Sem pripadnica nežnejšega spola in tako kot večino nas zelo rada nakupujem. Je že tako, da je naša družba organizirana tako, da smo vsi v nekakšnem sistemu ponudnika in odjemalca. Sama ne spadam med velike potrošnike, ker mi to standard ne omogoča, sem ter tja pa si le privoščim kaj lepega. Ravno v tem času je najlepše kupovati kak spomladanski kostim in tako sem se tudi sama na moje prosto popoldne zapodila v trgovine.

Polna elana in prijetnega vznemirjanja sem vkorakala v prvo trgovino z oblekami (ženske najbrž poznate ta občutek) in s pogledom iskala kotiček, kjer naj bi se nahajali zaželeni kosi moje nove garderobe. Kljub vztrajnemu ogledovanju jih nisem zasledila, zato sem začela iskati nekoga, ki se na te reči spozna. Tokrat sem imela malo več sreče, saj sem za pultom zagledala dolgolaso glavo prodajalke, ki se je vztrajno sklanjala nad neko žensko revijo. Na moj glasni pozdrav (nekaj pač moraš narediti, da te opazijo) je za hip dvignila glavo in mi prijazno pokimala, takoj za tem pa se zopet poglobila v članek. Predvidevam, da je bil naslov članka "Kako brez dela v enem tednu do milijona", zato sem sklenila, da je ne bom več motila, saj navsezadnje nisem ena od nadležnih strank, kot jim pravijo.

Odšla sem v drugo trgovino, kar ni pretirano težko. V tem času imamo tudi to srečo, da trgovine rastejo kot gobe po dežju. Tu je bila zgodba bistveno drugačna. Na vratih me je pričakala do ušes nasmejana prodajalka in mi takoj ponudila pomoč. Počutila sem se bistveno bolje, saj sem bila deležna vse pozornosti, kar si je kupec lahko le zaželi. Edina težava je bila v tem, da niso imeli kostimov, ženska pa mi je poskušala na vsak način prodati zimski plašč. Povem vam, da se je ni bilo niti slučajno lahko otresti. Skoraj pobegnila sem iz trgovine in hvala bogu me je zasledovala le do vrat, potem pa je odnehala.

Globoko sem zajela zrak pred naslednjo trgovino, nato pa malce pomirjena in spet polna elana vstopila. Že na vratih sem zagledala vrsto kostimov in se polna navdušenja spustila mednje. Kmalu se mi je približala gospodična svetlo zelenih in roza las z kostanjevimi prameni in me povprašala po željah. Zaupala sem ji svojo strašansko željo po kostimu. Gospodična me je nekoliko kritično premerila, kar me ni pretirano motilo. Saj ne, da imam idealno postavo, resnici na ljubo imam kar nekaj kilogramov preveč, a za v trgovino "za močnejše" še nisem. Pa mi je vseeno prav prijazno razložila, da tako velikih številk "ne držijo". Lahko mi verjamete, da mi je vse navdušenje ob tako prijaznem pojasnilu izpuhtelo v zrak. Pa se nisem dala. Nisem človek, ki hitro obupa, sploh pa sem si res na vso moč želela lepega poletnega kostima, ki bi popestril mojo garderobo.

In že sem stala pred naslednjo trgovino. Neprijeten vonj me je že na vratih opozarjal naj bom previdna, a previdnost ni ena izmed mojih lastnosti. Tako sem pogumno odkorakala proti prodajalki, ki je bila sicer lepo oblečena in urejenega obraza, a sem kmalu ugotovila da neprijetna mešanica potu in cenenega parfuma prihaja ravno od nje. Odločila sem se, da me taka malenkost ne bo ovirala pri nakupovanju. Prodajalka mi je prijazno razkazala nekaj kostimov in odločila sem se, da pomerim dva izmed njih. Prvi je bil nekoliko tesen, drugi pa se mi je prilegal, kot bi bil narejen za mene. Edina pomanjkljivost je bila oranžna, menda moderna, barva. Prodajalka me je na vse načine poskušala prepričati, da je to moderno in v tem je bila tako dobra, da sem se skoraj pustila prepričati, a sem se zadnji trenutek premislila. Iz trgovine sem odhajala nekoliko omotična zaradi pomanjkanja kisika, ki je vladalo v trgovini.

Čez nekaj trenutkov pa sem si že opomogla in z dvignjeno glavo vstopila v naslednjo trgovino. Gospa, ki je stregla v tej trgovinici, je imela za sabo precej naporen dan, saj mi je s pogledom povedala, da sem dobrodošla kot luknja v podplatu. Z globokim vzdihom je dvignila svoje zajetno telo iz udobnega stola in z vidnim naporom prišla do mene. Sama sem že opazila kar nekaj visečih kostimov, a sem vljudno počakala prodajalko, da me vpraša po željah. Navsezadnje je porabila kar veliko energije in volje, da je sploh prišla do mene. Na moje veliko začudenje pa je brez pomisleka na moje vprašanje odgovorila z odločnim "Nimamo!" . Nekaj časa sem še nekaj mencala in ji poskušala dopovedati, da sem nekaj kostimov videla v ozadju. Ženska pa je vztrajno trdila svoje. Hočeš, nočeš, sem se pobrala iz trgovine.

Bolele so me noge, navdušenje je izpuhtelo, ura je bila že blizu osme zvečer in izmučeno ter seveda brez kostima sem počasi odtavala do doma. Mogoče bom po kostim odšla v Italijo, tam je nakupovanje manj naporno.