Vsega skupaj sploh nisem načrtovala, ko pa se je pokazala tako neverjetna priložnost, sem jo seveda zgrabila brez vprašanj. Še včeraj sem sedela na letališču in s karto v roki čakala na moj let. Poleg mene se je usedla ženska. Bila mi je precej podobna. Modre oči in svetle dolge lase. Le malo več kilogramov. Nekaj časa me je pogledovala, kakor da zbira pogum, nato pa je globoko zajela sapo in me ogovorila.
"Gospa, oprostite, ampak moram vprašati. Nujno moram priti v London do treh. Karto pa sem dobila šele za let ob dvanajstih. Če bi šla na ta avion, bi zamudila sestanek, ki bi mi prinesel dobro pogodbo in s tem veliko denarja. Zelo bi vam bila hvaležna in tudi poplačala bi vam, če bi zamenjali svojo vozovnico z mojo. Če vam, seveda, ni pomembnih teh nekaj ur."
V Londonu sem šla samo po nakupih, tako da se mi teh nekaj ur sploh nebi poznalo. A kaj naj delam ta čas? V tistem trenutku mi je skozi možgane stekla misel, ki je povzročila drget po mojem telesu. To je preveč lepo, da bi bilo res. Pa je bilo. Poleg mene je sedela tujka in mi ponujala enkraten alibi. Zgrabila sem ga z obema rokama. Zamenjali sva vozovnici in kar slabo vest sem imela, ker me je gledala s tako hvaležnostjo.
Počakala sem, da se je tujka vkrcala v moje letalo, nato pa šla v letališko toaleto. Na glavo sem si zavezala temno ruto pod katero sem skrila vse svetle lase, si nataknila še temna očala in zapustila letališko stavbo. K sreči je bilo zunaj zelo mrzlo, kljub temu da je sijalo sonce, zato moja pojava ni vzbujala pozornosti. Kar nekaj minut sem hodila do postaje medkrajevnega avtobusa. Seveda nisem hotela, da bi me kdo prepoznal, zato je bila ta pot najprimernejša. Glede na to, da je moj mož eden bogatejših na našem koncu zemlje, je bilo bolj malo verjetno, da na avtobusu srečam kakega znanca. Imela sem prav. Na avtobusu ni bilo nikogar, ki bi me lahko prepoznal. Pot je bila strašansko neudobna, a me to ni toliko motilo, saj sem imela pred sabo cilj, ki odtehta vse tegobe tega sveta…

Sedla sem v avto in se odpeljala proti domu. Nasmehnila sem se, ko sem se spomnila, kako je bilo vse otročje lahko. Do hiše sem prišla peš in prepričana sem bila, da me ni nihče opazil. Večina ljudi je bila v tem času v službi. Moj mož je bil eden izmed redkih, ki delajo doma. Kako je bil presenečen, ko me je zagledal! Presenečenje je bilo toliko večje, ker sem imela v rokah pištolo, ki mi jo je prejšnjo jesen poklonil za zaščito. Še uporabljati me jo je naučil. Bilo je čisto preprosto. Zadosti je bil en sam strel. Hiša je bila prazna in prvi sosedje so bili precej oddaljeni, tako da poka ni mogel slišati nihče. Pištolo sem pustila kar v hiši, saj sem imela tako ali tako brezhiben alibi, vzela pa sem šop denarja, ki ga je imel pri sebi in nekaj zlatnine, ki je bila v njegovi delovni sobi. Brez težav sem prišla nazaj na letališče in se vkrcala v naslednje letalo. V zraku sem razmišljala o svojem, zdaj že pokojnem, možu. Sovražila sem tega sluzastega starca. Vse kar je bilo privlačnega na tej gmoti špeha je bil njegov denar. In tega je bilo veliko. Jaz pa sem bila edina dedinja. Tako je bilo tudi prav, saj sem ga prenašala kar tri leta. V Londonu sem šla naravnost v hotel, kjer sem receptorju "slučajno" navrgla, da sem bil v mestu že nekaj ur in da sem nakupovala. Malo me je začudeno pogledal, rekel pa ni nič. Ponoči sem komaj kaj spala. Zjutraj sem že navsezgodaj zapustila hotel, da bi opravila nakupe, zaradi katerih sem prišla v London. V zastavljalnici sem prodala vso zlatnino, ki sem jo vzela iz delovne sobe svojega moža in z denarjem kupila prečudovito črno obleko, ki se za žalujočo, a bogato vdovo spodobi. Ob petih pa sem bila že na poti domov.
In zdaj sem se peljala proti domu, kjer bom morala igrati užaloščeno vdovo. Nasmehnila sem se. Po tem, ko sem morala zadnje tri leta igrati zvesto ženo, ta zadnja vloga sploh ne bo težka. Pred hišo je bilo po pričakovanju kar nekaj policijskih avtomobilov. In igra se začenja!
Zaustavila sem avto, odprla vrata in stekla v hišo. Zadržal me je visok moški v sivem plašču.
"Gospa, ne smete noter!"
"Ampak jaz tu živim! Kje je moj mož? Kaj se je zgodilo?"
Možakar me je začudeno pogledal. Nadela sem si najbolj prestrašen izraz, kar sem ga premogla in mislim, da mi je uspelo, saj me je policaj nepremično opazoval in pri tem nemo odpiral in zapiral usta. Bil je kot riba na suhem in stežka sem ostajala resna. Potem je bilo videti, da se je zbral.
"Gospa Kreč?"
"Ja, je kaj narobe?"
"Sem inšpektor Marič."
"Kaj se je zgodilo? Zakaj ste tukaj?"
Inšpektor me je debelo pogledal in zmajal z glavo.
"Odvzemam vam prostost zaradi umora vašega moža Benjamina Kreča."
"Prosim? Kaj pa govorite?"
"Konec je gospa. Umorjen je bil z vašo pištolo, na njej so bili vaši prstni odtisi, na tleh so bile umazane stopinje ženskih čevljev, katerih številka je enaka vašim…"
"To…to je vse prevara! Vse so mi podtaknili! Jaz to nisem mogla narediti, ker sem bila v Londonu! Letalo sem imela že ob osmih zjutraj…"
Inšpektor me je debelo pogledal.
"Zagotovo vas ni bilo na tistem letalu…"
"Neumnost! Seveda sem bila! Kar preverite!"
"Gospa, če bi bili na tistem letalu, sedaj gotovo ne bi bili tu. Tisto letalo se je včeraj dobrih dvajset minut po vzletu zrušilo. Preživel ni nihče…"