Vse skupaj je bilo čisto preprosto. Pravzaprav je bilo še lažje, kot sem pričakoval. In sedaj sem bogat. Kaj bogat, nesramno premožen. In to si tudi zaslužim. Dolgo časa sem prenašal tisto staro veščo, ki je sedela na denarju in se poniževal pred njo. Dolgo časa sem ji poskušal ugoditi na vse možne načine, a mi je vseeno vedno odmerila le dober milijonček na mesec. Le kako je pričakovala, da lahko človek živi s tako žepnino. Navsezadnje sem moral, kot edini še živeči potomec, vzdrževati sloves in ime naše družine. Stisnjen v kot sem na skrivaj prodal nekaj dragocenih kosov umetnin, na katerih se je kopičil prah. Starka je bila priklenjena na posteljo in niti sanjalo se mi ni, da bi to lahko odkrila. Kako sem se motil! Ne samo, da je bila stiskaška, bila je tudi paranoična in izkazalo se je, da vsake pol leta njeni odvetniki natančno preiščejo hišo in tako ugotovijo, če je vse na svojem mestu. Tokrat ni bilo in stara vešča mi je držala enourno pridigo o tem, kako me bo črtala iz oporoke, če se to ponovi. Zdaj za to ni več nevarnosti. Moja predraga skopuška babica je v torek ponoči preminula. Najbrž bi živela še dvesto let, če ne bi materi naravi nudil malo pomoči. Nekaj trenutkov sem tiščal blazino čez njen obraz in že je njeno telo mlahavo obležalo na postelji. Prav nobene nevarnosti ni bilo, da bi me kdo videl. Edini dve osebi, ki sta bile v istem nadstropju poleg mene in babice, sta trdno spale, čemur je pripomogel uspavalni prašek, ki sem jima ga stresel v pijačo ob večerji. Seveda sem kozarce pazljivo pomil. Tako sta medicinska sestra, ki je bila v sobi poleg babičine in Laura v moji sobi, trdno spali. Sam sem že pri večerji stokal, kako me boli glava, ker že nekaj dni slabo spim in prosil sestro za uspavalni prašek, ki sem ga seveda spil vpričo vseh prisotnih. Vsaj videti je bilo tako. V resnici sem zamenjal ovoj uspavalnega prahu z navadnim mletim sladkorjem, se odpravil v posteljo in se delal, da spim, dokler nisem bil prepričan, da je Laura poleg mene zaspala. Medicinske sestre nisem niti pogledal, ker se je slišalo že na hodnik, kako smrči. Vse ostalo je trajalo le nekaj trenutkov, potem pa sem se vrnil v svojo posteljo in sladko zaspal. Zjutraj me je zbudila medicinska sestra, ki mi je sporočila žalostno novico. Sam sebi bi privoščil Oskarja za mojo odločno odigrano vlogo žalujočega vnuka. Razsodili so smrt po dolgotrajni bolezni in danes smo jo pokopali. Še nekaj trenutkov in prebrala se bo oporoka, ki me bo naredila bajno bogatega. Slišal sem že zvonec pri vhodnih vratih. Najbrž je odvetnik.
"Gospod inšpektor! Kakšno presenečenje!"
"Gospod Kebal. Aretirani ste zaradi umora vaše…"
"Kakšna neumnost je pa sedaj to. Saj ste rekli, da je umrla naravne smrti. Sploh pa sem celo noč trdno spal, ker sem vzel uspavalo. In za vse skupaj nimate nobenih dokazov…"
"Tu pa se motite! Vaša babica je, kot kaže, bila malce paranoična in je pred nekaj meseci v svojo spalnico namestila kamero, ki je ves čas snemala v smeri zidnega trezorja, ki ga je imela vgrajenega nad posteljo. Tako je nehote posnela svoj lastni umor."