Vse se je začelo tistega dne, ko so mi sodelavci v službi prav neubrano zapeli vse najboljše. Ni me motilo dejstvo, da so peli samo zato, ker jim je bila obljubljena brezplačna hrana in pijača, ni me motilo niti to, da se jim je pridružil tudi šef, ki mi je želel najboljše ravno tako, kot to želi kača miški, preden jo pogoltne za kosilo. Tudi to me ni motilo, da je torta zaradi številnih svečk izgledala kot prvomajski kres. Vse kar se mi je vrezalo v možgane je bila velika, s smetano napisana, dvomestna številka - 29.

Vedno sem trdila, da so leta samo številke, ki so popolnoma brez pomena. In so tudi bila. Vse do tega dne. Tistega dne pa me je kot strela iz jasnega doletelo kruto spoznanje bistva bežečih let. Pred očmi se mi je zavrtelo vse moje dosedanje življenje, ki to sploh ni bilo. Pridna hči, učenka, uslužbenka… Neopazna oseba. Nič posebnega. Globoko me je pretresla misel, da svet najbrž ne bi niti opazil, če bi v tistem trenutku izginila. Stara sem bila skoraj trideset let in na tem svetu nisem imela prav nikogar, ki bi me res pogrešal. Mogoče Miki. Pa še on bi me pozabil takoj, ko bi mu kdo drug v kletko natresel zaželenega ptičjega semena.

Seveda sem v svojem življenju imela moške. No ja, imela sem nekakšne moške. No, bolj take – pol moške. Če sem čisto iskrena, jih sploh nisem mogla imenovati moške. Bili so nekakšni zapozneli pubertetniki z zelo razvitim egocentričnim čutom. Težava pa je bila v tem, da sem celo življenje iskala prince na belem konju, našla pa samo konje, ki jih princ tudi pogledal ne bi. Te veze, potemtakem, tudi niso trajale kaj prida dolgo, razen ene, v kateri sem igrala rešiteljico nemočnega, od sveta nerazumljenega in strašno trpečega človeka. Tega dela svojega življenja se bolj nerada spominjam. Če povem na kratko; človek ni hotel biti rešen, je pa pri meni uspešno povzročil leta psihoze in depresije ter mi vsadil zdravo mero pesimizma.

Na misel mi je prišla mama, ki kot vsaka skrbna mama na tem svetu, bedi nad otrokovo srečo ali bolje nesrečo. In moja bedi nad mano ter me vedno spodbuja s primernimi komentarji.

»Pa menda ne misliš taka ven?! Saj ni nič čudnega, da si še vedno sama! Kdaj boš kaj naredila iz teh pustih las? Če bi si le malo postrigla in mogoče malo posvetlila lase! Zakaj si stalno doma? Tako ne boš nikoli nikogar spoznala! Če bi mogoče kdaj kupila kakšno oblačilo, ki bi bilo drugačne barve kot pogrebne, bi imela veliko več možnosti, da te kakšen fant sploh opazi! Ne glej no tako grdo, saj si te noben fant še ogovoriti ne upa…« je ponavadi razpredala na vsakem nedeljskem kosilu, ki sem ga preživela doma.

Večkrat bi raje sedela na zobozdravniškem stolu in prestajala mučno vrtanje z grobim svedrom, kot pa srebala doma narejeno juhico, ki je bila nedeljska specialiteta moje mame, na katero me je vsak teden povabila samo zato, da mi je povedala, kaj je z mano narobe. Kar me je bilo groza, pa je bilo dejstvo, da sem že sama začela misliti, da je z mano kaj narobe. Tako sem tistega trenutka sprejela odločitev, za katero sem vedela, da mi bo spremenila življenje. Odločila sem se, da si bom spremenila življenje. Takoj ko sem prišla domov, sem si naredila načrt, ki me bo, po mojem trdnem prepričanju, povedel do zadanega cilja, ki je bil dokaj preprost – želela sem si samo eno stvar – do tridesetega leta sem hotela najti moškega za resno vezo. Kako težko pa naj bi to bilo?! No, če bi bolje premislila, bi mi bilo kaj hitro jasno, da zadeve, ki jo zaman iščeš devetindvajset let, le ni tako lahko najti. Jaz pa se raje učim na lastnih napakah.

 

 

PRVI POSKUS – SLOVENSKI SVET OMAME

Sama sebe sem torej na svoj devetindvajseti rojstni dan postavila pred odločitev – ali sprememba življenja ali pa samsko življenje. Odločila sem se za prvo. Najprej mi je na misel prišla zunanja podoba, ki je bila res potrebna korenite spremembe.

Frizerka, ki jo obiskujem že nekaj let, je kar poskakovala od navdušenja nad mojo odločitvijo, saj me je že leta zaman poskušala prepričati, naj poskusim kaj novega. Okoli mene se je sukala z izrazom mladega Frankensteina na obrazu. Končni rezultat je bila kratka frizura s svetlimi prameni. Frizerka je bila tako navdušena nad mojo novo podobo, da sem se nalezla še sama in navsezadnje so mi svetli prameni le prirasli k srcu. Da ne govorim o rezultatih.

Dobre pol ure po usodnem srečanju s škarjami sem doživela še usodno srečanje z moškim. V bistvu je šlo za znanca in šlo je bolj za skoraj usodno napako. Bil pa je začetek v pravi smeri.

Še vedno obkrožena s sladkobnim vonjem frizerskega salona sem z dvignjeno glavo sprehodila po mestu in gledala izložbe. Zraven nove frizure odlično pristoji nova garderoba. Trdno sem se odločila, da bom tokrat za razliko od mojih športnih oblačil, kupila nekaj elegantnega in modnega. Ni minilo niti deset minut, ko sem v množici zagledala znan obraz. Bil je moj bivši sodelavec Mare. Tisti čas mi je bil zelo všeč, a se je zdelo, da me še opazil ni. Tokrat pa se mi je že od daleč nasmehnil. Moje izurjeno oko je oplazilo njegov prstanec, na katerem ni bilo ničesar. Malce se je zredil, a ni bilo hudega. Pravzaprav je izgledal še bolj moški.

»Koga vidim!«

»Pozdravljen! Kaj pa ti tukaj?«

»Imel sem sestanek tu v bližini. In ti? Vidim, da si se spremenila!«

»Ja, malo.«

»Ne malo! Fantastično izgledaš!«

Zardela sem do lasnih konic in seveda takoj privolila, ko me je povabil na pijačo.

Na začetku je šlo naravnost fantastično. Pogovarjala sva se o starih časih, opravljala znance in obdelala vse nadrejene. Naročil mi je tretji viski, ko sem se uprla.

»Raje ne bi. Nisem ne vem kako vajena pijače!«

»Ah, daj no! Po dveh viskijih te pa res ne bo pobralo!«

»Ne res ne bi…«

Tako se je nadaljevalo še nekaj minut, potem pa je Mare le popustil.

»Pa nič! Jaz pa bom še enega…«

Pa ni bil samo eden. Bilo jih je kar nekaj več. Počasi so se mojemu spremljevalcu začele stekleneti oči, z obema rokama se je naslanjal na mizo in izrazoslovje se mu je povečalo za kar nekaj besed, pri katerih sem zardevala do ušes. Nisem preveč sramežljive sorte, ampak večina stavkov je sodila v kakšen tretje razreden pornografski film. Opazke in nespodobne ponudbe so kar letele iz njegovih ust. Ljudje so se, v sicer mirnem lokalu, začeli obračati in skrivaj spogledovati. Vse skupaj je zame postajalo prava mora.

»Lahko govoriš malo tišje?« sem rekla, ko mi je bilo počasi že vsega dovolj.

»Kaj pa je? Če kakšnemu ni kaj všeč, naj pa kar gre! Ej, Zofi, daj še enega…«

Njegov zadnji vzklik je veljal anoreksični blondinki za šankom, ki mu je z enim pogledom povedala vse, kar sem si jaz mislila o njem.

»Se ti ne zdi, da imaš dovolj?« sem previdno vprašala.

»Kdo? Jaz? Kje pa! Muci, jaz ga nesem!«

»Pa se ti ne zdi…«

»Poslušaj mačkica! Jaz pijem kolikor hočem, saj pošteno delam! Sploh pa teh nekaj viskijev ni nič zame! Še enkrat več zmorem. Pa še kaj drugega, če veš kaj mislim!« pohotno se je nasmehnil in dodal: » Saj sem navsezadnje Slovenec…«

»Kar malce preveč zaveden zame!« sem rekla, vstala in odšla domov. Malce sem bila razočarana nad vsem, zato sem stopila v prvo trgovino z oblekami in si kupila nekaj za dušo in mojo novo podobo. Še preden sem prišla domov mi je bilo že žal, saj sem za nekaj cujnic, lila barve, ki niso pokrivale vse, kar bi si sama želela, dala pravo malo premoženje. Prepričana sem bila, da bodo ostale v omari skozi vso sezono, ker ne bom nikoli našla dovolj poguma, da se taka pokažem svetu. Po mojem prepričanju bi moral popek biti tam, kjer ga imam ves čas – pod obleko. Ampak človek nikoli ne ve. Mogoče pa se bom presenetila.

 

 

DRUGI DEL - NA NOVO POT V FORMI

Bila sem na dobri poti v novo življenje. Imela sem veliko volje, modno pričesko ter nova oblačila, ki so ležala v omari in čakala moj pogum. Tega pa sem potrebovala kar veliko, saj so najnovejše modne zapovedi narekovale kazanje popka, ki pa je bil pri meni obdan z nekoliko več kože, kot pa sem jo hotela pokazati v javnosti. Nekaj časa sem obupano stala pred ogledalo in poskušala potegniti trebuh noter s tako silo, da bi tam tudi ostal, a so bila vsa prizadevanja zaman. Tista nesrečna koža je silila čez rob nizkih hlač ne glede na vsa moja prizadevanja.

K sreči je z mojim novim načrtom v moje življenje vstopilo še nekaj odločnosti in optimizma, zato sem se vzela v roke in se vpisala k tečaju za telesno vadbo, ki je obljubljala hiter način hujšanja z malo težav in veliko zabave. Tak način je meni pisan na kožo. Še posebej mi je bilo všeč tisto o zabavi. Nobena zadeva, pri kateri naj bi hujšala, se mi ni nikoli zdela zabavna, zato sem komaj čakala na začetek.

V ponedeljek zvečer sem odločno vstopila v telovadnico v bližnji osnovni šoli. Bog, kako sem včasih sovražila ta prostor. Nikoli ne bi verjela, da bom vanj kdaj vstopala prostovoljno. Razgledala sem se po prostoru. Skoraj nič se ni spremenilo. Celo vonj je bil enak. Skoraj bi lahko slišala glas moje učiteljice za telesno vzgojo. Kar streslo me je.

Kmalu pa sem opazila, da se je nekaj pa le spremenilo. Na sredini telovadnici je stala mišična gmota svetlolasega pripadnika moškega spola, ki se je vneto ogrevala. Ne, takih zadev pa včasih ni bilo v naši telovadnici. Če bi bili, bi najbrž imela ta predmet veliko raje. Kot nova, prerojena in nesramežljiva osebnost, sem takoj stopila v akcijo. Postavila sem se poleg njega in se z vso nemo poskušala spomniti kakšne ogrevalne vaje. Nekaj se mi je svitalo o razgibavanju nog, zato sem jih vneto začela pretegovati, zraven pa sem se delala, kot da moškega na svoji desni sploh ne opazim. Recept zagotovljenega uspeha!

»Tudi meni je tisto malo ogrevanja pred vadbo premalo!« sem zaslišala s svoje desne.

Obrnila sem se k njemu z maksimalnim nasmehom, kar sem ga premogla in prikimala.

»Človek si neogret lahko še kaj naredi!« sem pametno pripomnila, čeprav v resnici o tem nisem vedela kaj dosti. Moje znanje je vsebovalo samo nekaj takih pripomb, ki sem jih pobrala na poti skozi življenje.

»Popolnoma se strinjam z vami! Jaz sem Matej!« je rekel moj novi znanec in mi z bleščečim nasmehom na obrazu podal roko.

Tudi sama sem se mu predstavila, nakar se je Matej razgovoril o tem, kako premalo časa se posvečamo ogrevanju, kako nevarno je to in kako lažje je vaditi, če si bil prej dodobra ogret. Z velikim zanimanjem na obrazu sem vneto prikimavala ali pa odkimavala vsaki stvari, ki jo je izrekel moj novi sogovornik in mislim, da bi si izrabila vratne mišice, če ne bi v tistem vstopil vaditelj, kateremu je Matej v trenutku posvetil vso svojo pozornost. Potem smo pa začeli. Zahvalila sem se vsem bogovom, da sem bila toliko pri sebi, da sem se umaknila v ozadje, daleč od oči mojega novega znanca, saj sem že po končanih ogrevalnih vajah dihala kot stara lokomotiva. Od mene je teklo na vseh koncih, tudi od tam, kjer nimam nobene pore, kakor bi stopila izpod tuša. Pljuča so hotela izstopiti skozi usta in skoraj prepričana sem bila, da so hotela imigrirati v kakšno bolj normalno soseščino. Mislila sem, da me bo pobralo, ko je vaditelj zavpil.

»Zdaj pa začnimo!«

In sem začela. Ritensko sem se začela umikati proti garderobi.

»Tam zadaj, gospodična, če ste utrujeni hodite na mestu, potem pa se nam spet pridružite.«

Zardela sem do ušes in se začela počasi prestopati na mestu. S pogledom sem oplazila Mateja, ki se ni bistveno posvečal svoji okolici in k sreči ni niti opazil, da je bila pripomba namenjena meni.

Ne vem, kako sem zdržala tiste pol ure, vem pa da sem zelo veliko hodila. Kljub temu, da nisem živela prav daleč od šole, sem komaj prilezla do doma. K sreči sem šla takoj pod tuš, saj ko sem se enkrat ulegla na kavč, ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi spet vstala. Tudi prespala sem na kavču. Večer pa je le prinesel nekaj koristnega. Od mojega novega znanca sem dobila povabilo na večerjo (kazalo je, da ni videl mojega stila pri oponašanju lokomotive), ki sem ga z veseljem sprejela. Moj načrt uspeva!

 

 

TRETJI DEL – MIŠIČNI (NE)USPEH

Po tisti zabavni vadbi, ki naj bi omogočala lahko hujšanje in vsesplošno dobro počutje, sem komaj vstala iz postelje. To pa še ni vse. Vse skupaj se mi ni zdelo niti najmanj zabavno. Počutila sem se, kot bi me povozil buldožer in pohodil nilski konj. Malce slabše, če sem iskrena. Po treh dnevih neznosnih bolečin v vseh mišicah, tudi v tistih zakrnelih, se je stanje končno normaliziralo. V petek sem se počutila toliko bolje, da sem se dejansko začela veseliti zmenka z mačotom, ki sem ga spoznala na tistem mučenju. Moj načrt je deloval. V nekaj dnevih sem imela že drugi zmenek, če sem tisto prvo sploh lahko tako imenovala. Bila sem na dobri poti k uspehu.

Sama priprava je bila zelo naporna. Najprej sem se poskušala zbasati v novo garderobo, a mi je bila koža še vedno nekoliko prevelika, da bi se upala taka prikazati v družbi z Matejem, katerega anatomija mišic je bila dobro vidna že na ven. Imela sem kar veliko problemov, preden sem našla nekaj takega, kar je skrivalo moje odvečne dele in hkrati delovalo malo bolj zapeljivo kot lanena vreča za krompir z modnimi dodatki. Ko mi je to končno uspelo sem se spravila še na glavo, ki je ravno tako potrebovala kar nekaj dela. Lasje so mi po stari navadi štrleli na vse strani in se niso kaj prida menili za moje obupane poizkuse, da jih stlačim v frizuro. Navsezadnje sem ukrotila tudi vse petelinčke po moji glavi. Manjkalo je še malo bojnih barv in bila sem na red.

Na zmenek sem odšla nekoliko prej, ker sva se zmenila v restavraciji, ki je nisem poznala. Izkazalo se je, da jo ni bilo tako težko najti. Zaradi obilice priprav sem pozabila na kosilo in ker zajtrka nikoli ne jem, sem bila še tešč ter temu primerno tudi sestradana. Vstopila sem v restavracijo, misleč da bom prva, a me je Matej prijetno presenetil. Čakal me je že. Bila sem naravnost vzhičena nad dejstvom, da je pil sok. Po zadnji izkušnji z pijanim moškim, nisem imela prav nobene želje po ponovitvi. Sedla sva za mizo, ki jo je rezerviral in ravno sem razmišljala, da se je začelo res dobro, ko sem dobila v roke jedilni list. Sestradana kot sem bila, sem na listih zaman iskala konkretno hrano. Vse kar sem našla je bilo kup tujk, ki so vse po vrsti pomenila neko čudno zelenjavo. Matej je navdušeno začel razlagati o tem, za kaj je katera izmed tistih zelenih zadev dobra. Prikimavala sem, čeprav sem rahlo dvomila v dobroto pisanih zadev, ki so ležale na mojem krožniku. Začela sem previdno. Tudi v resnici se mi niso zdele dobre. Vse skupaj je bilo podobno zelenjavi, ki jo je maja mama privlekla iz juhe in ko sem jih poskusila je bil takšen tudi okus, le da ni bilo soli, kar pa je pomenilo, da je bilo še slabše. S težavo sem prežvečila in pogoltnila grižljaj neke bilke, ki menda sčisti ledvica. Meni je skoraj sčistil želodec.

»A ni dobro?! Leta sem iskal takšno restavracijo in zdaj sem jo našel. Ti povem, da je to daleč najbolj zdrava…« je razpredal moj zmenek, medtem ko sem sama razmišljala o tem, da nemara res potrebuješ celo življenje, da najdeš toliko zanič hrane na enem mestu. Bila sem lačna kot volk, v želodcu mi je krulilo in le s težavo sem poslušala mnenja mojega sogovornika o zdravi prehrani, ki pa jih je bil poln.

»Sploh si ne predstavljam, da bi v svoje telo zmetal vse tista, kar ponavadi ljudje jedo. Si predstavljaš koliko svinjarije gre v tebe z mesom, raznimi picami, hamburgerji…«

Malo je manjkalo, da bi se mi začele cediti sline ob omembi vse tiste prave hrane. Hotela sem spremeniti temo pogovora in tako vsaj malo pozabiti na neprijeten občutek praznine v mojem želodcu.

»Za politiko se ne zanimam kaj dosti. Sploh pa ko gledam večino naših politikov, se mi zdi, da nihče od njih ne pazi kaj dosti kar jé. Da ne govorim o tem, da najbrž ne posvetijo niti trenutka na dan telesni vadbi…« in »Poslušam vse vrste glasbe. Zelo mi pomaga pri vadbi…« ter »Filmi me kaj dosti ne pritegnejo, veliko raje grem v telovadnico…« je nekakšen kratek opis večera.

Domov sem prišla izmučena, lačna in na smrt zdolgočasena. Slekla sem obleko, si nataknila razvlečeno trenerko in šla v kuhinjo, kjer sem si pripravila velik sendvič z dvema vrstama salame in veliko sira. Zleknila sem se na kavč pred televizor in željno zagrizla v slasten obrok. V ušesih pa so mi odzvanjale njegove besede.

»Nikoli ne bi mogle biti z žensko, ki bi večere preživela pred televizorjem in se basala z nezdravo hrano…«

 

 

ČETRTI DEL – PREMALO HRANE IN….

Kdor je pomislil, da bom po vsem, kar se mi je v zadnjem času zgodilo, vrgla puško v koruzo, se je motil! Še vedno sem imela kup energije in optimizma, ki me je gnal novim pustolovščinam naproti. Vseeno pa sem si vzela nekaj dni časa, da si malo odpočijem od naporne vadbe in pozabim na dva manjša neuspeha na moji poti k zadanemu cilju.

Z novim tednom sem se odločila, da je že skrajni čas, da se svoje še vedno preveč izpopolnjene postave lotim z drastičnim ukrepom – strogo dieto. En cel teden ob vodi, čajih in vitaminih. Že čez vikend sem iz hladilnika izpraznila prav vse skušnjave, prav tako sem pospravila hitro pokvarljive jedi in v nedeljo točno ob polnoči pojedla zadnji čokoladni piškot iz velike škatle. Res je bila škatla v soboto še popolnoma polna, a sem se tolažila, da bom to porabila že v prvih dneh načrtovane diete.

In v ponedeljek sem začela. Počutila sem se naravnost fantastično. Bi je lep dan, držala sem se stroge diete, razmišljala sem, kako se bom spravila v novo garderobo in nasploh mi je šlo vse kot po maslu.

Potem pa je bila ura enajst in moje sodelavke so začele iz predalov in torbic vleči sendviče, tortice, jogurte in druge, meni prepovedane izdelke. Kakor sem videla stvari, sem imela na voljo dve možnosti. Prva je bila rahlo nesprejemljiva, saj se slinjenje po njihovih malicah nekako ni sovpadalo z mojim značajem. Kot drugo pa mi je preostalo, da odidem na kavo v bife, ki smo ga imeli v hiši. Tam sem bila v vseh letih, kar sem bila v hiši, samo dvakrat. Razlog za to je bil v vodi, ki je imela okus po prežganem, vonj pa po nečem nedefiniranem in so jo, iz meni neznanega vzroka, v tem prostoru klicali kava. Poleg tega pa jo je stregla ženska, katere obilnost se je kazala prav na vseh področjih. Že v njeni pojavi je bilo vsega preveč. Preveč kil, preveč ličila, preveč znoja, preveč peroksida, preveč glasu… Tega dne pa se mi je tudi to zdelo znosnejše, kot pa skušnjava ob hrani mojih kolegic.

Ob vstopu v majhen lokal pa me je čakalo prijetno presenečenje. Za šankom je stalo vse prej kot pa tisto, kar sem pričakovala. Čeden mladenič črnih las mi je poklonil najbolj bleščeč nasmeh na svetu, kar je pri meni povzročilo pravi pretres. Ščemenje v trebuhu, mehka kolena, butasto smehljanje je s skrajnim naporom omilil edini promil razumskega dela možganov, ki je v tistem trenutku še funkcioniral – s preprostim ukazom me je posedel za prvo prosto mizo in s tem preprečil gotovo katastrofo. Popolnoma osupla nad mojim obnašanjem sem iskala opravičilo v pomakanju sladkorja v moji krvi, ki ga je povzročila stroga dieta. Dejstvo, da nisem jedla le kakih dvanajst ur, sem potisnila v podzavest in le tako ohranila vsaj delček samospoštovanja. Pogled sem usmerila v majhen, plastificiran cenik, ki je ležal na mizi in se poskušala vesti kar se da nonšalantno.

»Ko sem že mislil, da je pred mano še en dolgočasen dan, je v moj lokal posijalo sonce! Dober dan, gospodična ali gospa…?«

Za trenutek sem pomislila, da bi bilo najbolje, če še naprej občudujem cenik, a bi bilo to bržkone še bolj čudno, kot pa moj obraz, ki je v tistem trenutku odbijal le tisti spekter vidne svetlobe, ki je obarvan rdeče.

»Gospodična…« sem tiho rekla in dvignila pogled.

Moj pogled je obstal na najlepših očeh, kar sem jih videla, kar je še pospešilo utrip mojega srca.

»…je rekla in mi polepšala dan!« so bile besede, ki so v moj obraz pognale še zadnje kapljice krvi, ki so se do takrat nahajale v mojih okončinah.

Pri zadnjih besedah se je na široko nasmehnil in mi ponudi roko.

»Robi sem…«

Za trenutek sem oklevala, potem pa mu podala roko in se tiho predstavila.

»S čim ti lahko postrežem?«

Naročila sem kavo. Med tem, ko mi jo je Robi pripravljal, sem z olajšanjem ugotovila, da v lokalu poleg meni ni nikogar več. Prav nič mi ne bi bilo prijetno, če bi se na moj račun zabavalo polovico hiše, saj so se take novice pri nas širile hitreje od požara. Robi mi je prinesel kavo in s svojim širokim nasmehom spet povzročil burno reakcijo.

»Izvoli. Smem prisesti?«

Prikimala sem, zraven pa se trudila obdržat izraz na obrazu, ki bi bil vsaj delno primeren mojim letom.

»Tebe pa še nisem videl tukaj. Si nova?«

»Ne…«

»Pa te še ni bilo sem…«

»Ne…«

In tako se je nadaljeval najin pogovor, če se temu sploh sme tako reči. On je veliko spraševal in ugotavljal, jaz pa sem velikokrat zelo umetelno izustila kakšen »ja« ali pa »ne«, kar pa ni bil nujno smiseln odgovor na njegovo vprašanja. Kljub temu pa se je vse skupaj končalo več kot fantastično – s povabilom na pijačo izven delavnega časa.

 

 

PETI DEL - …PREVEČ NJEGA

Pred sabo sem imela v zelo kratkem času že tretji zmenek, kar je bil pravi rekord za moje dotedanje življenje, zato ni bilo prav nič čudnega, da sem kar plavala na oblaku samozavesti in notranje moči, ki sem jo čutila. Celo strogi post sem premagovala z dobro voljo. Bila je že sreda in še vedno nisem zaužila ničesar drugega kot tekočino, kar se je poznalo tudi na tehtnici.

Uro pred zmenkom sem se stlačila v ozke črne kavbojke. Hlače mi niso bile prav nič bolj prav, kot pred tremi dnevi, a sem se zaradi praznine mojega želodca počutila veliko bolj vitko, kot pa sem dejansko bila. Kakšen fitnes neki!? Uro vadbe je pravi mačji kašelj proti naporu vloženemu v zapenjanje hlač, ki sem jih nekoč kupila v navalu optimizma, potem pa so čakale v omari, da se tisti optimizem izrazi v zmanjšanju moje telesne teže. Deset minut sem nepremično ležala na postelji, malce zaradi počitka po naporu, malce pa tudi zato, ker nisem vedela, če je varno, da se premaknem. Navsezadnje sem zbrala zadosti poguma, da sem se skobacala iz postelje, kar še zdaleč ni bilo lahko. Posebej premik v sedeči položaj mi je delal težave. Stanje je bilo veliko lažje, če seveda nisem preveč dihala. V stilu robota sem se primajala do največjega ogledala, ki sem ga imela v stanovanju. Črne kavbojke so bile videti res seksi, za razliko od mene, ki sem v njih izgledala, kot dodobra napolnjena krvavica, ki je tik pred tem, da jo raznese. Malce slabše volje sem se preoblekla v veliko bolj udobne, a veliko manj seksi cunje.

Kljub temu, da sem se začela oblačiti že uro pred zmenkom, sem prišla na dogovorjeno mesto z rahlo zamudo. Robi je bil že tam, še bolj čeden kot v mojem spominu. Poklonil mi je enega izmed svojih bleščečih nasmehov, ki je bil, očitno, v direktni povezavi z mojimi koleni in inteligenčnim kvocientom, saj sem v istem trenutku začutila klecanje mojih kolen, na obraz pa se mi je prikradel taisti bebav izraz, ki ga je videl že v lokalu, kjer sva se spoznala. Izgledalo je, kot da tega ni opazil, bodisi zato ker me »normalne« še ni videl, ali pa je na vsa dekleta deloval podobno. Kavalirsko mi je ponudil komolec, kar je bila dobrodošla gesta, glede na moje težave z ravnotežjem in me peljal v miren lokal, kjer sva preživela nekaj čudovitih ur. Res, da se prve ure skoraj ne spominjam, saj sem vso svojo koncentracijo posvetila temu, da nisem naredila kakšne neumnosti, potem pa sem se počasi le sprostila. Robi je bil šarmanten sogovornik in kazalo je, da ga zanima prav vse o meni. Kadar koli sem odprla usta, me je z zanimanjem poslušal, ter sem ter tja dodal kakšen primeren komentar. Poleg tega pa mi je skozi cel večer poklanjal kompliment za komplimentom, kar je vedno znova povzročilo efekt »zrelega paradižnika« na mojem obrazu. Okoli enajstih me je pospremil do mojega bloka. Za slovo sem pričakovala nežen poljub…

…doživela pa preobrazbo kavalirja v hobotnico. Preden sem dojela so bile njegove roke povsod in za trenutek se mi je zazdelo, da jih ima veliko več kot povprečen človek. Pri tem mi je na vsak način hotel preveriti stanje mojih mandeljnov in kar nekaj dela sem imela, da sem ga spravila na varno razdaljo in ga tam tudi zadržala.

»Hej punči, saj sva oba odrasla…povrhu vsega pa se ni še nobena nikoli pritoževala…«se je neumno zarežal.

Mogoče se sliši neverjetno, ampak zaradi njega sem spet izgubila razum. Kot v sanjah sem videla svojo roko, ki mu je pripeljala tako zaušnico, da ga je skoraj premaknilo. Čeprav je bilo pred vhodom bolj temno kot ne, se je na njegovem obrazu lepo vedela sled moje dlani, kar me je, navkljub mojim pacifističnim nadzorom, navdajalo z neskončnim zadovoljstvom in skoraj sadističnim užitkom.

Robi se je, precej osuplega obraza, obrnil in jadrno izginil, zraven pa momljal nekaj o moji frigidnosti v povezavi z dokaj razširjeno domačo živaljo, kar pa k sreči ni pustilo prav nobene nove brazgotine na mojem že tako načetem egu.

V stanovanje sem se vrnila pomirjena in odločena, da mi to doživetje ne bo vzelo mojega nanovo pridobljenega poguma pri iskanju spodobnega moškega. Navsezadnje – koliko takih in podobnih bedakov moškega spola pa lahko sreča ena sama ženska v svojem življenju?!

Ko bi vedela….

 

 

ŠESTI DEL – MAMA NA DELU

Naj kar takoj priznam, da sem že v četrtek spet jedla, kljub temu, da sem načrtovala post do konca tedna. To moje pomanjkanje trdnosti sem pripisala ponesrečenemu zmenku z »gospodom Hobotnico«, ki ga, mimogrede povedano, od takrat še nisem videla. Kljub prekinjeni dieti pa mi je prijazna tehtnica pokazala dve kili manj, kar me je napolnilo z novim optimizmom. Rezultat tega je bil »redukcijski jedilnik«, ki sem ga skrbno sestavljala celo petkovo popoldne, a mi je že isti dan padel v vodo. Klicala me je namreč moja predraga mamica in mi izsilila obljubo, da pridem naslednji dan na kosilo. Momljala je nekaj o obletnici poroke, zabave ter nekaj o številu povabljenih in preden sem se zavedala sem imela že splanirano soboto. Še nekaj časa po tem, ko sem odložila telefon, mi je po koščkih do zavesti prihajal urnik, ki mi ga je za naslednji dan določila moja mama.

Šele veliko kasneje mi je do zavesti prišel tudi domnevni vzrok za zabavo. Obletnica poroke. Že ob tem bi mi moralo postati kristalno jasno, da ima moja mama nekaj za bregom. Kljub temu, da sta bila poročena dvaintrideset let, nista imela še nikoli zabave ob obletnici. Še ob njuni trideseti obletnici smo šli samo na kosilo, ki se je končalo z veliko pritoževanja glede vročine in zatohlega zraka, ki sta bila posledica pokvarjene klime v gostilni. To pa je bil drugi indikator, ki mi je dal vedeti, da je s soboto nekaj strašno narobe. Bili smo namreč že krepko v jeseni, poročila pa sta se sredi vročega poletja!

Kljub temu pa sem se naslednjega dne vseeno ob dogovorjeni uri pojavila pred vrati mojega prvega doma. Dvignila sem roko, da bom pozvonila, ko so se sunkovito odprla vrata. Mama me je sila resno premerila od nog do glave, potem pa me zgrabila za laket in me potegnila v stanovanje.

»Kaj ti pa je?«

»Nič, ljubica…samo veliko dela naju čaka…« je rekla in me spet resno premerila od nog pa do lasnih konic.

»Kaj nisem rekla, da imamo zabavo?«

»Si. In ko smo ravno pri tem, a nimata vidva z očetom obletnice…«

»Zakaj pa se potem nisi malo lepše oblekla?«

Pogledala sem svoj najimenitnejši hlačni kostim, ki je bil, po mojem mnenju, najlepši kos oblačila, kar sem jih premogla.

»Ah, nič zato…« je nekoliko preveč mirno rekla.

»Imam darilo zate.«

Dan je postajal iz trenutka v trenutek bolj zanimiv. Mama me je odpeljala v sobo, kjer mi je v roke porinila vrečko znane veleblagovnice, iz katere se je videlo nekaj rdečega. Pazljivo sem odprla vrečko in ven potegnila mini krilo ter pulover s širokim okroglim vratnim izrezom. Mama je z nasmehom blažene dobrotnice stala poleg mene, preučevala moj začuden obraz in ga, seveda, napačno interpretirala.

»Nič se mi ne zahvaljuj, saj je samo malenkost! Kaj niso lepe barve? Tako žive pa moderne so tudi! «

Barve so bile. Več njih. Najbrž so bile tudi moderne. In tudi žive so bile. Če bi bile še malo bolj žive, bi lahko še zbežale. Res pa je bilo tudi to, da sem imela v roki malenkost, saj blaga ni bilo ravno veliko. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem svoje misli in občutke zbrala in jih oblikovala v nekaj bolj vljudnega.

»Kaj naj pa s tem?«

»Ja obleci se, trapica!« se je nasmejala.

Tokrat je tudi moja mama pravilno razbrala občutke iz mojega obraza, saj ji je nasmeh zamrl skoraj v trenutku, ko me je pogledala. Tisto kar je sledilo, raje ne bi opisovala. Povem lahko le, da je oče, v strahu, da ga bodo obtožili družinskega nasilja, stopil na balkon in si tako zagotovil alibi, medtem ko so iz stanovanja prihajali »povišani glasovi«. Začuda sem zmagala takoj, ko sem zagrozila, da bom odšla domov. Že dejstvo, da sem v prepiru zmagala, bi me moralo opozoriti na resnost položaja.

Resnici na ljubo moram reči, da bi lagala, če bi rekla, da mi ni bilo že vse jasno, a sem si, kot vsak pošteni optimist, pred kruto realnostjo zatiskala oči, vse dokler ni skozi vrata vstopil fant mojih let…

 

 

SEDMI DEL – MAMIN SIN

Po zaslugi moje drage mame sem se znašla za mizo nasproti Petra, ki je bil sin sosede mamine sestrične v bog si ga vedi katerem kolenu. Menda. Vse je kazalo, da sta njegova in moja mama velike prijateljice, kljub temu, da sem jo tokrat videla prvič. Le na začetku je prišlo do kratkega stika. Francka, tako je bilo namreč Petrovi mami ime, je s seboj prinesla darilo za mamin rojstni dan, kar je bila izredno lepa gesta, še posebej ker je imela moja mama rojstni dan šele čez pol leta. A je bilo vseeno bolje, kot darilo za obletnico, ki sta jo imela šele čez dobrih devet. Hotela sem pripomniti, da je zgrešila navidezni praznik, a me je mama tako grdo pogledala, da so mi besede obtičale v grlu. Očka je nekaj časa debelo gledal zdaj eno zdaj drugo in videlo se mu je, da panično razmišlja, kaj je zamudil in kako se bo to odražalo v njegovem mirnem vsakdanjiku. Skoraj se mi je zasmilil.

Že na samem začetku sva oba s Petrom doživela mini promocijo najinih osebnostnih kvalitet, poklicnih kvalifikacij in ambicij ter bivanjskih razmer. Mami sta kar tekmovali v tem, kako uspešno spraviti svoja otroka v kar največjo zadrego. Izgledalo je, da je moja zmagovala, saj je Peter svojo mamo gledal veliko lepše kot jaz svojo.

Kakorkoli že, kmalu sem izvedela, da je dvaintridesetletni profesor slavistike, da je navdušen bralec leposlovja in da rad dobro je. To zadnje se mu je tudi poznalo. No, ne rečem, da je bil debel, to ne! Mogoče lepo izpopolnjen. Imel je kratke rjave lase in okrogel obraz, ki so ga lepo dopolnjevali okrogli naočniki. Res ni bil tip moškega, za katerim se obračajo dekleta (ni bil niti tip moškega, za katerim bi se obrnila jaz), ampak glede na moje dosedanje izkušnje, je tako mogoče še bolje. Bil je vljuden, se pravi da najbrž ne bi planil na žensko že na prvem zmenku, pil je sok kljub ponujenemu pivu in vinu, poleg vsega pa je bil videti še strašansko načitan. Malce me je zmotila njegova obleka, ki bi bolj pristajala njegovemu očetu, a sem takoj pomislila, da je bil tudi on deležen stilske preobrazbe s strani njegove mame, take kot bi jo kmalu doživela jaz. Navsezadnje bi bilo kar zabavno videti njega, oblečenega kot sedemdesetletnega starčka, zraven pa mene, kot pripadnico najstarejšega poklica na svetu. Sum v vpletenost njegove mame pri izbiri garderobe se je kmalu tudi potrdil.

»Naš Peter nima prav nobenega smisla za oblačenje. Še danes sem mu morala pomagati pri izbiri oblačil…« je med nežnim nasmeškom razlagala Francka.

Ja, ta Peter je bil res prijazen fant. Mene bi ob taki izjavi kar katapultiralo, on pa se je samo nasmehnil in prijazno pogledal svojo mamo.

Drugače pa je bil bolj tihe sorte, kar pa tudi ni moglo biti preveč slabo, glede na to, da je mene včasih nemogoče ustaviti. Pomislila sem, da bom morala nemara biti svoji mami še hvaležna. In to je bila res grozljiva misel.

Po kosilu sem hotela mami pomagati pri pospravljanju, a me je poslala v dnevno sobo delat družbo obiskovalcem. Že čez nekaj trenutkov se je pojavila na vratih in povabila Francko k sebi v kuhinjo, da ji ne bo dolgčas in da bosta malce poklepetali. Tako sva ostala s Petrom sama. Oče je namreč vedno po kosilu v kuhinji prižgal cigareto in počakal na kavo, ki je navadno sledila.

»Torej si tudi ti žrtev maminega smisla za modo?« sem hotela pretrgati mučno tišino, ki je nastala ob odhodu njegove mame.

»Ne, ne…«je pohitel moj sogovornik.

»Moja mami mi pri tem res pomaga. Sam res nimam prav nobenega smisla za oblačenje.«

Najprej sem mislila, da se šali, a je njegov obraz ostajal resen, kar me je navedlo na misel, da je v njihovi družini smisel za oblačenje gotovo prirojen. No, navsezadnje tudi sama nisem bila preveč doma na tem področju.

»Včasih res ne vem kaj bi brez nje!«

»Prav, človek ima rad svojo mamo,« sem pomislila.

»Pere mi in kuha, skrbi za to, kako sem oblečen…Res je zlata. Vsako leto greva kakšen teden ali dva v toplice, da se ji vsaj malo oddolžim…« je nadaljeval.

»Prav, človek ima zelo rad svojo mamo,« sem pomislila in razširila oči.

»Včasih mislim, da nikoli ne bom našel take žene, ki bi bila kot moja mami…«

»Hmm, človek ima kar malce preveč rad svojo mamo…« sem pomislila in še bolj debelo gledala sogovornika.

Potem je v sobo stopila Francka.

»Kako Peter, se zabavaš?«

»Ja mami! Kaj ko bi Rebeko jutri povabila s sabo v kino?«

»OK – Ojdipov kompleks!«

To zadnje sem nehote rekla glasno. Če bi kaj takega naredila na zadnjih dveh zmenkih bi eden gotovo mislil, da gre za kakšno zeliščno zadevo, drugi pa, da je to kak novi erotični položaj in ravno jaz imam tako srečo, da to rečem naglas v krogu ljudi, ki dejansko vedo kaj to pomeni!

Vame sta se uprla dva para enako ogorčenih rjavih oči. Nastala je neprijetna tišina, ki jo je prekinila moja mama.

»Kako? Se zabavate?«

»Peter! Midva greva!« je z zelo visoko frekvenco oznanila gospa Francka.

Peter se je brez besed dvignil in ji sledil, mimo presenečene mame naravnost ven iz stanovanja.

»Ja Rebeka, kaj si pa naredila?«

»Veliko uslugo sama sebi!« sem rekla in bila v to tudi popolnoma prepričana.

 

 

OSMI DEL - PRIJAZNA POSTREŽBA …

Neuspel poskus moje mame, da si končno zagotovi zeta, je imel vsaj eno dobro stran. Mama je bila namreč tako jezna name, da me skoraj cel teden ni niti enkrat poklicala. Navadno sem od nje sprejela vsaj tri klice tedensko, ki so v večini vsebovali vprašanja iz mojega zasebnega življenja in nasvete, kako naj ga spremenim. Sej ne, da ga ne bi hotela, navsezadnje je bila to moja želja za rojstni dan, a mama je, kot povsod, tudi tukaj rada pretiravala. Kakorkoli že, uživala sem blaženi mir, ki pa ni trajal dolgo. V petek se je odločila, da me je s svojim petdnevnim molkom že dovolj kaznovala, zato me je poklicala že v službo.

"Kako si?" je vprašala, kot da se ni nič zgodilo.

"V redu. Pa ti?"

"Fino. Veš zakaj te kličem?"

Se mi je kar zdelo, a sem bila pametno tiho, saj ni bilo preveč varno drezati v sršenje gnezdo.

"Mihaela se bo naslednjo soboto poročila in nas je povabila na ohcet."

No, tega pa nisem pričakovala.

"Mihaela?"

"Ja, sestrična. Od Štefke in Tončka hči, saj veš…tista iz Primorske!"

"Sestrična iz Primorske? Moja sestrična?"

"No, ne ravno tvoja sestrična. Moja sestrična je Štefka, ampak ni prava sestrična, pač pa je priženjena, ko se je moj stric France poročil z vdovo, ki je imela že dva sinova in eno hči, ki se je kasneje poročila z…"

Tam nekje sem jo zgubila. Vse kar sem razumela je bilo to, da si nismo prav nič v sorodu.

"In kaj naj jaz delam tam? Saj ne bom nikogar poznala!"

"O, kaj ne boš! Saj bom jaz tam, pa oči in stric Marjan s teto Jožico, pa teta Milica in tisti njen novi, in še nekaj tvojih bratrancev in sestričen bo. Menda bo okoli tristo povabljenih. Imajo kar gasilni dom rezerviran!"

"Pa vseeno…"

"Ah daj no, kaj pa boš drugače delala?"

Tako sva še nekaj časa nadaljevali najin pogovor, katerega končni izid je bil znan že v tistem trenutku, ko sem na drugi strani žice slišala mamin glas. Zmeraj je dosegla svoje, če ne z močjo zdravorazumskega prepričevanja pa z vzbujanjem krivde. Zdravorazumskih argumentov ji je vedno hitro zmanjkalo, medtem ko je bila v drugi disciplini nenadkriljiva. Preden sem se zavedla, sem ji že obljubila, da grem z njima na poroko. Težko ponovim njene besede, saj sem pri vzbujanju krivde zraven nje videti kot pravi amater, ampak je bila v resni nevarnosti, da umre preden bo spet videla svojo najljubšo sestrično, ki bi ji na smrt zamerila, če ne bi pripeljala še mene "pokazat". To je le kratek povzetek tistega, kar je povedala med vsemi bolečinami, ki so jo v zadnjem času napadle in se preselile tudi na nič hudega slutečega očeta, ki je v tistem trenutku bržkone, nezavedajoč se vseh tegob, brezskrbno sedel na kavču v dnevni sobi ter užival v mirnem trenutku.

Ne samo, da sem ji obljubila, da grem z njima na to poroko, v končni fazi sem bila zadolžena še za nakup darila, ki ne sme biti predrago, ker nimamo denarja, da bi ga metali skozi okno, ne poceni, da ne bodo mislili, da nam gre tako slabo, ali pa, bog ne daj, da smo skopuški, ne sme biti premajhno, da bo kaj videti, pa ne preveliko, da ga ne bi mogli spraviti v avto. Zraven naj bi bilo tudi koristno in lepo. Ko sem jo vprašala, če ima v mislih kaj specifičnega, pa mi je rekla, naj se kar sama odločim, saj navsezadnje ne more prav na vse misliti sama.

Že v soboto sem se odpravila na lov za darilom. Brez ideje sem pol dopoldneva tavala po trgovinah trgovskega centra in na koncu pristala v veliki tehnični trgovini, kjer si dobil vse od posode, bele, avdio ter video tehnike pa do kopalnic in celo gradbenega materiala. Utrujena in slabe volje sem se potikala med policami in iskala primerno darilo, za katerega se mi je tako ali pa tako zdelo, da ne bo nikoli dovolj dobro za mojo mamo.

"Vam smem pomagati?" sem zaslišala moški glas za sabo.

Ko sem se obrnila sem pred sabo zagledala čednega mladeniča, kratkih kostanjevih las in temnih oči. Bil je videti nekoliko mlajši od mene, a je vseeno deloval zelo moško.

Skupaj sem spravila najlepši nasmeh, kar sem jih, glede na okoliščine, premogla in ga povprašala po nasvetu. Bil je več kot zelo uslužen. Prijazno me je vodil od enega do drugega gospodinjskega aparata in potrpežljivo prenašal moje omahovanje. Na koncu sem se odločila za jedilni pribor, ki je stal sicer celo premoženje, a je njegov izgled odtehtal vsak tolar njegove vrednosti.

"Zelo ste bili prijazni!" sem rekla prodajalcu.

"Bilo mi je v veselje…" je prijazno odgovoril, čeprav sem močno dvomila, da mu je lahko v pretirano veselje tavanje po trgovini za žensko, ki se ji niti ne sanja kaj bi rada.

Kljub mojemu dvomu pa mi je prijazno pomahal, ko sem odhajala iz trgovine. Vse skupaj pa bi se kmalu končalo z nesrečo. Hodila sem v eno smer, gledala pa nazaj in pri tem kazala vse štiri osmice čednemu prodajalcu, pred sabo pa skorajda spregledala skrivljenega, suhljatega starčka, ki se je na vse pretege trudil, da bi se izognil usodnemu trčenju, pri tem pa vse čas nekaj nejevoljno mrmral. Opazila sem ga v zadnjem trenutku in od srečanja odnesla le grd pogled.

Darilo sem odnesla v avto, nato pa sem se zapodila v supermarket, kjer sem nakupila še nekaj zelenjave za moj izropan hladilnik. Z vrečko stisnjeno k sebi, sem sopihala proti parkirišču, ko sem za sabo zaslišala čudno znan glas.

"Vam lahko pomagam?"

Obrnila sem se in pred sabo zagledala mojega čednega prodajalca, kar je pri meni spet zbudilo željo po tem, da razkažem zobe. Por, zelena in še nekaj drugih zelenih stvari mi je neusmiljeno sililo v nos, medtem ko sem se hitela zahvaljevati za prijaznost, ki mi jo je izkazal. Pa me to sploh ni motilo.

"Ne morem pustit, da se tako lepa mladenka, povrhu pa še moja stranka, tako muči z vrečami…" je galantno pripomnil in vzel vrečko iz mojega objema.

V naslednjih nekaj minutah, kolikor je bilo do mojega avta, sem izvedela, da mu je ime Boštjan, da tudi on sovraži obvezno kupovanje špecerije in da je še samski, kar je bilo, glede na situacijo, precej pomembna informacija. Seveda nisem pozabila pripomniti, da tudi jaz nimam življenjskega sopotnika. To sem izvedla sila elegantno in neopazno.

"Tudi jaz sovražim takole nakupovati hrano. Pa kaj hočemo, glede na to, da sem samski je to hočeš nočeš moja naloga…" se je prijazno nasmehnil.

"Jaz tudi…" sem pohitela.

"Sem še samska. Saj ne da bi hotela biti…no, ampak mi tudi tako nič ne manjka…imam zmenke, ampak…"

Potem sem utihnila. Hvala Bogu!

Boštjan je zelo prijazno spregledal moj izbruh prefinjenosti in spreminjanje barve obraza. In še več. Kljub vsemu me je povabil naslednjega dne na pijačo...

 

 

DEVETI DEL - … Z NAPAKO

Človek bi pomislil, da sem se že navadila vseh mučnih priprav na prve zmenke, a bi se taisti človek tudi hudo motil. Stala sem pred omaro, ki je kljub svoji polnosti vsebovala le malo koristnega. Začela sem že zgodaj dopoldne in potem nesrečno vzdihovala tja do tretje ure popoldan, ko sem končno na plan privlekla nekaj podobnega obleki, ki sem jo nato še z malo več vzdihovanja spravila nase. S podobno mero izdihov sem spremila tudi urejanje pričeske, ki se je tistega dne odločila, da pod nobenim pogojem ne bo sodelovala. Kljub vsem tegobam pa sem vseeno še pravočasno prispela na kraj najinega zmenka. Boštjan me je že čakal. Nestrpno je stopical na mestu in živčno pogledoval na uro, po čemer sem sklepala, da je ravno tako nervozen kot sem bila sama, kar je nekoliko omililo tudi mojo živčnost.

Lepo me je pozdravil, se zraven lepo nasmehnil, me simpatično poljubil na lice, mi ponudil komolec, potem pa me, z malce hitrejšim tempom, odpeljal na sprehod. K sreči je bila moja obleka vse prej kot elegantna, kar je pomenilo, da imam več kot dovolj prostora za večji razkorak, ki sem ga resnično potrebovala. Boštjan se namreč ni preveč oziral na moje sopihanje, ki je iz metra v meter postajalo bolj očitno. Veselo je klepetal o tem in onem, čemur sem zelo težko sledila, saj sem imela dovolj dela z drugima, meni v tistem trenutku, bolj pomembnima funkcijama. Prva je bila neslišno lovljenje zraka, kar mi, po zaskrbljenih pogledih mimoidočih sodeč, ni ravno dobro uspevalo, pri drugi pa sem potrebovala še dovolj mišične moči v nogah, ki bi mi pri tako dolgih korakih, brez moje pazljivosti, zagotovo zdrsnile v špago. To zadnje najbrž ne bi bilo tako hudo, saj bi z izvedbo takega gimnastičnega podviga zagotovo požela občudovanje mojega zmenka, čisto druga zgodba pa bi bila, ko bi se poskušala spet sestaviti pokonci.

K sreči sem se zmotila, ko sem predvidevala, da me Boštjan pelje na sprehod, saj sva po kakih dvajsetih minutah mojega sopihanja (meni se je zdelo, da je pretekla najmanj ura), prišla do nekega lokala, v katerega je brez oklevanja zavil. Izkazalo se je, da je bil moj spremljevalec v tem lokalu redna stranka, saj znotraj skoraj ni bilo človeka, ki ga ne bi pozdravil, ali pa mu vsaj pokimal. Že to bi mi lahko dalo misliti, a sem bila tako vesela stola in kozarca mrzle pijače, da sem vse skupaj enostavno spregledala. Po nekaj minutah, ki sem jih potrebovala, da sem prišla k sebi, se je zmenek začel odvijati veliko bolj v mojem stilu. Mirno sva sedela ob mrzli pijače, brez težav sem sledila pogovoru, ki je bil lahkoten in prijeten, skratka po bolj čudnem začetku je vse kazalo na to, da bom preživela prijetno popoldne v družbi mojega novega znanca. Boštjan je bil prijazen in vljuden, svoje mame ni omenjal, sedel je nasproti mene, kar je že samo po sebi onemogočalo transformacijo v hobotnico (pa tudi sicer ni bil videti takšne sorte), sicer je pil pivo, a navsezadnje ne moremo od moškega pričakovati, da bo čisti abstinent. Torej zmenek bi bil lahko popoln, če…

Saj še sama ne vem, kdaj natanko me je nekaj začelo motiti. Zdelo se mi je, kot da je postal nekoliko raztresen. Ves čas mi je pogledoval preko rame, se nemirno presedal in kar nekajkrat sem opazila, da je s pogledom oplazil svojo uro. Ko sem ravno začela dvomiti v svojo prirojeno zabavnost in kratkočasnost, sem v ozadju zaslišala trušč, ki mi je v trenutku pojasnil ne samo nemir mojega spremljevalca, pač pa tudi tempo najine hoje. Začela se je namreč nogometna tekma, ki so jo v tem lokalu prenašali na velikem platnu.

"Saj ne zameriš, ampak sem hodim ponavadi gledati pomembne tekem in danes so finale… " je hitel razlagati Boštjan ne da bi me pogledal. Nepremično je zrl naravnost na platno za mojim hrbtom, kjer se je v tistem trenutku začel prvi polčas. In zadnji zame.

Po dobrih petnajstih minutah sem se brez pozdrava izmuznila iz lokala, kar sploh ni bilo tako težko, kot je slišati. Boštjan me od začetka tekme skorajda ni pogledal, če odštejem trenutek, ko je v svoji navijaški vznesenosti po nesreči polil pivo in je rumena tekočina nevarno pljusknila proti meni. Ko je ugotovil, da moja obleka ni bila deležna nobene kapljice razlite pijače, se mi je bežno nasmehnil in vso svojo koncentracijo usmeril nazaj na veliko platno.

Predvidevala sem, da bo moje izginotje opazil okoli polčasa, do katerega je bilo še najmanj petnajst minut, zato sem hodila počasi, brez strahu, da bi me dohitel. Še sreča, saj so me noge po hitri hoji, s katero sem nevede lovila začetek nogometne tekme, kar precej bolele.

Po poti domov sem razmišljala, da bi bilo nemara bolje, ko bi na vse skupaj lepo pozabila in se predala uživaškemu samskemu življenju. Te zadeve z zmenki so me namreč že dodobra izmučile. A nisem ženska, ki bi se tako zlahka predala…

 

 

DESETI DEL - POROKA

Moja rojstno dnevna odločitev je bila že resno ogrožena s strani mojega pesimizma. Zadnja izkušnja ni bila prav nič laskava za moj ženski ego, zato sem že resno razmišljala o tem, da bi obiskala bližnji samostan in za vsak slučaj vzela nekaj prospektov na to temo. Na koncu sem si vendarle premislila. Na eni strani me je odvrnilo dejstvo, da tisto reč o celibatu jemljejo tako strašansko resno, na drugi strani pa nisem bila nikoli prevelik ljubitelj pokrival in dolgih oblek, ki so me optično zmanjšale in naredile še malce bolj okroglo kot sem bila.

Tja do petka sem nihala med realizmom in zmernim pesimizmom, potem pa me je klicala mama, spomnila na poroko, omenila moje samsko življenje, nasula komentarje o mojem izgledu in stanje uspešno popravila do popolnosti - popolnega pesimizma.

V soboto zjutraj, ko sem se odpravljala na poroko, me je imelo, da bi se oblekla v črnino in si na glavo zavezala črno ruto - kar tako za poskušnjo, a dolge poti, ki me je čakala z mamo v istem avtomobilu, nisem hotela še podaljševati. In pot je bila res dolga. Strašansko dolga.

Vleči se je začela, ko je oče speljal iz našega parkirišča, kjer sta me zjutraj ob osmih pobrala. Mama je najprej zagrizla v mojo frizuro, potem v moj make-up, prežvečila mojo obleko in čez slabe pol ure izpljunila še moje čevlje. Očka je mirno šofiral in le sem ter tja poskušal umiriti svojo ženo. Po petem poskusu je obupal, kar mu v resnici ni moč zameriti, ter se nemo posvetil vožnji. Naravnost občudovala sem potrpežljivost tega človeka, ki pa žal te svoje lastnosti ni prenesel tudi name. Meni se je zdelo naravnost nemogoče, da bi kdo lahko ignoriral mojo mamo, še posebej če nima težav s sluhom, ali pa ušesnih čepkov, ki jih izdelujejo posebej za težko industrijo. Oče jih ni imel. Sem preverila. Večkrat.

Enourna vožnja, ki je trajala, po mojem nezmotljivem notranjem občutku, okoli štiri ure, se je zaključila v idilični primorski vasici, ki je štela deset hiš, če si vključil tudi podrtijo na začetku vasi, ki pa je še vedno ponosno nosila prvo hišno številko.

Lahko bi na dolgo in široko razlagala o tem kako smo prispeli pred tetino hišo in kako so se začele uresničevati vse moje nočne more o sorodnikih, takoj ko sem zapustila varno zavetje očetovega avtomobila, pa ne bom.

Povem naj samo, da je bilo veliko predstavljanja, objemanja, čudenja nad mojim samskim stanom, namigovanja o samskih "fejst fantih" in še česa. Da o tem, da nisem poznala skoraj nikogar od "dobronamernih komentatorjev", sploh ne govorim. Kolovodja je bila seveda moja mama, saj je z globokim vzdihovanjem in obupanim glasom vsakomur pojasnjevala, da je to (pri tem je kazala seveda name) njena samska hči, ki nikakor noče "sproducirati" tistih nekaj vnukov, ki jih tako željno pričakuje. Pri tem so jo dodatno spodbujali globoki vzdihi in sočutno prikimavanje starih tet, ki se zavedajo, da take ženske, kot sem jaz, prav nič ne pripomorejo k nataliteti slovenskega naroda. Malo je manjkalo, pa bi bila čisto sama kriva za izumrtje slovenskega naroda!

Zdaj pa res ne bom več o tem. Iz izkušenj vem, da je najbolje, da travmatične izkušnje potisnem nekam globoko na dno svoje duše in upam, da se ne bodo čez nekaj let manifestirale v hujši obliki psihoze.

Poroka v vaški cerkvi je bila lepa in romantična, čeprav je sestrična, ki tehnično gledano sploh ni bila moja sestrična, prav neromantično kazala svoj trebuh, ki je se je bohotil v osmem mesecu nosečnosti in postavljal na laž belino obleke, ki jo je nosila. Tudi ohcet sama ni bila slaba, še posebej zato, ker je skupina, ki je bila najeta za zabavo, igrala glasno, množico okupirala z neumnimi igrami in nasploh onemogočala vsakršno komunikacijo. Tako sem lahko uživala blažen mir. Usedla sem se v kot in se delala kar se da nevidno, kar navsezadnje v množici tristotih ljudi sploh ni bilo tako težko. Kljub vsemu pa sem komaj čakala, da bom lahko odšla domov in kar se da hitro pozabila ta dan.

"Ne plešete?"

Zdrznila sem se ob globokem glasu zraven mojega ušesa. Vso svojo koncentracijo sem namreč posvetila velikemu kosu torte pred sabo in zato nisem opazila, da je na mojo desno sedel nadvse simpatičen moški.

"Mm…mm…" je bilo vse kar sem lahko rekla, saj sem imela usta polna slastne torte, pri tem pa sem svojo izjavo podkrepila tudi z odločnim odkimavanjem.

"Lepo. Jaz tudi ne. Imam dve levi nogi…" se je nasmehnil moj novi sogovornik.

"Aleš."

Sprejela sem ponujeno roko in se predstavila. In večer je postajal zanimiv. Kmalu sva ugotovila, da imava izredno veliko skupnega. Oba sva bila na nek način prisiljena, da prideva na to poroko, oba skupaj sva med vsemi povabljenimi poznala le kakih deset ljudi (in še teh najraje ne bi) in obema se je zdel ves program, ki je tako očitno zabaval že rahlo okajene svate, sila neumen. Pa to še ni bilo vse, kar sva imela skupnega. Kmalu sva ugotovila, da živiva v istem mestu, bila sva tudi istih let (on je bil pol leta starejši) in oba sva bila samska. Večer je res šel v pravo smer. Bil je zabaven, prijazen, uvideven, izobražen, razgledan in na čase sem s pogledom oplazila njegov suknjič z mislijo, da nemara tam skriva svoje orodje množičnega morilca, ki je na preži za tako naivnimi osebami kot sem bila sama. A ne glede na vse moje pomisleke, se je večer končal zelo lepo - z nežnim poljubom in obljubo, da me pokliče. Tudi mamino nerganje po poti domov mi ni kvarilo dobrega razpoloženja. Le nekje iz daljave se mi je zazdelo da slišim:

"…pa meso je bilo tako trdo…juha je bila mrzla…Marica se je pa zredila…noge me bolijo…kakšna pa si v glavo…kaj se pa tako bedasto smejiš…oči, zmešalo se ji je…"…

 

 

ENAJSTI DEL - MINUS TRI

Sedela sem pred televizorjem v svoji najljubši razvlečeni trenerki, obdana s kopico že uporabljenih papirnatih robčkov in hlipajoče zrla v ekran, na katerem so prikazovali najnovejšo pripravo, s katero lahko shujša tudi najbolj len človek. Žalostno je bilo, da ljudje še vedno nasedajo takim reklamam, ki obljubljajo hujšanje brez truda, a to ni bil vzrok mojemu hlipanju. Žalostno je bilo tudi to, da sem v nedeljo popoldan sedela sama na svojem kavču, a tudi to ni bil vzrok mojemu imitiranju nahodnega slona z vnetimi očmi. Ta je ležal v "-3", ki sem si jo s svojo neumnostjo tako upravičeno prislužila.

Še sama nisem mogla verjeti, da sem spregledala prav vse znake, ki bi jih drugače razpoznala že ne kilometre daleč. Seveda teče beseda o mojem novem znancu, ki sem ga spoznala na tisti neumni poroki. Že dejstvo, da sem ga spoznala tam, bi mi moralo dati vedeti, da se vse skupaj ne bo dobro končalo. A vsaj začelo se je dobro…

Že v nedeljo, dan po poroki, me je Aleš poklical in povabil na zmenek. Predlagal mi je, da bi se dobila v starem delu mesta, od koder bi lahko šla na sprehod, ali pa na kakšno pijačo, kar sem seveda z veseljem sprejela. Torej - nobenih presenečenj z moje strani. Spet sem ponovila vse procedure urejanja moje malenkosti v spodobno pripadnico nežnejšega spola, kar mi seveda, kljub temu, da sem s tem imela že kar nekaj vaje, ni najbolje uspelo. Je pa res, da se nisem več toliko vznemirjala zaradi tega, kar spet potrjuje stari rek, da vaja dela mojstra.

Na dogovorjeno mesto sem prišla nekoliko prezgodaj, a me je Aleš že čakal. Že od daleč sem videla njegovo sloko postavo. Videti je bil miren in urejen. Preveč miren. To bi mi lahko takoj dalo vedeti, da imam opravka z nekom, ki je v zmenkih precej izkušen, kar že samo po sebi ne pomeni nič dobrega. Sama sem bila prava živčna razvalina in prav nič mi ni pomagalo dejstvo, da sva led prebila že na poroki. Ko me je zagledal, se je na široko zasmejal ter izza hrbta privlekel rdečo vrtnico. Saj vem. Že na kilometer daleč bi morala videti nevarnost, a sem bila vse preveč zaposlena s topljenjem zaradi njegovega šarmantnega nasmeha, lepih oči in galantnega vedenja. Ponudil mi je komolec in me popeljal na sprehod. Še sreča. Za komolec. Če se ga ne bi držala, bi najbrž kar nekajkrat izvedla kakšen spektakularen akrobatski podvig (beri padec), saj sem zaradi mehkih kolen imela precejšne težave z ravnotežjem. Moja prirojena gostobesednost je bila skoraj izključno omejena na kratka "ja" ali "ne", ki mogoče na prvi pogled izgledata zelo enostavna, a sta bila v tistem trenutku višek moje bistroumnosti. Tudi kimanje in odkimavanje mi je šlo dokaj dobro od rok - oziroma od vratu. Skratka, večer je bil čudovit, moj spremljevalec tudi in jaz sem se počutila kot v pravljici. Najino druženje sva zaključila z nežnim poljubom in obljubo, da se kmalu slišiva.

Obljubo je držal, saj me je poklical že naslednje dopoldne. Tokrat sva se poslovila z dogovorom, da se popoldan spet srečava.

Drugi zmenek je bil še boljši od prvega, saj sem se tudi sama nekoliko sprostila in začela bolj aktivno sodelovati v pogovoru.

"Ja, res je lepo vreme…" je bila ena moja daljših in bolj prefinjenih ugotovitev.

Vsemu navkljub pa je tudi najino drugo druženje potekalo izredno romantično in po Aleševi zaslugi tudi dokaj normalno, saj je ves čas brezskrbno klepetal o tem in onem ter uspešno onemogočal neprijetno tišino, ki bi bržkone nastala, če bi bil govor prepuščen meni. Zvečer me je odpeljal na romantično večerjo po kateri me je odpeljal domov.

"Ne morem. Tudi sama veš, da to ne bi bila samo kava. Ne bi zdržal. Raje bi, da greva bolj počasi. Rad bi, da bi bilo popolno…" je zavrnil moje povabilo na "kavo ali nekaj takega".

Ja seveda! Drage gospodične in gospe - prosim povejte mi kolikokrat v življenju ste srečale moškega, ki bi rekel kaj podobnega, če bi ga po romantičnem zmenku povabile "na kavo"?! Nobenega? Jaz tudi ne. Ponavadi komaj čakajo, da je tistega obveznega romantičnega dela konec in da postane vsa stvar nekoliko bolj akcijska. Tisto o čakanju in popolnosti pa lahko vidimo le v kakšnem romantičnem filmu, pa še ta mora biti komedija. A jaz sem seveda naivno verjela, da je on prvi tak moški, da je nekaj posebnega. In nisem se motila. Res je bil nekaj posebnega.

Kakorkoli že, ko sem po stopnicah odlebdela v svoje stanovanje, sem namesto rdeče luči videla rdeče srčke. Celo mamin klic, ki je sledil nekaj minut po tem, me ni prizemljil.

V sredo in četrtek se nisva videla, ker naj bi imel neke neodložljive službene obveznosti, zato pa je bil petek toliko lepši. Bil je…hmm…popoln! Aleš nama je v moji kuhinji skuhal zares dobro večerjo, jo pospremil s kozarcem dobrega vina in fantastično sladico, poskrbel tudi za prijeten ambient z nežno glasbi in svečami, zato ni bilo prav nič čudnega, da sva pristala med rjuhami. Kljub temu, da navadno ne grem s tipom v posteljo po dveh zmenkih, tokrat tega nisem niti malo obžalovala. Še več. Tako dobro se že stoletja nisem počutila. Moje dobro počutje pa je trajalo le dober teden. Skoraj vsak dan sva se dobivala in zmenke več ali manj zaključevala v postelji, a me to ni motilo. Motilo me ni niti to, da so zmenki postajali nekoliko krajši, da so se vedno zaključevali pri meni in da je moj partner ponavadi kmalu po tem odšel. Bila sem srečna.

Včeraj pa sem se zjutraj polna energije odpravila v mesto, da s tržnice prinesem nekaj, kar bi zvečer spremenila v odlično večerjo in se s tem nekako Alešu zahvalila za čudoviti teden. A iz tega ni bilo nič, saj sem ob prihodu domov našla na tajnici njegovo sporočilo o tem, kako mu je žal, da zvečer ne bo utegnil in obljubo, da me kmalu pokliče in se mi oddolži. Bila sem nekoliko razočarana, a je opravičilo zvenelo tako iskreno, da nisem niti malo dvomila o njegovi pristnosti. Imela sem večer zase in polno energije, zato sem poklicala svoji prijateljici Tino in Marjano, s katerima sem se sem ter tja odpravila ven in jima predlagala kvaliteten ženski večer. Ob osmih zvečer smo se dobile v našem priljubljenem lokalu, kjer je bila vedno dobra glasba in prijetna družba. Tudi tokrat je bilo tako. Zabavale smo se kot že dolgo ne in vse je kazalo, da bo vikend kljub temu, da se ni izšel kot sem planirala, vseeno zelo prijeten. Sredi večera sem stopila na zrak, saj so me od cigaretnega dima že pošteno pekle oči. Globoko sem zajela svež zrak, hip nato pa obstala kot prikovana. Nedaleč stran je stala meni zelo dobro znana postava. Aleš je bil s hrbtom obrnjen proti meni, na uho pa je imel prislonjen mobilni telefon. Stopila sem nekaj korakov nazaj in se postavila ob zid poleg vrat.

"Ampak srček, danes imam toliko dela, res ne morem do tebe…"

"Res mi je žal. Veš, da bi bil raje ob tebi, kot pa v tej zatohli pisarni…"

"Tudi jaz te imam rad!"

Malo je manjkalo, pa bi se sesedla. V nekaj trenutkih so se mi zvrstili vsi dogodki zadnjih dveh tednov. Vse sem videla v popolnoma novi luči. Kar naenkrat mi je prišlo do zavesti, da o njem ne vem prav ničesar, kljub temu da je več ali manj govoril on. Nisem vedela, kje stanuje, kje je zaposlen, nisem vedela njegovega priimka in vedno me je klical samo on...

V tistem se je Aleš obrnil in stopil do vhodnih vrat. Hitro sem se obrnila in skoraj stekla do mize, kjer so me čakale moje prijateljice.

"Kaj pa je s tabo?" je vprašala Tina.

"Saj si taka, kot bi videla duha!"

Aleš je stopil v lokal in se usedel za prvo mizo, kjer ga je čakalo temnolaso dekle, ki je bila, vsaj navidez, kar nekaj let mlajša od mene. S stolom se je pomaknil bližje k njej, jo prijel za roke in se ji zazrl v oči. Postalo mi je slabo. Potrebovala sem kar nekaj trenutkov, da sem se zbrala in povedala prijateljicama, kaj se mi je zgodilo.

"Jaz bi šla do njega in mu primazala eno tako, da bi se kar sesedel!" je razburjeno rekla Tina in krčevito stisnila pesti.

"Glavo bi mu odprla!" je bila še bolj konstruktivna Marjana.

"Jaz se grem pa predstavit!" sem kratko rekla, globoko zajela sapo in z dvignjeno glavo zapustila moji osupli prijateljici.

Odločno sem stopila do njune mize.

"O, Aleš! Kaj pa ti tukaj? A nisi v službi?" sem rekla kar se da prijazno.

Oskar bi bil v tistem trenutku groba podcenitev mojega igralskega talenta, saj sem imela na obrazu najočarljivejši nasmešek v zgodovini sveta. Alešu se je na obrazu zarisala osuplost. Videlo se mu je, da razmišlja o tem, ali se šalim, ali sem res tako neumna, da se ne zavedam nastalega položaja. Neumno se je nasmehnil.

"Kaj me ne boš predstavil?" sem neusmiljeno nadaljevala.

Temnolaska me je prijazno gledala, ne zavedajoč se neprijetnega položaja v katerem se je znašel njen spremljevalec.

"Rebeka…"sem rekla in ji pomolila roko, ki jo je brez oklevanja sprejela.

"Aleševa boljša polovica, kot radi rečejo…" sem dodala in si nadela moj oskarjevski nasmeh.

Vidno podaljšanje njenega obraza je pričalo o mojem zadetku v črno.

"No, zdaj pa grem nazaj k prijateljem. Sem se ustavila samo toliko, da te pozdravim…" sem prijazno rekla Alešu, se obrnila in počasi zapustila prizorišče.

Oddaljila sem se le nekaj korakov, ko sem zaslišala glasen tlesk, ki ga je povzročila temnolaskina dlan ob stiku z Aleševim obrazom. Tokrat je moj obraz preletel pravi, neponarejen nasmeh. Ko sem sedla, temnolaske že ni bilo več, nekaj minut kasneje pa je odšel tudi on.

Tako bi se lahko ta epizoda mojega življenja tudi končala - z mojim (vsaj delnim) zmagoslavjem, ko me nebi ob odhodu domov ustavila ena izmed natakaric.

"Rebeka, a ti poznaš tistega tipa, ki mu je ženska danes primazala zaušnico?"

"Zakaj?"

"Izgubil je adresar. Najbrž mu je padel iz žepa, ko je plačeval račun. Bi mu ga dala?"

Ko ga vsaj nebi vzela! Njegov adresar je namreč vseboval telefonske številke neštetih žensk, a me to začuda ni potrlo. Tudi to, da je imel prav otročje poleg imen napisane ocene od ena do pet ne. To pa, da je imel poleg mojega imena napisano -3 - To mi bo pa še drago plačal!

 

Se nadaljuje...