Čisto mirno sem odšla s policijskim inšpektorjem. V meni ni ostalo niti najmanjše želje po življenju. Tu in zdaj je vsega konec.
Vse se je začelo po ločitvi z mojim prvim možem. Skoraj dvajset letni zakon je šel po zlu, zaradi ponorelih hormonov mojega moža. Temu menda rečejo kriza srednjih let. Našel si je smrkljo, ki je imela petkrat večjo številko modrca kot pa številko rezultata, ki jo je dosegla na testu inteligentnosti. Leto dni sem žalovala, potem pa sem se zapletla z nekoliko mlajšim moškim, s katerim sva obiskovala isti fitnes. Ne vem kaj se mi je zgodilo, a v njegovi bližini me je zapustila vsa razsodnost. Najbrž sem se zaljubila, kar se mi je prej pri štiridesetletni ženski vedno zdelo na moč neumno in to je samo živi dokaz, da se zarečenega kruha največ poje. Jure je bil triintrideset letni, zagorel in na moč privlačen moški. Jaz sem bila sama, razočarana ženska z zelo nizko samozavestjo. Njegovo pozornost sem najbrž pritegnila z zajetnim kupom denarja in tovarno, ki mi jo je zapustil oče, a takrat tega nisem hotela verjeti. Mojemu ženskemu egu je odgovarjala iluzija o resnični ljubezni in močni privlačnosti. Preživela sem nekaj najbolj romantičnih mesecev v mojem življenju, ki sva jih v pol leta okronala s poroko. V tem času sem bila skoraj srečna, čeprav se mi sedaj zdi, da je bila vse skupaj samo nekakšna farsa s katero sem se maščevala bivšemu možu. Ko bi le vedela, da se maščujem sebi.
Kakorkoli že, v tistem času sem dejansko mislila, da sem srečna. Edino kar mi je grenilo življenje je bila moja devetnajstletna hči - trmoglava in razvajena upornica, ki ji je najina ločitev podrla idealni svet. Po njenem mnenju sem bila za vse kriva sama in bolj sem poizkušala najti stik z njo, bolj se mi je oddaljevala. Na koncu se je odselila na svoje in zadeve so se nekoliko umirile. Sem ter tja me je poklicala. To pa je bilo tudi vse. Kljub temu, da sem trpela, sem Moniki pustila čas in prostor, da o vsem skupaj razmisli.
Nad moje zakonsko življenje pa so se začeli zgrinjati črni oblaki. Iz najinega odnosa je kar čez noč izginila vsa strast. Jureta skoraj nisem videla in kmalu me je začelo razjedati ljubosumje. Začela sem stikati po njegovih žepih in predalih in kljub temu, da tam nisem našla ničesar, je moja ljubosumnost naraščala iz dneva v dan. Prepričana sem bila, da me vara in v vsem kar je rekel ali naredil sem videla znake nezvestobe. Prepiri so bili že nekaj običajnega in kmalu se je Jure preselil v spalnico za goste.
Potem pa sem končno našla dokaz - sporočilo, da ga bo neka M. čakala na ˝ njunem mestu ˝, v petek ob osmih. Najprej sem ga hotela s tem soočiti, potem pa sem se premislila. V petek sem vzela iz mize pištolo, ki mi jo je kupil moj bivši mož za varnost in potrpežljivo čakala večera. Hotela sem ga prestrašiti in njo tudi, da ji nikoli več ne bo prišlo na misel, da bi še kdaj zapeljevala poročenega moškega. Ne vem kako, a uspelo mi je, da sem Juretu sledila vse do majhne hiške v predmestju ne da bi me opazil. Izgledalo je, da je tu prav domač, saj si je vrata odklenil s svojim ključem. Skozi napol odprta steklena vrata, ki so vodila iz vrta v hišo, sem videla silhueto dveh oseb, prepletenih v strasten objem. Solz so mi zameglile pogled. V tistem trenutku sem bila odločena. Ubijem ga, ubijem oba! Potiho sem stopila skozi vrata v veliko dnevno sobo. Pištolo sem namerila v prepleteni telesi na tleh in sprožila. Enkrat, dvakrat… Strelov nisem več štela. Truplo dekleta se je omahnilo in skozi solze sem videla njen obraz. NE! Močna bolečina je presunila moje telo. Padla sem na kolena in objela dekle, ki jo je ubil moj strel, dekle, ki sem jo spočela in umorila.
M. - je pomenil Monika.