gora ob sončnem zatonu. In vedno boš moj, do konca!"

Nekje v gozdu je zaskovikala osamljena sova.