"Vsak človek se rodi , en mal živi in pol umre…" prepeva en izmed naših boljših estradnikov in s tem se sama popolnoma strinjam. No, saj se težko nebi, saj je to nekako logično sosledje. Moja mama vedno pravi, da je smrt edina pravica na svetu. Doleti vsakega; dobrega, slabega, revnega, bogatega - prav nič ji ni pomembno. In kako prav ima! A zdi se, da se ljudje tega enostavno ne zavedajo.
Pred dnevi sem srečala sošolko. Že leta se nisva videli. Pa mi ne bi bilo prav nič žal, če se še nekaj let ne bi. A je tako naneslo, da mi je že od daleč začela mahati v pozdrav. Za trenutek me je zagrabilo, da bi se obrnila in izginila skozi prva vrata velikega nakupovalnega centra in se delala, kot da je sploh nisem opazila. Pa je bila tako očitna in v svojem živo rdečem kostimu tako opazna, da bi človek lažje spregledal roza slona v puščavi. Stala je tako kakšnih sto metrov stran v mene in stegajoč se na prstih mahala v mojo smer. Kaj sem hotela?! Globoko sem zajela sapo in ji s širokim nasmehom odšla naproti.
"Ja Rebeka, kaj pa ti tukaj?" je glasno vzkliknila, ko sem prišla do nje.
Sovražim ljudi ki, sprašujejo očitne stvari. Kaj neki naj bi človek delal v trgovini?!
"Nakupujem," sem rekla in upala, da sem s to besedo izpostavila vso neumnost njenega vprašanja, a sem se zmotila, saj Mojca tega še dojela ni. Pa saj bi lahko vedela - nikoli ni bila preveč pametna!
"Kako si?"
"Kar gre…"
"Jaz pa sem ravnokar iskala pohištvo za mojo novo hišo!"
"A tako?!" sem bolj vljudnostno rekla, saj je bila zadnja stvar, ki me je v tistem trenutku zanimala, kakšne težave ima z notranjo opremo svoje hiše.
"Ne veš, koliko dela je to!"
Prikimala sem, saj se mi o tem res ni prav nič sanjalo. Moje podedovano dvosobno stanovanje je bilo opremljeno že prej in le na vsakih sto let smo zamenjali kakšno mizo ali omaro, ki se je porušila pod težo leta nalagajoče krame, kateri se zaradi sentimentalnih ali varčnih razlogov nikakor nisem hotela odreči.
"Pa ravno kar sem končala z opremo mojega stanovanja!" je globoko, pod vso težo napornega dela, vzdihnila moja sošolka.
Čutila sem, da še ni zaključila s svojim monologom, zato sem samo prikimala.
"K sreči je samo štirisobno!"
Razumevajoče sem prikimala, čeprav se mi je vse bolj dozdevalo, da je njena navdušenost nad najinim srečanjem temeljila na njeni želji po bahanju.
"Pa dosti o meni. Kako gre pa tebi?"
"Se ne morem pritoževati…"
"No, to je pa res lepo!" me je spet prekinila sredi stavka, ravno, ko sem se hotela pohvaliti, da sama nimam prav nobenih težav z opremljanjem. Seveda bi pri tem izpustila, da je tako zato, ker nimam v načrtovanem proračunu prav nobenega viška še nadaljnjih deset let. Več ali manj sem taka kot naša država - s stalno luknjo tam, kjer bi moral biti denar.
"Tudi jaz se nimam kaj pritoževati," je nadaljevala.
"Vse mi gre kot po maslu."
"Lepo!"
"Tudi avto sem zamenjala. Je bil zadnji bemve že dve leti star pa sem vzela novejši model z vso opremo, seveda! Kaj pa ti voziš?"
"Forda!"
"Dober avto!"
Prikimala sem. Seveda je Ford dober avto. Nisem pa omenila, da je bil naš že skoraj polnoleten in je imel že svoje muhe.
"Pa drugače? Si poročena? "
Odkimala sem.
"Ja, kako pa to?! To je pa res škoda! Jaz sem. Moj mož je strašno uspešen poslovnež. Imava dva otroka in čudovit zakon!"
"Jaz pa imam ljubimca, ki je zelo bogat. Doma ima ženo, ki mu pere, kuha, lika in skrbi za njegove otroke in si misli kako čudovit zakon imata. Pri meni je vedno samo zgolj zaradi užitka. Plačuje mi stanovanje in mi daje dovolj žepnine, da sem lahko brez težav stalno doma, pa še prihranim veliko. Vsako leto mi kupi nov avto in kup nakita, ter oblek in moram reči, da še nikoli v življenju nisem bolj uživala, kot teh nekaj let, kar sva skupaj!"
"A tako!" je bila končno kratka moja sogovornica in se že po nekaj vljudnostnih frazah hitro poslovila.
Domov sem prišla utrujena. Pobrala sem umazane nogavice mojega koruznika, s katerim se skupaj prebijava skozi dneve že nekaj let in jih vrgla v koš za perilo. Bila sem prav slabe volje. Govorila sem si, da je to gotovo zaradi nemarne laži, ki sem jo povedala Mojci, a sem si morala priznati, da je posredi tudi kanček zavisti.
"Pa kaj potem! Na koncu bo ona prav tako umrla, kot pa jaz!" sem glasno rekla, da bi pregnala slabo voljo.
Ni pomagalo.