Nihče ni vedel, da sva bila ljubimca. Ne moj mož in ne njegova žena. Nihče.
Oh, ne razumite me narobe! Nisem imela nesrečnega zakona. No, vsaj ne tako nesrečnega, kot bi človek pričakoval od ženske pri štiriintridesetih let, ki si je privoščila zunaj zakonsko avanturo. Bila sem zelo srečno poročena z moževim denarjem. Tega je bilo veliko. Njega samega pa sem, no, njega sem pač prenašala. Navsezadnje ima vsaka dobra stvar nekaj slabega. In tako je imel ta denar poleg moškega, s katerim sem se poročila. Moža sem videla bolj poredko, a takrat sem se v celoti posvetila njemu. Bil je dobrih trideset let starejši od mene, ves čas na poslovnih potovanjih, ženo pa je potreboval zgolj za okras ob raznih sprejemih in prireditvah. V vsem sem mu z veseljem ustregla. Občasno, ko je bil doma, sva skočila tudi v posteljo, a zadnje čase bolj poredko. Navsezadnje je petinšestdeset let kar zadosti, da v človeku ubije tisto nekaj spolne sle, kar jo je v življenju imel. Resnici na ljubo ni bil nikoli ne vem kako dober v postelji, a vse skupaj sem jemala kot zaposlitev. Namesto da bi hodila osem ur v službo za mizerno plačo, sem pač ustregla starcu, ki je bil zaradi tega videti srečen, to pa mi je vedno bogato poplačal. Imela sem vse. Veliko denarja, dober avto, fantastično vilo, hišo na morju in v znanem smučarskem središču, na kupe novih oblek ter čevljev najbolj priznanih kreatorjev, skratka vse, kar sem si želela. In vse to samo zato, ker sem krajšala čas bogatemu starcu ter mu sem ter tja nudila manjše seksualne uslugice! Najbrž na svetu ni bilo veliko ljudi, ki bi se lahko pohvalili s tako lahkim in dobro plačanim delom. Malce pa me je vseeno žrlo dejstvo, da starec kljub najini poroki skoraj ni spremenil vsebine oporoke. Po tem, ko sva se poročila, je sicer na novo napisal oporoko in mi v njen zapustil kar nekaj denarja, a bistveno premalo, da bi lahko vzdrževala stil življenja, ki sem se ga bila v zadnjih nekaj letih že močno navadila. Vse ostalo bi podedoval njegov edini sin, s katerim sta skupaj vodila veliko družinsko podjetje. Težava je bila tudi v tem, da je bil moj najnovejši otrok strašansko nezaupljiv in je dal očetu blagoslov le v primeru, da ne prepiše vsega svojega premoženja name.
"Oče, denar lahko zaradi mene zapustiš tudi dobrodelnim organizacijam…" so bile njegove besede, ko sem mu očitala grabežljivosti.
In tako sem morala ostati tiho. Seveda je bila tu tudi predporočna pogodba, ki je prav tako zrasla na zelniku preljubega sinčka.
Kakorkoli že, z vsem tem sem se počasi sprijaznila in celotno zadevo jemala kot službo, pri kateri sem bila zelo vestna in odgovorna. Nikoli si nisem dopustila, da bi bil moj mož nezadovoljen ali celo nesrečen. Naredila sem vse, kar je bilo v moji moči, da bi starec končno dojel, kako odlično in nenadomestljivo ženo ima in to nagradil z novo oporoko, ki mi bo nekoč omogočila prijetno in udobno upokojitev.
In nato je bil tukaj Timotej. Bil je velika napaka, večja kot bi jo človek pričakoval od enega samega skoka čez plot. Spoznala sem ga na bazenu, kjer sem redno vzdrževala svojo kondicijo. Najprej sem opazila njegovo napeto, porjavelo telo, nato njegov nasmeh in še preden sem se dobro zavedala, sem se znašla sredi vroče avanture. Tim ni bil preveč pameten, a je vso svojo pomanjkljivost na tem področju nadomesti z svojim izgledom in neverjetno posteljno spretnostjo. Dobivala sva se na strehi desetnadstropne stavbe, v kateri je bil bazen. Vedno je poskrbel za udobje in za vse moje želje. Moje življenje bi bilo naravnost čudovito, če mu ne bi prejšnji teden v edino delujočo sivo celico padla misel, da bi o najini avanturi morala obvestiti najina partnerja. Skoraj neverjetno je bilo, da je poleg te ideje v njegovi glavi zrasla še ena - bolj neumna - da bi se potem poročila.
Sedela sva na robu terase, ko mi je slavnostno oznanil, kakšne neumnosti je (najbrž zaradi osamljenosti) počela njegova siva celica. Skoraj bi me kap. Za trenutek sem izgubila vso razsodnost.
"Kaj ti pa je? A se ti je popolnoma zmešalo?"
"Zakaj? A ni tako najbolje? Saj se ljubiva!" je zatrdil s svojo otroško naivnostjo, ki se mi je še nekaj trenutkov poprej zdela strašansko simpatična.
"Ljubiva?! Od česa bova pa živela? Od ljubezni gotovo ne!"
"Saj imam nekaj prihranjenega…potem pa se lahko zaposliva…na začetku bo malce težko, ampak skupaj bova zmogla…" je navdušeno žlobudral.
"Ne bodi neumen! Zdaj nama je popolnoma v redu. Zakaj bi vse to spreminjala?" sem poskušala z milejšim glasom.
"Ne! Hočem, da si moja, da se te tisti starec ne dotakne več! Že jutri mu bova povedala…skupaj!"
V tistem so mi dokončno popustili živci. Začela sem kričati.
"Ne bodi nor! Nikoli se ne bom ločila! Kaj res misliš da bi lahko za sabo pustila toliko denarja samo zaradi tebe?! Potem si še bolj neumen, kot sem mislila!"
Ogorčenje na njegovem obrazu je počasi nadomeščala jeza.
"Prekleti denar! Samo za denar ti je! Boš že videla! Sam mu bom povedal!" je zakričal in skočil z roba, kjer sva sedela, ter se odpravil proti vratom, ki so vodila v notranjost stavbe.
Možgani so mi delovali z silovito naglico. Morala sem ga ustaviti. Morala! Drugače bi bilo mojega življenja konec!
"Tim!" sem zakričala.
"Tim! Oprosti! Nisem mislila tako. Strah me je bilo!"
Tim se je obrnil.
"Prosim, oprosti!" sem tišje rekla in skušala skupaj spraviti izraz kar največjega obžalovanja.
Prišel je do mene. Objela sem ga.
"Oprosti," sem ponovila.
"Tako zelo te ljubim, da sem se ustrašila!"
Tim se je samozadovoljno nasmehnil.
"Sedi sem gor," sem proseče rekla in z roko potrepljala po robu terase.
Tim je sedel na ograjo in to je bilo vse, kar sem v tistem trenutku želela od njega. Z enim samim sunkom sem ga spravilo ob ravnotežje in poletel je v globino. Obrnila sem se naokoli in mrzlično razmišljala, česa vse sem se dotaknila. Pazljivo sem obrisala vse, kar mi je prišlo na misel in naglo odšla s terase. Imela sem srečo. Vse je šlo kot po maslu. Timovo truplo je bilo na drugi strani stavbe, tako da nisem srečala nobenega policista. Še vratar je med tem časom slišal za nesrečo in je zapustil svoje mesto, tako da nisem videla žive duše. Odšla sem naravnost domov, za kar pa sem potrebovala veliko več časa kot običajno, saj se je na bližnjem križišču zgodila precej huda prometna nesreča.
Naslednje dni sem preživela doma, več ali manj v postelji, z izgovorom, da s ne počutim ravno najbolje. O Timu sem zasledila le kratko vest, v kateri je novinar sporočil le to, da padec raziskuje policija. Več o tem ni pisalo.
Čez nekaj dni sem se počutila dovolj samozavestno, da sem zapustila varno zavetje moje spalnice. Bila sem prepričana, da so padec pripisali nesreči in da sem varna. Potem pa je pozvonilo pri vratih.
"Gospa, gospod iz policije je tu…" je tiho rekla Hilda, ki je bila že vrsto let hišna gospodinja.
Stisnilo me je v grlu, a sem kljub temu z visoko dvignjeno glavo sprejela policijskega detektiva.
"Gospa Rus?"
"Ja."
"Aretirani ste zaradi umora Timoteja Laha."
"Ampak…jaz ga nisem…"
"Nikar ne ugovarjajte. Imamo neizpodbiten dokaz."
"Kako?"
"Vse dogajanje na terasi je posnela kamera na helikopterju, ki je snemala prometno konico. Na tistem področju se sicer nikoli ne zadržuje, ker navadno tam ni gneče, tokrat pa se je tam zgodila prometna nesreča, ki je povzročila kolono. Če bi se vse skupaj zgodilo kakšen drug dan, bi padec zagotovo pripisali nesrečnemu naključju…"