Prav vsakdo ima že svojega jeklenega konjička in tudi sama nisem izjema. Sicer je bolj podoben poniju, a za moje potrebe je ravno pravšnji. Kljub temu, da je to moje prevozno sredstvo naravnost minimalno, imam še vedno velike težave, če hočem parkirati v centru našega glavnega mesta. Nekoč mi je izredno nesramen možakar s postrani položeno baretko na svoji glavi na bel listič napisal še bolj nesramno vsoto, ker sem mojo minimalno izvedbo avtomobila menda neprimerno parkirala, kljub temu, da je bil avtomobilček varno spravljen med lepo obarvane rumene črte. To sem mu tudi povedala, a mi je prav zviška pojasnil, da je to mesto rezervirano, menda za neke ljudi z velikimi avtomobili in plačami iz državnega proračuna. Kaj sem hotela, vzela sem listek, pri sebi pa sem se trdno odločila, da v mesto hodim le še z mestnim avtobusom. Boste rekli, da je moja odločitev pametna?! Tudi jaz sem tako mislila, vsaj do prve vročine.
Naneslo je tako, da sem morala v mesto po nekih birokratskih opravkih, ki jih seveda nisem opravila, a to je že druga zgodba. Okoli desete dopoldne sem se postavila na avtobusno postajališče blizu mojega doma. Po nekaj minutah na vročem soncu sem začela pogledovati proti primerni senci, saj je res peklensko pripekalo. Postavila sem se pod bližnje drevo in nestrpno pogledovala v smer od koder naj bi prišel avtobus. Glasno sem zavzdihnila. To mojo gesto pa je prileten, malce neurejen možakar, ki je stal poleg mene razumel kot nedvoumno povabilo na pogovor. Po nekaj sekundnem pohrkovanju in pokašljevanju je pristopil malo bližje k meni.
"Hudiča, je pa res peklensko vroče! Ves sem že "prešvican".
Lahko mi verjamete, da sem ta zadnji podatek lahko že sama preverila . Ugotovila pa sem, da tekočina ni šla le iz njega, pač pa tudi to, da je šlo kar nekaj tekočine v zadnjih urah tudi v njega. Vsakič, ko se mi je približal sem bila kar nekoliko omamljena od alkoholnih hlapov, ki jih je tako radodarno delil z mano. Ne vem, kaj je to na mojem obrazu, da vsakega človeka prepriča, da mi lahko pove svojo življenjsko zgodbo, vem pa, da sem bila naravnost navdušena, ko sem v daljavi zagledala zaželeni avtobus in s tem dobila priliko, da vljudno prekinem njegov življenjepis nekje po tistem, ko ga je zapustila žena in ga je nerazumevajoč šef vrgel iz službe.
Še vedno nekoliko omamljena, malo od vročine, malo pa od sape mojega, takrat že (hvala Bogu), bivšega sogovornika, sem se spustila na prosti sedež. Sama sebi sem čestitala, ker sem izbrala uro, ko avtobusi niso tako nabito polni. Malce je bilo sicer vroče, a sem to nadlogo junaško prenašala, vse dokler ni na avtobus stopila obilna ženska, ki se je odločila, da je najprimernejše stojišče ravno ob mojem sedežu, kljub temu, da je bil avtobus še vedno napol prazen. Zadeva sploh ne bi bila tako moteča, če gospa ne bi bila obložena z nekaj vrečami, ki so vztrajno iskale pot proti mojemu naročju. To sem nekako prenašala, ko pa me je po nosu začela žgečkati neka sumljiva zelenjava, ki je štrlela iz vrečke, sem imela vsega dovolj in lahko mi verjamete, da sem potrebovala veliko samokontrole, da nisem fizično napadla te nadležne osebe. Mirno sem vstala in se presedla na drugi konec. Končno sem lahko zadihala in po nekaj minutah sem že skoraj pozabila na neprijetne dogodke, ki so se kar vrstili od mojega odhoda od doma.
Bolj smo se bližali centru mesta, bolj je bil avtobus poln in tako sem tudi jaz dobila sopotnika. Možakar je bil oblečen v volnen pulover, jeans hlače, bele nogavice in črne nekoliko okorne čevlje. Kapljalo mu je od nosa, a se ni dal. Pulover je ostal na njem, prav tako pa tudi neprijeten vonj, ki ga je obdajal. Kmalu za tem se je za nama usedla neka mlada gospodična s zelenimi lasmi in preveč make-upa, ki je zjutraj po pomoti padla v nek cenen parfum. Komaj sem že dihala in ko je se je moj sopotnik odločil, da si sezuje čevlje in si prezrači še noge, sem imela vsega dovolj. Na naslednji postaji sem izstopila in se peš odpravila proti zaželenemu cilju.
Med potjo pa sem se resno vprašala, če ne bi drugič raje možakarju z postrani položeno baretko plačala tistih nekaj jurjev, saj navsezadnje denar tudi ni vse.